Eva Alina Hočevar si ni upala niti sanjati o takšnih rezultatih #video

Eva Alina Hočevar z letošnjimi pomembnejšimi medaljami. Do zdaj jih je zbrala osem. Foto: Boštjan Boh  

Po evropskem prvenstvu v Solkanu ste v eni izmed izjav dejali, da je bilo noro. Je bilo res tako?
Da, zagotovo je bilo noro. V Solkanu sem dosegla veliko več, kot sem pričakovala. Vedela sem, da bo to moje zadnje prvenstvo do 23 let, zato sem ga želela maksimalno izkoristiti. Sezona je bila dolga in zelo uspešna. Tja sem prišla kot aktualna svetovna prvakinja in branilka evropskega naslova do 23 let v kajaku in kanuju, kar je prineslo velik pritisk. Hkrati sem si poskušala dopovedati, da ni nič narobe, če ne bo šlo po načrtu, saj je bil glavni cilj sezone že dosežen.

V kvalifikacijah sem pokazala dobre vožnje in začela razmišljati, da lahko zmagam celo v obeh disciplinah. V finalu kajaka sem šla na vse ali nič in odveslala eno svojih najbolj kontroliranih in osredotočenih voženj. Naslednji dan v kanuju sem pred finalom že čutila utrujenost in dvomila, ali bom zdržala pritisk, a mi je uspelo. Občutek ob prečkanju ciljne črte je bil fenomenalen.

"Do finala sploh nisem občutila pritiska, v finalu pa sem se počutila izjemno suvereno." Foto: Jure Lenarčič

Omenili ste pritisk. Za seboj imate tudi nastop na olimpijskih igrah v Parizu. Se pritiska ne morete znebiti? Vendarle so olimpijske igre ali druga največja tekmovanja v članski konkurenci prav tako zahtevna in je pritisk morda še večji.
Zdaj se najprej vrnem na olimpijske igre, ker bi rada delila nekaj, kar mi je po igrah povedala Eva Terčelj. Rekla mi je, da se mi bo naslednja tekma po olimpijskih igrah zdela kot nekakšen slovenski pokal oz. celo manjša tekma od državnega prvenstva. Sprva sem se ji malo nasmejala, saj se mi je zdelo neverjetno, ampak res je bilo tako. Naslednja tekma po olimpijskih igrah je bilo lansko evropsko prvenstvo do 23 let, kjer sem v kanuju tudi zmagala. Do finala sploh nisem občutila pritiska, v finalu pa sem se počutila izjemno suvereno. Ni bilo gledalcev, pričakovanj nisem imela, saj sem bila šele dva tedna prej na olimpijskih igrah.

Seveda pa se pritisk hitro vrne, še posebej ko se začnejo pomembnejša tekmovanja v članski konkurenci. Olimpijske igre so vsekakor glavni dolgoročni cilj, zdaj se pripravljam na Los Angeles, a kljub temu je zelo pomembno, da si medtem postavljam manjše cilje, ki jih jemljem resno in jih poskušam doseči maksimalno. Priprava je vedno enaka, z visokimi cilji in popolno osredotočenostjo.

A vam se je že veliko dogajalo pred evropskim prvenstvom v Solkanu. Že pred tem ste nizali ogromno uspehov, kajne? Foto: Kajakaška zveza Slovenije
Od letos osem medalj. Štiri iz Solkana z evropskega prvenstva in pred Solkanom sem dobila še štiri medalje. Torej dve medalji na svetovnem pokalu, dve medalji na svetovnem prvenstvu do 23 let. Ne smemo pozabiti tudi, da sem člansko evropsko prvenstvo končala na četrtem mestu. Polfinale sem zmagala, zame je bilo prvič v življenju, da sem zmagala tako veliko tekmo, en tek in potem mi je malo zmanjkalo. V finalu sem naredila napako, ampak sem bila vseeno zelo zadovoljna. Pravzaprav še vedno mislim, da je to moj najboljši rezultat, ker biti četrti v članski konkurenci na evropskem prvenstvu je res veliko. Nisem popolnoma prepričana, ampak se mi zdi, da na prvenstvih U23 še nihče ni zmagal v obeh disciplinah.

Torej na nek način pišete zgodovino?
Da.

Ste pričakovali takšne rezultate v prvem delu sezone?
Ne, zagotovo ne. To je veliko več, kot sem pričakovala, in mislim, da je to do zdaj moja najboljša sezona. Res je kar malo nora sezona. Vedela sem, da smo letos zelo dobro trenirali in da je šlo vse po načrtu. Nikoli nisem zbolela niti se mi ni porušil načrt treninga, kar ti da dodatno potrditev, da delaš dobro, vendar pa na koncu vedno odločijo tekme, kje si.

Že na izbirnih tekmah sem kazala zelo dobre rezultate. Pred izbirnimi tekmami, ko smo tekmovali na ICF tekmah v Španiji in Franciji, se mi je uspelo uvrstiti med prve tri, kar mi je dalo dodatno potrditev, da sem na pravi poti. Tako sem že od začetka sezone vedela, da grem v pravo smer, zdaj pa gre vsako tekmo bolje. Počutim se vedno bolj suvereno in sposobno ostati osredotočena od štarta do cilja. Tudi če se znajdem v nepravilnem položaju ali se pojavi napaka, jo hitro opazim in poskušam popraviti.

Oče, ki je tudi vaš trener, načeloma ostaja miren. Kako pa je bilo ob zadnjih vaših uspehih? Je tokrat pokazal čustva?
Res je, Simon se na uspehe odzove zelo mirno. Zagotovo je mama tista, ki bolj zavpije, se veseli in tudi joka. Pri očetu pa hitro prepoznam, kdaj je res zadovoljen in si v mislih reče "kapo dol". Letos je bilo nekaj trenutkov, ko sem videla, da ga je ganilo. Ko sem v kajaku postala svetovna prvakinja, se mi zdi, da je potočil kakšno solzo. Tudi naslednji dan, ko sem drugič postala evropska prvakinja še v kanuju, je spustil solzo, me iskreno objel in rekel, da je bilo veslanje na res visoki ravni. Velikokrat po tekmi da kakšen komentar, ki mi ogromno pomeni. Takrat vem, kaj mi želi povedati, in to mi da dodatno potrditev ter veliko zadovoljstvo. On res najbolj pozna moje veslanje.

"Vse korake je imel jasno načrtovane in jih je znal pravilno izpeljati." Foto: Vid Ponikvar/Sportida

Kako pa se razvija vajin odnos z očetom skozi vso to obdobje?
Seveda se je odnos s časom spreminjal. Težko povem natančno, kako, ker se začetkov ne spomnim najbolje, a vem, da je bil njegov glavni cilj predvsem ta, da me navduši nad športom nasploh. Ne glede na to, ali smo veslali ali počeli kaj drugega, je iskal v meni igrivost in veselje. Takrat ni bil strog ali pretirano natančen. Ni želel, da bi prehitro napredovala. Pustil je, da smo z bratom Žigo in drugimi v klubu sami iskali prave linije, da smo se učili skozi izkušnje, ne z natančnimi navodili.

Ko so prišle prve večje tekme, pa je začel dajati več strokovnih in podrobnih informacij. Vse korake je imel jasno načrtovane in jih je znal pravilno izpeljati. Jaz pa sem postajala starejša, bolj zrela in bolje razumem tudi psihološko ozadje športa, zato sem začela pri sebi spreminjati stvari, da je bilo med nama čim manj nesporazumov. Mislim, da oba delava na sebi, da lahko skupaj čim bolje delujeva. Poleg tega je on ves čas ostal moj oče, podpira me tako na vodi kot ob progi med tekmami.

"Mislim, da tudi on moje uspehe doživlja zelo podobno." Foto: Jure Lenarčič Vaš brat Žiga vas vedno omenja ob svojih uspehih. Kako on doživlja vaše uspehe? Vi ste pred časom celo skočili v vodo, ko je zmagal na eni izmed tekem.
Ko je prvič osvojil naslov svetovnega prvaka, sem skočila v vodo, ker je bila tista tekma res nekaj neverjetnega. Mislim, da je to moj najljubši spomin. Pred tekmo je vsem jasno povedal, da bo zadovoljen samo z naslovom. Bil je šele drugo leto mladinec, a je odveslal vrhunsko. Ko je prišel v cilj in smo videli, da je prevzel vodstvo, sem bila tako ponosna nanj, da sploh nisem razmišljala, samo skočila sem v vodo.

Mislim, da tudi on moje uspehe doživlja zelo podobno. Letos sem prvič slišala, da je priznal, kako zelo nervozen je bil pred mojo tekmo. Ko sem zmagala, je bil prvi, ki mi je skočil v objem in mi čestital. Zdi se mi, da se je res veselil z menoj. Pomembno je imeti ob sebi nekoga, ki te podpira ne le na treningih, ampak tudi na tekmah, ob uspehih in neuspehih. Letos je bil tudi on zelo ponosen name. Mislim, da mi iskreno privošči te odmevne rezultate, ker ve, koliko truda vlagam v treninge. Prav tako kot on.

Čakajo vas še dve tekmi svetovnega pokala in potem še svetovno prvenstvo v Avstraliji, ki je najpomembnejša tekma v sezoni. Kako naprej?
Naprej grem po načrtu, ki smo ga zastavili že novembra, ko smo natančno vedeli, kdaj bodo tekme. Seveda sproti kaj prilagodimo, če ne gre vse po načrtu, a za zdaj je vse tako, kot smo si zadali, celo malo bolje. Moram reči, da se mi je cilj za Avstralijo med sezono nekoliko spremenil. Na začetku leta sem si želela predvsem odveslati čim boljšo vožnjo in se uvrstiti v finale. O medalji sploh nisem razmišljala.

Zdaj pa se počutim bolj suvereno in upam, da bo forma ostala takšna do svetovnega prvenstva. Če se bom tam dobro počutila, verjamem, da lahko z dobro vožnjo ciljam tudi na medaljo. Ugotovila sem, da mi postavljanje visokih ciljev ustreza, daje mi dodatno samozavest in motivacijo, da jih nato lahko dosežem.

Preberite še:

Sportal V Solkanu žlahten konec EP za Slovenijo

Sportal Eva Alina Hočevar še drugič zlata, njen brat Žiga Lin Hočevar do brona

Sportal Eva Alina Hočevar do naslova evropske prvakinje do 23 let