Nedelja, 16. 4. 2023, 4.30
1 leto, 7 mesecev
skok v športno preteklost
Olimpijec, ki je preživel holokavst in münchenski pokol
Termometer prikazuje, kako vroč je članek.
Termometer prikaže, kako vroč je članek.
0,85
1
Shaul Paul Ladany je preživel holokavst in teroristični napad v Münchnu leta 1972.
V začetku aprila je nekdanji atlet Shaul Paul Ladany praznoval svoj 87. rojstni dan. Še vedno je lastnik izraelskega rekorda v hitri hoji na 50 kilometrov, leta 1972 je postavil tudi svetovni rekord na 50 milj (80,5 km), ki drži še danes. A najbolj osupljiva je njegova življenjska zgodba. Preživel je namreč tako koncentracijsko taborišče med drugo svetovno vojno kot tudi teroristični napad na olimpijskih igrah v Münchnu leta 1972.
"Bi vas lahko označili kar za mojstra preživetja?" je Shaula Ladanyja pred leti vprašal novinar časnika Independent, ta pa se je le zasmejal in odvrnil: "Tega ne vem, vse, kar lahko povem, je, da v mojem življenju ni bilo nikoli dolgčas." In res, njegova življenjska zgodba je osupljiva.
Po bombardiranju Beograda pobegnil v Budimpešto
Šest mesecev je preživel v koncentracijskem taborišču Bergen-Belsen.
Rodil se je judovski družini aprila leta 1936 v Beogradu v nekdanji Jugoslaviji. Ko so nacisti leta 1941 bombardirali srbsko prestolnico, je z družino pobegnil v Budimpešto ter se skoraj tri leta uspešno skrival pred nacisti. A so ga ti leta 1944 ujeli in z družino poslali v koncentracijsko taborišče Bergen-Belsen. Tam je kot osemletnik prvič ušel smrti. Madžarske judovske organizacije so nacistom plačale odkupnino za izpustitev 1.700 taboriščnikov in med temi je bila tudi Ladanyjeva družina.
Njegova stara starša nista imela te sreče, ubita sta bila v Auschwitzu. Konec vojne je s staršema in sestrama dočakal v Švici, leta 1948 pa se je družina preselila v novoustanovljeno judovsko državo Izrael. Tam se je pri že precej poznih 15 letih resno lotil atletike. Najprej kot tekač. "V oficirski šoli izraelske vojske so mi dejali, da imam izjemne fizične sposobnosti. Svojo prvo zmago sem dosegel pri 15 letih v teku na deset kilometrov. Tekel sem tudi na prvem izraelskem maratonu leta 1956, na katerem je nastopilo le deset tekačev. Nisem ga končal, saj zanj nisem treniral. Nato sem se lotil dolgih pohodov," se je spominjal v pogovoru za revijo Sports History Weekly (SHW).
Mislili so, da je trčen
Na dvojih olimpijskih igrah, na katerih je nastopil, leta 1968 v Mexico Cityju ter leta 1972 v Münchnu, ni posegel po najvišjih mestih.
V začetku atletske poti so ljudje mislili, da je malce trčen. "Judje ne tečejo," so mu govorili in se mu posmehovali. Spominjal se je, da je v petdesetih letih prejšnjega stoletja v Izraelu veljala miselnost, da je tek le kazen za vojake, a to ga ni ustavilo, je pa ugotovil, da mu bolj leži hitra hoja. Leta 1962 je nastopil na svoji prvi tekmi v tej disciplini, nato pa se v njej izmojstril, in to kar sam, v vsej športni karieri namreč ni imel trenerja. "Učil sem se iz literature, preštudiral sem knjigo Harolda Whitlocka. To je bil britanski tekmovalec, ki je zmagal na 50 kilometrov na olimpijskih igrah 1936 in nato izdal priročnik," je povedal.
