Nedelja,
12. 5. 2024,
19.00

Osveženo pred

2 meseca, 1 teden

Termometer prikazuje, kako vroč je članek.

Termometer prikaže, kako vroč je članek.

Thermometer Blue Green 3,19
Skok s palico Teja Melink Druga kariera Druga kariera

Natisni članek

Nedelja, 12. 5. 2024, 19.00

2 meseca, 1 teden

Druga kariera (360.): Teja Melink

Teja Melink: Vedno sem gledala na naslednjo stopničko in ne na naslednje nadstropje #video

Termometer prikazuje, kako vroč je članek.

Termometer prikaže, kako vroč je članek.

Thermometer Blue Green 3,19
Teja Melink | Preden je v skoku ob palici zavladala Tina Šutej, je bila slovenska rekorderka Teja Melink. | Foto Ana Kovač

Preden je v skoku ob palici zavladala Tina Šutej, je bila slovenska rekorderka Teja Melink.

Foto: Ana Kovač

"Meni je bila pisana na kožo, združuje prvine gimnastike, atletike, mnogoboja, moči … Res je kompleksna," nam je o svoji atletski disciplini, skoku ob palici, povedala nekdanja slovenska rekorderka Teja Melink. Njena naslednica Tina Šutej, ki ji je leta 2010 odvzela slovenski rekord, je to disciplino popeljala v višave, dobesedno in simbolično, a ji je pot do teh uspehov vsaj delno tlakovala tudi gostja tokratne Druge kariere.

Ena najboljših slovenskih atletinj Tina Šutej že 14 let izboljšuje svoj državni rekord v skoku ob palici in je zdaj pri višini 4,81 metra, kar je dobrega pol metra več kot je bil zadnji rekordni dosežek skakalke, ki ni Tina Šutej. "Res je neverjetna," nam je v Šempetru pri Novi Gorici o svoji naslednici navdušeno povedala nekdanja državna rekorderka v skoku ob palici Teja Melink.

"Ja, med nama je starosta razlika osmih let. Ko se je lotila skoka ob palici, sva še nekaj časa trenirali skupaj. Nekajkrat je šla z nami na priprave in je torej malo tudi proizvod naše šole, kar si štejemo v čast," nam v smehu razlaga danes 44-letna nekdanja vrhunska atletinja in članica Atletskega kluba Gorica. Pri tem brž dodaja: "Seveda je nato glavno delo naredila sama. A je bilo že takoj videti, da je velik talent in da jo čakajo velike stvari. Bilo je samo vprašanje časa."

"To je dosežek, ki si ga štejem v čast."

Na svoje dosežke (njen rekord štirih metrov in 30 centimetrov je Šutejeva izboljšala leta 2010 v Velenju) je ponosna, čeprav v svetovni konkurenci ni posegla po odmevnejših rezultatih. Doma pa v svojih najboljših letih ni imela konkurence. Šestkrat je bila državna prvakinja na prostem in prav tolikokrat v dvorani. A tudi lastiti si slovenski rekord ni ravno stvar, s katero se lahko pohvali prav veliko ljudi.

S Šutejevo sta bili nekaj let kolegici in tekmici. | Foto: Osebni arhiv Teje Melink S Šutejevo sta bili nekaj let kolegici in tekmici. Foto: Osebni arhiv Teje Melink

"To je dosežek, ki si ga štejem v čast," pravi Primorka. "Je pa bila zame po eni strani pot do tega morda nekoliko lažja, saj, ko sem se palice lotila jaz, je bila ta šele v povojih. Ženska palica, mislim. Šele nekaj let, kakšnih deset je tedaj bilo tega, kar se je uveljavila pri nas. Po drugi strani je bilo najbrž prav zaradi tega težje, saj ta panoga ni bila razvita in smo orali ledino, se morali "dajati", da smo sploh dobili pogoje za trening, pa kupovati palice … Vselej moraš imeti ustrezno dolgo in primerno fleksibilno. Pri nas je bilo pogosto tako, da, ko si jo naročil iz Amerike ali Švedske, si ravno, ko si jo dobil, že toliko napredoval, da si potreboval novo," se še spominja začetkov.

Najlepši spomini na športno kariero:

Kompleksna disciplina povsem po njeni meri

Komu pa je ona leta 2004 v Trstu vzela slovenski rekord? "Jaz sem ga vzela Maji Medvešek iz Ljubljane. Preden smo se mi vključili v palico sta bili dve večji skupini žensk, in sicer sta se 'dajala' Ljubljana in Brežice. Brežice so bile močne v palici, tam je bil denimo Polde Rovan, ki je imel sina Jureta, ki je bil prav tako skakalec ob palici. In tudi ženske so bile tam močne," odgovarja nekdanja tekmovalka, ki je na Sredozemskih igrah leta 2005 v Almerii v Španiji zasedla četrto mesto. Skupaj s sedmim mestom na Univerzijadi istega leta v Izmirju v Turčiji sta to njena najboljša mednarodna dosežka.

Skok ob palici je disciplina povsem po njeni meri, še pravi gostja tokratne Druge kariere. "Meni je bila izjemno všeč. Je kompleksna, taka malo bolj adrenalinska, malo bolj ekstremen šport. Ima dovolj prvin. Pisana mi je bila na kožo, združuje prvine gimnastike, atletike, mnogoboja, moči … Res je kompleksna." Ustrezala je tudi njeni osebnosti, dobro pa je v njej lahko izkoristila fizične danosti, še pojasni. "Meni je manjkalo malo hitrosti. Odriv sem imela kar dober, palica pa mi je ležala prav zato, ker sem te svoje pomanjkljivosti lahko kompenzirala. V zgornjem delu telesa sem bila kar močna in sem se tam res našla."  

Za fante je številka ena nogomet, za dekleta pa …

"Verjetno je bila to prava odločitev … Morda pa tudi ne. Ne vem." | Foto: Ana Kovač "Verjetno je bila to prava odločitev … Morda pa tudi ne. Ne vem." Foto: Ana Kovač Za šport jo je navdušil oče, še pravi. "Moj tata je bil športnik, treniral je košarko in zelo verjetno je prav on največ pripomogel k tej moji ljubezni do športa. Vozil nas je ven v gozd. Nismo atletska družina, sama sem v to padla precej po naključju. Pred tem sem preizkusila veliko drugih športov, odbojko, ples … V atletiki sem se znašla, ker jo je trenirala moja najboljša prijateljica iz osnovne šole, pa sem si rekla, da bom poskusila še jaz. Najprej je bilo bolj tipanje po športih, to pa je že bilo bolj zares."

V njeni rodni Novi Gorici je glede športnih možnosti za otroke sicer tako, razlaga: "Moški šport je nogomet. Prvi in edini. Imamo močan nogometni klub s tradicijo. Pri ženskah je bolj raznolika ponudba, imel si rokomet, atletiko – ta je bila močna že od nastanka Nove Gorice –, tudi odbojka je bila močna in meni izjemno všeč. Bila pa je ena stvar. Igrala sem tudi klavir in učitelj klavirja me je malce vlekel nazaj, ker odbojka ni dobra za prste. Malo me je dajala tudi višina."

Ali je igranje klavirja za trenutek ogrozilo njeno športno kariero? "Ja, tudi klavir mi je zelo ležal in v določenem obdobju, ko je k nam prišel učitelj iz tujine, sem se res znašla v precepu, ali atletika ali klavir. Naposled sem se odločila za atletiko. Verjetno je bila to prava odločitev … Morda pa tudi ne. Ne vem," v smehu podvomi v svoje življenjske odločitve, a ti dvomi jo spremljajo že celo življenje, pojasni. "Vedno sem imela veliko interesov, različnih smeri, zato se je bilo velikokrat težko odločiti, kam se usmeriti. K sreči sem vedno imela tudi dovolj energije in mi ni bilo težko 'multitaskat'."

Ali je bila to ljubezen na prvi pogled?

"Kolikor se spomnim, mi prvo leto, ko smo poskusili, ni šlo prav dobro od rok." | Foto: Osebni arhiv Teje Melink "Kolikor se spomnim, mi prvo leto, ko smo poskusili, ni šlo prav dobro od rok." Foto: Osebni arhiv Teje Melink Pristala je vendarle v atletiki, nato pa v njej pet let iskala primerno disciplino. "Ukvarjala sem se s skokom v višino, pa tekom čez ovire, ampak tam me je malo dajalo to pomanjkanje hitrosti. Disciplina mi je bila drugače zelo všeč. Potem pa sem našla palico." Ali je bila to ljubezen na prvi pogled? Ne povsem, pojasni.

"V bistvu je bilo tako, da smo poleti, ko smo končali glavno sezono in je bilo na treningih sproščenejše vzdušje, preizkušali domala vse discipline. Vse od meta diska in krogle naprej (smeh, op. p.). Tako smo privlekli na dan tudi neke stare moške palice. Kolikor se spomnim mi prvo leto, ko smo poskusili, ni šlo prav dobro od rok, leto kasneje, ko sem že končala prvi letnik gimnazije, pa se je ta ljubezen res vnela. To je bilo leta 1996. Tistega leta sem šla na dve tekmi, ampak takrat nismo imeli še niti pravih palic, vzeli smo te, ki smo jih imeli. Eno moško, dolgo 4,5 metra in debelo (smeh, op. p.). Še zdaj se spomnim, kako so me vse punce na mitingu v Italiji debelo gledale, saj so vse imele tiste drobne ženske palčke, jaz pa sem tekmovala s tistim dolgim kolom (smeh, op. p.). Ampak na začetku to še ni tako velik problem, ker palice še ne zvijaš. Dovolj so primerne za to, da malo poskusiš, da se naučiš, kako jo prijeti in tako naprej."

Gledala na naslednjo stopničko in ne na naslednje nadstropje

Ko so bili vsi koščki vendarle na svojem mestu, bi pričakovali, da so se pri njej pojavile klasične športne ambicije, visokoleteči cilji, a tudi v tem pogledu Teja Melink ne ustreza povsem klasičnim predstavam. "Ne bi rekla, da sem bila prav posebno ambiciozna, vselej pa sem bila trmasta in sem želela dati vse od sebe. Sem tak karakter, da nikoli nisem sanjala o kakšnih olimpijskih igrah ali svetovnih prvenstvih, vedno sem gledala le na to, da sem naredila tisto naslednjo stopničko, da sem se izboljšala, zrasla. Gledala sem na naslednjo stopničko in ne na naslednje nadstropje."

"Vedno sem imela več odprtih front, všeč mi je bila matematika." | Foto: Ana Kovač "Vedno sem imela več odprtih front, všeč mi je bila matematika." Foto: Ana Kovač

Atene krona športne kariere

Te stopničke so jo vodile na evropsko prvenstvi v Budimpešti leta 1998, pa na dve evropski dvoranski prvenstvi (na Dunaju 2002 in v Madridu 2005), svetovno prvenstvo v Helsinkih 2005, pa tudi na največje tekmovanje med vsemi, na olimpijske igre v Atenah leta 2004. Med finalistke se ji v hudi konkurenci na nobenem od teh velikih tekmovanj ni uspelo uvrstiti, vseeno pa so ji ostali lepi spomini, sploh na tekmovanje pod petimi krogi, ki je krona kariere za vsakega športnika. "To je moj največji dosežek, če pogledam nazaj. Res ena potrditev, doživetje … Hvaležna sem, da sem šla skozi to in si priborila nastop na olimpijskih igrah. Pa še to srečo sem imela, da so bile ravno v Atenah, kjer so se olimpijske igre rodile."

Spomin na olimpijske igre:

Kaj pa druga kariera?

Ob športu je ves čas pridno opravljala vse šolske obveznosti in študirala. To je bilo nekaj povsem samoumevnega, pravi. "Pri nas smo bili vzgajani tako, da naj bo šport nekaj za zraven, prva pa je bila vedno izobrazba. Od atletike se tudi ne da živeti, tudi profesionalni trenerji ne. Težko prideš skozi mesec, če smo čisto realni. Kot tekmovalci smo bili v veliki meri prostovoljci. Saj bi si želela biti trenerka, ampak preprosto ni izvedljivo, da bi bila lahko samo to. Opravila sem tečaj za vaditelja, ampak ob otrocih tudi to ni bilo izvedljivo. Zato sem se usmerila v drugo kariero."

S tekmovanji je zaključila leta 2014, istega leta je doktorirala na Fakulteti za gradbeništvo v Ljubljani, naslov njene doktorske dizertacije je "Metoda stohastičnih končnih elementov v modeliranju konstrukcij". Sliši se … Zapleteno. Kako jo je sploh zaneslo na to področje? "Vedno sem imela več odprtih front, všeč mi je bila matematika. Da ne bi šla študirat surovo matematiko, sem se takrat odločila za gradbeništvo. Všeč mi je, da tu lahko računaš, nato pa se to razvije v nekaj konkretnega, oprijemljivega. Na koncu se je obrnilo, da sem šla na doktorat, kjer sem padla bolj v modeliranje in programiranje. Tudi to mi je zelo všeč, ker povezuje nekaj konkretnega z matematiko. Tako sem prišla do doktorata in ostala na fakulteti kot asistentka še do leta 2020. Tam sem bila torej 13 let," pravi.

"Ko sem se vpisovala na fakulteto sem kolebala med tremi zelo različnimi smermi: gradbeništvom, psihologijo in grafičnim oblikovanjem." | Foto: Ana Kovač "Ko sem se vpisovala na fakulteto sem kolebala med tremi zelo različnimi smermi: gradbeništvom, psihologijo in grafičnim oblikovanjem." Foto: Ana Kovač

Kolebala med gradbeništvom, psihologijo in grafičnim oblikovanjem

Tudi odločitev za gradbeništvo ni bila lahka, kot vselej se je znašla v precepu, razpeta med številnimi interesi in številnimi priložnostmi. "Kar je bilo dilem, so bile predvsem te, kam se usmeriti, ker me je zanimalo toliko stvari. Tudi gradbeništvo ni bila moja prva ideja. Nisem takšna kot nekateri, ki že v prvem razredu vedo, da bodo denimo veterinarji (smeh, op. p.). Ko sem se vpisovala na fakulteto, sem kolebala med tremi zelo različnimi smermi: gradbeništvom, psihologijo in grafičnim oblikovanjem. Vendar zdaj moje delo na nek način združuje vsa tri področja. V življenju potem vedno nekako pelješ v tisto smer, kjer poskusiš združevati vse svoje interese in področja," pojasni.

Delo je dinamično: "Niti približno tako suhoparno, kot se sliši."

"Zmeraj razvijamo nekaj novega, nekaj boljšega, nekaj kar olajša življenja našim uporabnikom." | Foto: Ana Kovač "Zmeraj razvijamo nekaj novega, nekaj boljšega, nekaj kar olajša življenja našim uporabnikom." Foto: Ana Kovač Čeprav pogreša raziskovalno delo na fakulteti, vsakodnevno potovanje v Ljubljano ni bilo več vzdržno. Požrlo je preprosto preveč časa, ki ga ob delu potrebuje tudi za skrb za štiri otroke, ki jih ima z nekdanjim trenerjem in nekdanjim partnerjem Igorjem Lapajno. "Je kar pestro," pravi o družinskem življenju. Otroci so že dovolj stari, da imajo kopico obšolskih dejavnosti, kar za starše pomeni še neformalno službo taksista. Zato ji seveda ustreza služba v bližini doma. "Tri leta sem bila zaposlena pri Gen-I, kjer sem delala kot podatkovni analitik, zdaj sem presedlala na Seyfor, kjer sem poslovni analitik," povzame poslovno kariero po obdobju raziskovalke na fakulteti.

Podatkovna in poslovna analitika? To se vsaj laikom sliši malce suhoparno. Ali gre za dovoljšen izziv, da zadovolji njeno tako osupljivo široko paleto interesov in odprto nrav? "Da, delo je zelo dinamično. Razvijamo programe za vse poslovne procese, kar združuje precej kreativnosti, pa dosti matematike z vsemi algoritmi, ki omogočajo, da lahko vse pravilno povežeš. Ob tem imamo možnost sodelovati pri oblikovanju, kar mi je prav tako všeč. Izzivov je veliko, s strankami rešujemo težave. Je kar kompleksno, niti približno tako suhoparno, kot se sliši (smeh, op. p.). Tudi enolično ni, vedno se pojavljajo novi izzivi. Delamo tudi na razvoju. Čeprav smo po nazivu analitiki, ob tem razvijamo nove programe, jih povezujemo v obstoječe. Zmeraj razvijamo nekaj novega, nekaj boljšega, nekaj kar olajša življenja našim uporabnikom," našteva.

Še ena navdušena primorska smučarka

Ali ji ob vsem tem sploh ostane kaj časa za šport? "Po karieri se nisem nikoli več prav resno ukvarjala z atletiko," priznava. "Za svojo dušo sem še nekajkrat skočila, ampak skok ob palici ni stvar, ki bi jo lahko počel rekreativno v prostem času (smeh, op. p.). V zadnjih šestih letih sem se, ko so otroci že toliko zrasli, da se je dalo malce zadihati v popoldanskem času, posvetila hoji v hribe in smučanju. To je bilo vedno moja ljubezen, ampak sem jo morala žrtvovati na račun atletike. Le kakšen vikend sem si izborila pobeg in šla na smuči, zdaj pa lahko to počnem večkrat," pravi. "Zanimivo, kajne?" se nasmehne ob omembi, da iz Nove Gorice prihaja tudi naša vrhunska alpska smučarka Ana Bucik. "Pa tamle iz Ajdovščine še ena," nas spomni še na Andrejo Slokar. "Pa nismo prav blizu smučiščem," smeje doda.

