Druga kariera
Nedelja, 26. 11. 2023, 18.00
1 leto
DRUGA KARIERA (337.): LUKA GRAČNAR
Luka Gračnar se je za novo pot in nove cilje odločil po presenetljivem klicu
Termometer prikazuje, kako vroč je članek.
Termometer prikaže, kako vroč je članek.
8,58
Luka Gračnar je še spomladi igral na svetovnem prvenstvu, nedolgo zatem pa končal kariero in se posvetil trenerskemu delu.
"Vse skupaj je prišlo zelo nepričakovano. Tudi jaz sem bil na začetku presenečen. Najprej sem mislil, da me potrebujejo za igranje, nato pa so mi pojasnili, da gre za trenersko delo. Odločitev je bila težka. Premišljeval sem, se posvetoval z ljudmi v svojem ožjem krogu in vse do konca omahoval. Mislim, da sem se racionalno in pravilno odločil. Imam nove cilje, nov zagon," pravi gost 337. izdaje Druga kariera, sveži športni upokojenec, nekdanji hokejski vratar, dvakratni olimpijec Luka Gračnar, ki je še pred dopolnjenim 30. letom zadrsal v trenersko sfero Red Bullove salzburške akademije.
Še maja je s slovensko hokejsko reprezentanco nastopal na svetovnem prvenstvu elite v Latviji, avgusta pa pri zgolj 29 letih uradno sporočil nepričakovano novico, da končuje igralsko kariero in se seli v trenerske vode.
Prepričala sta ga presenetljiv telefonski klic in ponudba iz Salzburga, iz organizacije, v kateri je hokejsko dozorel in kamor je še kot najstnik prišel iz matičnih Jesenic.
"Premišljeval sem, se posvetoval in vse do konca omahoval"
"Vse skupaj je prišlo zelo nepričakovano. Spomladi sem še igral na svetovnem prvenstvu, imel načrte za novo sezono, še pred poletjem pa me je poklical vodja vratarskega trenerskega pogona Red Bull akademije Marcus Kerschbaumer, ki je hkrati tudi trener vratarjev v ekipi Red Bull Salzburg," se Luka Gračnar spominja klica, za katerega je menil, da bo vsebinsko povsem drugačen.
"Mislim, da sem se na koncu kar racionalno in pravilno odločil, da začnem neko novo pot," pravi o o tem, da je mlad zadrsal v drugo kariero.
"Z Marcusom sva prijateljske vezi spletla že, ko sem igral v Salzburgu, on pa je bil trener vratarjev v Beljaku. Čeprav konkurent, mi je vedno ponudil kak koristen nasvet. Najprej sem mislil, da me potrebuje za igranje (smeh, op. a.), saj smo v preteklosti imeli kakšno debato, da bi se vrnil v Salzburg branit, a nič konkretnega. Potem pa mi je pojasnil, da je prišel na idejo, da bi se pridružil trenerski ekipi. Vedel je namreč, da imava zelo podobno vratarsko filozofijo. Vprašal me je, ali se sploh vidim v tej vlogi, ali bi bil o tem pripravljen razmisliti. Na začetku sem bil kar malo presenečen, nato pa sem vedno bolj začel razmišljati v tej smeri. Že zadnjih nekaj sezon sem imel kar težave dobiti angažmaje, kakršne bi si želel. Odločitev ni bila lahka. Spomladi se je naša družinica povečala, s partnerko sva namreč dobila hčer in vse je nekako sovpadalo. Premišljeval sem, se posvetoval z ljudmi v svojem ožjem krogu in vse do konca omahoval. Tudi ko sem se že odločil, da končam, sem še spraševal, ali je odločitev pravilna. A menim, da je to povsem normalno, saj gre vendarle za veliko odločitev, tako da je razumljivo, da si v dvomih in si vzameš čas za razmislek," pravi zgovorni zdaj že nekdanji čuvaj mreže, ki je kariero končal, ko naj bi hokejski vratarji bili ali pa prihajali v najboljša leta.
"Res je, da tako pravijo, a … Žal je položaj klubskega hokeja v Sloveniji takšen, kot je, če pa bi šel čez mejo, bi bil znova povsod tujec. Sploh za vratarja je v tujini vse skupaj še težje. Moraš biti res precej boljši od ostalih, pa tudi to na koncu ne zagotavlja, da boš branil. Konkurence je ogromno. Po tehtnem premisleku sem videl, da bo vedno težje dobiti želene angažmaje, za kakršne sem menil, da bi si jih zaslužil, in se odločil, kot sem se."
V Salzburg je iz matičnih Jesenic odšel kot najstnik in tam tako dolga leta tako hokejsko kot življenjsko rasel. S partnerko si je na Solnograškem tudi ustvaril družino.
"Salzburga nisem nikoli zapustil"
Beseda je dala besedo in Gračnar je sprejel ponudbo za trenersko udejstvovanje na salzburški Red Bull Academy, na kateri se kalijo tako mladi hokejisti kot nogometaši.
Tudi on je šel skozi akademijo na Solnograškem, kamor se je kot najstnik preselil leta 2010. Za rdeče bike je branil vse do 2018, ko je moral poiskati novo domovanje. Hokejsko. Salzburg je namreč tudi po selitvah v tujino ostal njegov dom.
Na salzburški akademiji Red Bull skrbi za vratarski hokejski podmladek.
"Salzburga nikoli nisem zapustil. Moje prebivališče je, tudi ko sem igral v tujini, vedno ostalo v Salzburgu. S partnerko sva si tukaj ustvarila dom, imava osem mesecev staro hčer, družbo nam dela tudi psička … Skratka, tu imamo dom, kar je bil tudi pomemben dejavnik, da sem se raje odločil ostati tukaj kot trener, kot da bi se znova selili," pravi 30-letnik in na vprašanje, ali je to dokončna odločitev ali pa dopušča možnost za vrnitev med vratarje, dodaja: "Ne želim pojesti zarečenega kruha, a menim, da je to kar to. Relativno mlad sem za konec kariere, a mislim, da sem se na koncu racionalno in pravilno odločil, da začnem neko novo pot. Kar zdaj počnem, me veseli. Imam nove cilje, nov zagon."
O novi, očetovski vlogi:
Super. Moram priznati, da se znajdemo bolje, kot sem si predstavljal. Za to ima zasluge predvsem partnerka, ki v tem trenutku podpira tri vogale v hiši, sam sem vendarle lep del dneva odsoten. Vsak dan je kaj novega, imamo se res lepo. Zagotovo pa je eno veliko odgovornost več, ki pa sem jo rade volje sprejel.
Bedi nad podmladkom rdečih bikov
Pod hokejskim okriljem prestižne akademije deluje pet ekip, Red Bull Juniors, ki igrajo v Alpski ligi, ob tem pa še ekipe U20, U18, U17 in U16.
Pet moštev deluje pod okriljem akademije.
"Teh pet ekip si deliva s še enim trenerjem vratarjev Lukasom Schluderbacherjem. Jaz fiksno treniram ekipi U18 in U17, on ima čez ekipo v Alpski ligi in U20, delo v ekipi U16 pa si deliva. Z Lukasom sva prijatelja že od prej, dobro sodelujeva, tako da lahko rečem le, da vratarski oddelek res dobro funkcionira," je tako s sodelavci kot pogoji za delo zadovoljen naš sogovornik.
"Pogoji so res fenomenalni. Dokler tega v živo ne vidiš, si ne predstavljaš."
Pogoji, ki si jih lahko le želiš
"Že od prej sem poznal organizacijo, filozofijo dela, večino ljudi, tako da veliko prilagajanja ni bilo potrebnega."
"Akademija je povsem na robu Salzburga, v bližini nemške meje. Gre za gigantski objekt, kjer je na voljo 12 nogometnih igrišč, dve hokejski igrišči, internat z 88 sobami za šoloobvezne mlade hokejiste in nogometaše. Da ne omenjam, da imajo nekatera igrišča talno ogrevanje, eno veliko igrišče tekmovalnih dimenzij pa je kar v dvorani. Tu je še vrsta raznih fitnesov, dvoran, savn z bazeni in jacuzziji, razni laboratoriji, vse je podprto z najmodernejšo tehnologijo v obliki kamer, senzorjev, merilnih naprav… Pogoji so res fenomenalni. Dokler tega v živo ne vidiš, si ne predstavljaš. Tako nogometaši kot hokejisti imajo vse. Tudi Benjamin Šeško je šel skozi to akademijo. Skratka, navdušen sem nad svojim novim delovnim okoljem. Delovno razmerje pri Red Bullu imam sklenjeno za nedoločen čas. Že od prej sem poznal sistem dela, filozofijo organizacije ter velik del ekipe, saj je okoli 70 odstotkov ljudi istih. Vzdušje je zelo familiarno. Vem, kako stvari tečejo, tako da prav veliko uvajanja ni bilo nujnega."
"Tako nogometaši kot hokejisti imajo vse. Ne moremo se nič pritoževati, delovno okolje je odlično urejeno."
Videosprehod po hokejski akademiji v Salzburgu:
Utrinek z akademije.
Reprezentanca bo še počakala
Spogledoval se je tudi s trenerskim delom v reprezentanci, a mu v klubu niso prižgali zelene luči.
