Nik Zupančič: Če si ne bi zastavljali visokih ciljev, dvomim, da bi bili na OI sedmi.

Zadnja dva meseca v življenju nekdanjega odličnega hokejista, danes pa hokejskega trenerja Nika Zupančiča sta bila še kako pestra. Februarja je vlogi pomočnika selektorja slovenske reprezentance dodal še eno službo. Po tehtnem premisleku se je odločil, da s svojim znanjem in izkušnjami pomaga jeseniškemu hokeju. Prevzel je trenersko taktirko HDD Sij Acroni Jesenice in v Zgornjesavsko dolino pomagal vrniti hokejski nasmeh. Železarje je popeljal do polfinala lige INL ter, še pomembneje, do finalne zmage nad Olimpijo in naslova državnih prvakov. A čas za počitek zanj še ni prišel. Zdaj ga z reprezentanco čaka nov izziv, imenovan svetovno prvenstvo, kjer bodo risi v prvi vrsti poskušali obstati med hokejsko smetano. "Če imaš neko stvar rad, jo z veseljem opravljaš," pravi 46-letnik, ki se je razgovoril o obeh hokejskih zadolžitvah.

Februarja ste ob delu v reprezentanci sprejeli še trenersko službo na Jesenicah. Kako naporno je bilo v dvojni službi, sploh aprila, ko ste z Jeseničani bili boj za domačega prvaka, reprezentanca pa je začela priprave na svetovno prvenstvo? Bilo je kar naporno, ampak če imaš neko stvar rad, jo z veseljem opravljaš, saj te adrenalin vleče naprej. Če se izteče, kot se je iztekla zgodba na Jesenicah, je še toliko lažje. Tudi s psihološkega vidika je bilo naporno, ampak se je dalo uskladiti. Že ko sem sprejel službo na Jesenicah, sem vedel, kaj lahko pričakujem, in si naredil nekakšen načrt dela. Vedel sem, da se bodo stvari začele podvajati, če bomo šli z Jesenicami daleč. Bil sem pripravljen na to, tako da na koncu ni bilo tako grozno.

Ste si po koncu državnega prvenstva, ko ste z Jesenicami postali državni prvaki, vzeli kakšen dan zase in poskušali odmisliti hokej? To je zame zelo težko. Dan po reprezentančni akciji, po tekmi z Japonsko, ko smo bili prosti, sem nekaj več časa preživel z družino in doma. To je bil edini dan, ko nisem bil na ledu. A čisto odmisliti vsega nisem mogel, glava je že delala naprej, ideje so prihajale …

Kako pa sicer sprostite glavo? Zelo težko. Sem tak človek … (globok vzdih) Ne vem, zakaj, a tako je že od nekdaj, zdaj pa je vedno slabše (smeh). Imam ženo, ki je pravo nasprotje. Pred kratkim je bila s sinovoma, ki trenirata hokej, na turnirju v Beogradu in je rekla, da bi se takoj vključila v njihovo kulturo. Meni to nekako ne gre.

Zelo vesel bi bil, če bi se lahko sprostil, tako da bi vse odmislil, ampak ne gre. Še največkrat se usedem na kolo in grem. Povsem sam. Ni mi težko biti sam. Takrat mi je še najbolje, kar zadeva sprostitev. Čeprav izhajam iz kolektivnega športa, imam zelo rad športe, kot sta kolesarstvo in tek na smučeh. Ko si sam s seboj. Odkar imamo psa, se tudi z njim sprostim, vendar se z njim več ukvarja žena, saj v zadnjem obdobju nisem imel toliko časa.

Z Jeseničani ste nekako sodelovali že dlje časa. Kako to, da ste februarja sprejeli trenerski izziv? Že lani, ko je imela roko nad Jesenicami hokejska zveza, sem sodeloval z njimi. Trener Gorazd Rekelj je imel takrat decembra obveznosti z reprezentanco do 20 let in sem vskočil za dva tedna, dve tekmi. Ko se je začela zgodba z novim vodstvom, so me na začetku sezone vprašali, ali lahko ocenim položaj, igralski kader itd., tako da sem bil na začetku malo zraven. Oni so želeli, da bi sodelovali že poleti, a nekako nismo prišli skupaj.

Potem sem februarja dobil klic. Vzel sem si nekaj časa za premislek, ker se je sezona bližala koncu. Dal sem vse skupaj na tehtnico in nekako videl, da bo šlo, ter se odločil. Ker sem poznal fante že od prej, sem se hitro vključil in s prilagajanjem ni bilo težav. Ni mi žal.

Torej je to dobra izkušnja za vas … Izredno dobra. Pa ne zato, ker smo osvojili naslov državnega prvaka, ampak zato, ker sem se ogromno naučil. Bilo bi mi žal, če ne bi sprejel ponudbe.

Kaj se je spremenilo z vašim prihodom? Bili ste tretji trener Jesenic v tej sezoni. Večkrat sem že rekel, da sta k osvojitvi prvaka svoje prispevala tudi trenerja pred mano, tako Rekelj kot tudi Roman Pristov. Sam sem morda na koncu samo filozofijo zložil po svoje. Fante sem prepričal, da znajo igrati dober hokej, a ga morda ne pokažejo toliko, kot bi ga lahko.

Zdelo se je, da so res bolj začeli verjeti vase. Morda. Mogoče sem prinesel nekaj, kar je prej manjkalo. Morda sem na glavo postavil neko stvar, pa se je potem zdela bolj smiselna. Morda sem sistemsko bolje postavil stvari in so fantje začeli v to verjeti. Med svojo igralsko kariero sem imel namreč srečo, da sem imel kakovostne trenerje, od katerih se ni noben prav veliko drl na nas, ampak so nam stvari pokazali na primerih. In ko enkrat igralec na primeru vidi, da nekaj deluje, potem to dela. Za trenerja je to sploh super.

V ligi INL ste obstali v polfinalu. Kako ste zadovoljni s končnim rezultatom? V ligi INL bi lahko s to ekipo dosegli še kaj več, a moramo vedeti, da so vse štiri ekipe, ki so se uvrstile v polfinale, na zelo podobni ravni. Proti Feldkirchu smo imeli eno slabo tekmo, na Jesenicah, ko je bilo vse skupaj zelo raztrgano. Potem smo se nekako zbrali za zadnjo tekmo, ko smo bili sicer boljši nasprotnik, a v športu je pač tako, da boljši ne zmaga vedno. Oni so imeli morda malo več izkušenosti in v podaljšku dosegli zadetek za finale. Malenkosti so odločile, a ekipa ni delovala slabo, drsalno smo bili na zelo visoki ravni. Škoda za INL, a ostaja prostor za drugo sezono.

Vam je pa uspelo v finalu državnega prvenstva na kolena spraviti Olimpijo. Pustimo ob strani njene težave, ki so verjetno vplivale na pristop … Glede na to, da sem v službi na hokejski zvezi, sem bil pred finalom veliko v Tivoliju in videl, da fantje ne trenirajo skupaj, kar se jim je na koncu poznalo. Ne bi rekel, da si niso želeli, tudi ne verjamem, da je šlo za podcenjevanje. Morda prvo tekmo še, a potem so hitro videli, da stvari ne bodo tako lahke, a izgubljenih treningov ne moreš kar nadoknaditi. To ni kot luč, ki jo prižgeš in ugasneš. Naša ekipa je bila vseskozi v ritmu treningov in zelo osredotočena. Na koncu sem bil res zelo, zelo vesel, da nam je uspelo.

A idealno bi bilo, da bi imeli dva močna kluba in da bi oba igrala na visoki ravni, da bi bila oba finančno stabilna. A na to bo treba še malo počakati, saj ne bo šlo čez noč. Na Jesenicah gre na bolje, a prehitrih korakov ne priporočam, v Ljubljani pa se bo moralo nekaj spremeniti.

Gre torej zgodba z Jesenicami po vašem mnenju v pravo smer? Vsekakor. V tej sezoni so bile vse stvari, za katere smo se dogovorili, izpeljane. To je za naše razmere že zelo pozitivno. Moram reči, da so v času, ko sem bil tam, naredili tudi kakšno napako, a so poslušali. Ljudje, ki so zdaj zraven, morda ne poznajo kakšnih malenkosti, ki so pomembne, a so se sproti učili in prav razmišljali. Je pa zdaj še prezgodaj govoriti, kako bo v prihodnosti. Pogovarjali smo se, da bi bilo najbolje ostati v ligi INL, imeti ekipo, ki se bori za vrh, in graditi na domačih hokejistih.

Predsednik Jesenic Anže Pogačar si vas v vlogi trenerja želi tudi v prihodnje. Je želja obojestranska? Vsekakor me zanima, a pred kakšno končno odločitvijo bom počakal do konca svetovnega prvenstva. Ne skrivam, da obstajajo boljše možnosti oziroma da se bodo morda še pokazale. So pa tudi oni že pokazali zanimanje. Vsekakor je zanimivo, super bi bilo že od začetka sezone delati skupaj. Kaj bo, bomo videli v nekaj tednih, je pa to potrditev, da nekaj delam prav.

