Kultni Bežigrad že brez "džungle"

Če se bodo uresničile smele napovedi ljubljanskih hokejskih delavcev, bo tudi Olimpija ob prvem januarskem koncu tedna gostila "hokejsko klasiko". Prizorišče kar treh hokejskih tekem lige EBEL pod milim nebom pa vendarle ne bodo Stožice, temveč, v kolikor bodo idejni očetje premagali vse birokratske prepreke in pravočasno pridobili vsa dovoljenja, Centralni štadion za Bežigradom.

Nekdanja trdnjava Katančeve nogometne čete že vrsto let ne služi svojemu namenu, temveč kljub napovedim o temeljiti prenovi ter preoblikovanju v sodoben nogometni štadion, klavrno propada. Partnerji v projektu, OKS, Joc Pečečnik in MO Ljubljana, še vedno čakajo na zeleno luč, objekt pa je bil v tem času sicer pod ključem, a prepuščen naravi in občasnim vandalom.

Ob prevešanju iz jeseni v zimo pa se je za Bežigradom vendarle odvila svojevrstna čistilna akcija, med katero so delavci odstranili večji del rastlinja, ki je štadion spremenilo v pravo džunglo, in vse "odvečne materiale". Na podlagi tega je možno sklepati, da bo Plečnikov objekt čez dober mesec vendarle znova zaživel tudi v športnem smislu. Odgovorni so se zavili v molk, več pa naj bi bilo znano v prihodnjem tednu. Po najbolj optimističnih - resda še povsem neuradnih - napovedih bi utegnili ljubljanski hokejisti že v kratkem sklicati novinarsko konferenco, na kateri bi razgrnili svoje načrte, kot odmev pa bi nato stekla tudi prodaja vstopnic za januarski spektakel pod zvezdami.

Iz zgodovine ...

Bežigrajski štadion, ki ga večina pozna kot "Plečnikovega", v svojih zlatih nogometnih časih pa je nosil ime "Centralni štadion", je že nekaj let zaklenjen. Pogled nanj ne priča ob bogati in pestri zgodovini, ki še zdaleč ni povezana zgolj z nogometom. Pravzaprav je bil objekt, ki je že v svoji prvi razvojni fazi nastajal dobro desetletje in nato bolj ali manj kozmetične popravke doživljal vse do konca minulega stoletja, po načrtih znamenitega arhitekta Jožeta Plečnika zasnovan in oblikovan kot orlovski štadion. Telovadišče, ki je po letu 1923 zraslo na nekdanji gramoznici, je že tedaj služilo tudi drugim namenom. Pred evharističnim kongresom leta 1935 je štadion doživel osrednje spremembe in polkrog ob današnji Vodovodni cesti sklenil s častno tribuno, ki danes prav tako klavrno propada. Tudi pozneje je štadion ob športnih gostil številne druge dogodke, večinoma koncertne narave, v zgodovinskih knjigah pa je pogosto omenjan kot prizorišče domobranske prisege leta 1944.

Po drugi svetovni vojni je bežigrajski štadion zadihal predvsem z nogometnimi pljuči. Kmalu je postal dom nogometne Olimpije, ki je na zelenici pred Plečnikovimi tribunami igrala na različnih ravneh, v najboljših in najbolj odmevnih časih tudi v Evropi in prvi jugoslovanski ligi. Nekajkrat je na največjem tovrstnem objektu v Ljubljani svoje tekmece gostila tudi jugoslovanska reprezentanca. Po osamosvojitvi je Centralni štadion ostal dom Olimpije. A čeprav je po tej poti prišel tudi do obiskov velikih evropskih imen, kakršna sta denimo Milan in Liverpool, pa se je v srca novejšega nogometnega rodu Bežigrad zasidral predvsem kot kultni štadion prerojene nogometne reprezentance samostojne Slovenije. Slednja je pod vodstvom Srečka Katanca na prelomu med tisočletjema odigrala kar nekaj zgodovinskih tekem, ki so pomagale izbrano vrsto vpisati na evropski in svetovni zemljevid. Kljub vidni dotrajanosti in pozivom h gradnji novega štadiona je imel objekt pridih državne nogometne trdnjave in stičišča poti navijačev z vseh koncev Slovenije.

Po prvi nogometni pravljici z delnim "Prašnikarjevim podaljškom" se je izbrana vrsta preselila v Celje oziroma Maribor, NK Olimpija je klavrno propadla, za nogometno življenje pa je deloma skrbel le NK Bežigrad, ki je nastal na pogorišču nekdanjega kluba. A tudi "nova Olimpija" se je morala na polovici poti iz najnižje v prvo ligo posloviti od Bežigrada. Slovo je bilo tedaj pospremljeno z optimističnimi napovedmi Joca Pečečnika, ki je v partnerstvu z MO Ljubljana in Olimpijskim komitejem Slovenije prevzel objekt, o postavitvi novega štadiona, ki bi ohranil Plečnikovo dediščino. A ob trčenju ob številne administrativne in zakonske zidove ter ob pomanjkanju javnega interesa, ki je izpuhtel z odprtjem Stožic, Plečnikov štadion že pet let propada. Bo hokejska klasika obudila športne aktivnosti?