Pri Hokejski zvezi Slovenije so sredi oktobra ob naznanitvi prevetrenih trenerskih štabov reprezentanc naznanili tudi Gračnarjevo ime. V reprezentanci do 20 let naj bi delal z vratarji, a do sodelovanja ni prišlo.
"Pri tem je prišlo do manjšega komunikacijskega šuma. Res smo bili v kontaktih, povedal sem, da me delo zanima, a na koncu se je zataknilo pri mojih delodajalcih, saj mi na žalost niso odobrili odhoda v reprezentanco, tako da sem moral ponudbo zavrniti. Odločitev spoštujem, verjamem pa, da bo kdaj še kakšna priložnost."
Moraš znati zaigrati na prave strune
Trenersko delo je bežno spoznaval na hokejski akademiji Anžeta Kopitarja in Tomaža Razingarja.
In kateri so po nekaj mesecih v novi vlogi največji trenerski izzivi, s katerimi se sooča ob delu z najstniškimi hokejskimi vratarji?
"Šele ko si na drugi strani, začneš spoznavati določene stvari, za katere se prej morda sploh nisi zanimal. Na primer, da biti trener ne pomeni zgolj imeti teoretično znanje o materiji, pač pa je v ozadju veliko stvari. Ena takih, bolj zahtevnih, je, da prepoznaš različne značaje in se naučiš z njimi delati. Ne moreš z vsemi delati po istem principu. Fantje se značajsko zelo razlikujejo med seboj, tako da moraš znati pri vsakem zaigrati na prave strune, da dobiš nazaj najboljši želen rezultat. To je za zdaj zame morda največji izziv v trenerskem delu, a mislim, da se kar dobro znajdem," o zagonetkah pri prenašanju znanja na mlade pravi Hrušičan preseljen v Salzburg, ki je že v ranih hokejskih letih slutil, da bi lahko imel kratko kariero.
"Že precej zgodaj, pred več leti sem si nekako rekel, da kariere ne bom za vsako ceno vlekel v nedogled. Da bom vztrajal, dokler imam določene cilje in vizijo, če pa bi se mi ti izmikali, da bi videl, da skoraj niso več dosegljivi, pa bi morda celo začel iskati druge možnosti, cilje na drugih področjih."
Oprema še ni povsem v kotu
Vratarska oprema še ni zaprašena. Vsake toliko si jo vendarle nadene. Po spletu okoliščin je postal občasni čuvaj mreže avstrijskega tretjeligaša, ki domuje v sosednjem Gmundnu, s katerim se sem in tja spravi v rekreativni tekmovalni pogon.
Lansko klubsko sezono je preživel pri nemškem drugoligašu. Vratarske opreme še ni povsem pospravil, vsake toliko jo obleče in rekreativno pomaga avstrijskemu tretjeligašu.
"Ko sva se z nekdanjim športnim direktorjem Linza Gregorjem Baumgartnerjem naključno pogovarjala, me je vprašal, ali bi kdaj prišel kaj branit za ekipo iz bližine Salzburga. Sprva nisem niti vedel, ali se mi sploh še da to početi, na koncu pa smo se dogovorili tako, da pridem, ko imam čas. Povsem neobvezujoče. Ko mi to dopuščata služba in družina, se kakšno soboto odpravim tja in odigram kakšno tekmo. Ne da bi opravil kak trening, gre povsem za rekreacijo. Malo za dušo, malo da se prešvicam in naredim nekaj zase. No ja, tudi kakšna debata se razvije po tekmi (smeh, op. a.). "
Dres Salzburga, sprva nižjih selekcij, kaj hitro pa tudi članske, je nosil med letoma 2010 in 2018. Član rdečih bikov je bil tudi v treh sezonah, ko so postali prvaki lige EBEL.
"Nikoli nisem imel nobenega posebnega talenta, trma, nepopustljivost, borba so bile moje orožje"
Gračnarjevo člansko klubsko kariero bi lahko razdelili v dve obdobji. V prvo stabilno pri Salzburgu, kjer je bil ob 17. do 24. leta in z Rdečimi biki zelo mlad, še pred dopolnjenim 22. letom, trikrat postal prvak lige EBEL, in v precej bolj razgibano obdobje po Salzburgu, ko je zamenjal več klubov in služboval na Slovaškem, v Avstriji, na Norveškem, v Franciji in v Nemčiji, kjer je v lanski sezoni še branil barve tamkajšnjega drugoligaša EV Landshut.
Tudi v reprezentanci je zgodaj dobil prvo priložnost. Že kot najstnik je branil na svetovnem prvenstvu elitne skupine, pri 20. je v Sočiju doživel prve olimpijske igre, štiri leta pozneje v Pjongčangu še druge.
Ko danes potegne črto pod kariero, je z opravljenim zadovoljen, v kolikšni meri meni, da je izkoristil svoja orožja?
S slovensko reprezentanco, za katero upa, da bodo, ne glede na leta, še naprej igrali trenutno najboljši hokejisti, je sodeloval na obeh olimpijskih igrah in več svetovnih prvenstvih.
"Zagotovo je potek moje kariere letvico pričakovanj dokaj zgodaj postavil zelo visoko. Od sebe tako že zgodaj pričakuješ vedno več, a na to, kako se bo kariera razvila, vpliva veliko dejavnikov. Ko sem odhajal iz Salzburga, sem imel 24 let. Danes bi rekli, 'To je še mlad vratar', meni pa so se takrat pri dokaj mladih letih že nekako odpovedali. Moral sem iti naprej. In sem šel. Menim, da sem, kamorkoli sem šel, svoje dobro oddelal. Vedno sem iskal vlak, ki bi me pripeljal spet nazaj na višjo raven, zato sem tudi toliko menjal klube, nikjer nisem želel ostati predolgo, a se mi na žalost ni izšlo. Tako je danes nehvaležno govoriti o tem, ali sem svoje priložnosti izkoristil ali ne. Nisem bil visok, zaradi višine sem imel velik hendikep, predvsem gorenjska trma, nepopustljivost, borba so bile moje orožje, moj talent. No ja, hitrosti in eksplozivnosti mi ni manjkalo, s tem sem nekako uspešno kompenziral manko višine. Vendar to v obdobju, ko je višina vratarjev igrala vedno pomembnejšo vlogo, ni bilo dovolj za preskok, kot sem ga želel," se je ozrl v vratarsko preteklost, s katero je zadovoljen.
"Menim, da sem naredil solidno kariero. Seveda bi si želel še več, a v življenju je pač tako, da ne moreš vedno doseči vsega, kar si zastaviš. Lahko pa rečem, da sem dal vse od sebe. In to tudi danes učim mlajše."
"Glede na vse omenjeno in glede na nekatere okoliščine v danih trenutkih sem prepričan, da sem v svoji karieri vseeno nekaj dosegel. Na koncu sem nekaj le odigral, tako na klubski ravni na visoki evropski ravni, z reprezentanco, ki je bila zame vedno čast, pa sem bil na olimpijskih igrah, na svetovnih prvenstvih A skupine, B skupine … Seveda bi si želel še več, a v življenju je pač tako, da ne moreš vedno doseči vsega, kar si zastaviš. Lahko pa rečem, da sem dal vse od sebe. In to tudi danes učim mlajše," je zaključil Gračnar, ki se še vrsto let vidi v tem dinamičnem ekipnem športu: "Stoodstotno si želim osati v športu, hokeju. V kakšni vlogi bom čez leta, puščam odprto, a za zdaj sem povsem osredotočen na treniranje vratarjev."
O tem, kdo mu je od trenerjev dal največ
Veliko dobrih trenerjev sem imel. Ne bi želel koga pozabiti. Z nobenim nikoli nisem imel težav, nikoli ni bilo tako, da s kom ne bi mogel sodelovati. Zato bi predvsem izpostavil tiste, ki so verjeli vame in bili toliko pogumni ter so tudi nekako tvegali, ko so mi dali priložnost kljub moji mladosti in neizkušenosti. V rani mladosti predvsem Marjan Kozar, pa tedanji športni direktor Acroni Jesenic Zvone Šuvak, ki me je pri 16 letih povabil v člansko ekipo. Vse to so bili odlični nastavki za mojo nadaljnjo kariero. No, potem pa se je zgodil klic iz Salzburga. Skozi reprezentančne akcije mlajših selekcij me je opazil takratni trener vratarjev v ekipi Red Bull Salzburg Patrick Dallaire in me povabil, da se vključim v njihovo organizacijo. Tu bi res izpostavil Patricka in pa seveda Pierra Pagea, dolgoletnega prvega trenerja članske ekipe, ki sta mi, poleg tega, da sta me ogromno naučila, tudi toliko zaupala, da sta mi tako mlademu dala priložnost biti del prve ekipe.
No, s Patrickom, ki je zdaj trener vratarjev v ekipi Red Bull München, sva ostala prijatelja, delava za isto organizacijo, sva redno v stikih in k njemu se obračam po nasvete, saj mu zelo zaupam. Veliko se slišiva in še kar me uči. Danes o tem, kako biti trener.
Seveda ne smem pozabiti Matjaža Kopitarja, ki mi je dal priložnost v reprezentanci in mi tudi vedno pomagal z nasveti.
Več iz rubrike Druga kariera:
