Sobotni intervju
Sobota, 6. 4. 2019, 4.00
10 mesecev, 2 tedna
Sobotni intervju – Tjaša Ristič
Olimpijske sanje karateistke, ki je začela trenirati že v plenicah. Dobesedno. #video
Termometer prikazuje, kako vroč je članek.
Termometer prikaže, kako vroč je članek.
2,58
1
Tjaša Ristič ve, kje si želi preživeti poletje 2020.
Najboljša slovenska športna karateistka Tjaša Ristič priznava, da ima veliko srečo, saj ima možnost, da nastopi na olimpijskih igrah. Ta japonska veščina je uvrščena v program iger, ki jih bo prihodnje leto gostil Tokio. Karate bo tako prvič dobil olimpijsko priložnost, 25-letna Kranjčanka pa je odločena, da se to ne bo zgodilo brez nje.
Tjaša Ristič zadnja leta postavlja mejnike slovenskega športnega karateja, discipline, ki se v svetu tradicionalnih slogov karateja uveljavlja počasi. Tradicija in varovanje slogovne čistosti sta bila pred nedavnim skoraj nepremostljiva ovira pri popularizaciji športnih borb z enotnimi pravili, a je bil odpor nepotreben, saj športni karate v ničemer ne ogroža klasičnega, živi, udarjajoči in brcajoči dokaz za to pa je prav Tjaša Ristič.
Je mojstrica tradicionalnega okinavskega sloga ueči-rju ("Uechi Ryu" pomeni Uečijeva šola ali slog, poimenovan je po začetniku, japonskem mojstru Kanbunu Uečiju), ki ga je osvojila v Karate klubu Kranj tudi pod vodstvom svojega očeta Draga Rističa, glavnega krivca za to, da je sploh oblekla kimono. Klasiki se bo spet bolj posvetila po tekmovalni karieri, trenutno je povsem osredotočena na športni karate oziroma športne borbe (kumite), kar pa je "povsem drug šport kot tradicionalni karate".
In v športnem ji gre izvrstno! Pred tednom dni je na evropskem članskem prvenstvu v Guadalajari v Španiji osvojila srebrno odličje in s tem nadgradila bron iz prvenstva poprej, ki ga je gostil Novi Sad v Srbiji. Lani je bila torej bronasta, letos srebrna, naslednje leto pa … "Da, fantastično bi bilo nadaljevati ta niz," ob namigu na olimpijske igre 2020 v smehu odgovarja tekmovalka, ki trenutno na olimpijski lestvici Mednarodne karate zveze (WKF) zaseda 12. mesto. V Tokiu bo nastopilo le 10 najboljših iz njene težnostne kategorije (do 61 kilogramov), zato ima do maja prihodnje leto, ko bo še zadnja priložnost za nabiranje kvalifikacijskih točk, pred seboj kristalno jasen cilj.
Za začetek standardno vprašanje: kako ste se sploh znašli v tem športu?
Navdušil me je oče v mojih res res mladih letih. Ko me je pazil in ni mogel dobiti varuške, me je vzel s sabo na karate. Karate sem torej spoznala že v plenicah (smeh, op. p.), seveda sem se takoj odločila za treninge. Tako sem začela, sem zelo motoričen tip človeka, rada imam šport, ki mi pomeni vse, zato sem lahko vztrajala, delo pa je sčasoma prineslo tudi rezultate. Tega športa nimam le rada, od njega sem odvisna (smeh, op. p.).
V zbirki ima dve evropski medalji (srebro in bron), zlato s sredozemskih iger, bron z mladinskega evropskega prvenstva ...
Trenirate slog ueči-rju …
… Moj slog je res ueči-rju, ampak slogi se vidijo le v katah (stilizirana bitka brez nasprotnika, op. p.), v športnih borbah pa ne. V teh je le borba, sploh ni mogoče več opaziti, iz katerega sloga izhaja katera karateistka. Borbe so borbe.
Čisto nič sloga ne ostane v športnih borbah?
Čisto nič! To je povsem nekaj drugega.
Kdaj pa ste ločili ti dve stvari? Kdaj ste se iz klasičnega karateja usmerili v športne borbe?
Pri 15 letih, ker na svetovni ravni ne moreš biti odličen v obeh stvareh, razen če si res fenomen. Moraš se usmeriti, specializirati za eno stvar. Pri meni je bilo to pri 15 letih, čeprav sem sicer še hodila na državna prvenstva v katah vse do 18. leta. Pri 15 letih sem se usmerila v borbe, kat ne maram preveč, okoli mene se mora dogajati (smeh, op. p.). Kate so preveč suhoparne, rada imam, da se dogaja, rada imam te nepredvidljive situacije, ki jih moraš reševati takoj, gibanje, adrenalin. Rada tudi udarim, to je super (smeh, op. p.).
Kate so borbe proti namišljenim nasprotnikom, vi imate torej raje resnične?
Tako je. Rada imam prave tekmice.
Zakaj se vam zdi karate lepši od taekwondoja ali juda?
Vsake oči imajo seveda svojega "malarja", ampak zame je karate lepši zato, ker morajo biti udarci lepi, morajo obstajati tehnika in hitrost, fokus. Pri taekwondoju imajo senzorje in je dovolj, da zadeneš senzor, pri nas pa moraš v resnici zadeti s pravim udarcem in pravo silo, da ti sodniki dajo točko. Za judo pa ne vem. Ker so udarci, ne samo meti. Meni je judo sicer zelo všeč, ampak imam raje karate. Ima pa vsak šport svoje prednosti in slabosti, zato na takšna vprašanja ne odgovarjam rada. Pri nas je vse bolj načrtovano in premišljeno, paziti moraš na distanco, pri olimpijskem taekwondoju pa je na primer samo frčanje, bolj všeč mi je neolimpijski taekwondo, kjer imajo udarci posledice.
Vaš izvorni slog karateja je sicer tradicionalen okinavski, ste že bili na Japonskem?
Ne še. Imam pa seveda to v načrtu po končani karieri. V karateju nameravam ostati, v športnih borbah morda samo kot trenerka, sama pa se bom, ko bo čas, spet posvetila klasiki. Takrat bo seveda tudi čas, da obiščem dom našega sloga.
Verjetno boste takrat prevzeli tudi učiteljsko vlogo v domačem klubu Karate klubu Kranj? To je za mojstre (črn pas) ne nazadnje dolžnost.
Seveda. Zagotovo. Zdi se mi tudi, da bo treba to znanje, ki ga imam, ki smo ga z zdajšnjimi in nekdanjimi trenerji, v klubu in reprezentanci, osvojili v teh letih, predati naprej. Naša dolžnost je, da to znanje in izkušnje prenesemo v slovenski karate. Kdo pa, če ne mi? Prenesti moramo na mlajše selekcije. Že tako sem počaščena, da sem velikim mlajšim tekmovalkam vzor. Ko mi na primer otroci povejo, da bi bili radi kot jaz, mi to da posebno energijo in še večjo motivacijo. Želim si, da se v Slovenija v karateju uveljavi, da v tem športu nekaj pomeni.
"Želim si, da se v Slovenija v karateju uveljavi, da v tem športu nekaj pomeni."
Omenili ste, da ste vzornica mladim. Kaj pa vaše vzornice?
Nisem jih imela veliko, malo sem se zgledovala po Ivi Peternel, ki je bila pred menoj najboljša tekmovalka v našem klubu. Ne le klubu, bila je najboljša v Sloveniji. Bila je konstantna na visoki ravni, žal pa je bila rojena v napačnem času in ni imela te možnosti, da bi šla na olimpijske igre. Zdaj ima že drug projekt, družino. Ina mi je bila vzor, pa moj nekdanji reprezentančni trener Matjaž Končina. On je bil vzor zato, ker je bil pravi stroj, imel je dobro energijo. Od mladih nog pa vsekakor moj oče.
Pot na Okinavo, če lahko tako rečemo, vas bi lahko vodila prek Tokia.
Da, res bi lahko kar podaljšala (smeh, op. p.).
Kako priti v Tokio 2020?
Z dobrimi rezultati! S še kakšno zmago na prihajajočih tekmah. To leto bo pomembno. In naporno. Predvsem psihično. Da se bom znala zbrati tudi v trenutkih, ko mi ne bo šlo najbolje. Računam seveda, da bo teh čim manj, ampak karate je zelo nepredvidljiv šport. Sama moram le vztrajati, vztrajati, vztrajati. Ne glede na to, ali se uvrstim ali ne. Borila se bom do konca. Ne bom odnehala! Ni šans!
Kakšna je vaša ekipa, kdo trener?
Predvsem delam s klubom in klubskim trenerjem, ko pa hodimo okoli, na trening kampe, pa z nekdanjim reprezentančnim trenerjem Matjažem Končino, njegovo varovanko Lino Pušnik, še kdo se pridruži. Stefan Joksimović se je priključil pred kratkim, pa Matija Matijevič hodi z nami. Načeloma smo majhna skupina. Smo pa zelo povezani, moj trener v klubu poleg očeta je Jaka Šarabon, s katerim sva močno povezana.
Konkurenca se je ob uvrstitvi karateja v program olimpijskih iger, ki jih bo prihodnje leto gostila japonska prestolnica, močno zaostrila.
Kako se to, da je pravzaprav vsaka tekma, na kateri nastopite, tudi kvalifikacijska za olimpijske igre, pozna na bojišču? Borba se je zagotovo zaostrila, tudi vaše nasprotnice zagotovo sanjajo o nastopu na največjem tekmovanju na svetu.
Zagotovo. Kakovost se je močno dvignila. Saj kakovost ves čas napreduje, konkurenca se je v zadnjih letih tako ali tako zgostila, ampak od lanskega leta, ko štejejo za olimpijske igre, pa se mi zdi, da je tam ves svet. Res vsi. Kar naenkrat so se pojavili novi igralci. Nekatere države so nakupile trenerje v tujini, da jim dvignejo raven karateja. V resnici so kar naenkrat do zdaj nevidni udeleženci postali zelo dobri. Na vsakem turnirju nas kdo preseneti, pride reprezentanca, za katero nismo niti vedeli, in kar zmaguje. Vau! Začelo se je dogajati. Vsi hodimo na več turnirjev, tudi povezujemo se veliko več z drugimi reprezentancami. Mi sodelujemo z Norvežani, tudi z Avstrijci in s Finci … Družimo se zato, da bi dvignili raven karateja v svojih državah, da si izmenjamo in prenesemo znanje in izkušnje. Vsak seminar, vsaka beseda da košček v mozaik. To je najboljše, kar lahko naredimo.
V tem je tudi malo tekmovalnosti. Evropa si želi na primer premagati Azijo (smeh, op. p.). Čisto malo smo trenirali z Ekvadorjem, drugače pa predvsem z evropskimi reprezentancami.
Velesile so Japonska, Turčija, Iran, Egipt, Italija … Velike države z veliko prebivalci in veliko karateisti. Kje se najbolj opazi razlika med veliki in majhnimi?
Predvsem v konstantnosti rezultatov. Veliki imajo stvari res urejene, vse je premišljeno. Mi ogromno zaostajamo. Trudimo se slediti smernicam, delamo vse, kar je v naši moči. Največ, kar sem lahko storila pri sebi, je, da sem se psihološko umirila. Da poskušam res odmisliti vse pritiske. Ti te znajo "ubiti", kar se mi je enkrat zgodilo.
Glede na to, da se je konkurenca močno zaostrila po sprejetju karateja v olimpijsko družino, je vaš dosežek z evropskega prvenstva še toliko večji.
Veliko mi pomeni! Predvsem za samozavest, da sem si dokazala, da sem iz pravega testa. No, saj to si dokazujem ves čas, ampak vsaka medalja s tako močnega prvenstva je zlata vredna.
Dobili ste primerjavo, kam sodite. Turkinja, s katero ste se pomerili za evropsko zlato, je tretja na olimpijski kvalifikacijski lestvici WKF.
Res je, jaz sem na tej lestvici 12., prej, mislim, sem bila 26. Ampak te lestvice se posodobijo vsak mesec. Še vedno lahko izgubiš s katero tekmovalko, ki je na lestvici za teboj, in premagaš katero, ki je pred teboj, a načeloma razvrstitev kar dobro pokaže, kam spadaš v svetu.
Raje ima napadalne tekmice, te delajo tudi več napak.
Nepremagljivih ni.
Tako je! Vsaka tekmica je premagljiva. Že trenutek nepazljivosti lahko v našem športu pomeni vse. Tudi zadnja sekunda. Tudi jaz sem že zmagala v zadnji sekundi, in to proti tekmici, ki je bila zares dobra. Tako sem jo spravila ob živce, da je naredila napako, jaz pa sem to izkoristila.
Na splošno imam rada bolj napadalne tekmice, saj te delajo tudi veliko napak, ki jih rada izkoriščam. Sama imam najraje obrambo.
Koliko pa je v tem hitrem športu sploh prostora za psihološke igrice in taktiko?
Ogromno. Vse je premišljeno. Dobro, bolj ali manj. 60 odstotkov borbe je premišljene, seveda lahko zamudiš kakšen trenutek, ampak veš, kaj hočeš narediti. Tekmico prisiliš v to, da naredi, kar hočeš, jo sprovociraš, da izbruhne. Z raznimi gibi, z raznimi taktičnimi triki jo poskušaš prisiliti, da naredi napako, ki si jo želiš. Seveda pa moraš biti dovolj zbran, da jo nato tudi izkoristiš.
V vaši kategoriji je na vrhu Egipčanka Giana Lofty, druga pa je Kitajka Yin Xiaoyan …
S Kitajko se še nisem borila …
…ampak zanimivo je predvsem to, da je Kitajka odlična karateistka, Japonk pa v vrhu ni.
Res je, v moji kategoriji Japonke niso dominantne, v drugih so. Moram pa reči, da je ta Kitajska, s katero se še nisem borila, zares dobra. Borila sem se že z vodilno Egipčanko, njo sem premagala na sredozemskih igrah v finalu. Potem je že Turkinja Merve Coban, ki mi je še ni uspelo premagati.
"Spoštuj nasprotnika. Ne glede na to, ali izgubiš ali zmagaš."
Vsi sobotni intervjuji
Pa se pojavljajo še kakšne nove grožnje?
Vsaka te lahko preseneti, nobene ne smeš podcenjevati.
Svetovno karate srenjo je ta olimpijski duh nekako združil, v kakšnem drugem športu bi le podžgal tekmovalnost.
Že prej so se med nami tkala prijateljstva in se še kar naprej. Spoznavaš vedno nove ljudi, ki jim želiš uspeh in srečo. Jaz imam v svoji kategoriji res veliko dobrih prijateljic, pa smo tekmice. Norvežanka Bettina Alstadsëther je moja res dobra prijateljica, tudi s Hrvatico Ano Lenard, ki je bila moja huda tekmica in me je precej spravljala ob živce, sva zelo dobri prijateljici.
Zanimivo, v primerjavi s cirkusom, ki obstaja v mešanih borilnih veščinah, je to povsem drug svet.
Tam delajo šov, iskreno povedano pa ne vem, kakšno je tam ozadje. Ampak to, kar sta delala McGregor in Habib (po dvoboju v UFC sta zakuhala množični pretep, še danes pa se zmerjata prek družabnih omrežij, op. p.), je pa res preveč. Tega ne podpiram. Pri nas v karateju je moto vedno spoštovanje. Spoštuj nasprotnika. Ne glede na to, ali izgubiš ali zmagaš. Turkinja me je premagala, pa z njo nisva niti prav tesni prijateljici, ker se ne druživa veliko, ampak najin odnos je v redu, temelji na vzajemnem spoštovanju. Po borbi sem jo objela in ji čestitala. Vesela sem bila njenega uspeha, lani sva bili obe tretji, tokrat sva bili obe v finalu. To naju je še malo povezalo. Spoštovanje kot vrednota mi pomeni res veliko, ferplej je zame izjemno pomemben.
Pa obstajajo kakšne tekmice, ki niso takšne?
So, so. O imenih ne bi govorila, ampak se jih nekaj najde. V primerjavi z drugimi športi pa je delež teh pri nas neznaten.
V Sloveniji imamo kup uspešnih bork, vas, zlati judoistki Urško Žolnir in Tino Trstenjak, boksarsko svetovno prvakinjo Emo Kozin, če jih omenimo samo nekaj. Zanimivo, kdaj razmišljate o tem?
Ne, na to nisem nikoli pomislila. Ne vem, zanimivo. Pojma nimam, zakaj je tako.
Za spremljanje drugiš športov nima časa, včasih pa niti nima izbire: "Evforija te preprosto potegne"
Pa spremljate druge borilne športe, sploh druge športe?
Na žalost ne, bolj ali manj se osredotočam le na študij in karate. No, spremljam še nogomet (njen fant je profesionalni nogometaš, op. p.). Dobro, če je kakšna res pomembna tekma pri nas, niti nimaš izbire. Evforija te preprosto potegne, takrat pa z veseljem navijam. Še največ sem spremljala Ilko Štuhec. Ko so naši košarkarji postali evropski prvaki, je bilo vzdušje noro. Vedno sem s Slovenijo, a da bi spremljala vse, mi pa preprosto ne znese, nimam dovolj časa.
Kako je videti vaš dan?
Ponavadi je zelo zelo natrpan. Zjutraj imam fitnes z osebnim trenerjem, potem imam kaj narediti za faks, zvečer imam še en trening. Sliši se enostavno, ampak je ob tem še milijon drugih stvari. Obveznosti do sponzorjev, pa eno, pa tretje, ves čas so obveznosti, ob tem pa je treba pisati seminarske naloge.
Študirate na ekonomski fakulteti ...
Da, študiram turizem, drugi letnik magisterija. Zdaj imam še drugi semester, do konca še nekaj izpitov in magistrsko nalogo. Turizem mi je izjemno zanimiv, po končani športni karieri se želim usmeriti v to, je rastoča panoga, razvija se, šele na začetku smo. Izjemno me zanima, ker se veliko dogaja, rada tudi potujem, vse me zanima.
"Nihče si ne želi narediti sramote, da te izvržejo zaradi dopinga. Jaz si tega ne bi nikoli odpustila. Groza in sramota!"
Kakšne nevarnosti so pri karateju, kar zadeva poškodbe?
Hitro se zgodijo, to je vendarle kontaktni šport, so pa te večinoma majhne. Kakšna nategnjena, natrgana mišica, kakšen zvin prsta, tudi jaz imam prst na roki nekoliko uničen, česar pa brez resne pavze ne moreš pozdraviti. Prsti trpijo zaradi grabljenja. Nevarni so kakšni udarci, jaz sem imela že dvakrat zlomljen nos, enkrat počenega. Zadnje čase, ko je šport hitrejši, se pojavljajo težave s koleni, trpijo kakšne križne vezi, gležnji in prsti na nogah tudi, ker smo bosi na tatamiju in se hitro kaj ujame vanj, hitro si kaj zviješ.
Kaj pa doping, ki uničuje nekatere športe. Ga je tudi v karateju kaj?
Kakšen primer se najde, ampak se mi zdi, da tega ni veliko. Predvsem ljudi ujamejo s prepovedanimi sredstvi za hujšanje. Z njimi si pomagajo pri lovljenju teže, imamo namreč težnostne kategorije in nekateri res ekstremno hujšajo. Za te vem, da so jih nekaj ujeli, za kaj drugega pa niti nisem slišala. Pri nas se mi zdi, da kar spoštujemo pravila.
Nihče si ne želi narediti sramote, da te izvržejo zaradi dopinga. Jaz si tega ne bi nikoli odpustila. Groza in sramota!
Je pa res, da moramo biti pri jemanju prehranskih dopolnil zelo previdni. Včasih športnik niti ne ve, da je zaužil prepovedano snov. Meni se k sreči to še ni zgodilo. Na Sloadu so nas res veliko opozarjali, naj bomo previdni.
Kako pa to storite, vsak preparat preverja zdravnik?
Na spletu so seznami in sestavine preparatov lahko preverimo sami, če pa imamo kakšna vprašanja, pokličemo na Sload. Če nisi prepričan, je dobro preveriti. Ravno pred kratkim sem preverjala neki novi dodatek, nekaj podobnega kot Gatorade in še malo za koncentracijo, česar sem se bala. S psihologinjo sva preverili na seznamih in se lahko pomirili. Načeloma lahko vprašaš tudi prodajalce teh izdelkov, ampak jim ne zaupam povsem. Saj vidite, kako je, kako pogosto trdijo, da je vse naravno in bio, pa nato vidiš, da je polno kemikalij.
Na koncu posledice nosi športnik.
Tako je. Treba je biti skrben.
1