Daleč so leta, ko je bila f1 francoska

Italija je po 42 letih brez dirkača v formuli 1, Francija pa se je z novincema Jeanom-Ericom Vergnom (Toro Rosso), Charlesom Picom (Marussia) in povratnikom Romainom Grosjeanom (Lotus) vrnila na zemljevid elitnega dirkaškega športa, potem ko minuli dve leti ni imela svojega predstavnika. Na vrata formule 1 trka še Jules Bianchi (rezervni dirkač Force Indie in član Ferrarijeve akademije). V Franciji so pred nekaj leti (tudi s finančno pomočjo vlade in krovne organizacije) vzpostavili mrežo šolanja mladih dirkaških talentov. Ta je bila nujna, nenazadnje je Francija ena od domovin avtomotošporta, a sta ji v formuli 1 v zadnjih 18 letih zmagi pridirkala le Jean Alesi in Oliver Panis. Vergne, Pic, Grosjean in Bianchi so dokaz, da akademija deluje, če pa ti fantje lahko ponovijo zlato ero francoskega dirkanja iz konca 70. in 80. let pa je še prezgodaj govoriti. Francozi in formula 1, to je tokratna tema v Sportalovi rubriki "Iz zgodovine formule 1".

Prvi zmagi

Louis Rosier, Raymond Sommer, Robert Manzon in Philippe Etancelin so francoski dobitniki točk iz prvega prvenstva formule 1. Leta 1955 je Maurice Trintignat na VN Monaka Franciji priboril prvo zmago. Uspeh je ponovil tri leta kasneje. Prvo ime francoskega dirkanja v 50. pa je bil Jean Behra. Od leta 1952 do 1958 je nanizal devet uvrstitev na stopničke, a ostal brez zmage. Leta 1959 se je smrtno ponesrečil. Večino 60. Francija ni imela dirkača med najboljšimi. To se je spremenilo po letu 1968 s prihodom Matre, ki je dala priložnost Jeanu-Pierru Beltoisu, Johnnyju Servozu-Gavinu in kasneje Henriju Pescarolu. Sočasno je v francoske talente vlagal naftni gigant Elf. Eden teh je bil Francois Cevert, ki je s Tyrrellom leta 1971 na VN ZDA Franciji pridirkal šele drugo zmago. Dve leti kasneje je dotlej največji francoski talent umrl v Watkins Glenu.

Zlata era

V 70. se je začel vzpon francoskega dirkanja: Jean-Pierre Jarier, Patrick Depailler, Jacques Laffite ... Pa ne le z dirkači, tudi z moštvi. Leta 1976 je v formulo 1 vstopil Ligier, s katerim je Laffite konec desetletja nanizal štiri zmage, eno pa Didier Pironi. Še pomembnejši je bil prihod Renaultove tovarniški ekipe, ki je dala priložnost veteranu Jeanu-Pierru Jabouilleju (dve zmagi) in talentoma Reneju Arnouxju (sedem zmag) in Patricku Tambayju (dve zmagi). Slednja sta del teh zmag v začetku 80. dosegla s Ferrarijem. Tedaj je krovno zvezo (FIA) vodil Francoz Jean-Marie Balestre. Formula 1 prej in nikoli kasneje ni bila tako francoska.

Prostovo desetletje

Najuspešnejši francoski dirkač, edini francoski svetovni prvak pa zanimivo v formulo 1 ni prišel s pomočjo Elfa ali ene od francoskih ekip. Alainu Prostu je leta 1980 dal prvi priložnost McLaren, ki pa takrat ni imel konkurenčnega dirkalnika. Tako je v naslednji sezoni prestopil k Renaultu. Z rojaki je v treh letih dosegel devet zmag, a ostal brez naslova prvaka. Leta 1983 je zaostal le dve točki za Nelsonom Piquetom. Med prvimi štirimi sta tisto sezono končala še Arnoux in Tambay. Prost se je vrnil k McLarnu in z njim do konca desetletja zmagal 30 VN in osvojil tri naslove prvaka.

Vrhunec Prostove kariere je bil njegov in francoski prvi naslov prvaka - z McLarnom leta 1985. Najtežji trenutek zanj pa je bila nesreča z Ayrtonom Senno v Suzuki leta 1990. Prvak je postal Brazilec, Francoz pa je nekaj časa celo razmišljal, da bi predčasno sklenil kariero. "Kar je naredil, je nagnusno. Je človek brez dostojanstva," je takoj po nesreči o Ayrtonu povedal Alain Prost.

Zaton

Druga polovica 80. pomeni počasen zaton francoskega dirkanja. Leta 1985 se je Renault umaknil kot tovarniška ekipa in odtlej sodeloval le še kot dobavitelj motorjev. Depailler je umrl že leta 1980, Jabouille, Pironi in Laffite so kariere zaradi poškodb končali predčasno, Jarier, Tambay in Arnoux niso več posegali po najvišjih mestih. Zadnji veliki uspeh je Franciji pridirkal Prost, ki je z Williamsom leta 1993 dosegel svoj četrti naslov prvaka. Dirkalnik je poganjal renaultov motor, glavni pokrovitelj pa je bil Elf. Po Prostovi upokojitvi sta francosko čast reševala Jean Alesi in Oliver Panis, a sta vsak zmogla po eno zmago. Zadnja francoska tako datira v leto 1996, ko je v Monaku uspelo Panisu, a takrat je bilo uvrščenih le šest dirkačev. Tako je v zadnjem desetletju francoska himna igrala le v čast Renaultovim zmagam, medtem ko je po upokojitvi Panisa leta 2005 zazevala velika praznina, uspelo ni niti Sebastienu Bourdaisu, prvaku formule 3000 in štirikratnemu prvaku v Ameriki.