Četrtek, 22. 8. 2024, 4.00
1 dan, 2 uri
20 let po prvi olimpijski medalji za slovensko jadranje
Vasilij Žbogar 20 let po prvi olimpijski medalji: Medalja je odlična odskočna deska, vendar ni dovolj
Termometer prikazuje, kako vroč je članek.
Termometer prikaže, kako vroč je članek.
3,50
22. avgusta 2004 je Vasilij Žbogar osvojil bronasto olimpijsko medaljo v jadralnem razredu laser, prvo za slovensko jadranje.
Danes mineva natanko 20 let od dne, ko je slovenski jadralec Vasilij Žbogar na olimpijskih igrah v Atenah osvojil bronasto medaljo v razredu laser. To je bila prva olimpijska medalja za slovensko jadranje, Žbogar pa ji je na igrah v Pekingu in Riu de Janeiru dodal še dve. Se sam še kdaj spomni tega posebnega dne in kaj počne danes?
Vasilij Žbogar (letnik 1975) je najtrofejnejši slovenski jadralec vseh časov. Širšo javnost je nase prvič opozoril leta 2003, pri 27 letih, ko je v Splitu osvojil (svoj prvi) naslov evropskega prvaka v razredu laser. Leta 2004 je v Atenah začel pisati svojo olimpijsko pravljico. Najprej bron v laserju, štiri leta pozneje je osvojil še srebro v istem razredu. Sledil je prehod v razred finn, ki mu je prinesel še eno srebrno olimpijsko kolajno, hkrati pa korenito spremenil njegovo življenje, tudi zdravstveno sliko, o kateri je leta 2020 spregovoril v obsežnem intervjuju za Sportal. Žbogar je poročen s Splitčanko Majo (Bedalov, op. p.) in je oče dveh otrok, 11-letnega Talina, ki nosi ime po prestolnici Estonije, in sedemletne hčerke Rije, katere ime močno spominja na brazilsko gostiteljico olimpijskih iger, kjer je Žbogar pri zrelih 40 letih z osvojeno srebrno medaljo sklenil olimpijsko trilogijo odličij.
Danes je trener irske reprezentance v jadranju, zato je olimpijsko dogajanje v Parizu oz. Marseillu, kjer so se odvijali jadralni boji, doživel precej drugače. "Olimpijske igre so me popolnoma izčrpale," nas je dobro razpoložen, a utrujen nagovoril ob našem klicu. "Ko si trener, je vse skupaj še bolj stresno kot takrat, ko si športnik. Ko si športnik, oddelaš svoj nastop in je to to, ko pa si trener, doživiš še drugo plat. Če sem iskren, od vrnitve z olimpijskih iger živim na relaciji kuhinja–kavč–spalnica in nazaj (smeh, op. p.)."
22. avgusta 2004 je Vasilij Žbogar osvojil bronasto olimpijsko medaljo v jadralnem razredu laser.
Vasilij, danes mineva natanko 20 let od dne, ko ste v Atenah osvojili svojo prvo olimpijsko medaljo, bron v razredu laser, ki je hkrati tudi prva olimpijska medalja za slovensko jadranje. Bi se na obletnico spomnili sami ali smo vas spomnili mi?
Običajno me na obletnico spomni mama, tako da brez skrbi, zagotovo bi se spomnil (smeh, op. p.).
Se vam zdi to nek oddaljen spomin na drugo življenje ali je bil ta trenutek tako intenziven, da se zdi, kot bi se zgodil včeraj?
Eno in drugo. Po eni strani se mi zdijo Atene precej oddaljen spomin, po drugi strani pa so spomini na tiste igre precej sveži, vsaj nekateri deli.
Česa se najraje spomnite – trenutka, ko ste vedeli, da je medalja vaša, sprejema doma v Izoli …?
Najbolj se spomnim, kako sem si oddahnil, ko je bilo vsega konec, pa sprejemov, ti so tako ali tako vedno čudoviti, kadar so rezultati, ampak sam sem vedno najbolj užival na poti do rezultata. Vedno pa se rad spomnim srečanja z jadralci, ki so bili moji tekmeci in do katerih gojim izjemno spoštovanje in obratno.
Posebno spoštovanje do vas ima tudi jadralec v disciplini formula kite Toni Vodišek, ki je v Parizu osvojil četrto olimpijsko medaljo za slovensko jadranje. Verjetno se srečujeta na regatah.
Seveda, s Tonijem se redno srečujeva na tekmovanjih, tudi na olimpijskih igrah sva se, sva v stiku in tudi jaz do njega gojim veliko spoštovanje. Pri njem mi je všeč predvsem njegova zmagovalna miselnost. Sam takšne nisem imel, bolj kot na rezultat sem bil osredotočen na proces.
Prej sva omenjala olimpijsko medaljo iz Aten, tej ste dodali še en bron v Pekingu leta 2008 in srebro na igrah v Riu de Janeiru leta 2016. Koliko so vam olimpijske medalje pomagale pri prehodu v drugo kariero, če sploh, ali so tu v prvi vrsti šteli predvsem vaš karakter in izkušnje?
Olimpijska medalja je v tujini odlična odskočna deska, vendar ni dovolj, še vedno se moraš dokazati.
V Parizu oz. Marseillu, kjer so potekale jadralne regate, ste bili trener irske reprezentance. So vaši varovanci izpolnili olimpijske cilje?
Da, na olimpijskih igrah sem bil v vlogi trenerja irske reprezentance v jadranju, s katero sodelujem že nekaj let. Naš cilj je bil uvrstitev treh jadralcev v t. i. medal race, regato za medaljo. Dvema je to uspelo, medtem ko je jadralka za las zgrešila napredovanje. Naši jadralci so na koncu osvojili četrto, deseto in 12. mesto, tako da smo lahko zadovoljni, še posebej ker gre za zelo mlado ekipo.
Se bo to sodelovanje nadaljevalo v novem olimpijskem ciklu do Los Angelesa, ki bo olimpijske igre gostil leta 2028?
Če me danes vprašate, je moj odgovor: "Ni šans!" (smeh, op. p.) Ravno v torek smo se pogovarjali o tem in sem iskreno povedal, da trenutno še nisem v položaju, ko bi o tem lahko razmišljal, potrebujem še nekaj časa za razmislek. Sicer pa smo se za zdaj dogovorili, da se vrnem na Irsko, da izpeljemo nekaj tekem z mladinci, da se mladinski pogon nadaljuje, medtem ko bom glede olimpijskega cikla še razmislil. Glede na to, da bodo prihodnje igre v Los Angelesu, bo angažma moral biti bistveno večji, ocenjujem, da dvakrat ali trikrat večji kot prej. Skratka, do konca leta sem dogovorjen za delo z mladinci, potem pa bomo videli.
Ste danes še vpeti v slovensko jadranje, ste dejavni v jadralski zvezi Slovenije?
Ne. V preteklosti sem bil, vendar sem se zaradi prevelikega števila individualnih interesov v zvezi raje umaknil. Sam sem imel zelo visoke standarde pri pristopu, in ker je zveza zelo majhna, je to zelo težko doseči. Ponosen pa sem na to, da mi je uspelo spremeniti mladinski sistem, in vesel, da slovenski jadralci v mladinskih razredih že dosegajo rezultate, tako v enosedih kot dvosedih, tako da lahko računamo na kontinuiteto.
Kdaj ste nazadnje tekmovali?
Na olimpijskih igrah v Riu leta 2016.
Kaj pa s slovensko jadralno posadko Krpani 1860, ki ste jo konec lanskega leta spremljali na prvem neuradnem svetovnem prvenstvu v jadranju?
Tam sem bolj v vlogi vodje slovenske reprezentance. Bil sem del ekipe, prisoten sem bil tudi na barki, a sam se bolj vidim v menedžerskih vodah teh ekip. Zdaj pripravljam isto ekipo, kot so Krpani, le da bodo vanjo vključeni mladinci, pozneje pa računam na prepletanje mladih in izkušenejših jadralcev. Ta izziv še vedno ostaja. Ampak kot rečeno, bolj se vidim v menedžerskih vodah in v vlogi nekoga, ki predaja izkušnje, kot pa nekdo, ki resno tekmuje.
Sprejem za Žbogarja po prihodu z olimpijskih iger v Riu de Janeiru.
Prej ste omenili kontinuiteto. Kako je z jadralno kontinuiteto družine Žbogar? Ste pri sinu in hčerki zaznali zanimanje za jadranje?
Po pravici povedano ne in ju niti ne silim, saj sta zelo srečna v drugih športih. Sin trenira nogomet, hči pa atletiko. Zelo sta zagreta, pridna … Seveda vsake toliko časa predlagam, da gresta jadrat. Ravno danes sva s sinom pripravila jadrnico, če bo želel jadrati. Predvsem zato, da se umakne od telefona, skušam ju zabavati s športom, da se ustvari neko ravnotežje med tehnologijo in normalnim življenjem.
Ko se z družino odpravite na dopust, ali so to počitnice na morju ali ob morju?
Absolutno na morju, vendar ločujem jadranje in počitnice na morju. To pomeni, da grem z jadrnico, vendar ne jadram. In to je velika razlika (smeh, op. p.).
