Lenart Markun v Švici uresničuje sanje: Še enkrat bi šel po isti poti

Danes 19-letnemu Lenartu Markunu se je leta 2015 življenje po klicu iz Švice povsem spremenilo. Sprejel je priložnost, ki mu je kot enemu od redkih tujcev omogočila hokejsko, pa tudi življenjsko rast v tej alpski državi. Le redkokateri tujec dobi priložnost za hokejsko udejstvovanje v Švici, kjer v mlajših selekcijah lahko nastopata le dva tujca, med člani ne več kot štirje. 

Gorenjec se je hokeju zapisal v prvem razredu, ko se je v Kranju ravno odprla hokejska dvorana, in med kranjskimi orli pri HK Triglav Kranj ostal vse do selitve k Rapperswil-Jona Lakers. Pri švicarskem kolektivu je v mlajših kategorijah vztrajal tri leta, nato je sledila selitev h klubu z lepo tradicijo EHC Kloten, ki ima enega boljših hokejskih sistemov za mlade v državi. Zdaj tretjo sezono zapored igra za selekcijo do 20 let, vse treninge pa opravlja s člansko ekipo, v kateri je priložnost za dokazovanje dobil pred novo sezono. Na pripravljalnih tekmah in testih je navdušil. Prvi del sanj se je z mestom v slačilnici že uresničil, za drugega – podpis prve profesionalne pogodbe – pa upa, da se bo v zelo bližnji prihodnosti.

"Ničesar ne obžalujem, še enkrat bi prehodil isto pot," nam je iz Klotna sporočil krilni napadalec, ki v Švici ni pozabil na širjenje splošnih obzorij. Trenutno končuje zadnje leto srednje šole.

Siol Plus Lenart Markun - slovenski hokejski up, ki ni ostal skrit Švicarjem

Zgodbe o odhodih mladih slovenskih športnikov v tujino in razočarano vračanje v domovino niso redke. Pri vas o kakšnem obžalovanju ne moremo govoriti, kajne?
Ne, nikakor, pa čeprav kdaj ni bilo najlažje. Počasi se mi ves vložen trud in odrekanja v zadnjih letih obrestujejo. Še enkrat bi šel po isti poti.

Ko sva pred petimi leti govorila, ste bili del selekcij U15 in U17 pri Rapperswil-Jona. Kaj ste odnesli iz tega prvega švicarskega obdobja?
Ogromno. Ne le z vidika hokeja, pač pa tudi drugih stvari, kot je na primer jezik. Ko sem prišel, nemško nisem znal. Na začetku sem imel res veliko specialnih ur nemščine z učiteljico, ki se mi je zelo prilagajala in me veliko naučila. Danes težav z nemščino ni, zdaj "tolčem" švicarsko nemščino (smeh, op. a.). 

V Rapperswilu sem zamenjal dva trenerja, ki sta me naučila dveh povsem različnih sistemov igre. Prvi me je naučil bolj agresivnega sloga, kako uporabljati svojo hitrost, vse je temeljilo na energičnosti. Drugi je večji poudarek namenil tehniki in hokejskemu IQ-ju, naučil me je tega, da znam v pravih trenutkih sprejeti pravo odločitev. Šele z njima sem spoznal svoje kakovosti in potenciale, saj sta se res poglobila vame. Ko sem prišel v Švico, sem samo igral z znanjem, ki sem ga imel, onadva pa sta me pripeljala do spoznanj, kako svoja znanja pravilno uporabiti in kaj bo treba še popraviti.

Na Rapperswil imam res lepe spomine, tudi na gostiteljski družini, pri katerih sem živel. Pri obeh so me lepo sprejeli in mi pomagali.

Leta 2018 je sledila selitev v Kloten, kjer ste še danes. Zakaj ste zamenjali okolje?
Preselil sem se, ker Rapperswil ni imel mladincev na najvišji ravni, Kloten pač. Vplivalo pa je tudi šolanje. Odločil sem se za nadaljevanje šolanja v Zürichu, ki mu je Kloten, ta je le kakšnih 15 minut od Züricha, bližje kot Rapperswil. Z agentom sva se odločila za Kloten in mislim, da je bila odločitev kar pravilna. 

Omenili ste šolanje. Kako je s tem, kako daleč ste?
V Rapperswilu sem opravil še dve leti športne osnovne šole, potem pa sem nadaljeval s srednjo šolo. Gre za športno gimnazijo, ekonomsko smer. Ta šola je namenjena izključno športnikom, tako da je program prilagojen.

Prvi dve leti smo imeli samo šolanje, drugi dve leti pa zgolj prakso in ob petkih pouk. Zdaj sem v zadnjem letu prakse, junija bom zaključil šolanje. Prakso opravljam v podjetju v Klotnu, kjer na nek način iščemo ustrezne kadre, ki jih velika podjetja, kot so kakšne banke in zavarovalnice, potrebujejo za svoje projekte. Z ljudmi opravimo intervjuje, o znanju, ki ga imajo o določenem področju, ob tem se upoštevata še osebnost in značaj, naredi se neka ocena kandidata. Če še niso tam, kjer bi morali biti, jih še izobražujemo in pripravimo za določeno delo.

Sportal Jan Drozg bo oblekel dres Olimpije

Ob prvem stiku s Švico ste živeli pri različnih družinah. Kje živite danes?
Po štirih letih življenja pri družinah, t. i. "guest families", sem dobil svoje stanovanje, tako da zdaj že dobro leto živim sam v dvosobnem stanovanju, da me lahko brez težav obiščejo domači ali pa dekle. Znajdem se zelo dobro. Kuhanje mi gre dobro od rok, saj sem v mlajših letih vedno kuhal s staršema, tudi pranje in podobne gospodinjske stvari mi ne povzročajo težav. 

Ste z družinami obdržali stike?
Da. Z dvema od treh družin smo še precej s stiku, z eno, ki ni toliko v hokejskem svetu, malo manj.

Vrniva se na vaše hokejsko udejstvovanje pri Klotnu, kjer ste začeli pri mladincih.
V Kloten sem prišel na preizkušnjo, še ko sem igral pri Rapperswilu. Po njej so se odločili, da me bodo vzeli. Imel sem 17 let, mladinci pa so tukaj U20, tako da je bilo kar težko, a sem se na začetku zelo dobro ujel z enim od Čehov. Prvih 15 tekem je bilo odličnih, pozneje je prišlo do nekaterih poškodb in menjav, tako da je bilo v drugem delu sezone malo slabše, a še vedno je bila to zame dobra prva sezona med mladinci.

V klubu je športni šef, ki je zadovoljen z menoj. Zelo me podpira. Če je prišlo kdaj kakšno slabo obdobje, mi je velikokrat pomagal s kakšnimi nasveti ali motivacijskimi mislimi. Švicarjem je zelo pomembno, da kot tujec ne prideš z miselnostjo, da boš "afne guncal" in se imel lepo, ampak da si resen in delaven. Če si, se ti lahko zgodi veliko dobrih stvari. Za zdaj sem tu zelo zadovoljen.

Sportal Miha Verlič: Težko je v tem trenutku biti pameten

Letos ste naredili stopnico višje, potrkali tudi na članska vrata, odigrali tudi nekaj članskih pripravljalnih tekem s Klotnom ...
Konec lanske sezone so me na treninge poklicali iz članske zasedbe, tako da sem zadnja dva tedna treniral z njimi. Po koncu so mi rekli, da računajo, da naslednjo sezono začnem pri njih, da sem kot novinec del članske ekipe. Aprila in maja smo nato trenirali od doma, junija pa smo imeli v Švici skupne letne priprave, dvakrat tudi teste. 

Na testih sem se dobro odrezal. Bili so kar malo presenečeni, saj sem bil v določenih stvareh boljši od kakšnega člana. Še naprej so računali name in tako sem avgusta začel priprave s člani. Zaigral sem na petih ali šestih pripravljalnih tekmah. Glede na to, da nisem igral ravno celih tekem, ampak dobil kakšne tri, štiri menjave na tekmo, in ob tem dosegel tudi dva zadetka in nekaj podaj, mi je šlo kar dobro. Še sam sem bil presenečen, da sem toliko potegnil iz teh tekem. Rekel sem si, da nimam kaj izgubiti, šel sem na polno, želel sem jim pasti v oči, kar mi je tudi uspelo. 

V začetku septembra sta prišla do mene izvršni in športni direktor kluba in me vprašala, kakšni so moji hokejski cilji. Povedal sem jima, da bi se mi uresničile sanje, če bi dobil mesto v slačilnici in svoj prvi članski dres, pa sta odvrnila: "Tvoje sanje so se vsaj delno uresničile, dobil boš dres in mesto v slačilnici." Zdaj vseskozi treniram s člansko ekipo in sem vseskozi z njo, začenjajo se pogovori z agentom tudi za pogodbo. Če bo vse, kot bi moralo biti, bi se v začetku novembra moralo vedeti glede podpisa članske pogodbe, za koliko let ...

A trenutno igrate za ekipo Klotna do 20 let v elitni mladinski švicarski ligi, kjer pridno polnite statistiko, in za člansko ekipo EHC Bülach v tretji članski ligi. Se pravi ste nekako na treh frontah.
Da. Treniram zgolj s člansko ekipo Klotna, igram pa za U20 Kloten in člane podružnice Bülach. Pri članskem Klotnu imajo v kadru 15 napadalcev in kot novinec med člani pri Klotnu še ne bi dobil veliko priložnosti. Ta sezona bo zahtevala veliko prilagajanja, saj sem res na treh različnih ravneh, z različnimi soigralci, a vesel sem priložnosti, ki so mi jo ponudili pri članih.

Kako so vas sprejeli člani?
Pozitivno sem presenečen. Mislil sem, da bo težje, ker sem mlajši, ampak počutim se, kot da bi bil že pet let med člani. Zelo prijateljsko, zelo domače. Ne vem, ali je to samo v Klotnu, da je ekipa tako zelo povezana, da je okolje tako domače. Dvomim, da je povsod tako.

Kakšen slog hokeja goji Kloten?
Trenerja članske ekipe sta Šveda, ki gradita igro na hitrosti, hitri tranziciji iz obrambe v napad, gre za zelo usmerjeno igro proti golu, z zelo veliko kreiranja priložnosti za gol. Zelo agresivno, kar mi ustreza. Pri tem dopuščata svobodo, kar mi je všeč. Rad imam proste roke, v smislu "vse lahko narediš, samo napak ne delaj pri tem".

Kakšen je cilj članskega Klotna, ki je leta 2018 po več kot 55 letih izpadel v drugo ligo?
Vrnitev v elito. Tega si res želimo. In če kdaj, je letos res lepa priložnost za to. Švicarska zveza je namreč zaradi koronavirusa sprejela odločitev, da letos iz elite ne bo izpadel nihče, bo pa vanjo napredoval zmagovalec druge lige. Letos res veliko vlagajo v to vrnitev, vsako tekmo se gre na zmago. Začetek sezone je bil za zdaj dober. 

Kaj pa pri U20, kjer ste z osmimi zadetki in šestimi podajami na desetih tekmah vlečni konj ekipe?
Ekipa U20 ima zelo ambicioznega trenerja, čeprav morda ni najmočnejša, pa si najprej želijo končnice.

V Sloveniji in tudi prvo sezono v Švici sem igral na centru, nato me je švicarski trener kot prvi postavil na krilo. Rekel je, da sem zaradi svoje hitrosti in načina igre v njegovih očeh krilo. Od takrat igram na krilu.

Kje ste v petih letih hokejsko najbolj napredovali?
Največji napredek sem naredil mentalno. Pri samozavesti, pri tem, da se zavedam svojih dobrih sposobnosti in jih znam na ledu tudi uporabiti. Pa tudi pri tem, da se ne obremenjujem preveč, če ne gre, da ohranjam "winning mentality" (zmagovalno miselnost, op. a.). Včasih sem znal biti svojeglav in sem morda malo manj poslušal nasvete trenerjev, zdaj jih precej bolj upoštevam.

Kar pa zadeva igro, pa povsod malo. V mlajših selekcijah je pri moji hitrosti še šlo s preigravanjem, a ko odrasteš in so tudi drugi na višji ravni, spoznaš, da je preigravanje nekaj, kar moraš zminimalizirati, saj lahko hitro pripelje le do izgubljanja ploščkov.

Pa prostor za napredek?
Zagotovo v obrambni igri, pri tej imam še kar nekaj rezerv. Tudi če sem krilo in bolj napadalno usmerjen igralec, moram paziti tudi na obrambo, v kateri včasih kdaj malo preveč ležerno vzamem vse skupaj. Ob tem pa se moram še bolj osredotočiti na to, da streljam. Imam dober strel, a ga premalo uporabljam.

Ste standardni član nižjih reprezentančnih selekcij Slovenije. Je prišlo že do kakšnega stika s kom iz članske reprezentance?
Ne. S slovensko reprezentanco zelo malo komuniciram. Pridem na zbore U20, prvenstva, s trenerji ali s kom drugim iz zveze pa nismo v stiku. Verjamem, da želijo najprej videti, v kaj se bom razvil. Bomo videli. So nam pa zaradi koronavirusa žal odpovedali svetovno prvenstvo do 20 let.

Pred petimi leti ste nam na vprašanje o ciljih odgovorili: "Prvi je ta, da najprej čim bolje igram v švicarskih mlajših selekcijah, da se bojujem in pridem do čim boljšega mesta. Drugi je, da poskušam kot član zaigrati v najboljši švicarski ligi. Če bi mi šlo pa res tako dobro, seveda tudi Švedska in Amerika." Kaj pravite danes?
(Smeh, op. a.) Uf, misli o Ameriki in NHL ima verjetno vsak hokejist kje v glavi. A če sem iskren, bi bil presrečen, če bi lahko kar vso kariero tukaj v Švici naredil."

Kako vam je sicer všeč življenje ob hokeju v Švici? Kateri predel vam je najljubši?
Zelo. Radi imajo red, urejene stvari. Če si delaven, z delavnimi navadami, ni slabo. Je pa res, da je večina stvari zelo dragih. A po drugi strani ljudje kar lepo živijo. Skoraj ne poznam nikogar, ki ne bi bil zadovoljen.

Zelo všeč mi je francoski del Švice, bolj kot nemški del. Je pa nemški najbolj moderen, najbolj "fancy". Sam sem bolj morski človek, tako da sem zelo rad ob vodi, všeč so mi jezera, sploh Ženeva, pa hribčki ob jezeru, tudi Lugano je res lep. 

Kako je s koronavirusom v Švici. Kakšni so ukrepi?
V prvem valu maske niso bile obvezne, šele zdaj v drugem valu so maske v zaprtih prostorih obvezne. Mi jih moramo nositi v dvorani, na sestanku v slačilnici, kjer je obvezno tudi razkuževanje rok. Pred sezono smo imeli tudi testiranje, a na srečo nismo imeli nobene okužbe.

Se mi pa zdi, da se Švica, vsaj po mojem mnenju, še najbolj boji, da bi se zaradi koronavirusa kaj zataknilo v gospodarstvu. Želijo ga ohraniti na visoki ravni, želijo ostati ista Švica kot do zdaj.

Kaj najbolj pogrešate, razen domačih in dekleta?
Slovenijo na splošno, pa hrano, domačnost, kakršne v tujini ni. Vsako leto se bolj zavedam, kako lepo državo imamo. Če bom res kmalu zaplaval v profesionalni hokej, bodo počitnice po sezoni malo daljše, manj bo šolskih obveznosti, prakse ne bo več, tako da verjamem, da bom lahko kakšen dan več na leto preživel tudi v Sloveniji.

Preberite še:

Sportal Bled v Mariboru do prve zmage v DP

Sportal Jeseničani doma povozili Linz, Olimpija uspešna na Koroškem