Otroci si želijo sabljanja, a še starši ne vedo, zakaj

Sabljanje je v Sloveniji še najbolj prepoznavno po Rudolfu Cvetku, prvem Slovencu, ki je osvojil olimpijsko medaljo. To je bilo v Stockholmu leta 1912, ko je osvojil srebro, a je treba povedati, da je takrat tekmoval kot član avstrijske sabljaške reprezentance. Sabljanje je olimpijski šport in je eden izmed štirih športov, ki so že od začetka prisotni na olimpijskih igrah.

Danes pri nas obstaja kar nekaj klubov. Najštevilčnejša je sabljaška sekcija Duel Tabor, kjer vadi več kot sto tekmovalcev in rekreativcev. Med njimi je tudi nekaj otrok, ki so se navdušili nad tem tradicionalnim športom.

Otrok se nauči odgovornosti

Več o sabljanju nam je povedal Aljoša Cetinski, ki je s sabljanjem povezan že skoraj 30 let. Prav on je tudi tisti, ki dela z najmlajšimi. In kako potekajo treningi? "Na treningu imamo sprva plastične florete in maske, da staršem na začetku ni treba kupovati opreme," nam takoj v uvodu pove Aljoša, ki poudarja, da sta pri sabljanju zelo pomembni koordinacija in koncentracija, malo pa tudi vzdržljivost in moč. "Gre za individualen šport, kar pomeni, da je otrok sam odgovoren za zmago ali poraz. To je na nek način prednost, po drugi strani pa morda tudi slabost, a otrok se vsekakor nauči odgovornosti. Trening pri nas ponavadi traja eno uro in pol. Sestavljen je tako, da se otroci ogrejejo z različnimi igrami, nato se igra počasi prevesi v vaje za moč in vzdržljivost, v zadnjem delu treninga (cca. 40 minut) pa pride na vrsto klasično učenje sabljaške tehnike."

Ponavadi se že takoj usmerijo v določeno disciplino

Pri sabljanju tako v moški kot v ženski konkurenci poznamo tri orožja, in sicer floret, meč in sabljo. Bistvene razlike med orožji so v njihovi teži, tehniki zadetka in površini zadetka. Klasična šola je bila ponavadi takšna, do so vsi otroci začeli s floretom, po dveh letih pa so se specializirali za že imenovani floret, meč ali sabljo. Danes se že na začetku določi, s katerim orožjem bodo sabljali. Trend v slovenskih klubih je, da se večinoma usmerijo samo v eno orožje, saj imajo tako sabljači na voljo več nasprotnikov. V Sloveniji se največ uporabljata floret in meč, medtem ko je sablje nekoliko manj, saj so se je začeli učiti šele pred petimi leti. Kljub temu lahko rečemo, da so v Sloveniji zastopana vsa tri orožja.

V tridesetih letih je videl le eno poškodbo

Čeprav gre za borilni šport, pri sabljanju poškodb praktično ni. "V sabljanju sem že skoraj trideset let in v vseh teh letih sem videl le eno manjšo poškodbo, ki se je zgodila zaradi orožja. Danes je oprema že tako izpopolnjena, da je nemogoče, da bi se komu kaj zgodilo. Temu se je v zadnjih letih posvetilo veliko pozornosti. Lahko bi rekli, da v sabljanju ni nekih klasičnih poškodb, kot so na primer poškodbe kolena, boka ali česa podobnega," nam je zaupal profesionalni trener.

Večinoma se otroci sami spomnijo na sabljanje

V preteklosti je bilo storjenega že kar nekaj, da bi se sabljanje v Sloveniji bolj populariziralo. Na nekaterih šolah so ga vključili v interesne dejavnosti, a bolj kot to bi potrebovali kakšen odmevnejši rezultat slovenskega športnika.

Staršev načeloma ta šport ne zanima. Bolj jih zanima trener oziroma kako je klub organiziran in seveda, ali so otroci zadovoljni, ko pridejo s treninga. "Mi stremimo k temu, da se na treningih dobro dela in da vse skupaj ni samo zabava. Zelo velikokrat se otroci kar sami odločijo, da bi radi sabljali in včasih še starši ne vedo, od kod jim ta ideja. Pravzaprav starši ne vedo niti, da obstajajo sabljaški klubi …