Slovenska atletika jo navdušuje

"Nisem imela ene vzornice. Vsak ima namreč malo drugačno konstitucijo, druge hibe, druge prednosti." | Foto: Osebni arhiv Teje Melink "Nisem imela ene vzornice. Vsak ima namreč malo drugačno konstitucijo, druge hibe, druge prednosti." Foto: Osebni arhiv Teje Melink Aktualno dogajanje v njej ljubi atletiki, tudi uspehe svoje naslednice Tine Šutej, spremlja bolj površno, kot bi si želela, še pove. "Resnici na ljubo, šport spremljam samo priložnostno. Televizije doma skoraj nimamo vklopljene, spremljam samo prek novic. Opažam pa, da je slovenska atletika v porastu. Navdušuje me! V mojih letih je bilo še malo tega … Bilo je sicer veliko dobrih atletov, ampak ko smo prišli na kakšno veliko tekmovanje, nismo vedno pokazali, kar bi morali. Pri mladih pa občudujem to samozavest. Vsa čast, lepo je to videti! Sploh glede na pogoje, ki jih imamo v Sloveniji. Tako v primerjavi s kakšnim drugim športom, predvsem pa če jih primerjamo z atletskimi v drugih državah. S kakšno Nemčijo, denimo."

Tekmovala je v času, ko je v skoku ob palici dominirala Rusinja Jelena Išinbajeva, a sama kake konkretne vzornice v svojem športu ni imela, nam je še pojasnila Primorka. "Nisem imela ene vzornice. Vsak ima namreč malo drugačno konstitucijo, druge hibe, druge prednosti. Zato vedno poskušaš vzeti najboljše, kar je. Smo pa zelo analizirali vse tekmovalke s palico, pogledali, kaj katera dela dobro, kaj slabo, poskušali dobre stvari prenesti na nas in jih prilagoditi na svoje sposobnosti, naš način skakanja. Nemke so me vedno fascinirale, ne toliko zaradi tehnike, temveč ker so bile res borke. Dostikrat so dvakrat podrle, pa v tretje preskočile in tako nizale uspehe. Psihološko so bile močne."

"Skok ob palici ni stvar, ki bi jo lahko počel rekreativno v prostem času." | Foto: Ana Kovač "Skok ob palici ni stvar, ki bi jo lahko počel rekreativno v prostem času." Foto: Ana Kovač

Včasih med skokoma preteče ura, včasih samo pet minut

Skok ob palici je kompleksna disciplina, še enkrat poudari. "Toliko je dejavnikov. Ni samo višina, je še globina, pa še palico moraš vselej izbrati pravo." Za nameček skakalne tekme trajajo dolgo, težko je skozi tekmovanje držati zbranost, težko je ohranjati moč, ostati ogret … "Nekaj skokov moč pridobivaš oziroma se ogreješ, najdeš ritem. Malo je odvisno od načina tekme, koliko je tekmovalk, ali ostaneš med zadnjimi ... Včasih se zgodi, da je med dvema skokoma ura, včasih samo pet minut. Treba se je prilagajati. Tekmovanja se lahko zavlečejo, malo zaradi same narave tekme, zaradi vetra, izbire palice, priprave … Tudi sodniki potrebujejo več časa, da nastavijo letvico. Ja, zna se zavleči."

Zdi se, da so jo tudi ti slikovito opisani izzivi skoka ob palici, ki jih je bolj ali manj uspešno premagovala v času športne kariere, dobro pripravili na še bolj kompleksno, raznovrstno, izzivov polno življenje po njej.   

Preberite še:

Tom Kočevar Dešman
Sportal Tom Kočevar Dešman je pred časom zavrnil mamljivo ponudbo
Andrej Tavželj
Sportal Andrej Tavželj po koncu kariere hitro sprejel nove izzive #video
Tomaž Naglič
Sportal Tomaž Naglič skočil v šolsko telovadnico #video
Saša Jakomin Tojo
Sportal Fenomen slovenskega nogometa, ki ga ni strah povedati resnice
Samo Udrih
Sportal Slovenski košarkar, ki se je nepričakovano znašel v Dallasu
Žiga Papež
Sportal Bolezen mu je spremenila življenje, a se je naučil živeti z njo. Zdaj ga čaka nov izziv.