Gašper Babnik se je hitro našel v poklicu gasilca

"Prijateljstvo, ekipni duh in podobno" Foto: Bojan Puhek

Bili ste kajakaš in kanuist na divjih vodah. Kako ste začeli s tem športom?
Najprej me je kolega prepričeval, naj pridem že v osnovni šoli, pa nisem. Igral sem košarko, potem pa me je le prepričal. Pridružil sem se ravno v zadnjem letu osnovne šole, v osmem razredu. Vedno mi je bilo žal, da nisem začel prej, ker ko sem prišel tja, sem videl, da je to trikrat boljše kot katerakoli druga stvar. Vsaj glede tega, kaj dobiš. Prijateljstvo, ekipni duh in podobno. Tako sem začel trenirati in vztrajal. Hitro so me dali v kanu dvosed, kjer sem veslal z Luko Slapšakom. Na koncu so ekipe znova sestavljali in takrat sem nehal. Mislil sem, da bom šel naprej, tudi v kanu enosed, ampak takrat sem že več delal v Bovcu.

Zakaj ste končali svojo tekmovalno pot?
Po eni strani nisem vedel, kaj bi sploh delal v življenju. To področje, voda in vse, povezano z njo, mi je bilo zelo všeč in me je zanimalo. Zato sem se tudi odpravil v Bovec in tam najprej delal s kajaki in rafti. Potem sem se začel usmerjati bolj v tehnično smer, torej v varovanje z vrvmi in kanjone. Malo bolj sem se začel izobraževati glede reševanja iz vode in podobnih stvari.

"Z leti se začneš zavedati še drugih pomembnih stvari, na primer varnosti." Foto: Bojan Puhek Torej ste posledično iz tekmovalca v kajaku in kanuju na divjih vodah postali vodič v Bovcu?
Da, nam je bilo to kar prirojeno. Znali smo brati vodo in to ti zelo olajša zadevo. Nekdo, ki pride v Bovec in želi voditi raft po vodi, potrebuje lahko tudi nekaj let, da se tega navadi, če ni ravno največji talent. Moraš pa tudi ugotoviti, da je vse skupaj malo večja zadeva. Recimo, da je raft malo večji kot kajak ali kanu. Potem je bilo na tebi, da si se izobrazil o reševanju in podobnih stvareh.

Z leti se začneš zavedati še drugih pomembnih stvari, na primer varnosti. Ko si mlajši, prideš tja, si vesel, da si opravil delo, bil plačan in se imel lepo. Starejši ko si, bolj začneš razmišljati, kaj vse to potegne za sabo, pa tudi časi se spreminjajo. Vsako leto je bolj zaostreno.

Iskreno me je bilo tudi malo strah … No, ne ravno strah, ampak sem se začel zavedati, kako hitro gre lahko kaj narobe. Imel sem primer, ko je dekle samo malo nerodno skočilo v vodo, pa si je počilo vretence. Nič nisem naredil narobe, ampak kljub temu potegne posledice za sabo. Potem se začneš še bolj zavedati teh stvari, greš čez nekaj tečajev, prideš na področje reševanja iz vode in začneš gledati na vse skupaj drugače.

Nekaj časa ste delali tudi v Novi Zelandiji, kajne?
Kolega Blaž Oven je že prej šel v Argentino in je to malo poznal. Šla sva čisto tako, za pol leta ... Na internetu sva prebrala, kje poteka t. i. River Workshop in kdaj je tečaj za raftanje. Kupila sva karte in šla. Sploh nisva vedela, kako bo videti in kaj naju čaka. Posledično sva na začetku malo trpela ter morala improvizirati, kako bova preživela. En mesec sva živela pri reki, na parkirišču poleg avta. Nihče nama ni nič rekel. Na koncu pa je nekdo prišel in podučil, da sploh ne bi smela biti tam in da lahko dobiva kazen.

Pozneje nama je uspelo narediti licenco za vodenje rafta in vozila sva po reki Kaituna, kjer je največji komercialni slap. Pri enem od podjetij so naju vzeli in tam sva pomagala in delala. Zadnja dva meseca sva šla še na južni otok, kjer sva veslala. Dejansko sva tudi obirala grozdje, da sva kaj zaslužila. Potem sem se vrnil v Bovec, ko se je začela sezona. Po tisti sezoni, ko nisem dobil  vize, sem se odločil, da grem k prostovoljnim gasilcem in potem tudi poskusil priti tudi na brigado.

Na smučanju mu je kolega predstavil gasilstvo in potem se je začelo ... Foto: Bojan Puhek

Kako to, da ste prišli k prostovoljnim gasilcem?
Enkrat smo šli smučat in zraven je bil tudi nekdo, ki je bil zaposlen na gasilski brigadi. Razlagal mi je o tem delu in mi točno razložil, kako poteka postopek, da ne potrebuješ posebne izobrazbe in da je fino, če si v kakšnem gasilskem društvu. Pridružil sem se društvu in mi je bilo takoj všeč. Takšne stvari so mi vedno ustrezale. Vedno sem moral nekaj delati. Tudi v kajakaškem klubu mi ni bilo nikoli težko poprijeti za delo. Hitro sem se našel tukaj.

Velikokrat sem razmišljal, kaj bi bilo, če bi že v osnovni šoli prišel h gasilcem. Po drugi strani pa, če bi takrat prišel sem, morda ne bi bil v kajakaškem klubu in se ne bi zgodilo, kot se je. Posledično so me tudi sprejeli zato, ker sem imel izkušnje z reševanjem iz vode.

Na začetku, ko se je vse začelo, še ni bilo posebnega tečaja. Ko smo začeli izvajati tečaje za reševanje iz vode po programu za gasilce, je na prvi tečaj prišla kar ena tretjina brigade, ker tega prej sploh ni bilo. Prej je bil drugačen tečaj, kjer so morali plavati po morju, ni pa bilo nobenega stika z divjo vodo. Tako je bil to za mnoge prvi pravi stik z divjo vodo.

Kaj je bil glavno razlog za to, da ste postali gasilec?
Kot vsi rečejo: "Da lahko pomagaš drugim." Tudi sistem mi je všeč. In vsak, ki pride mimo, mu rečeš dober dan, si prijazen do njega in mu pokažeš, kaj in zakaj delamo. Eni živijo v svojem mehurčku, so pa nekateri, ki bi se eno uro pogovarjali z vami.

Kako je potem potekala vaša pot do profesionalnega gasilca? Sprejeli so ga v tretje. Foto: Bojan Puhek
Decembra leta 2013 sem se pridružil prostovoljnemu gasilskemu društvu Trnovo. Leto pozneje, leta 2014, sem naredil tečaj za operativca in se potem tudi prijavil v brigado, ampak me niso sprejeli, tako da sem poleti nadaljeval delo v Bovcu, pozimi pa sem delal priložnostna dela. Drugo leto sem se spet prijavil in me spet niso sprejeli. Sprejeli so me v tretje. Torej sem se zaposlil decembra leta 2016.

In kakšen je danes vaš naziv?
Sem gasilec specialist. Tako kot vsi hodim na vse intervencije. Sem pa specialist, tako da sem večinoma tudi pisan na avto za potapljaštvo. Naredil sem tudi tečaj za potapljača in sem aktiven potapljač, tako da imam na tem področju vse licence. Da, še zmeraj sem povezan z vodo.

Ste pa tudi predsednik Prostovoljnega gasilskega društva Trnovo. Kakšne so vaše naloge v društvu?
Sem zakoniti zastopnik društva in po zakonu sem z vsem svojim premoženjem odgovoren za to, kar društvo počne. Skrbeti moram, da tisti, ki skupaj z mano delajo v upravnem odboru, opravijo svoj del nalog, kot jim pripada. Poleg tega je treba upoštevati zakonske obveznosti, kot so zdravniški pregledi, zavarovanja in podobne stvari.

Moja naloga je tudi ukvarjanje s financami. Da se prijavljamo na razpise, ki so na voljo, da sodelujemo z gasilsko zvezo ... Potem pa še delovanje društva. Od vseh dogodkov, ki jih imamo skozi leto, in teh ni malo. Vsak del leta prinese neko specifično zadevo, vsaj pri nas v društvu. Vse pa je zelo odvisno od ekipe, ki je vključena, in koliko je angažirana.

Torej ste si morali okrog sebe postaviti ekipo?
Da, na začetku je bila majhna in smo nekako peljali naprej. Zdaj pa moram reči, da se je razširila, tako da zdaj kar nekaj ljudi dela stvari, ki sva jih prej delala jaz in moj namestnik. Zdaj se je to malo bolj razporedilo, tako da si že kar lepo pomagamo. Kljub temu, da je težava s kadri, kar je nekaj povsem običajnega.

"Treba jim je razložiti, da ravno tako hodimo v službo kot vsi drugi." Foto: Bojan Puhek

In to vse delate prostovoljno?
Popolnoma vse.

Ali ob vsem delu, ki ga opravljate kot predsednik, ostane čas, da greste kot prostovoljni gasilec na teren, če je kakšna intervencija?
Seveda. Blizu sem doma, in če nisem v službi ali če nisem z otroki, bom vedno prišel, če bo poziv. Imam tudi funkcijo podpoveljnika. Če bom jaz prišel prvi, bom jaz vodja, če pa bo prvi prišel poveljnik, pa bo seveda on.

Se vam zdi, da danes ljudje na gasilce gledajo drugače, kot je bilo to pred leti? Danes se zdi, da ste za mnoge junaki, sploh ob večjih naravnih katastrofah?
Da, lahko bi rekel. Vseeno se mi zdi, da določeni nimajo predstave o tem, kaj delamo prostovoljni gasilci. Pokličejo nas in mislijo, da bomo takoj skočili in prišli tja. Treba jim je razložiti, da ravno tako hodimo v službo kot vsi drugi. Seveda vprašamo, zakaj točno nas potrebujejo, in povemo, da bomo prišli pogledat in bomo pomagali, če je to v okviru naših zmožnosti. Nekaj drugega je, če se oglasi pozivnik. To pa je zadeva, ki je sprožena s strani Uprave za zaščito in reševanje. Takrat gre na lokacijo brigada in mi jim gremo pomagat. Če pa nekdo pokliče, je treba ravno tako organizirati ljudi, da pridejo, ampak je vseeno lepo. Ljudje so veseli, da jim pridemo pomagat. Ne moremo pa delati vsega.

Foto: Bojan Puhek

Katere pa so vaše najpogostejše intervencije pri društvu?
Drugače so to požari, ampak zdaj je nekaj časa mir tukaj. Sicer so manjše intervencije, kjer se kaj zasmodi ali kaj podobnega. Velikokrat je delo ob poletnih ujmah, ko pride močan veter in razkrije nekaj streh ter podre nekaj dreves. Takrat gremo sami. Vzpostavi se cel sistem. Brigada gre na dve intervenciji, preostalo pa so prostovoljci. Moramo vedeti, da mora biti brigada še vseeno pripravljena na druge stvari.

Gasilci ste v očeh mnogih junaki, vendar je vaše delo lahko tudi zelo stresno in marsikaj vidite. Kako se vi spopadate s temi stvarmi, imate zagotovljeno tudi kakšno psihološko pomoč?
Da, za to je kar dobro poskrbljeno, že pri meni v službi. Na splošno imamo v naši izmeni dva zaupnika, s katerima se lahko pogovorimo. To je kot okrogla miza, kjer se vsi srečamo in začnemo govoriti o tem.

V društvu pa je to po potrebi. Psihološka pomoč je zagotovljena s strani Uprave za zaščito in reševanje ter Gasilske zveze Ljubljana. Vse je mogoče urediti. Zadnjič je bil na primer požar v dijaškem domu. Naši so tam sodelovali in so potem dobili možnost, da se pogovorijo, in vsi so bili zadovoljni, ko so videli, kako poteka. Gre za to, da se pogovoriš z nekom, da daš stvari iz sebe in vidiš, da je to normalen proces. Foto: Bojan Puhek

Koliko pa je med mladimi zanimanja za gasilstvo?
Pri nas ga je kar veliko. Začeli smo delati sistematično. Že skoraj prvi šolski dan pridemo na vse tri šole in potem pride veliko mladih. So eni, ki jih zanimajo in hodijo. Ravno pred časom smo se pogovarjali, da tukaj ne bomo imeli varstva, ampak tisti, ki bo prišel, bo moral že v začetku delati tako, kot mu bo rekel tisti, ki bo odgovoren zanje. Torej se bodo morali naučiti reda in discipline. Mnogi mislijo, da smo mi tukaj zaposleni in plačani za to. Nekateri imajo napačno predstavo.

Organizirate tudi gasilske veselice. Kako so te videti pri vas? Včasih so bile nekatere na slabem glasu.
Pri nas imamo že nekaj let varnostno službo, ki opravlja svoje delo, in pravila so jasna. Vse organiziramo po pravilih in imamo vsa dovoljenja. Vse stvari moramo zbrati. Vsako leto je več dovoljenj, veliko dela je z birokracijo. Ko veš približno, kdaj se lotiti in kaj moraš pridobiti, je lažje. Seveda se najde tudi kdo, ki globoko pogleda v kozarec, ampak to rešujemo na lep način. Pravzaprav varnostniki opravijo svoje delo, saj so zato tam.

Torej so gasilske veselice oz. vaša veselica na višji organizacijski ravni, kot je bilo to včasih?
Da, skoraj zagotovo. Sicer je veliko dela. Nekateri imajo velike zaslužke in imajo tudi bolj znane glasbene skupine ... Pri nas pa je to kot poletno druženje, ko se vsi končno vidijo z vsemi sosedi in prijatelji, se pogovarjajo, nekaj popijejo in kaj dobrega pojejo. Komaj čakajo. Sicer pa za nas to pomeni dodatna sredstva za društvo in na nek način prepoznavnost.

Vsak ima kdaj slab dan, kdo se s kom ne strinja. Na koncu je samo pomembno, da si to povejo v obraz. Foto: Bojan Puhek

Ali pride med člani oz. gasilci v društvu tudi do nesoglasij?
Na terenu jih ni. Drugače pa tudi so, saj smo samo ljudje. Vsak ima kdaj slab dan, kdo se s kom ne strinja. Na koncu je samo pomembno, da si povemo v obraz. Če ne gre tako, pa skličemo sestanek in vsak pove svoje mnenje.

A ko je akcija na terenu, tega ne sme biti. Je nek preklop. V službi večkrat vidim, da adrenalin naredi svoje, ko pride prava stvar, v prostovoljnem društvu pa še toliko bolj. Tukaj imamo ves čas vaje in jih poskušaš narediti najbolje. So ljudje, ki so bolj sproščeni, a ko pride prava stvar, je tišina in delamo tisto, kar je rečeno. Ko enkrat zares zagori, ni šale.

Ali ste optimistični glede prihodnosti gasilstva pri nas?
To ves čas upam. V mestih je veliko interesnih dejavnosti. Lepo je slišati, kako veliko nas je, ampak to je na papirju. Realno se stanje ves čas spreminja. Sicer nas je veliko in smo prepoznavni, ampak ni spet toliko ljudi, ki bi bili pripravljeni toliko prostovoljno delati. Vedno manj je tega. Na koncu imaš deset ali 15 ljudi, ki vse vlečejo naprej. Vse je odvisno od vzdušja. Odkar smo obnovili dom, se mi zdi, da je malo bolje. Več se dogaja v društvu in je kar lepo.

Torej se dolgoročno vidite v tem poslu?
Seveda, dokler bo šlo tako, kakor gre.

Preberite še:

Sportal Mitja Gasparini: Življenje se je precej spremenilo, povsem drugačno je od tistega, ki sem ga poznal dolga leta

Sportal Življenje za kolesarstvo: Mia Radotić, Hrvatica, ki vodi slovenske kolesarke #video

Sportal Nekdanji biatlonec Alex Cisar v Švici uresničuje otroške sanje