Obetavna plezalka Lana Gorič: Cilje si zapiše, jih pa ne razkriva na glas

Ljubitelji plezanja že nestrpno pričakujejo konec tedna, ko bo v Kopru (v petek 5. 9. bodo na sporedu kvalifikacije in polfinale, v soboto zvečer pa finale) tekma svetovnega pokala v športnem plezanju. Na startni listi je 138 tekmovalcev, od tega kar 14 iz Slovenije. Med njimi je tudi 18-letna Lana Gorič iz Celjskega, ki je na letošnjem mladinskem svetovnem prvenstvu v Helsinkih na Finskem osvojila naslov mladinske svetovne podprvakinje v težavnostnem plezanju. V pogovoru za Sportal je spregovorila o zanimivem dokumentiranju svojih ciljev, plezalnih začetkih, kjer je glavno vlogo odigral njen oče, tudi sam strasten plezalec, ter razlogih za menjavo trenerja in šolskega okolja.

Foto: Ana Kovač

Pred mesecem dni ste v Helsinkih na Finskem postali mladinska svetovna podprvakinja v težavnostnem plezanju v kategoriji do 19 let. Če se zdaj spomnite prvenstva, kateri spomin vam najhitreje pride na misel?

Najbolj mi je ostal v spominu trenutek, ko sem se odpravila proti finalni smeri. Iz cone, kjer smo čakali na svoj nastop, pa do stene, je bil hodnik, kjer so bile nameščene države vseh udeležencev prvenstva in prav spomnim se, kako živo sem čutila ambient in vzdušje. Spomnim se, da sem res skušala v polnosti doživeti sam trenutek.

Lana Gorič je na mladinskem SP v Helsinkih dobro plezala že v kvalifikacijah, kjer je bila peta, v polfinalu pa je dosegla osmo mesto. V sobotnem finalu, kjer se je v steno podala kot prva, je osvojila izjemno drugo mesto. Foto: Richard Aspland /IFSC

Lana Gorič (levo) na zmagovalnem odru z mladinsko svetovno prvakinjo Španko Geilo Macia Martin, in Francozinjo Louise Puech Yazid, ki je v Helsinkih osvojila bron. Foto: Richard Aspland /IFSC

Luka Potočar je na novinarski konferenci pred tekmo v Kopru omenil, da se mu zdi, da ni dovolj užival v zmagi, ki jo je leta 2022 dosegel v Kopru, v trenutkih, ko je pred domačim občinstvom stal na najvišji stopnički zmagovalnega odra. Tudi sicer športniki po koncu pogosto obžalujejo prav to. Kako ste vi doživeli svoj trenutek v Helsinkih?

Sama sem si ta trenutek predstavljala zelo pogosto in zadala sem si, da ko bom enkrat stala na zmagovalnem odru, bom v tem trenutku res maksimalno uživala in tudi sem. Komaj sem zadrževala solze.

Je bil pred odhodom na prvenstvo vaš cilj medalja? Je bil končen izplen, se pravi srebrna medalja, presežek ali realen cilj?

Precej smešno, ampak lani sem si zadala za cilj, da se mladinskem SP uvrstim v finale, kar mi pred tem še ni uspelo, in na koncu osvojila sedmo mesto, se pravi, da sem izpolnila cilj uvrstitve v finale. Že takrat sem si zadala, da naslednje leto osvojim medaljo.

Mislila sem si, ne bom si rekla, da bom tretja, ker bom potem zagotovo četrta, verjela sem tudi, da zmagati ne morem, lahko pa osvojim drugo mesto. Ko sem se vrnila domov, sem si v svoj dnevnik, no, zvezek, ki si ga kupim vsako leto pred začetkom sezone, zapisala, da bom na mladinskem SP v Helsinkih osvojila drugo mesto. Tega cilja nisem nikomur razkrila, ampak da, sama sem si ga že vnaprej zadala.

Foto: Ana Kovač

Ste si mogoče v dnevnik zapisali tudi vaš rezultatski cilj za domačo tekmo v Kopru? Lani ste ob svojem debiju v svetovnem pokalu osvojili 41. mesto.

Nekaj sem si zapisala, tako kot za vsako tekmo – zapišem si svoj statističen cilj, kako bi rada plezala, in zraven prilepim še fotografijo, ki mi pomaga pri vizualizaciji in pri tem, da že pred tekmo verjamem, da mi lahko uspe – a naj to ostane skrivnost.

Je pa zagotovo moj cilj izboljšati rezultat iz lanske tekme, še posebej pa to, da se bom v smereh počutila bolj konkurenčno, saj so smeri na tekmah svetovnega pokala na precej višji ravni kot na mladinskih tekmah. Želim pokazati svoj napredek, kar se bo zagotovo odražalo tudi na samem rezultatu.

Foto: Ana Kovač

Kakšna je vaša plezalna zgodovina? Prihajate iz povsem neplezalne družine, tako kot Janja Garnbret, ali ste s plezanjem odraščali?

Plezati sem začela pri šestih letih. Pri tem je ogromno vlogo odigral moj oče, ki je med svojim 20. in 30. letom ogromno časa posvečal skalnemu plezanju.

Seveda si je želel, da bi plezali tudi njegovi otroci. Moja starejša brata se nad plezanjem žal nista navdušila in oče je že skoraj obupal, da nihče od njegovih otrok ne bo niti poskušal, nakar sva šli s prijateljico povsem spontano plezat v bližnjo osnovno šolo in že takoj mi je bilo všeč. Oči je bil seveda čisto navdušen.

Moram povedati, da brez njega nič od tega, kar sem dosegla, ne bi bilo mogoče, saj me je od nekdaj vozil na treninge, z mano plezal v skali, mi pomagal z nasveti, in tudi ko sem se odločila, da začnem trenirati v Kranju, me je iz Celja vozil na treninge in vse financiral. Skratka, brez njega in njegove ljubezni do plezanja bi bila moja plezalna zgodba povsem drugačna.

Foto: Ana Kovač

Ste prej plezali v skali ali na plastiki?

Na plastiki, je pa res, da je bilo dokaj dolgo obdobje pred korono, ko sem res veliko plezala v skali in zelo napredovala. Z očijem sva vsak drugi dan plezala v Kotečniku, to je veliko naravno plezališče v bližini mojega rojstnega kraja, in tam sem se res ogromno naučila.

Sportal Mama Janje Garnbret: Nikoli si nismo predstavljali, da bo Janja dosegla vse to, kar je

Kaj je bila največja prelomnica v vaši mladi karieri? Trenutek, ko ste še bolj resno zagrizli v plezalni izziv?

Že od vsega začetka sem bila zelo motivirana in tekmovalno usmerjena, največji preskok pa se je zgodil ob koncu osmega razreda, ko sem se uvrstila v mladinsko reprezentanco. Takrat sem tudi nekoliko drugače začela gledati na sam trening, bolj sem iskala svoje napake in načine, kako se lahko še izboljšam. Tako sem čez eno leto zamenjala trenerja.

Foto: Ana Kovač

Trenirate v Kranju, prihajate pa iz okolice Celja, kar ni ravno blizu. Kako to, da ste se odločili za tako spremembo?

V Celju sem trenirala do leta 2022, a sem ugotovila, da tam ni tako dobrih razmer z vidika plezalne stene, mogoče mi tudi trenerji niso več najbolj odgovarjali, čeprav so bili do takrat vsi super. Ko sem na mladinskih tekmah spoznala trenerja Anžeta Štremflja iz plezalnega kluba First ascent (FA)  v Kranju, sem ugotovila, da mi njegov način dela in to, kako se posveti svojim tekmovalcem, zelo ustreza.

Ker sem se zavedala, da če želim doseči dober rezultat in napredovati, potrebujem spremembo, in ker nisem našla nobenega drugega trenerja, s katerim bi se tako povezala kot z Anžetom, smo se z družino strinjali, da se splača, da čas in finance žrtvujemo za to, da lahko treniram v Kranju, kjer sem zelo zadovoljna. V Kranju treniram štirikrat tedensko, pogosto pa smo tudi v Kopru ali v Ljubljani.  

Kje mislite, da imate največ prostora za izboljšave?

Mislim, da je vedno prostor za izboljšave na področju mentalne priprave, to je nekaj, kar na tekmah naredi ogromno razliko, zato se na tem področju res zelo trudim.

Mislim, da imam veliko prostora za izboljšave tudi v težkih smereh, medtem ko se v mladinskih vrstah lahko izboljšam v lahkih smereh, kjer ni toliko težkih gibov, je pa ključna vzdržljivost. Mislim, da mi tega manjka in da je tukaj še zelo veliko prostora za napredek.

Foto: Ana Kovač

Omenili ste mentalno pripravo … sodelujete s športnim psihologom?

To ne, sem pa v okviru mladinske reprezentance dobila možnost, da sodelujem s športno psihologinjo, in sem to priložnost z veseljem izkoristila. Za zdaj potrebe po tem, da bi sodelovala s športnim psihologom, še ne čutim, ker se mi zdi, da sem vedno dokaj dobro razumela mentaliteto, in tudi sicer me psihologija zelo zanima in jo študiram ter se tudi sama skušam veliko naučiti na tem področju.

Glede na to, da ste stari 18 let, vas letos čaka zadnji letnik in matura. Kje se izobražujete?

V drugem letniku sem se izpisala iz gimnazije, kar se sliši drastično, ampak to ne pomeni, da ne obiskujem šole (smeh, op. p.). Vpisala sem se na mednarodno šolo, ki poteka prek spleta in v angleškem jeziku – obiskujem progam Online A-Level Programme, ki sodi pod okrilje šole Cambridge International. Dobra stran tega je, da se lahko specializiraš za predmete, ki te resnično zanimajo, in se jim lahko podrobnejše posvetiš – v mojem primeru je to psihologija.

Tudi glede treningov je precej lažje, saj predavanja lahko poslušam takrat, ko mi časovno najbolj ustreza. Na koncu šolskega leta nimamo mature, ampak dva izpita iz vsakega predmeta, kar potem oblikuje končno oceno, ki bo pomembna pri vpisu na fakulteto.

Preberite še:

Sportal Tudi v Južno Korejo močna slovenska ekipa z Janjo Garnbret na čelu

Sportal "Motivirana sem za domačo tekmo in komaj čakam, da se začne"

Sportal Magičnih sto smeri v 24 urah! Janja Garnbret uresničila cilj in napolnila nagradni sklad Botrstva v športu!