Druga kariera
Nedelja, 20. 8. 2023, 4.00
1 leto, 4 mesece
DRUGA KARIERA (323.): JANEZ POLAJNAR
Hidrolog Janez Polajnar, kot ga še ne poznate
Termometer prikazuje, kako vroč je članek.
Termometer prikaže, kako vroč je članek.
6,55
Ste vedeli, da je bil hidrolog Janez Polajnar nekdaj uspešen tekmovalec in vrhunski trener?
Hidrologa Janeza Polajnarja po navadi v javnosti vidimo le ob poplavah in podobnih dogodkih, a malo je tistih, ki vedo, da je bil Polajnar nekdaj uspešen tekmovalec in vrhunski trener. Pravzaprav je on eden od najbolj zaslužnih za to, da je Andraž Vehovar leta 1996 dobil srebrno olimpijsko medaljo. Tokrat smo znanega slovenskega hidrologa spoznali na nekoliko drugačen način. O njem smo izvedeli veliko zanimivega, med drugim tudi to, zakaj je pustil trenersko delo in si našel drugo kariero.
Janez Polajnar je bil od nekdaj povezan z vodo. Kot otrok je živel na Prulah ob Ljubljanici in kmalu spoznal ljubezen do kajaka na divjih vodah. Na fakulteti za šport je vpisal trenersko smer, vzporedno pa je nato vpisal še geografijo, in sicer smer urbanizem.
Sprva se je v študentskih letih preživljal kot trener smučanja in med drugim treniral Dejana Kralja, nekdanjega vrhunskega kajakaša. Ker je imel veliko znanja iz kajaka in kanuja na divjih vodah, so ga leta 1989 povabili v tacenski klub. Pozneje je postal reprezentančni trener, pod njegovim vodstvom pa je dolga leta treniral Andraž Vehovar, srebrni olimpijec z olimpijskih iger v Atlanti.
Zaradi takšnih in drugačnih razlogov je leto pred olimpijskimi igrami v Atlanti pustil trenersko delo in se zaposlil kot hidrolog in to delo opravlja še danes. Slovo med njim in Andražem Vehovarjem je bilo težko, saj sta bila namreč zelo povezana. Tako povezana, da še danes ostajata v stikih.
Ko smo ga spomnili na nekatere dogodke iz trenerske kariere, je o njih razlagal z žarom v očeh. Prav tako se vidi, da z veseljem in veliko vnemo opravlja tudi delo hidrologa na agenciji za okolje.
Janez Polajnar je še danes povezan s športom.
V preteklih dneh ste imeli kar precej pestro dogajanje zaradi poplav, se je stanje zdaj umirilo?
Da, se je. Kar zadeva vode, so začele lepo odtekati. Kar nas zdaj skrbi, je to, da so v nekaterih dolinah spremenjene rečne struge, nanosi so in tudi plazišča so še aktivna. To je zdaj neznan teren, ob katerem se bomo znašli ob naslednjem večjem deževju. Pravzaprav ne vemo natanko, kako bodo reke odtekale, vsaj na teh prizadetih območjih. Torej Zgornja Savinjska dolina, Mežiška dolina in delno tudi Poljanska dolina. Upamo, da bo voda našla svojo pot, ne da bi povzročila dodatno škodo. Ampak vsi ti naneseni materiali in tudi poškodovani kanalizacijski sistemi v naseljih lahko povzročijo nenavaden odtok površinske vode. To se pravi: ne samo rečne vode, ampak tudi površinske vode. To je tisto, kar pade na asfaltirane površine in odteče v kanalizacijo. Zdaj morda ni več kanalizacije v nekaterih delih prizadetih naselij in ne vemo, kaj se bo dogajalo.
"Da se bo zgodila takšna kalvarija, pa nismo mogli vedeti."
Ste v svoji dolgoletni karieri hidrologa že imeli tako kaotično stanje, kot smo mu bila priča pred dvema tednoma?
Ne. To je bil poseben dogodek. V smislu, da smo imeli zaradi stalnih padavin v juliju namočeno zemljino in visoke pretoke rek. Julij je bil nadpovprečno namočen, vodnatost rek je bila v vzhodni Sloveniji trikrat ali štirikrat večja, kot je običajno za mesec julij. In glede na veliko vodnatost in namočenost, ki je bolj značilna za jesenske mesece kot poletne, je prišel poletno-jesenski dež. Torej poletni dež po intenzivnosti padavin, po dolgotrajnosti pa jesenski.
Temperatura Jadranskega morja je bila 29 stopinj Celzija, bilo je izjemno veliko vlage. Ta položaj je bil v naši generaciji, torej v našem kariernem obdobju, neznan. Običajno je takšen dež padal na posušena poletna tla … Zdaj pa se je zgodilo, kar se je zgodilo. In zaradi tega nismo vedeli, kako se bo vse skupaj izrazilo.
Vedeli smo, da bo nekaj nenavadnega, vedeli smo, da bo nekaj zelo burnega, da se bodo reke razlivale tudi na neobičajnih mestih in da bodo narasle zelo hitro. Vse to smo poudarili v svojih napovedih in opozorilih. Da se bo zgodila taka kalvarija, pa nismo mogli vedeti.
V študentskih letih je delal tudi kot statist v operi.
Vaše delo je že od nekdaj povezano z vodo. Ni jih prav veliko, ki vedo, da ste bili dolga leta kajakaški trener. Kako ste sploh pristali v kajaku na divjih vodah?
Živel sem na Prulah in kot otrok sem vedno gledal kajakaše, ki so trenirali na Ljubljanici. Pri desetih letih sem si naredil improviziran splav, v takratnem Slovenijašportu pa sem si kupil veslo. Tako sem veslal po Malem grabnu in Ljubljanici. S pomočjo prijateljev, ki so veslali v Kajak kanu klubu Ljubljana, sem zašel v kajak in tako začel odkrivati ta šport. Tudi tekmoval sem. Tekmoval sem na svetovnem pokalu v Tacnu, na nekaj državnih prvenstvih. Sicer nisem bil v ekipi, ampak sem bil pridružen član in sem občasno tekmoval na tovrstnih domačih tekmovanjih.
Predvsem sem veslal zanesenjaško. Veliko sem bil v Tacnu, v stiku s tekmovalci, se od njih tudi učil. Leta 1989 so me povabili v tacenski klub, takrat Rašica, in vprašali, ali bi prevzel trenersko delo. Vedeli so, da sem bil že prej trener alpskega smučanja in se še kot študent nekaj časa s tem preživljal. Lahko povem, da sem se kot študent preživljal kot statist v operi. Čez dan sem delal kot trener alpskega smučanja, zvečer pa sem delal kot statist v operi (smeh, op. p.). V operi sem bil kar nekaj let in bilo je krasno. Skratka svoje trenerske izkušnje iz smučanja sem nato prenesel v kajak. Tam sem se veliko naučil.
Torej niste kar padli z neba, ampak ste imeli že kar nekaj znanja v kajaku?
Da, seveda. Kajak je bil moja strast, imel sem nekaj tekmovalnih izkušenj in trenersko znanje iz alpskega smučanja. Kakor sta ti dve športni disciplini videti različni, sta si zelo podobni. Tudi če pogledamo v preteklost, so bili kajakaši iz petdesetih let alpski smučarji. Namreč gre za to, da je v kajak slalomu podobna dolžina proge. Tudi način treninga je podoben. Precej vzporednic je z alpskim smučanjem.
Z Andražem Vehovarjem sta bila zelo povezana.
Pravzaprav ste bili dolga leta trener Andraža Vehovarja, srebrnega olimpijca iz Atlante 1996. Kakšno je bilo vajino sodelovanje, menda sta bila zelo povezana?
Izjemno sva se ujela. Po razmišljanju, po ambicijah … Spominjam, ko je na turoben zimski večer Andraž prišel k meni v pisarno in me vprašal: Misliš, da lahko kdaj postanem svetovni prvak? Odgovoril sem mu: Seveda boš. In tako sva šla naprej.
A vajini poti sta se razšli leta 1995, leto pred olimpijskimi igrami v Atlanti, kajne?
Razšli ravno ne. Midva sva sodelovala, ampak takrat sem dobil službo v takratnem hidrometeorološkem zavodu. Andraž Vehovar je takrat zmagal na tekmi svetovnega pokala v Tacnu in se je začela njegova zmagovita pot. Takrat sva bila še skupaj. To je bil za oba poseben in čustven trenutek. Na vrhuncu njegove vzpenjajoče poti sem mu moral povedati, da grem v drugo službo zaradi različnih razlogov.
Kaj so bili ti razlogi?
Takrat je šla telesna kulturna skupnost neka svoja pota in ni bilo več gotovo, kako bo v športu. Imel sem družino, posojila in moral sem si najti zanesljivejšo službo. Z Andražem sva se vseeno odločila, da bova nekako sodelovala do Atlante.
Andraž Vehovar mi je že pred časom dejal, da je bil vaš odhod zanj velik šok. Je bilo tudi vam težko?
Obema je bilo težko. Tudi solze so tekle. Na začetku njegovega športnega vzpenjanja je njegov trener odšel na drugo pot. To je bil zanj zagotovo šok, ampak moram povedati, da je Andraž to dobro prenesel. Sprva je bil šok, nato pa sva našla neko pot in vem, da se je dobro znašel, kot se je. Tudi na olimpijskih igrah v Atlanti.
Dejali ste, da sta po vašem odhodu ostala v stikih. Vam je danes žal, da vas ni bilo na olimpijski tekmi v Atlanti, ko je Andraž osvojil srebrno odličje?
Da, mi je, grozno mi je žal. Bil sem na olimpijskih igrah v Barceloni, ko nam je srebrna medalja z Boštjanom Žitnikom ušla. Bil sem zraven tistih zadnjih vrat, bil sem prav na zadnjem odseku proge in sem to videl … Ah, težko je bilo. Kar na tla sem se vrgel. Sodnik je videl napako, sicer bi se zgodovina pisala drugače. Da, žal mi je, da me ni bilo zraven v Atlanti.
Sta z Andražem Vehovarjem še danes v stikih?
Da, seveda.
Tehnika veslanja se je od takrat, ko je bil še on trener, veliko spremenila.
Koliko danes še spremljate kajak na divjih vodah? Verjetno se je veliko spremenilo od takrat, ko ste bili vi trener?
Do pred nekaj let sem bil še član strokovnega sveta na Kajakaški zvezi Slovenije, tako da sem bil še v pogonu. Kaj se je spremenilo? Spremenila se je oprema, tehnika tudi podoba kajaka. Nekoč smo veslali na naravnih vodah in tudi proge smo imeli postavljene na naravnih vodah. Danes je vse skupaj postalo bolj stadionsko. Trening in tekme so skoraj že vsi na umetnih progah. Tudi dolžina čolnov se je skrajšala, kar pomeni tudi drugačno tehniko veslanja.
V javnosti vas običajno vidimo takrat, ko se zgodijo poplave ali kaj podobnega. Kakšno je sicer vaše vsakdanje delo v službi?
Vrsto let sem vodil službo za hidrološke napovedi in vedno pravim, da smo ekipa, ki deluje vse dni v letu. Pri nas ni praznikov in drugih stvari. V obdobju poletne sezone, torej od maja do septembra, imamo 24-urno pripravljenost, ko je večja možnost pojavov neviht. Mi pravzaprav združujemo znanje iz meteorologije in hidrologije. Smo kot dvoživke. Moramo poznati nekaj o vremenu, čeprav imamo kolege vremenoslovce, in o hidrologiji.
Zelo dobro sodelujemo in smo organizacijsko v istem oddelku. To je naš adut. Druge službe v sosednjih državah so v drugih ministrstvih, v drugih stavbah in drugih mestih. Mi pa smo skupaj in to je prednost. Slovenija je hudourniška dežela in pri nas se hitro dogajajo hudourniške poplave. Dvajset minut je že dovolj, da pride od padavin do poplavnega dogodka. Moramo biti usklajeni, informacije morajo biti med nami izjemno hitre.
Vrsto let je Janez Polajnar vodil službo za hidrološke napovedi.
Vsak dan ob 8.30 imamo konzultacije, ko se zberemo meteorologi in hidrologi, predebatiramo razmere za isti dan, za naslednja dva dni in obete za naslednji teden. Pogledamo, kaj nam vreme prinaša za naše reke. Na podlagi tega se odločimo za morebitna opozorila. Ob 9.00 imamo še hidrološke konzultacije, kjer podamo stanje na slovenskih rekah in kaj pričakujemo. To je operativna jutranja rutina, ko izdamo vse svoje produkte oziroma napovedi z avtomatskimi podatki. Čez dan imamo dežurnega, ki spremlja položaj, preostali, ki nismo dežurni, pa delamo na svojih dodatnih delovnih področjih. Na primer jaz delujem v sklopu nekaterih evropskih projektov. Sem tudi eden izmed koordinatorjev sistema podonavskih držav za opozarjanje pred nenadnim onesnaženjem rek. Ravno včeraj (z Janezom Polajnarjem smo se pogovarjali v sredo, op. p.) smo imeli intervencijo v zvezi s tem. Veliko je tega dela in s tem nadgrajujemo znanja in orodja, ki jih imamo.
Glavni odjemalec naših produktov so poleg splošne javnosti tudi strokovne službe, civilna zaščita. Naši mejni pretoki oziroma mejne vrednosti so usklajeni z mejnimi vrednostmi pri civilni zaščiti. In ko pride do rumene ali oranžne stopnje, se na strani civilne zaščite sprožijo določeni odzivi. To imamo usklajeno. Ko mi objavimo zemljevid z opozorilnimi barvami, enote na terenu približno že vedo, kaj morajo postoriti, ko je razglašena oranžna ogroženost za njihovo porečje. Moram reči, da imamo to dobro urejeno, kar se je videlo tudi pri zadnjih poplavah.
In če bi primerjali delo trenerja in hidrologa, katero delo je za vas bolj stresno?
Ko pride do izrednih dogodkov, mu pomaga znanje iz vrhunskega športa.
Pri obeh delovnih mestih si v določenem trenutku pod stresom. Ko gredo sekunde mimo in ne veš, kako točno se bo izšlo. Imaš neke napovedi, znanje in potem tiste sekunde čakaš, kako se bo izšel rezultat. Torej kako bo tekmovalec odpeljal do ciljne črte ali kako se bodo padavine skoncentrirale v eni ali v drugi dolini. Kako bo potovala nevihtna celica in kje bo najhuje. To so zelo podobni trenutki.
Moram reči, da imam to srečo, da lahko na te trenutke gledam tako, kot sem na tekmi. Ko se nam približujejo takšne zgodbe, kot so bile zdaj, se spravim v tekmovalno stanje. Miselno in dejansko je zelo podobno, kot bi bil na tekmi tekmovalec ali trener. Mogoče bolj kot tekmovalec. Vidim svoj cilj, vse preostalo poskušam čim bolj omejiti. Tudi komunikacijo s preostalimi poskušam omejiti, ker vem, da potrebujem koncentracijo samo zato, da bom speljal akcijo do konca.
Zelo dobro vam gre tudi javno nastopanje.
Imel sem to srečo, da sem imel zelo dobre učitelje, in imel sem tudi zelo dobro usposabljanje na temo javnega nastopanja. Naš glavni trener je bil režiser v zagrebški operi. Snemalka, ki nas je snemala, je bila celo nominirana za oskarja za tujejezični film. Bila je zelo dobra ekipa in imeli smo enomesečni trening.
Javno nastopanje verjetno ni tako preprosto, kot si morda predstavljamo?
Na srečo me je vrhunski šport veliko naučil. Torej koncentracija in tudi to, da ločiš pomembno informacijo od manj pomembne, in da osredotočiš misli in besede, ki naj bi najbolj učinkovale. Tako kot pri tekmovalcu, ko moraš biti zelo kratek, jasen in neposreden. Isto je tukaj. Lahko rečem, da je to plod dela v vrhunskem športu in to mi zelo pomaga.
Kolikokrat dobite klic s kajakaške zveze Slovenije? Menda vas večkrat vprašajo, kakšno bo stanje reke Save, tam, kjer stoji tudi tacenska proga?
Stalno smo v stiku. Tudi tokrat smo bili. Dan pred dogodkom sem poklical Kajakaško zvezo Slovenije in naš klub, da so se pripravili na nekaj več kot 1.000 kubičnih metrov Save. Na progi so odstranili tudi montažni most, a kaj, ko je bilo potem skoraj dva tisoč kubičnih metrov pretoka. Zgodilo se je tisto, česar ne moreš predvideti. Istočasno je prišlo okrog 900 kubičnih metrov po reki Sori in 900 kubičnih metrov po reki Savi. Po navadi je tako, da poplavni val Sore pride nekaj ur pred valom Save. Tokrat pa sta poplavna vala prišla sočasno in to je povzročilo nenavaden položaj. Po modelskih rezultatih, ki jih imamo, bi moralo biti okrog 1.000 ali 1.100 kubičnih metrov. Od šest do 12 ur padavin je povzročilo takšno škodo po vsej Sloveniji.
V enem izmed intervjujev ste dejali, da ob poplavah postavite čustva na stran. Tacenska proga je bila nekoč vaš drugi dom in ob zadnjih poplavah je utrpela kar veliko škode. Verjetno vam tudi za tacensko progo ni vseeno?
Seveda ne. Šel sem si jo tudi ogledat. Moram priznati, da sem presenečen, da jo je struga tekmovalne proge še dobro odnesla. So pa uničene tribune in tudi pomožnih objektov ni več. Sicer, ko si v poslu, za čustva ni prostora. Čustva prihajajo za teboj, sploh ko vidiš vsa ta razdejanja in ljudi, ki so ostali brez vsega. To je neverjetno.
Koliko ste danes še povezani s kajakom, se morda kdaj še usedete vanj in greste veslat?
Velikokrat sem še v kajaku. Tedensko ali tudi dnevno veslam. Ravno pred kratkim, ko sem veslal pri črnuškem mostu, sem lahko videl veliko razdejanje brežin. Našel sem neko našo staro vodomerno postajo, ki je bila že zdavnaj opuščena. Bila je nekje čisto na vrhu …
Torej je kajak še vedno vaša ljubezen?
Seveda, brez tega ne morem. To je zame sprostitev, sploh vse, kar je povezano z vodo. Tudi surfam rad.
Po izobrazbi ste tudi urbanist. V zadnjih dneh je tudi govora o tem, da se gradi tam, kjer se ne bi smelo. Je po vašem mnenju tega pri nas veliko?
Slovenska poselitev ima določene značilnosti. Po drugi svetovni vojni se je zgodilo, da so se ljudje s podeželja selili v mesta. Tisto obdobje med vojnama je bilo manj vodnato, kot je zdaj. Družbena ureditev je bila druga in tudi druge prioritete so bile takrat drugačne. Rečne okljuke smo zravnali in začeli smo izsuševati zemljo. Kar naenkrat so to postala območja, ki so bila privlačna za gradnjo. Mišljeno je bilo, da so ta območja varna, zdaj pa vidimo, da ob takšnih silovitih dogodkih, kot je bil zadnji, tudi tisti ukrepi, ki so bili narejeni za zaščito, ponekod niso več zdržali. Mislim, da je potreben nov premislek, kako naprej. Ali te površine, ki so bile pozidane in odvzete vodi za poselitev, še ohranjati ali jih morda zaščititi na drug način. To je vsekakor stvar razprave v prihodnje. Morda tudi to, da ljudje, ki živijo ob vodah, objekte pripravijo na možnost poplav. To pomeni, da si bivanjski prostor organizirajo tako, da imajo spodnji prostor takšen, v katerem voda ne bo povzročila večje škode. To so neke nove realnosti.
Njegova najljubša reka je Sava Bohinjka.
Nekje ste dejali, da lahko reko prepoznate tudi po vonju. Katera reka pri nas pa je vam najljubša?
Na prvo žogo bom rekel, da je to Sava Bohinjka v soteski. Tudi zato, ker sem največkrat tam. To govorim zaradi tehničnega načina veslanja in pravi užitek je tistih šest kilometrov soteske. Zanimivo je, da je bila Sava Bohinjka za nas vedno privlačna v spomladanskem in delno poletnem obdobju. Veliko smo veslali po njej in je bila dovolj vodnata za tekmovalne čolne. Zadnja leta pa Bohinjko lovim, da jo lahko sploh odpeljem. Vozim se namreč s tekmovalnim čolnom in potrebujem nekaj več vode, da ga ne poškodujem. Počutim se kot lovec na Bohinjko, ko čakam, kdaj bo dovolj vode, da jo lahko odpeljem.
Preberite še:
