Z jeklenimi pestmi prek sanj do tragičnega konca

Medtem ko je to poletje onkraj Atlantika, v NHL, v znamenju negotovosti o začetku tekmovanja, 15. septembra namreč poteče kolektivna pogodba, strani sta si trenutno še na nasprotnih bregovih, pa je lansko pretresla smrt treh hokejistov. Prav vsi so bili tako imenovani enforcers, kar pomeni, da so imeli naloge zaščite svojih soigralcev, tako da so bili veliko bolj vešči pri obračunavanju s pestmi kot pri doseganju točk. Derek Boogaard je umrl maja pri vsega 28-letih, vzrok smrti se je bil vzrok smrtonosne kombinacije protibolečinskih tablet in alkohola. Avgusta mu je sledil Rick Rypien, ki je bil leto mlajši, vzroka smrti niso nikoli razkrili, se je pa nekdanji član Vancouvra bojeval z depresijo. Na začetku septembra je prezgodaj preminil še 35-letni Wade Belak. Zaradi tragičnih dogodkov se je vodstvo NHL znašlo pod plazom kritik, da je preveč liberalno do pretepov, vendar se je generalni komisar hitro odzval in dejal, da so proti pretepom in jih tudi kaznujejo. Med trojico umrlih je največ medijskega prostora dobil Boogaard oziroma 'Boogeyman', ki je bil eden od najboljših pretepačev, po smrti pa so njegovi svojci predali možgane inštitutu, ki raziskuje posledice udarcev na zdravje t. i. enforcerjev.

Ni imel načrta B

Podobno kot večina kanadskih fantov je tudi Boogaard prijel v roke s palico in se učil drsalnih korakov ter sanjal, da bo nekoč zaigral v NHL. Že od mladih nog je bil večji in močnejši od preostalih vrstnikov, vendar pa ni veljal za kakšnega nasilneža, ki bi se znašal nad šibkejšimi. Bil je sramežljiv in neroden, ker se je družina zaradi očetove službe pogosto selila, tudi ni imel veliko prijateljev. V šoli mu ni šlo najbolje, zaradi svoje višine se je pogosto moral postaviti zase, k pretepom so ga pogosto izzivali veliko starejši od njega. Tako se je v šoli spravil nanj Evan Folden, ki se je imel za glavnega med šolskimi športniki. Bil je starejši, a proti Boogeymanu ni imel možnosti, podobno kot v nadaljevanju številni nasprotniki na ledu. Iz dvoboja je odšel z okrvavljenim nosom. Bil pa je pravi navihanec, hiperaktiven otrok, ki je staršem povzročal številne preglavice, saj je vedno kaj ušpičil. Tako se je nekoč domislil, da postavi trampolin h garaži, nato pa se je povzpel nanjo in skočil s trebuhom proti trampolinu, na njegovo žalost se je mreža strgala in končal je na trdnih tleh s številnimi odrgninami. ''Vedno je bil poln energije in idej, ki pa so nam povzročale kar nekaj težav, saj je bil velikokrat nepremišljen in ni razmišljal o posledicah svojih dejanj,'' se spominja otroštva njegov oče Len Boogaard.

Kako močno si je želel uspeti v hokeju in to kljub temu, da že od mladih nog ni kazal pretirane nadarjenosti, dokazuje spis v osmem razredu osnovne šole, kjer je napisal, da je njegov cilj zaigrati v NHL in da si želi tresti mreže kot njegov vzornik Wendel Clark ter kot on postati kapetan Toronto Maple Leafs, ekipe, za katero je navijal. Učiteljica ga je nato vprašala, kaj je njegov rezervni načrt, a dobila odgovor, da ga nima. Vse, kar si je želel, je igrati hokej. Za vsako ceno. A je pri 14 letih nepričakovano sprejel odločitev, da obesi drsalke na klin. Vendar le za kratek čas. Trener Floyd Halcro ga je prepričal, naj ne odneha, nekdanjega izbranca pa se spominja z besedami: ''Zaradi svoje višine je bil neštetokrat nepošteno izključen. Bil je toliko večji od svojih vrstnikov, da so se ti zaletavali v njegov komolec, kazen pa je neupravičeno prejel Derek. Zaradi njegove višine so se nanj spravljali vsi, od nasprotnikov do sodnikov. Se je pa Derek vedno potegnil za svojo ekipo. Bil je ekipni igralec, ki nikomur ni želel nič žalega.''

Poznal je svoje naloge

Pri 15 letih se je v njegovi karieri tako zgodil preobrat, ko je postalo jasno, da bodo nadaljnjo hokejsko pot spremljali pretepi. S soigralci pri Melfortu so močno izgubljali in kar naenkrat se je Boogaard znašel na klopi nasprotnikov, kjer je obračunaval z vsemi igralci po vrsti. Stvar ni ostala neopažena, znašel se je v številnih beležnicah oglednikov, med drugim sta ga opazila tudi Todd Ripplinger in Brent Parker, predstavnika Regina Pats, ki so igrali v WHL. Ta je bila odskočna deska številnih igralcev, ki so se preselili v NHL. Močno sta si ga zaželela v svoji ekipi in ga tudi dobila.

Vendar začetki niso bili prav nič obetavni. Priložnosti za igro ni dobival, na led je stopil le za kakšen pretep, pa še tam je ponavadi dvoboj izgubil. Tako so ga selili v podružnice, vmes je že skoraj obupal, starši so se ločili … Sam se je zavedal, da tehnično ni najbolje podkovan in da mu lahko uspe le s pestmi. ''Bil je pameten človek. Zavedal se je, da se v ekipo nikoli ne bo uvrstil s svojimi igrami, da sta njegova prednost višina in moč. Spomnim se, kako je pri 16 dvigoval uteži in boksal. Vedel je, kakšne so njegove naloge,'' ga je opisal Ripplinger. Ker pri pretepaških obračunih ni bil pretirano uspešen, ga je klub poslal drugam, v British Columbio, kjer mu je generalni direktor Daryl Lubiniecki že po prvem treningu dejal: ''Če boš zmagal na nekaj pretepaških obračunih, boš lahko kandidiral za župana mesta.'' A pretepaške dvoboje je še naprej izgubljal in bil po koncu sezone vidno potrt. Znova mu je prišla na misel ideja, da preneha. Da vrže opremo v kot. A odločil se je vztrajati. In to se mu je obrestovalo. Obračune je začel dobivati, navijači so ga vzljubili in v dvorani Prince George so mu izmenično skandirali. Najprej ena stran: ''BooI'' in nato druga: ''Gaard!'' Opazili so ga tudi ogledniki klubov NHL in leta 2001, ko je bil star 19 let, ga je na naboru kot 202 izbrala Minnesota.

Neznosne bolečine in protibolečinske tablete

Prvič je zaigral v najmočnejši hokejski ligi na svetu v sezoni 2005/06 in nemudoma postal ljubljenec navijačev. Bil je neustrašen, praktično nepremagljiv v boksarskih obračunih. Bil je med najbolj priljubljenimi igralci franšize, njegovi dresi so bili med najbolj prodajanimi. Vendar pa so vsi ti pretepi skozi leta pustili posledice. Zlomljen nos, ličnice, težave z ramo in hrbtom, glavoboli in tako naprej. Zdravstvene težave so bile vedno pogostejše, tako da si je vedno bolj pomagal s protibolečinskimi tabletami. Teh je užival ogromno in klubski zdravnik niti ni imel več natančnega vpogleda, koliko jih je vzel. Tako je izpustil priprave pred sezono 2009/10, domnevno zaradi pretresa možganov, v resnici pa se je odpravil v center za odvajanje od drog. Po koncu sezone se je odločil za selitev, izbiral je med kluboma Edmonton Oilers in New York Rangers. Izbral je drugega in podpisal štiriletno pogodbo v vrednosti 6,5 milijona ameriških dolarjev. Sezono je začel dobro, nato pa so se začele pojavljati težave. Pri pretepih ni bil več pravi. Najprej mu je Steve MacIntyre zlomil nos, Boogaard je utrpel pretres možganov. A le mesec zatem je bilo še slabše. Znova je izgubil obračun in utrpel še en pretres možganov ter končal sezono. Povsem se je zaprl vase, sameval v svojem stanovanju in bil zelo depresiven. V maju je prišel usoden in žalosten dan. Boogeyman je po noči, ko je mešal protibolečinske tablete in alkohol, zaspal in se ni več zbudil. S tem se je končala tragična zgodba, ki je znova odprla vprašanje o zdravju hokejistov, še posebej enforcerjev.