Anja Osterman: ko nekateri trenutki v športu pomenijo veliko več kot uspeh #video

Sportal Anja Osterman v močnem nalivu postala svetovna podprvakinja

Koliko obveznosti ste imeli v zadnjem času?
Bilo jih je kar nekaj. Vsak dan se kaj najde. Kdo kaj opazi na tujih medijih in me dodatno prosijo še za kakšen intervju in se potem hitro nakopiči. Zelo lepo je osvajati medalje, ampak z vso to pozornostjo pridejo tudi obveznosti. No, včasih mi je tega malo preveč (smeh, op. p.).

Ljudje jo zmeraj bolj prepoznavajo. Foto: Nina Jelenc Se vam zdi, da je bilo po vašem zadnjem uspehu še toliko več zanimanja za vas?
V zadnjih letih je tega kar veliko. Ne vem, mogoče me ljudje malo bolj poznajo. Že po evropskem prvenstvu so me pogosto ustavljali in spraševali, ali sem res jaz. Sploh če vidijo, da imam na strehi avtomobila kajak. Zadnjič so me celo v trgovini ustavili in se želeli z mano fotografirati. Da, pozornosti je nekoliko več. Mislim, da zato, ker je na televiziji več tekem in me posledično več ljudi prepozna. V Kopru in na Obali vem, da me poznajo, ampak ko me kdo iz Ljubljane prepozna, sem prav presenečena. Seveda je to lep občutek, a hkrati je včasih malo nenavadno … Ko nekdo zre vame, jaz pa razmišljam, kam naj ga dam, saj ga sploh ne poznam. Včasih zato izpade malo čudno. Potem pa pristopi, vpraša in takrat rečem: "Da, to sem res jaz."

Verjetno vam je všeč, ko spoznavate, da kajak na mirnih vodah s pomočjo rezultatov vas in vaših kolegic in kolegov postaja vedno bolj prepoznaven?
To je vedno super. Vendarle naš šport ni ves čas na televiziji. Ni tako kot slalom, ko vseskozi prenašajo tekme. Ko določene naše tekme prenašajo na televiziji, je to res zelo dobro za naš šport. Še posebej, če kdo osvoji medaljo. Takrat je prepoznavnost še toliko večja. Zato je to zagotovo zelo dobro za vse nas.

So zaradi večje prepoznavnosti tudi sponzorji bolj ustrežljivi?
Če govorimo o sponzorjih … Tisto, kar imamo prek kajakaške zveze, je zares dragoceno in smo jim vsi hvaležni, ker brez njihove podpore ne bi mogli iti niti na priprave niti na tekme. Osebnih sponzorjev pa praktično nimam. Ne vem, kaj naj rečem. Če se prav spomnim, smo zadnjič prešteli, da imam že 24 medalj z evropskih, svetovnih prvenstev in svetovnih pokalov. Torej jih je kar nekaj, a sponzorjev je zelo malo.

Če se spomnim časov, ko sem bila noseča in rodila … Takrat so mi pisale številne trgovinice in mi ponujale različne stvari. Razlika je kot noč in dan. Ne razumem, kako lahko kot mamica dobiš veliko sponzorskih stvari za otroka, ko pa pride do športa, tega ni. Razen če nisi, recimo, Janja Garnbret, ki ima ogromno prepoznavnost. Nekateri moramo iskati, prositi in smo največkrat zavrnjeni.

Nazadnje sem iskala novo uro Garmin. Pisala sem jim in so me zavrnili. Ne bom več prosila, raje si jo bom kupila sama. Če pa vprašaš za voziček, ti še kaj zraven pošljejo. Tega preprosto ne razumem. Iskreno se mi smilijo mladi športniki, ki šele začenjajo. Oni dobijo še manj. Kako lahko motiviraš nekoga, ko mu rečeš: "Ko boš imel toliko medalj, bo lažje," na koncu pa ni. Je pa res, da je vse odvisno od tega, koliko si prepoznaven.

"Če bi veslala nekoliko bolje, bi lahko osvojila zlato. A glede na okoliščine je srebrna medalja več kot odlična." Foto: Nina Jelenc

Če se malo osredotočiva na vašo finalno vožnjo v kajaku na 200 metrov ... Je bila to veslaško optimalna tekma ali bi vendarle lahko še bolje opravili in morda osvojili celo zlato?
Glede na mojo polfinalno vožnjo, ko sem zadnjih nekaj metrov čisto spustila tempo in bila vseeno najhitrejša, bi si seveda želela zlato. Ampak lahko rečem, da sem bila skozi celotno svetovno prvenstvo zelo mirna. Misli zagotovo niso bile tam, kjer bi morale biti. Običajno sem precej živčna, tokrat pa sem si želela samo, da bo konec, da pride nedelja in grem domov. Rekla sem si le, da odveslam. Nisem bila zbrana niti v štartnem bloku, želela sem le priti v cilj. To je bilo zaradi dogodkov tisti teden. Dobro vem, kako veslam, ko so občutki pravi, in vem, kako je, ko ni tako. In točno tako je bilo tisto nedeljo. A kljub temu sem vedela, da bom, tudi če ne odveslam idealno, v medaljah.

Na koncu me je Kitajka prehitela za zelo malo. Seveda, enkrat ko veslaš, ne moreš nič več spremeniti. Zdaj, ko pogledam nazaj, to ni bila popolna tekma, ampak nimam se kaj pritoževati. Srebrna medalja na svetovnem prvenstvu je še vedno izjemen dosežek. Prihodnje leto bo zagotovo drugače. Takšne situacije ne morem ponoviti. Bilo je težko, naporno, in vem, da nisem bila stoodstotna.

V bistvu sem šla skozi prvenstvo dan za dnem, skoraj kot bi bila na domači tekmi. Potem sta prišla še moj sinček in mama. Zjutraj sem ga še previla, preden sem šla na tekmo, kar se seveda ne zgodi pogosto. Bil je res običajen dan. Če bi veslala nekoliko bolje, bi lahko osvojila zlato. A glede na okoliščine je srebrna medalja več kot odlična.

V svoji karieri ste zbrali že kar nekaj velikih uspehov. Morda štejete, koliko ste jih zbrali do zdaj?
To vprašanje sem dobila že na radiu. In nisem vedela, dokler jih Nina (Jelenc, op. p.) ni preštela in mi povedala, da jih je 24, kar me je res presenetilo. Tako da ja, jih je kar nekaj. Včasih se niti ne zavedaš, koliko medalj imaš, dokler ti nekdo tega ne pove. Mislim, da je zdaj skrajni čas, da jih zberem in obesim na steno, da me bodo dejansko spominjale na vse garanje in na to, koliko se jih je v zadnjih letih nabralo.

Oče Anje Osterman je bil njen največji navijač. Foto: Osebni arhiv

Med prvenstvom ste izgubili očeta. Koliko je bil vaš oče vpet v vaše športno življenje, verjetno je zelo pozorno spremljal vaše tekme?
Da, že od malega. Oba starša sta bila na vseh obalnih tekmah in me vedno spodbujala. Oče je bil tisti, ki mi je prvi kupil kajak in veslo. To je zame lep spomin. Od takrat je minilo že 22 let. Vedno je bil zraven in me spodbujal, a ni bil eden tistih očetov, ki bi se silil v vlogo trenerja. Pustil je, da to naredijo trenerji. On je bil tam, da navija, da me podpira, za kar sem mu zelo hvaležna.

V zadnjih letih je bil tudi precej kritičen. A na svoj način. Želel je, da sem še boljša. Dotaknil se je vsakega zaveslaja, vsake teme. Čeprav nikoli ni sedel v čolnu, je rad komentiral in razumela sem ga. Vedela sem, da mi želi najboljše in velikokrat sem rekla: "Ni čisto tako, kot ti misliš, ampak bom poslušala." Vesela sem, da sem ga poslušala, ker je imel velikokrat prav, včasih pa tudi ne. A kot svojemu očetu sem mu seveda prisluhnila.

On je bil tista oseba, ki me je vedno zelo podpirala. Vedno sem imela kuhan obrok, posebej ko sem živela doma. Zdaj, ko živim sama, se še bolj zavem, koliko pomeni po treningu priti domov in imeti hranljiv obrok. Najbolj mi bo manjkalo, da je bil ob meni v težkih trenutkih pred tekmami. Kadarkoli sem bila živčna, sem ga pred štartom poklicala za nasvet. Vedno je vedel, kaj mora reči. Zdaj, ko ga ni več, tega ne morem storiti in to me najbolj boli.

Bil je tudi prva oseba, ki sem jo poklicala po tekmi, da mu sporočim rezultat. Tisti njegov glas me je vedno pomiril. Zdaj tega ni več mogoče in to boli. Še posebej zato, ker sem si želela, da bi videl zadnjo tekmo. Celotno poletje sem nekako vedela, da bo to morda njegova zadnja priložnost, da navija, a žal ni bilo mogoče. Vem, da je navijal tam zgoraj in stiskal, kot to je on rekel, fige. Upam, da je tam gor ponosen name.

Kako vam je uspelo najti to moč, osredotočenost, da ste lahko tako vrhunsko tekmovali?
Naj povem, da smo za njegovo diagnozo izvedeli junija, že pred evropskim prvenstvom. Takrat se mi je porušil svet. Sploh ko veš, da ne bo več dolgo med nami. Upaš, čeprav se zavedaš, da so mu šteti dnevi. Takrat mi je rekel: 'Anja, ostani v Bohinju, treniraj in tekmuj. To je tisto, kar si najbolj želim.' Takrat mi je bilo najtežje. Ko izveš diagnozo, se ne da skrivati niti na treningu, bilo je težko.

Potem je prišlo evropsko prvenstvo. Ko veslam, nekako vse pozabim, odmislim vse, dokler se ne spomnim in dobim solzne oči. Na evropskem prvenstvu sem bila druga in četrta v dvojcu in bil je zelo ponosen. Trenirala sem naprej, vsak dan, ko sem bila doma, sem skušala preživeti čim več časa z njim.

Zadnji teden, ko sem bila v Bohinju, se je njegovo zdravstveno stanje poslabšalo in bilo mi je vedno težje. Sploh tisti torek, ko sem se poslovila in odšla v Milano, sem upala, da bo ob mojem prihodu domov še med nami. Žal ga naslednji dan ni bilo več. Takrat sem si rekla, da bom veslala zanj. To je bila njegova želja.

Tudi ob prihodu v cilj sem pogledala v nebo in takoj sem dobila solzne oči. Zagotovo jih bom imela še vsa prihodnja leta na vseh tekmah. Veslala bom zanj, ker vem, kako je navijal in kako je bil vedno zadovoljen in ponosen. Ta tekma je bila res nekaj posebnega. Ne vem, kje sem našla to moč, ampak nekje je bila.

Objem, ki je bilo več kot samo to. Foto: Osebni arhiv

Dejali ste, da ste imeli veliko podporo tekmovalk in bližnjih. Ste mogoče s to zadnjo tekmo in vsem dogajanjem dobili drugačen pogled na šport, morda tudi na življenje?
Dokler nekoga ne izgubiš, se ne zavedaš, kako pomembni so trenutki, ko si z njimi. Na tekmo sem gledala povsem drugače. Težko mi je bilo. Jaz sem izgubila očeta, vsi drugi so tekmovali, bili veseli, se borili za rezultate, v meni pa je bila bolečina. Najlepše pa je bilo to, da v športu ljudje, ki so ti res blizu, vedo, skozi kaj greš in so ti v podporo. To sem na tekmovanju res občutila.

Dekleta, s katerimi sem trenirala poleti, so vedela, kaj se dogaja z mojim očetom, in vse so bile tam zame. V četrtek sem imela kvalifikacije, ko je bil moj prvi štart le dan po tem, ko očeta ni bilo več. Pred štartom mi je Aimee Fischer prišla ponudit pomoč, vprašala, ali karkoli potrebujem. Očistila mi je krmilo, se nasmehnila in v tistem trenutku ti res pogreje srce, da nekdo pride preverit, ali si v redu. To mi je ogromno pomenilo.

Ko sem prišla v cilj, sem bila ponosna nase, da sem sploh zmogla odveslati. Ko smo imeli tehtanje čolnov, sem tam srečala še Južnoafričanko, ki je teden prej izgubila mamo. Ko sva se objeli, je bilo to res nekaj posebnega. Takšni trenutki v športu štejejo največ, ko jih najbolj potrebuješ. Ta teden je bil zame res nekaj posebnega in hvaležna sem celotni ekipi, trenerjem, Mii (Medved op. p.) in vsem, ki so me podpirali.

Ima ta medalja pri vas verjetno posebno mesto?
Da, zagotovo. Kot sem že povedala, je posvečena očetu. Želela sem si zlato, žal je srebrna, a se sveti kot zlato. Veslala sem zanj, tekmovala sem zanj. Celotna družina je bila tam in navijala, mislim, da bo ta tekma vsem ostala v posebnem spominu, tudi moji mami.

Na drugi strani pa ste imeli ob progi najmlajšega navijača v svoji ekipi, sina Arija. Se že kaj zaveda, kaj uspeva njegovi mami?
Ja, zelo je vesel, ko domov prinesem medaljo. Zelo je ponosen. Bolj zato, ker jo on nosi, ne jaz. Zanj je to kot nova igrača. Zelo uživa v navijanju. Bil je na tribunah, ni ga motil niti dež, opazoval je vse okoli sebe, bil je ponosen in vesel. Ko sva se potem videla in sem ga objela s tisto medaljo, je bil čisto presrečen. Tako da mislim, da se že zaveda. Morda še ne razume, kaj medalja pomeni. Vsakič, ko vidiva vodo, reče "mami tam!", tako da se zaveda dogajanja.

Tudi vaš partner Alan Apollonio je bil uspešen kajakaš. Ali Ari že kaže kaj zanimanja za vodo, dobri veslaški geni namreč niso nesporni?
Kar se bo odločil, to bo njegova odločitev. Bomo videli čez nekaj let. Mi ga ne bomo silili v nič. Mislim pa, da bo zagotovo vsaj poskusil kajak, predvsem zato, ker bo obkrožen s tem. Če bo to njegova želja, bo treniral, če ne, pa bo izbral kaj drugega. Karkoli bo želel.

Anja Osterman s svojim sinom Foto: Društvo Biti novinar Ne moreva mimo vaše vloge mame in hkrati vrhunske športnice. Sin odrašča, je zaradi tega v zadnjem obdobju kaj bolj zahteven?
On ima povsem normalen vsakdan. Doma je z Alanom in gre v vrtec, njegov dan se večinoma ne spreminja, ko mene ni. Seveda me pogreša, ampak vsaj enega starša ima ob sebi, tako da je to delovalo najbolje. Jaz sem običajno štiri dni v Bohinju in tri dni doma, tako da se še vedno vidimo. Za zdaj to deluje in tega ne nameravamo spreminjati.

Niti si ne želim, da bil vseskozi z mano po hotelih in povsod. Želim, da uživa doma, raje bom jaz trpela, ko ga ne vidim, kot pa da bi oba živela iz kovčkov.

Seveda pa vem, da bi lahko bila rezultatsko še višje, če bi imela boljše pogoje. Na morju naredim, kar lahko, in za zdaj vidim, da deluje. Iz situacije poskušam potegniti najboljše. Imam veliko podpore in hvaležna sem zanjo.

Koliko treniranja in odrekanja je potrebnega za takšne uspehe? Morda vodite statistiko, koliko kilometrov ali ur treninga morate opraviti, da dosežete takšne rezultate?
Odkar sem mama, tega ne spremljam več tako natančno. Ure sicer še vedno zabeležim, ampak v zadnjih tednih sem celo pozabila pisati v svoj dnevnik treningov. Običajno imam tri treninge na dan. Zjutraj trening na vodi, krajši fitnes in še en trening na vodi. Povprečno to pomeni nekaj več kot 15 kilometrov veslanja na dan in še fitnes.

Veliko je odrekanja. Šport zahteva ogromno časa, pogosto se odrečeš druženju, tudi prijateljem. Preprosto nimaš časa za vse. Moraš se odločiti, ali želiš biti vrhunski v športu ali pa imeti vse druge stvari. V sezoni treninga in tekem vse ne gre. Septembra, ko imam prosto, pa je čas za vse druge stvari.

Torej treniranja in odrekanja je veliko in ni nujno, da rezultati pridejo takoj. Pri meni so prve medalje prišle leta 2017, ko sem bila stara okoli 24 ali 25 let, kar pomeni, da sem bila kar nekaj let brez medalj. Zdaj jih imam vsako leto več. Vse je odvisno od osebe, podpore, truda in volje za delo. S trdim delom rezultati zagotovo pridejo. Damir Mikelič bi rekel, če v soboto in nedeljo lahko piješ, ješ in dihaš, lahko še vedno prideš na trening. Nikjer ne piše, da je nedelja namenjena odmoru. In ko enkrat tako razmišljaš, ti je veliko lažje.

Koliko se še spominjate časov, ko ste delali v lokalu, da ste si lahko plačali priprave?
Seveda se spomnim, a to je bilo drugačno obdobje. Ko hkrati delaš in treniraš, se sploh ne zavedaš, kako je, ko imaš več časa zase in lahko tudi počivaš. Takrat pač moraš in to narediš. Jaz sem imela obdobje, ko sem morala delati, če sem želela iti na priprave in si zraven še kaj plačati. Nisem razmišljala, da sem utrujena od treninga in moram še v službo.

Če sem želela uresničiti svoje cilje, sem šla delat. Danes, ko pomislim za nazaj, si ne bi želela še enkrat skozi to. Sem pa hkrati vesela in ponosna, da sem vztrajala in zdržala. Zaradi tega sem danes tukaj, kjer sem. Imam službo v vojski, kar pomeni stabilnost in mi ni treba več delati v lokalu. Ni bilo lahko, ampak očitno se je dalo, ker sem tudi tisto sezono dosegla odlične rezultate.

Anja mora veliko trenirati sama. Foto: Društvo Biti novinar

Kdo stoji za vašimi zadnjimi uspehi? Še vedno sodelujete s slovaškim trenerjem?
Letos sem bila na Slovaškem skupaj le tri tedne, ampak zaradi sina ne morem več. Vseeno je pet ur stran in tudi če grem enkrat na mesec za en teden, vem, da to ni dovolj. Več časa preprosto ne morem ostati tam, ker imam doma sina.

Poskušala sem iti čim večkrat, ampak na koncu je bilo vsega skupaj zelo malo. Lani sem bila bolj sama, a mi je pomagalo veliko trenerjev. Slovak Peter Liker mi je še vedno pomagal, veliko podpore sem dobila tudi od Jerneja Župančiča Regenta in Aimee Fischer v Bohinju. Tam sem se počutila tako, da nekdo vendarle gleda name in nisem povsem sama.

Letos nisem imela trenerja na način, kot sem ga imela v letu 2022, ko sem bila ves čas na Slovaškem. Takrat je bilo to logično, zdaj pa sem poskušala narediti, kar se je dalo, glede na to, da imam družino. In tega se je zavedal tudi moj slovaški trener. Nekako mi je pustil prosto pot. Vedno je zelo vesel, ko pridem tja, in tudi jaz se tam počutim kot doma, a mi je vseeno veliko lažje, če ostanem v Sloveniji.

Češnja na vrhu torte je zagotovo on, ker je tisti, ki vidi in zna popraviti napake na treningu. Tega v Sloveniji žal nimam in zato sem imela leta 2022 tako odlične rezultate, ker sem neprestano trenirala z njimi. To sem zdaj po koncu sezone še bolj spoznala in videla, da bi bila zagotovo boljša, če bi bila tam več časa. A žal ne morem. Prihodnje leto bom poskušala biti kaj več na Slovaškem. Nekako smo se že dogovorili za določene priprave, ampak celotne sezone tam ne morem preživeti. Manjka mi, da bi me nekdo ves čas spremljal z budnim očesom. A glede na letošnje rezultate mislim, da sem prišla zelo daleč, glede na to, koliko sem bila sama.

Po veliki smoli v Tokiu ima Anja Osterman še kar nekaj neporavnanih računov z olimpijskimi igrami. Foto: Guliverimage/Vladimir Fedorenko

Se lahko strinjava, da imate z olimpijskimi igrami še kar nekaj neporavnanih računov?
Drži. Zdaj bo drugače, saj se bodo točke seštevale dve leti in na podlagi tega boš lahko dobil kvoto za olimpijske igre. Rekla bi, da je nekoliko boljši sistem kot prej, ko je bilo odločilno le svetovno prvenstvo. Takrat je bilo na voljo šest mest ali pa dodatne izbirne tekme za olimpijske igre, kjer sem žal izgubila za eno mesto, pravzaprav za 34 stotink, kar me še danes boli.

Seveda si želim še ene olimpijske igre, da popravim tisti rezultat iz Tokia. To imam zagotovo v mislih in naslednji dve leti bosta večinoma posvečeni prav olimpijskim disciplinam.

Se boste v prihodnje bolj posvetili olimpijskim disciplinam?
Da, res je. Posvetila se bom obema, K1 na 500 metrov in kajaku dvosedu na 500 metrov. V olimpijskem letu, ko nisem osvojila kvote, sem nekako izgubila ves smisel in motivacijo. Letos, dve leti po porodu, pa sem spet videla, da sem zelo hitra na šprinterskih razdaljah, torej na 200 metrov. Zato sem si rekla, zakaj pa ne. Veslala sem to disciplino, osvojila medalje in si s tem dvignila motivacijo. Ko imaš medalje, se počutiš bolje in dobiš dodatno energijo. Za naslednja leta je zagotovo glavni cilj olimpijske discipline. Če bo urnik dopuščal, pa bom zagotovo startala tudi na 200 metrov.

Anja Osterman in Mia Medved iz leta v leto napredujeta v dvojcu. Foto: Nina Jelenc

Zdaj imate počitek, je letošnje sezone za vas konec?
Da, letošnje sezone je konec. Kajak je spakiran v Kajak kanu klub Adria Ankaran in ga ne odprem do začetka naslednje sezone.

Prej sva se pogovarjala o prepoznavnosti. Že nekaj časa živite v Italiji, v Miljah. Vas tudi tam prepoznajo?
Tam sem tako malo zunaj, da bi bila zelo presenečena, če bi me kdo prepoznal. Pri sosedih je drugače. Zagotovo kdo že kaj ve, sploh ker imam kajak ves čas pri bloku. Ampak tukaj v mestecu tega niti ne pričakujem. In včasih je tudi lažje, če te ne prepoznajo.

Preberite še:

Sportal Bojan Prašnikar že dolgo ni tako žarel od ponosa

Sportal Robert Kranjec razkriva, kaj prinašajo nova pravila in kako šiva drese slovenskim skakalcem

Sportal Slovenski rekorder Edo Murić pripravljen na konec posebne zgodbe