Jurij Goličič: Vedno sem želel leteti, pa je hokejska kariera kar trajala in trajala

Kranjski branilec, ki je lahko zaigral tudi kot krilo v napadu, bo za vedno del slovenske hokejske zgodovine. Najhitrejšo moštveno igro na svetu je igral v času, ko sta se oba največja slovenska kluba ambiciozno podala v boj z veliko bogatejšimi avstrijskimi klubi v ligi EBEL. To je bil čas vročih večnih derbijev, za katere smo, žal, v zadnjih letih nekoliko prikrajšani. Jeseniški klub je zašel v težave, ljubljanski zdaj sam rešuje čast slovenskega klubskega hokeja. "Meni je res zelo žal, hudo mi je, ker vem, kako veliko je bilo to rivalstvo. To je dalo čar slovenskemu hokeju," z velikim obžalovanjem danes ugotavlja Jurij Goličič, ki živi v Katarju, a tudi tam še igra hokej, četudi samo rekreativno.

Tudi njegov mlajši brat Boštjan je bil uspešen hokejist, po tej poti pa zdaj z velikimi in odločnimi koraki stopa tudi Jurijev najstarejši sin Jan, ki je letos slovenski članski reprezentanci pomagal do obstanka med elito na prvenstvu, ki sta ga gostili Švedska in Danska. Trojica je tako poskrbela za še eno slovensko hokejsko dinastijo.

Tako kot Jan (tudi ta je branilec) se je tudi njegov oče Jurij v začetku kariere preizkusil v zibelki te igre Kanadi, a so ga ustavile poškodbe. Pojasnil pa nam je, da so v njegovih časih Slovenci na oni strani Atlantika veljali za popolne hokejske eksote. To dojemanje se je do danes močno spremenilo. Zaradi Anžeta Kopitarja, seveda. V tokratni Drugi karieri je spregovoril o svojem poklicu, že 15 let je namreč komercialni pilot, pa tudi o nekaj spominih na športno kariero.      

Ste pilot? Kako ste znašli na nebu?

Od leta 2011 je komercialni pilot, 13 let je letel za Ryanair. Na sliki s kopilotom Aleixom. Foto: Osebni arhiv Že takoj, ko sem bil star 18, 19 let, ko sem iz Kanade prišel nazaj domov in zaigral za Olimpijo, sem se s klubom dogovoril, da sem bil delno plačan z urami letenja (smeh, op p.). Takrat sem že letel, naredil sem licenco za privatna letala, že od nekdaj sem hotel postati pilot. Ampak glede na to, da sem igral hokej in je to kar trajalo, zraven pa sem še študiral, nekako ni bilo časa, niti mi ni bilo še treba opravljati tega usposabljanja za komercialnega pilota. Takrat sem to nekako potisnil na stranski tir.

V glavnem, že v času hokeja sem sicer letel, a le kolikor je dopuščal čas, ko pa sem bil enkrat star 28 let in sem videl, da sem v hokeju nekako dosegel svoj vrhunec in višje ne bo šlo več, da ni bilo neke velike perspektive več, sem nehal in se povsem posvetil letenju.

To izobraževanje za licenco komercialnega pilota pa ni šala, to potrdilo smo dobili pred kratkim, ko je bil gost Druge kariere nekdanji biatlonec Alex Cisar.

Da, jaz sem se po karieri res popolnoma posvetil temu in dve leti počel samo to. Res sem imel privatno licenco že od prej, zato je bilo morda nekoliko lažje, resnično pa se je treba stvari lotiti zelo resno in predano. Dobro, če te to veseli, potem ni težko. Pilotski poklic je zelo specifičen, če te veseli in si motiviran, gre relativno hitro, težko pa si predstavljam, kako bi bilo nekomu, ki ga to ne zanima. Verjamem, da bi bilo zanj zelo težko (smeh, op. p.).

In ko ste enkrat začeli pilotsko kariero, je treba verjetno opraviti še neke vrste pripravništvo, se pravi ste najprej kopilot. Vi ste zdaj že kapitan?

Da, sem. Ko začneš kariero, seveda … Ko sem jaz začel kariero s komercialno licenco, to je bilo leta 2011, je bilo zelo malo služb, saj je bilo to obdobje po tisti veliki krizi leta 2008. Službo je bilo zelo težko dobiti, zato sem nekaj časa pilotiral manjša letala, delal raznorazne panoramske lete, privatne lete, potem pa sem le dobil službo pri Ryanairu. Seveda začneš kot kadet, torej kot kopilot.

Ste še vedno pri Ryanairu?

Ne, v Ryanairu sem bil skoraj 13 let, do junija lansko leto, ko sem zamenjal službo. Zdaj letim za eno od bližnjevzhodnih družb in živim v Katarju. Kapitan sem postal novembra 2015, od tega bo torej kmalu deset let.

Kakšno pa je danes letenje ob vseh težavah po svetu, vojnih žariščih, političnih napetostih in tako naprej?     

Živi v Katarju, kjer tudi še igra hokej. Na sliki z najmlajšo hčerko Gaio in ženo Lorenzo. Foto: Osebni arhiv Lahko rečem, da se je letenje na splošno močno spremenilo že v času pandemije covid-19. Ta je naredila velik preobrat. Takrat nekaj časa nihče ni letel, vsa operacija se je ustavila, po tem obdobju pa so vsa podjetja začela zelo stiskati vse zaposlene, prišlo je do raznoraznih sprememb delovnih pogojev in raznoraznih omejitev domala na vseh področjih. Rekel bi torej, da je covid-19 močno spremenil letalstvo.

Kar se vojnih žarišč tiče in podobnega, pa je sploh problem, seveda. Sploh tukaj na Bližnjem vzhodu, od koder se leti po vsem svetu, je veliko raznih nevarnih con ali pa con, v katere ni vstopa. Treba se je kar izogibati. Politika zagotovo zelo vpliva na letenje. Marsikaj se da obiti, ampak v določenih trenutkih, spomnim se pred kratkim, ko je bil Iran zaprt, smo morali leteti vse naokrog. In da, lahko postane kar zanimivo.

Ampak te stvari so najverjetneje vodene sistemsko, najverjetneje odločitve ne padejo na pilota. Načrti letov so bržčas znani vnaprej, upoštevajo pa vse te omejitve, ki ste jih omenjali, kajne?

Določene stvari so seveda znane vnaprej, da. Kakšne pa te tudi presenetijo v zraku. Ampak načeloma se to res rešuje v sodelovanju z družbo in dispečerskim centrom. To je standard. Mogoče pa je to ena takšna stvar, na katero v Evropi morda niti ne pomislimo, drugod po svetu pa je pomembna in se mora kar upoštevati. Raznorazne omejitve zračnega prostora in to.

Kako pa vam je pri tem poklicu pomagalo prejšnje življenje vrhunskega športnika?

Šport ti da zelo veliko v smislu discipline, osredotočenosti in v smislu tega, da sam sebe bolje poznaš, da veš, kaj hočeš in se posledično tudi lažje odrekaš določenim stvarem. Pa tu niti ne gre samo za profesionalni šport, ampak mislim, da šport vsakemu, ki se z njim ukvarja v mladosti, lahko zelo koristi in res veliko da. Jaz imam zdaj že tri otroke in opažam druge starše, kako vsi mislijo, da bodo njihovi potomci neki profesionalci in ne vem še kaj vse, ampak jaz jim vselej poskušam dopovedati, da je šport veliko pomembnejši zaradi teh postranskih stvari, ki jih človeku da. Profesionalcev postane zelo malo ljudi, takšnih, ki bi lahko samo od tega živeli, še veliko manj, ta disciplina in fokus, s katerima se lahko na nek način bolje znajdeš v življenju, pa ostaneta vsem. Še največ pomenita disciplina in potrpežljivost, da se zaveš, da moraš za kakšne stvari tudi malce počakati, da je treba veliko dela vložiti v stvari, če hočeš, da nekaj obrodi sadove.

Pa deluje morda tudi obratno? Se v športu znajdejo predvsem ljudje, kot ste vi, se pravi ljudje, ki so že tako pripravljeni garati, se osredotočati, trenirati?

Zagotovo velja tudi to. Dlje ko si v športu, bolj ko napreduješ, bližje vrhu si, bolj so te lastnosti izrazite. Pri vseh. Pri tistih, ki na koncu postanejo profesionalci, pa naj gre za katerikoli šport, menim, da imajo vsi zelo podobne lastnosti. Ni pa nujno, da so vse te lastnosti, govorimo tudi o veliki motivaciji, pa individualizmu, da so vse samo pozitivne. Vidimo lahko, da v vrhunskem športu včasih niso samo pozitivne osebnostne karakteristike tiste, ki naredijo šampiona. Morda vrhunski športniki niso ravno najboljši zgled splošne človeškosti, zelo jih poveličujemo, ampak za normalne ljudi morda niso najboljši vzorniki. Za najvišjo raven preprosto potrebujejo ta individualizem, marsikaj naredijo za svoje cilje. Na najvišji ravni zagotovo ni biti lahko, marsikje se to pozna, marsikaj morajo žrtvovati.

Kako pa kaj spremljate slovenski šport v Katarju?

Na splošno imam sam zelo rad šport celovito in se ukvarjam z različnimi stvarmi, ne samo s hokejem, čeprav v Katarju igram tudi tega. Drugače pa zelo rad kolesarim, kolesarstvo tudi spremljam. Poskušam nekako slediti športu, čeprav je včasih težko slediti vsemu. Površno pa zagotovo spremljam, kar lahko, morda hokej še vedno nekoliko podrobneje, saj tudi moj najstarejši sin igra in njega spremljam stoodstotno.

Tradicija se nadaljuje, tudi Jurijev najstarejši sin Jan je hokejski reprezentant. Foto: Hokejska zveza Slovenije

Sin Jan je bil lani na kot sedmi Slovenec izbran na naboru lige NHL, izbrala ga je Tampa Bay Lightning, zadnji dve sezoni igra v kanadski mladinski ligi QMJHL za Gatineau Olympiques, letos ga je v člansko reprezentanco povabil tudi selektor Edo Terglav … Njegova kariera se prav lepo razvija.

Da, zelo vesel sem zanj, mislim, da gre po pravih stopinjah. Jaz sem mu pomagal, kolikor sem mu lahko, z nasveti sem ga nekako poskušal voditi, kam naj usmeri fokus, res pa je, da je on tudi tak tip, da je sam zelo hitro ugotovil, kaj je treba in kaj ne. Trenutno je na pravi poti, jaz in vsi v družini mu dajemo podporo, da lahko nadaljuje in dela, kar ima rad. Kam pa ga bo to pripeljalo, pa seveda nihče ne ve. To bomo videli. Zelo hitro pa se bo videlo, saj v športu ne moreš goljufati. Hitro se izkaže, ali si ali nisi.

Sportal Jan Goličič uresničil otroške sanje, a ostaja na realnih tleh

Tudi vi ste imeli to severnoameriško izkušnjo v začetku kariere.

Dvakratni prvak lige NHL Anže Kopitar je naredil ogromno za ugled slovenskega hokeja v svetu. Foto: Reuters Drži, jaz sem v bistvu igral v isti ligi, v kateri Jan igra zdaj, ampak časi so se odtlej zelo spremenili. Ko sem šel jaz tja, se mi zdi, da sem bil šele drugi Slovenec tam. Mislim, da je kakšnih deset let pred menoj tam igral Tomaž Vnuk. V vsakem primeru sem bil prvi Slovenec po dolgem času tam in mi smo tedaj veljali za čiste hokejske eksote. Zanje smo bili isti kot kakšen hokejist iz Turčije, denimo (smeh, op. p.). Dobro, saj jih je bilo za menoj še nekaj, Marcel in David Rodman denimo in še kdo, ampak ti začetki so bili prav smešni. Nismo vedeli, ne kam gremo ne kako se odzvati, tudi treninga nismo imeli pravega. Šli smo, ker smo hoteli nekaj več, res pa je bilo kar težko, obravnavali so nas drugače, sami se nismo znali pravilno odzvati. Stvari so se do danes res zelo spremenile. Na splošno je vse postalo veliko bolj globalno, šport na splošno, poleg tega je Anže Kopitar naredil svoje. Ko sem bil jaz tam in me je kdo vprašal, od kod sem, in izvedel, da sem iz Slovenije, je močno razmišljal, kdo še je sploh od tam (smeh, op. p.). Ko pa zdaj Jana vprašajo in izvejo, pa vsi vzkliknejo: "O, da, Slovenija, to je država, iz katere je Kopitar!" To je kar razlika, kajne? (smeh, op. p.). Anže je res naredil veliko, ob tem pa je treba poudariti, da je vse naredil sam. Zavedati se je treba, da je on samega sebe iz nič pripeljal tja, kjer je zdaj. Anže je naredil ogromno za prepoznavnost Slovenije v hokeju, postavil nas je na ta zemljevid.

Vsi omenjeni ste Gorenjci, vi pa ste v času kariere igrali tako za Olimpijo kot Jesenice. Še prej za ljubljanski klub. Kako sta ta dinamika in veliko rivalstvo med kluboma potekala v vaših časih?

Državne naslove je osvajal tako v dresu Olimpije kot tudi Jesenic. Foto: Aleš Fevžer O, da, takrat sta bila Olimpija in Jesenice daleč najmočnejša kluba. Jesenice so bile zelo močne. Ampak jaz sem kariero začel na Bledu, tam se treniral kot mladenič, nato sem odšel v Kanado. Nekako Jesenice zame takrat nikoli niso bile možnost, saj sem bil na Bledu, ko pa sem se vrnil iz Kanade, me je prvi poklical direktor Olimpije Matjaž Sekelj in me povabil v Ljubljano. Sprva sem se še obotavljal, nato pa pristal. V Ljubljani sem ostal pet let, bilo je res zelo lepo, časi so bili povsem drugačni kot danes. No, po petih letih pa se je pri Olimpiji marsikaj spremenilo, nekako nismo prišli več skupaj glede pogodb in vsega tega, Jesenice pa so se takrat ravno krepile in tako smo potem jaz in še trije drugi, Žagar, Polončič in Rožič, "v paketu" odšli na Jesenice. To to bili kar zanimivi časi.

Tedaj so bili derbiji še pravi derbiji, saj sta bila oba kluba približno na isti ravni, zadnja leta pa žal ta hokejska zgodba na Jesenicah malo "caplja".

Meni je res zelo žal, hudo mi je, ker vem, kako veliko je bilo to rivalstvo. To je dalo čar slovenskemu hokeju. Zaradi financ v slovenskem hokeju ali pa športu na splošno, so Jesenice v zadnjih letih zelo padle. Nimajo financ. Mladi so, igralci so, samo so zdaj v tujini. Ni več tega čara, teh derbijev, res je škoda. Slovenski šport je izgubil veliko atrakcijo. Res veliko, spomnim se, da je v mojih časih tudi vsak tujec, ki je prišel igrat k nam in nato igral na derbiju, rekel, da je to res nekaj posebnega, en velik čar, naboj, kakršnega ni na nobeni drugi tekmi.      

Z reprezentanco pa ste tudi spisali nekaj imenitnih zgodb, nastopili ste na osmih svetovnih prvenstvih, od tega štirih elitne skupine, tudi leta 2005 v Innsbrucku, ko se vam je pod vodstvom finskega trenerja Karija Savolainena uspelo obdržati med elito. Lahko rečemo, da je prav to prvenstvo vaše najljubše v karieri?

O, da, zagotovo! Takrat v Innsbrucku nam je res uspelo in zdaj končno po 20 letih so uspeh ponovili mladi. Naš cilj je bil obstanek, vesel sem, da sem bil zraven. To je bilo res lepo prvenstvo, nekaj posebnega. Spomnim se, da je imela pred prvenstvom Hokejska zveza Slovenije strašne probleme, še kakšen teden pred prvenstvom nismo vedeli, ali bomo sploh šli. Nismo imeli nič, ne opreme, nobenih finančnih stvari dogovorjenih, nič. No, fantje smo se potem zbrali, zveza se je organizirala, kakovost na ledu pa smo takrat imeli in nam je uspelo obstati.

Obžaluje, da z bratom Boštjanom (na sliki) nista nikoli skupaj zaigrala za reprezentanco. Foto: Matic Klanšek Velej/Sportida Letošnje, na katerem je obstanku Slovenije pomagal tudi vaš sin Jan, je bilo tako tudi lepa zgodba hokejske dinastije Goličič. Tudi vaš brat Boštjan je bil vrhunski hokejist.

Res je, Boštjan je osem let mlajši, na žalost nikoli nisva skupaj zaigrala v reprezentanci, v tej je on dosegel še več, ker je bil dvakrat na olimpijskih igrah. Nam se tja ni nikoli uspelo uvrstiti. Z Janom pa je zagotovo nekaj lepe simbolike, da (smeh, op. p.).

Kaj pa vam je iz časov hokejske kariere ostalo najbolj v spominu?

Glavna stvar je, tudi ko se pogovarjamo z bivšimi soigralci, da samega hokeja in profesionalizma, ko enkrat prenehaš, niti ne pogrešaš prav veliko. Dobro, jaz grem še vedno igrat hokej, tudi tukaj v Katarju z rekreativci, in se malo "prešvicam" in se imam fino, profesionalizma pa ne pogrešam. Kar pa čisto vsak pogreša, pa sta občutek in povezanost v garderobi. To pogrešam še danes, ta ekipni duh in pripadnost kolektivu. Ko prideš zjutraj na trening in je tam še 20 fantov in vsem grejo po glavi same traparije. To je nekaj posebnega, biti del ekipe, to najbolj pogrešam.

Biti del ekipe, imeti v njej svojo vlogo, to so stvari, ki te s soigralci povežejo za vso življenje. Skozi sezono ustvarjaš skupne trenutke, ko ekipa stopi skupaj, te stvari je težko razložiti ljudem, ki tega niso doživeli. Še zdaj, ko se srečamo s soigralci, se imamo zaradi te povezanosti super, te stvari se ne pozabijo.

Z reprezentanco je nastopil na osmih svetovnih prvenstvih, štirih elitne divizije. Foto: Aleš Fevžer

Kolikokrat pa se še vidite s soigralci, kolikokrat vam še uspe priti domov v Slovenijo?

Pridem nekajkrat na leto, nisem toliko doma, kot bi si želel, ampak pridem. Z določenimi soigralci sem ves čas v stiku, čeprav smo zdaj v drugih državah, drugih poklicih in tako naprej. Ampak ta povezanost ostane, s kakšnim se ne vidiš nekaj let, in ko ga spet srečaš, nadaljuješ, kot bi se nazadnje videla včeraj. Prav tako je. Nekatere stvari ostanejo in to je velik čar ekipnega športa.      

Preberite še:

Sportal Borut Fonda, nekdanji kolesar, ki je ljubezen do športa in tehnične perfekcije pretopil v uspešen posel

Sportal Maja Mihalinec Zidar obžaluje le eno: Večkrat se vprašam, kaj bi bilo, če bi bilo drugače #video

Sportal Tilen Bartol na novi poti: Zagotovo je bolj zahtevno, kot sem si predstavljal #video

Sportal Pot Gregorja Krušiča, ki ni bila preprosta

Sportal Obetaven nogometaš, ki je uspešen družinski posel zamenjal za družbena omrežja

Sportal Ana Kobal Philp: Odhod v ZDA je bil šok, a hkrati najboljša odločitev v mojem življenju