Sobota, 24. 8. 2024, 4.00
2 meseca, 1 teden
Sobotni intervju
Nina Kostanjšek, zobozdravnica, ki je v Parizu doživela svoj olimpijski krst
Športna zgodba Nine Kostanjšek je posebna. Ne samo, da je z uvrstitvijo na olimpijske igre v Parizu postala prva slovenska veslačica, ki se ji je uspelo prebiti na olimpijski oder, poleg športa opravlja tudi redno službo zobozdravnice v študentski ambulanti. Vprašali smo jo, kako je doživela svoj olimpijski krst in absorbirala nepozabno olimpijsko atmosfero, kako je spati na kartonastih posteljah in kaj jo žene, da kljub neprestanemu žongliranju med športom in službo še vedno vztraja v čolnu.
Nina, ali je kdo iz slovenske reprezentance v času olimpijskih iger potreboval vaše zobozdravstvene usluge?
Ne in niti ne vem, ali so vsi vedeli, da sem zobozdravnica. No, ko pa je kdo izvedel, je hitro sledilo vprašanje, ali se lahko oglasim (smeh, op. a.).
Olimpijske igre so za večino športnikov največji športni oder, kjer se lahko pokažejo in dokažejo, tako je tudi v veslanju. Kako ste doživeli svoj olimpijski krst in vse, kar sodi zraven?
Zelo mi je bilo všeč, niti za sekundo mi ni bilo dolgčas, še več, imela sem občutek, kot da nimam nič časa, vse sem želela videti, vse konzumirati, to so res posebni občutki. Tudi na olimpijski progi je bil občutek povsem drugačen kot na tekmah svetovnega pokala in na evropskem ali svetovnem prvenstvu.
Kako ste doživeli olimpijsko vas? Menda je bilo za olimpijce dobro poskrbljeno.
Res je, ogromno stvari je bilo na voljo. Imeli smo denimo tudi možnost, da si natisnemo znamke z našim obrazom – na avtomatu si se fotografiral in ta je generiral štiri znamke posameznega športnika. Na voljo je bil tudi frizer in še marsikaj ...
Ste imeli željo spoznati koga od tujih športnih velezvezdnikov?
Sem, vendar niti nisem spoznala toliko tujcev, bolj sem se družila s slovenskimi športniki in veslači. V olimpijski vasi sem bivala v apartmaju s sedmimi dekleti, sobo pa sem si delila z gorsko kolesarko Tanjo Žakelj. Zraven sta bili še gimnastičarka Lucija Hribar in lokostrelka Žana Pintarič, kar je bilo super, saj sem izvedela ogromno novega o tem športu, ter štiri atletinje.
Spali ste na kartonastih posteljah. Kako udobne so?
Nobenih pripomb nimam, super sem spala.
V zgodovino slovenskega veslanja boste zapisani kot prva slovenska veslačica, ki je nastopila na olimpijskih igrah. Se spomnite trenutka, kako ste v začetku julija izvedeli, da ste se uvrstili na igre petih krogov? Vas je kdo poklical, ste dobili elektronsko pošto?
Spomnim se, da me je poklical trener in mi rekel, da obstaja zelo dobra možnost za nastop na olimpijskih igrah. Omenil je, da bo moj čoln za vsak slučaj spakiral, in mi priporočal, da se jim v Bohinju pridružim na pripravah. Tako sem se na hitro organizirala in odšla v Bohinj, potem pa je v nekaj dneh sledila še uradna potrditev.
Priznam pa, da se na začetku nisem upala veseliti in sem raje počakala na uradno potrditev. Letos se je namreč res veliko dogajalo, tako da sem že bila na mestu za olimpijsko kvoto, vendar je potem nisem dobila in tako naprej. Zato sem si rekla, da raje počakam, da bo novica povsem zanesljiva. Bila pa sem seveda zelo vesela. Na hitro sem se morala dogovoriti tudi v službi, tako da zadnji mesec pred olimpijskimi igrami nisem več delala, ampak sem bila večino časa na pripravah.
Ali vaši pacienti vedo za vašo drugo kariero?
Mislim, da ne. No, morda jih zdaj nekaj ve. Čeprav je tudi res, da me tudi tisti, ki me spremljajo na tekmah, v živo ne prepoznajo. V čolnu nosim zaščitna očala, skratka, videti sem drugače, v službi pa tako ali tako nosim zaščitno masko.
Na olimpijskih igrah ste osvojili 18. mesto, pozneje ste dejali, da ste prepričani, da bi bili lahko tudi višje. Kakšen je torej splošen rezultatski vtis?
Da, v Parizu sem odpeljala štiri vožnje, še posebej v finalu C mi je šlo dobro. Mislim, da je bila to ena mojih boljših tekem. Ciljala sem na prvo mesto v C finalu, vendar se ni izšlo. Mislim, da mi je na koncu že zmanjkovalo energije.
To niti ne preseneča, saj ste menda že obupali nad olimpijskimi sanjami in niste kot nekateri drugi športniki, ki so formo vse leto tempirali prav za svoj olimpijski nastop.
Res je, z Isakom (Žvegljem, op. a.) sva formo najprej tempirala za olimpijske kvalifikacije, ki so se začele aprila in nadaljevale v maju, in ko sem bila junija že prepričana, da sem ostala brez olimpijskega nastopa, nisem več redno trenirala, nekajkrat sem šla veslat, nastopila sem tudi na domači tekmi in to je bilo to, dokler se nisem mesec pred igrami spet vrnila na trening.
Ste po vsem doživetem in preživetem zdaj že kaj bližje odločitvi, da bi v veslanju vztrajali še en olimpijski cikel?
Z olimpijsko izkušnjo sem zagotovo dobila zagon in željo, da bi še vztrajala, a se hkrati zavedam, da bom zelo hitro pristala na realnih tleh. Če ne prej, bo to pozimi.
Ste si zadali časovnico, do kdaj se boste odločili?
Septembra me čaka državno prvenstvo, tako da tako ali tako še vedno treniram, ne bom pa z odločitvijo preveč hitela.
Ali vam trening in veslanje predstavljata sprostitev ali garanje?
Tudi sprostitev, ker si v naravi, na svežem zraku in stran od telefona. Da, zagotovo gre tudi za sproščanje. Res pa je, da treningi zahtevajo ogromno časa, najprej je tu tek za ogrevanje, sledi priprava čolna, potem glavni trening na vodi, ki traja od okoli ure in pol do dveh ur. Podobno je tudi pri popoldanskem treningu. Vmes nekaj pojem, se spočijem. Če sem delala, sem vmes imela še pacienta. Sicer pa sva v ambulanti dve, tako da sva kombinirali.
Kako se je sploh začela vaša veslaška pot? V čoln ste menda sedli povsem po naključju?
Res je, moja športna pot ni bila ravno običajnja. Prvič sem poskusila veslati na Bohinjskem jezeru. Mislim, da sem bila stara 19 let. Bilo mi je všeč in potem sem to nadaljevala ob koncu tedna, poleti … Zelo dolgo je trajalo, da sem bila v čolnu povsem sproščena. Na začetku sem ves čas mislila, da se bom zvrnila v vodo. Verjetno je težje, če začneš veslati šele v odrasli dobi.
Ste potem sami začutili, da bi se lahko dokazovali tudi rezultatsko, ali je kdo prepoznal vaš talent?
Kmalu po tem, ko sem se naučila veslati, so me poslali na državno prvenstvo, kjer sem takoj osvojila medaljo. Verjetno tudi zato, ker je bilo na štartu tako malo članic (smeh, op. a.). Na začetku nisem imela nekega posebnega cilja, samo izboljšati sem se želela.
In to ste delali vzporedno s študijem dentalne medicine? Kako ste kombinirali študij in šport?
Vse je stvar organizacije. Na fakulteti prisotnost ni vedno obvezna, tako da nisem bila na vseh predavanjih, medtem ko sem vaje redno obiskovala in je kar nekako šlo. V tistem obdobju sem opravila po en trening na dan.
Vaša kariera je približno tako dolga, kot je dolgo obdobje, ko Slovenija na olimpijskih igrah v veslanju ni imela svojega predstavnika.