En izziv je za vami, pred vami pa že nov, in sicer svetovno prvenstvo na Češkem. Kako ste zadovoljni s pripravljalnim delom? Že kar nekaj časa delamo v isti ekipi. Tudi ogrodje igralcev, seveda prihajajo novi, že kar nekaj časa ostaja isto, tako da nismo izgubljali veliko časa z uigravanjem. Z opravljenim smo zadovoljni. Fantje so prišli na izjemno visoki ravni, vidi se, da vsi igrajo v klubih po Evropi, pa še Anže je prišel, tako da je bila intenzivnost na treningih zelo zadovoljiva. Med pripravami smo izpeljali vse, kar smo si zadali. Tudi s poškodbami nimamo težav, je le nekaj tistih manjših, ki pa spadajo k hokeju.

Kar nekaj fantom je letos zmanjkalo klubskih tekem. Aleš Kranjc, na primer, je bil lep čas poškodovan, Luka Vidmar v delu sezone ni bil v zamislih trenerja, tudi Miha Verlič se ni naigral. Se to pozna? Pozna se morda le na tekmah, a moram reči, da so nas nekateri fantje presenetili v pozitivnem smislu. Mislili smo, da bo večji minus. Miha Verlič je imel slabo sezono, a je prišel res dobro drsalno pripravljen, pokazal je željo in je pripravljen. Tudi pri Kranjcu ni bilo videti, da bi bil poškodovan. Vidmar je tak tip igralca, da več ko igra, bolje igra. Verjamem, da bo v reprezentanci našel svojo vlogo, ki jo bo po mojem mnenju dobro opravil. In če bo naredil stvari, za katere bo odgovoren, mislim, da nam lahko veliko pomaga.

Tudi Jeglič in Tičar sta zgodaj končala. Če imaš 24. februarja zadnjo klubsko tekmo, prvenstvo pa se začne 2. maja, ni lahko zadržati forme. A ti fantje to zmorejo in zelo sem vesel, da je tako. Vesel sem ju bil, ko sta vprašala, ali lahko prideta na trening Jesenic. S tem sta tudi drugim dvignila raven treninga. Ravno tako, kot jo je Anže Kopitar, ko se je pridružil reprezentanci.

Kako so se spremenili treningi z njegovim prihodom? Zelo se je poznalo. Že če pride Jan Muršak, se pozna. S svojo energijo potegneta preostale za sabo. "Če lahko ta, bom tudi jaz poskusil," si verjetno kdo misli. Njuna energija je zelo nalezljiva. Pri manj izkušenih se v takih primerih lahko celo zgodi, da imajo preveč spoštovanja, kar je lahko slabo, a mislim, da pri nas tega ni bilo.

Pet pripravljalnih tekem je za vami. Ena vas čaka še v sredo proti Nemcem. Kaj menite o pripravljalnih tekmecih? Prvih 12 rangiranih reprezentanc iz Evrope je že pred leti ustanovilo neko svojo mini ligo, tako da prvi, drugi in tretji konec tedna v aprilu igrajo svoje tekme in imajo pred odhodom na prvenstvo zagotovljenih šest težkih tekem. Čeprav smo zdaj na lestvici že med 12 evropskimi reprezentancami, so nas odpravili z izgovorom, da so že naredili razpored za dve leti in da so upoštevali uvrstitev iz leta 2013 (takrat je bila Slovenija na 15. mestu med evropskimi reprezentancami, op. a.). S tega vidika smo res še zelo majhni. Kaj nam sploh še ostane, ko damo stran teh 12 reprezentanc? Kazahstan bi bil še dober nasprotnik, a je igral v diviziji I, ki se je začela prej, tako da od sredine aprila z njim ne bi mogli igrati.

Nemčija nam je "padla" v urnik kot naročena. To bo za nas res tisti pravi preizkus, ko bomo prvič zaigrali v popolni postavi. Nasprotnik je trd, discipliniran, tudi oni bodo že popolni, tako da je to odlično za nas. Takrat bomo tudi videli, ali nam še kaj manjka, in to do svetovnega prvenstva poskusili popraviti. Nekako bomo padli v tekmovalni ritem. To bo skoraj tako, kot da bi začeli prvenstvo.

Slovenija je v preteklosti redno skakala iz elite v divizijo I. Kaj o ciljih na Češkem pravite vi? Obstanek je vsekakor primarni cilj. Za nas bi bilo idealno, da bi se zasidrali v elito za dve, tri sezone, saj bi začeli na nas drugače gledati. Potem morda ne bi bili več tako majhni, kot smo zdaj. To bi bil idealen scenarij.

Moramo si zastavljati visoke cilje, če si jih ne bi, dvomim, da bi bili na olimpijskih igrah sedmi. Ne vem, zakaj si ne bi postavljali visokih ciljev, saj te prav ti ženejo naprej. Seveda bo za nas že velika stvar, če bomo obstali, a treba si je prizadevati za še več. Način tekmovanja je pač tak, da v skupini odigraš sedem tekem. Nasprotniki so premagljivi, tudi mi nismo nekakovostni. Mislim, da na svetovnih prvenstvih še nismo bili v tako močni sestavi, kot smo zdaj. Zakaj si ne bi prizadevali za še več? Na to, da bi malo zadišalo po tem, pa bo treba počakati nekaj krogov.

Kaj sta vam dali izkušnji na Slovaškem in Švedskem, ko je Slovenija izpadla v nižji kakovostni razred? Na Slovaško smo šli morda malo nepripravljeni oziroma nismo vedeli, koliko smo vredni. Ko smo začeli ter igrali proti Slovakom, Rusom in potem z Nemci, smo hitro videli, da lahko igramo z vsemi, a smo imeli preveliko spoštovanje do večjih reprezentanc. Z leti to preveliko spoštovanje izgubljamo.

Seveda so reprezentance, ki nas čakajo, zelo kakovostne in ne moremo kar reči, da bomo zdaj enakovredni Rusom, Fincem. Reprezentance, kot so Belorusija, Danska, Norveška, pa so reprezentance našega ranga. To bodo težke, trde tekme, odločale bodo malenkosti, a lahko upamo na točke. Seveda lahko igramo tudi proti močnejšim, kar smo že videli. Če bomo izgubili z 1:4, si ne bomo rekli: "Super, samo štiri smo prejeli." Ne. Tudi v te tekme bomo šli močno, trdo, tako kot se mora iti. Mislim, da imamo kakovost, znanje in širino, da lahko presenetimo tudi koga od teh.

Močan pečat v slovenski reprezentanci je v preteklosti pustil Kari Savolainen, ki je bil kar nekaj časa vpet v slovenski reprezentančni ustroj in s katerim ste sodelovali tudi vi. Na Češkem bo del strokovnega štaba Fincev, s katerimi se bo Slovenija srečala že v skupinskem delu. Si kljub temu lahko obetate malce njegove pomoči? Zdaj smo na nasprotnih bregovih (smeh). Vesel sem za Karija, da je dobil to službo. V stikih smo bili že čez leto, zagotovo se bomo srečevali in kakšno rekli. Proti Fincem nam ne bo mogel pomagati, o drugih reprezentancah, s katerimi bodo igrali pred nami, pa nam bo zagotovo dal kakšno informacijo. Tukaj imamo malo prednosti, saj vem, da nam bo pomagal.

Kdo od nasprotnikov je najbolj neugoden? Finska je izjemna drsalna reprezentanca. Drsalno bodo tako močni, da bo treba biti res zelo previden. Treba bo narediti čim manj napak oziroma nič. Za Američane vemo, da na svetovna prvenstva ne pripeljejo najboljše reprezentance, a to so še vedno igralci, ki igrajo v ligi NHL in se niso uvrstili v končnico. Oni bodo igrali samo na gol. Pri njih ni veliko podaj, oni bodo samo streljali, strelov bo res veliko. Se bo pa najtežje pripraviti na prvega nasprotnika, na Beloruse. Na druge se potem lažje pripraviš, saj si lahko ogledaš posnetke tekem s prvenstva. Začetek je vedno težak, ampak potrudili se bomo po najboljših močeh, da bomo dobro pripravljeni že na začetku.

Da smo res majhni, dokazuje tudi razpored. Slovenija bo kar dvakrat odigrala po dve tekmi v manj kot 24 urah … Ah. (Iz nahrbtnika potegne mapo z razporedom, op. a.) Od septembra imam ta razpored, ki ga IIHF (Mednarodna hokejska zveza, op. a.) pošlje na vpogled. Če imaš kakšno pripombo, se lahko oglasiš. Mi smo imeli pripombo, želeli smo nekaj obrniti, kar ne bi vplivalo na druge. Pa so nas zavrnili z neko trditvijo o gledanosti, televizijskih pravicah … Za mene so to nesmisli. Imam preveč izkušenj, da bi me lahko na tak način pretentali. Samo mi v svoji skupini dvakrat igramo dve tekmi v manj kot enem dnevu, na drugi strani se to enkrat zgodi Latviji in enkrat Avstrijcem.

A nesmiselno se je jokati in smiliti samemu sebi. Novembra sem bil še slabe volje, a sem se nehal vznemirjati, ker tako ali tako ne morem nič. Po teh tekmah se bomo morali dobro regenerirati, na ledu prikazati svojo najboljšo igro in premagati nasprotnika.

Ko bi le res bilo tako. Tudi jaz upam, da bo (smeh).