Morda prav zaradi tega ni popolnoma izpolnil svojega potenciala. Čeprav je leta 1972 postal svetovni prvak v hoji na 50 kilometrov, istega leta postavil tako izraelski državni rekord na tej razdalji (4;17:06) kot tudi svetovni rekord na 50 milj (cca 80,5 km – 7;23:50), na dvojih olimpijskih igrah, na katerih je nastopil, leta 1968 v Mexico Cityju ter leta 1972 v Münchnu, ni posegel po najvišjih mestih. Bil je le 24. in 19. "V Mehiki nisem imel nobenih možnosti za medaljo, zdelali sta me visoka nadmorska višina ter viroza, v Münchnu pa sem zamočil pri taktiki in preveč moči porabil v prvih petih kilometrih ter to plačal ob koncu tekme, ko so mi pošle moči. Trener bi mi najbrž znal pomagati pri izbiri pravega tempa," pravi.
V Münchnu še drugič ušel smrti
A igre leta 1972 je zasenčil napad palestinske teroristične skupine Črni september na izraelsko olimpijsko delegacijo. Tedaj je Ladany še drugič čudežno ušel smrti. "Večina izraelske ekipe je stanovala v petih povezanih apartmajih v olimpijski vasi. V prvem so bili trenerji, v drugem jaz in še pet tekmovalcev, v tretjem še šest športnikov, v četrtem so bili zdravniki in v petem vodja delegacije. Svojo dirko sem imel 3. septembra, četrtega sem imel prost dan, petega zgodaj zjutraj pa me je prebudil sostanovalec in mi povedal, da so v apartmaju številka ena arabski teroristi ustrelili in ubili trenerja Mosheja Weinberga," se je spominjal v pogovoru za SHW.
Preživeli izraelski športniki iz Münchna: Dan Alon, Zelig Shtorch, Henry Hershkovitz, Avraham Melamed, Gad Tsabary in Shaul Paul Ladany.
"Sostanovalca sem še iz Mexico Cityja poznal kot šaljivca, a to je bilo vendarle slišati preresno. Odšel sem na hodnik pogledat, kaj se dogaja, in videl dva varnostnika, ki se pogovarjata z zamaskiranim moškim pred vrati apartmaja številka ena. Poskušala sta ga prepričati, naj v sobo spusti ekipo Rdečega križa, in ga spraševala, zakaj je tako nehuman. Odgovoril jima je, da so nehumani tudi Judje, in tedaj sem se zavedel, kako nevarna je situacija. Čez pižamo sem hitro oblekel trenirko in se s kolegi spravil v beg čez balkon. Imel sem srečo, da so teroristi napadli le enoti ena in tri, ne pa tudi dvojke, v kateri sem prebival jaz. Kasneje se je izkazalo, da so napadalci natančno vedeli, kdo je v katerem apartmaju, in ker sta bila v mojem tudi dva strelca, menda niso hoteli tvegati, če bi imela slučajno orožje pri sebi."
V napadu je bilo ubitih šest izraelskih trenerjev, pet izraelskih športnikov, en nemški policist ter pet od osmih palestinskih napadalcev. Preostale tri so aretirali in jih nato 29. oktobra zamenjali za potnike ugrabljenega Lufthansinega letala. Te tri teroriste in tudi vse organizatorje münchenskega napada so kasneje pobili pripadniki izraelske obveščevalne službe Mossad v akciji "Božji bes".
Shaul Ladany je po športni karieri postal profesor industrijskega inženiringa, predava na Univerzi Bena Guriona v Beershebi, napisal je več kot ducat knjig, tudi svojo avtobiografijo "Kralj ceste". Leta 2007 je prejel medaljo Pierra de Coubertina za izjemne dosežke v olimpijskem gibanju, od leta 2012 je član izraelskega hrama slavnih, je pa tudi dobitnik nagrade izraelske zveze industrijskih inženirjev za življenjsko delo (2008).
1