Res je, približno toliko. Skratka, v času olimpijskih iger v Londonu leta 2012 (ko je Slovenija nazadnje imela svoje predstavnike v veslanju na OI) še nisem prav veliko vedela o veslanju.
Katere športe ste spremljali pred tem? Menda ste tudi učiteljica smučanja?
Z družino smo res veliko spremljali alpsko smučanje, sicer pa spremljam vsa reprezentančna tekmovanja.
Ste kdaj razmišljali o tem, da bi se določeno obdobje posvetili samo športu in bi potem videli, kako daleč vas to lahko pripelje?
Da ne bi nič delala? Niti ne, ne bi se mi izšlo, v Sloveniji zagotovo ne. Poleg tega je moj poklic takšen, da je dobro, da ostaneš znotraj teh krogov, če bi ga povsem opustila, bi se mi bilo verjetno težko vrniti. Sem pa letos večino časa posvetila veslanju. Na začetku leta sem sicer delala več, proti začetku sezone pa vedno manj.
Nina Kostanjšek v družbi veslačev Isaka Žveglja in Janija Klemenčiča
Velika sprememba za vas je bila tudi menjava kluba in trenerja. Kdaj in zakaj je prišlo do menjave trenerja in selitve iz izolskega kluba Argo na Bled?
Lansko jesen. V resnici nisem menjala kluba, ampak ko je glavni trener našega kluba Anže Blažič dobil službo v tujini in zapustil klub, ki je ostal brez članskih veslačev, s katerimi bi lahko trenirala, poleg tega sem delala v Ljubljani, sem prosila blejski klub, ali lahko treniram z njimi in ali obstaja možnost, da bi me Miloš vzel pod svoje okrilje. In je takoj pristal.
Kako je sodelovati z Milošem Janšo? V veslaških krogih uživa status legende.
Meni je super. Všeč mi je njegov način dela, poleg tega mi zelo ustreza delo v skupini, ki ga ni bilo v Izoli, kjer sem večinoma trenirala sama. Zelo sem zadovoljna.
Je zelo strog? Ali prilagodi stil vodenja, kadar gre za veslačice?
Kaj pa vem, s fanti smo delali po enakem programu. Ne vem, ali je bilo kaj drugače, morda se name ni toliko jezil (smeh, op. a.). Seveda pa imam veliko spoštovanja do njega.
Zakaj menite, da ste pod njegovim okriljem tako napredovali?
Mislim, da se je veliko stvari uskladilo. Moj cilj je bil uvrstitev na olimpijske igre in nisem se spraševala, zakaj treniram tako ali drugače. Povsem sem zaupala njemu in njegovemu programu, vedela sem, da me bo pripravil na olimpijske igre, in vse je delovalo tako, kot je treba.
Kakšne rezultatske cilje ste si zastavili na začetku vaše veslaške poti? Ali ste si že zelo zgodaj zadali uvrstitev na olimpijske igre?
Zanimivo je, da so me sošolke iz srednje šole pred dnevi spomnile, da je bil nastop na olimpijskih igrah moja želja že v dijaških letih. Sama se tega ne spomnim, vem pa, da je bil najprej moj glavni cilj to, da se naučim dobro veslati, potem pa sem si cilje zastavljala postopoma. Od tega, da osvojim naslov državne prvakinje, do tega, da se uvrstim na svetovno prvenstvo, medtem ko so se mi olimpijske igre vse do zdaj zdele zelo oddaljene.
Na kaj ste najponosnejši, kar zadeva športne dosežke?
Osebno mi tudi majhne zmage ogromno pomenijo, morda bi izpostavila peto (Zagreb 2023) in šesto mesto (Zagreb 2021) na tekmah svetovnega pokala, dvakrat deveto mesto na evropskem prvenstvu (Bled 2023, München 2022), ...
V nekaterih športnih panogah so nagradni skladi precej razkošni. V veslanju tega verjetno ni?
Ne, vsaj jaz še nisem bila na tekmi z denarnimi nagradami, zato je precej težko razložiti, kaj me žene …
In kaj vas žene?
Težko pojasnim. Všeč mi je, rada veslam in rada imam takšen način življenja, kot ga živim zdaj.
Preberite še: