Skromni Dončićev naslednik, ki namesto o milijonih sanja o traktorju

Kristjan Čeh, najbolj obetaven obraz slovenskega športa, je skromen fant z jasno zastavljenimi cilji. Foto: Peter Kastelic/AZS

Že lani je z odličnimi rezultati v metu diska opozoril nase in postal evropski prvak v kategoriji do 23 let. Letos je zdravstvena kriza, ki je zajela svet, verjetno preprečila, da bi se s kakšno od medalj vrnil tudi z največjih članskih tekmovanj. Rezultat 68,75 metra, ki mu je uspel poleti, ga je izstrelil v sam vrh ene izmed najstarejših športnih disciplin, v kateri prevladujejo razmeroma starejši tekmovalci. Da odličen met ni bil le preblisk, je prav tako jasno. Prek 65 metrov, kar je več od prejšnjega slovenskega rekorda Igorja Primca, ki je trajal kar 21 let, je disk namreč na 14 nastopih v letošnjem letu disk vrgel kar devetkrat.

Ne samo z odličnimi rezultati, simpatije slovenske javnosti je vse bolj prepoznavni štajerski orjak požel tudi z odnosom, ki ga kaže do življenja. Preprost kmečki fant, v najbolj pozitivnem pomenu te besedne zveze, je namreč dobesedno. Ob karieri vrhunskega športnika, ki mu šest ur na dan ukradejo samo treningi, namreč najde tudi čas za študij agronomije in pomaga pri delu na očetovi kmetiji.

Letos se je izstrelil v svetovno elito. Foto: Peter Kastelic/AZS Naslednika Luke Dončića, ki je to nagrado prejel pred tremi leti, z zvezdnikom slovenske in svetovne košarke povezuje še marsikaj. Sta vrstnika, rojena v razmiku 14 dni, oba sta visoka. Slovenski rekorder v metu diska je celo pet centimetrov višji in seveda zlahka zabije žogo skozi obroč. Oba že kot zelo mlada spadata med najboljše na svetu.

O zvezdniku Dallas Mavericks iz Ljubljane ne bomo izgubljali besed. Njegov naslednik s Ptuja pa je letos v metu diska poskrbel za šesti najboljši rezultat leta na svetu in 50. vseh časov. Z zdajšnjim osebnim rekordom bi medaljo prinesel z vseh največjih tekmovanj v tem tisočletju. Na večini olimpijskih iger, svetovnih in evropskih prvenstev bi bil zlat.

V marsičem sta si torej zelo podobna, predvsem v enem pa še zdaleč ne. Medtem ko se trenutno globalno z naskokom najbolj prepoznavni slovenski športnik že podpisuje pod stomilijonske pogodbe in lahko že danes razmišlja o nakupih zasebnih letal, je njegov atletski vrstnik zelo zadovoljen že s tem, če mu ponudijo tisočkrat nižjo vsoto, in precej dolgoročnejše razmišlja o precej manjšem nakupu.

"Upam, da bom z atletiko prihranil toliko denarja, da si bom nekoč lahko kupil svoj traktor," je z enostavnostjo nasmejal 206 centimetrov visoki Ptujčan, ki sanja o tem, da se bo po koncu atletske poti lahko povsem posvetil delu na kmetiji, ki se mu zdaj posveča, kadar najde čas. Po večini ob koncih tedna.

Da vse obveznosti uskladi, mora biti zelo organiziran, kar seveda tudi je. To smo ugotovili tudi sami. "Pokličite me v četrtek ob 17.15," nam je ob natančno razdelanem urniku sporočil dva dni pred intervjujem, ki smo ga z njim opravili v času med dvema treningoma na Portugalskem, kjer je trenutno na tritedenskih pripravah.

Letošnja prireditev Športnik leta je minevala na daljavo. V studio RTV se je javil iz Portugalske. Foto: Vid Ponikvar

Kaj vse ste danes že počeli?
Zjutraj smo imeli dolg  trening, potem sem pojedel kosilo, zatem je sledila daljša masaža, zdaj se pogovarjava, čez slabo uro pa me čaka nov, drugi trening. Potem bo večerja in počasi že spanec.

Glede na to, kaj vse vam uspeva, ni nič čudnega, da ste tako organizirani. Kako posvečenega človeka zahteva usklajevanje vrhunskega športa, študija in še dela, ki ga opravljate na domači kmetiji?
Res je, da ni vedno lahko, ampak gre. Včasih bi si želel, da bi imel dan kakšno uro več, kot jih ima, predvsem med tednom. Vsak dan imam dva treninga, vsak traja po tri ure. Potem še šola, kaj postorim tudi doma. Ob koncih tedna je nekoliko drugače, saj je časa malo več. Nikoli se nisem pritoževal, saj je tako že od nekdaj. Od majhnega živim na kmetiji, kjer dela nikoli ne manjka.

Ko imam čas, pomagam. Zdaj ne toliko, kot sem včasih, a ko lahko, mi ni težko poprijeti za delo, ob tem pa tudi trenirati. Z voljo do treningov nikoli nimam težav. Včasih se ti ne ljubi, to se verjetno dogaja vsakemu športniku, so pa tudi dnevi, ko na treningih naravnost uživaš. Nikoli pa nisem izbiral. V življenju nisem izpustil nobenega treninga, razen če sem bil poškodovan. Prej nasprotno. Dogaja se, da treniram tudi ob bolečinah.

Letos je disk na kar devetih mitingih vrgel dlje od prejšnjega slovenskega rekorda, ki je trajal dolgih 21 let. Foto: Guliverimage/Vladimir Fedorenko Vrstnikom, ki, medtem ko vi trenirate, lahko živijo precej bolj lagodno življenje, se pogosteje zabavajo in ponočujejo, ne zavidate?
No, pa saj smo zdaj tako ali tako vsi doma … (smeh, op. p.) Res je, marsikdaj se moram marsičemu odreči, a mi ni žal. Saj grem tudi jaz kdaj ven s prijatelji, ko je čas za to. Seveda ne preveč pogosto, ampak me ne moti. Trenutno pač delam nekaj, zaradi česar bom morda v prihodnosti bolj izstopal kot kdo, ki se danes lahko brezbrižno zabava in ima več prostega časa, kot ga imam jaz.

Kako pa je z usklajevanjem šole, s študijem na fakulteti za kmetijstvo in biosistemske vede v Mariboru?
Zdaj sem v drugem letniku, ki sem ga podaljšal. Vzel sem si malo več časa in študij malo postavil na stran. Zdaj bo treba spet poprijeti za knjige in opraviti kak izpit. To poskušam tudi zdaj, v obdobju priprav, čeprav prav veliko časa ni. Treningi so zelo intenzivni, potrebujem veliko počitka, ampak nekako gre. Hkrati moram povedati, da so na fakulteti zelo prilagodljivi in se trudijo, da se ob šolanju lahko mirno posvečam svoji športni poti. Vsi mi gredo zelo na roko.

Po vsem, kar ste povedali, je jasno, da je nagrada za najbolj obetavno športno osebnost leta, ki jo DŠNS podeljuje od leta 2014, pristala v pravih rokah. Gre namreč za priznanje, v katerem ob športnih dosežkih šteje tudi osebnost. Zdi se, da ste mladim lahko pravi vzor.
Zelo sem bil presenečen, ko sem pred kakšnim tednom izvedel, da sem bil izbran za to nagrado. Tega res nisem pričakoval, saj imamo v Sloveniji kup uspešnih mladih športnikov in športnic. Zelo sem počaščen in vesel. Breme? Ne čutim nobenega bremena, da bi bil zaradi tega, ker naj bi bil vzor, po katerem bi se morali zgledovati mladi, kaj bolj pod pritiskom.

Malce se je povečala moja medijska pozornost, več intervjujev je bilo, morda je malo nadležno samo to, ker moram odgovarjati na številna ista vprašanja … (smeh, op. p.) Ampak ni težko. Vem, da je tudi to, medijska prepoznavnost, sestavni del športa, s katerim se mora sprijazniti vsak športnik. Drugo brez drugega ne gre.

Sezono je končal z nastopom na mitingu v Berlinu, kjer je bil z metom 65,88 metra tretji. Foto: Guliverimage/Vladimir Fedorenko

Pred vami so to nagrado prejeli atletinja Maruša Mišmaš, motokrosist Tim Gajser, plezalka Janja Garnbret, košarkar Luka Dončić, kolesar Tadej Pogačar in nazadnje teniška igralka Kaja Juvan. Skoraj vsi med njimi so na svojih poteh naredili še nekaj korakov naprej in danes spadajo med najboljše slovenske športnike in športnice, kar priznanju daje dodatno težo.
Res se ne bi pritoževal, če bi bilo tudi z mano podobno, ampak me čaka še kar nekaj dela. Treba bo dosegati veliko boljše rezultate, potem pa bom mogoče najboljši tudi v absolutni konkurenci, zakaj pa ne? Cilj vsakega športnika je, da je nekoč najboljši. Upam, da uspe tudi meni, ampak počasi. Pot je še dolga, konkurenca v slovenskem športu pa sijajna, kar je seveda dobro za vse nas.

Seveda pa nagrade niste prejeli zgolj zaradi svoje osebnosti, ampak predvsem zaradi vrhunskih dosežkov, ki so vam v prejšnji sezoni uspevali. Za svet je bilo leto 2020 grozno, za vas je bilo sijajno.
(smeh, op. p.) … Da, res je bilo nekako tako … Moj razpon rok je večji od dveh metrov, ampak jih ne morem raztegniti tako, da bi lahko pokazal, kako zelo zadovoljen sem z letom, od katerega se poslavljamo. Seveda, predvsem zaradi dosežkov na svoji atletski poti. Niti v sanjah si nisem mogel misliti, da bom disk vrgel tako daleč.

Lani ste nase opozorili z naslovom evropskega prvaka do 23 let in disk vrgli 63,82 metra daleč. Letos je poletel še skoraj pet metrov dlje. Popravili ste 21 let star rekord (64,79) Igorja Primca, mejnik pa izboljšali za skoraj pet metrov. Poskrbeli ste za šesti najboljši rezultat letos na svetu, do katerega ste prišli zelo mlad. Vsi, ki vas na tej lestvici obkrožajo, so precej starejši.
Tako dobrih dosežkov in dobre forme, ki sem jo kazal skozi vso sezono, res nisem pričakoval. Verjel sem, da lahko popravim prejšnji rekord, kar sem napovedal že lani, ampak sem bolj meril na met okoli 65 metrov, morda tudi čez. To je bilo realno. Potem pa sem že na drugem nastopu v letu v Domžalah vrgel prek 66 metrov. Dva tedna za tem sem v Mariboru vrgel še več kot dva metra dlje. Res sem zadovoljen. Bolje ne bi moglo biti.

Kaj rezultat 68,75 metra v metu diska pomeni v svetovnem merilu? #video

Pravzaprav bi bolje lahko bilo. Zaradi pandemije ste v letu, ko bi morali biti na sporedu tako olimpijske igre kot evropsko prvenstvo, ostali brez velikih tekmovanj, na katerih bi se borili za kolajne. Vam ni žal?
Niti ne preveč, saj sem še mlad. Takšnih in drugačnih tekem bo še veliko. Nič hudega, če eno leto ni bilo večjih tekem. Z metalci je drugače, kot je s šprinterji. Lahko nastopamo tudi dlje. Če se ne motim, je Litovec Virgilijus Alekna, ki je s skoraj 74 metrov dolgim metom drugi na lestvici najdaljših metov v zgodovini, tudi po 40. letu starosti disk zlahka metal prek 60 metrov, vrgel pa je tudi prek 70.

Koliko olimpijskih iger vas torej čaka?
Če bodo prihodnje leto prve, recimo, da četvero olimpijskih iger, potem pa bo počasi čas, da končam.

"V Tokiu želim malo okusiti dogajanje, čez štiri leta pa bom v Parizu napadel medalje," ste govorili lani, ko sva se pogovarjala o olimpijskih igrah. Ostajate pri takšnih ciljih tudi zdaj, ko spadate med najboljše na svetu?
Da, saj bodo to zame prve olimpijske igre. Tam še nikoli nisem bil. Ne vem, kaj me čaka. Rekel sem si, da bom zadovoljen, če pridem do finala. Potem, čez štiri leta, pa verjamem, da lahko posežem tudi po medaljah na največjih tekmovanjih.

Takole je 23. junija letos poziral ob novem državnem rekordu na stadionu Poljane v Mariboru. Foto: Peter Kastelic/AZS

Tako kot je to redno uspevalo najboljšemu slovenskemu atletu, še enemu metalcu Primožu Kozmusu. Verjamete, da lahko ponovite njegove podvige?
Res ne bi imel nič proti, če bi se to zgodilo. Bil je v svetovnem vrhu in tam ostal vrsto let. Zlate olimpijske medalje res ne osvojiš vsak dan. Tega ne zmore vsak. Njemu je medalje na največjih tekmovanjih uspelo osvojiti večkrat. Sijajna kariera je ostala za njim.

Sta tako dober rezultat in pozornost, ki ste je deležni, prinesla pritisk?
Ne, ne čutim pritiska. Vem, česa sem zmožen in česa ne morem. Počasi bo vse prišlo na svoje mesto. Potrebujem čas, biti moram potrpežljiv, čaka pa me še veliko treninga.

Zagotovo pa boste najvišje merili na še enem velikem tekmovanju, ki vas čaka v letu 2021, evropskem prvenstvu do 23 let, na katerem boste branili zlato medaljo.
Da, seveda bo to cilj. Želim si, da bi obranil naslov, ne verjamem pa, da bo lahko. Zagotovo ne bom šel tja z miselnostjo, da bo zlato prišlo samo od sebe. Enkrat sem na velikem tekmovanju stvari že jemal z lahkoto, pa sem se opekel. Te napake ne bom več ponovil. Tega ne bi rad več nikoli izkusil. Zdaj vem, kaj se ti lahko zgodi, če nisi z glavo pri stvari.

Kako pa se trudite za to, da ste z glavo pri stvari?
Sodelujem s psihologinjo. S Tanjo Kajtno sva začela delati že pred časom, saj sem imel v preteklosti kar nekaj težav z nastopi na večjih tekmah. Nisem bil tako samozavesten, kot sem danes. Bal sem se neuspeha, ampak sva to uspešno odpravila. Ni šlo z danes na jutri, morala sva se truditi, a sem priden učenec, tako da je šlo. Zdaj se ne bojim neuspehov. Na tekmovanja pridem osredotočen in prepričan, da mi lahko uspe. Zelo uriva mojo miselnost, kar mi je v veliko pomoč. Vsem športnikom, ki imajo takšne ali drugačne težave v glavi, bi priporočil, da si pomagajo na tak način.

Lani je v finalu evropskega prvenstva do 23 let v Gavleju na Švedskem navdušil z metom 63,82 metra in osvojil zlato, Foto: Reuters

Zanimivo, tako kot vsi preostali atleti in atletinje boste morali potrditi tudi olimpijsko normo, ki vam je lani že uspela, ampak z metom prek 66 metrov, najverjetneje pa tudi precej manj, ne bi smelo biti težav?
Ne. Mislim, da jih res ne bi smelo biti. Če mi je brez težav uspelo letos, ne vem, zakaj mi ne bi uspelo tudi prihodnje leto. Verjamem, da bo šlo.

Se je po sijajnem letu 2020 na vaši atletski poti spremenilo veliko?
Malo več je pozornosti medijev, več ljudi me pozna, pa tudi finančno je seveda bolje. Dobil sem zaposlitev v športni enoti Slovenske vojske. Ob sponzorju, ki je ob meni že od začetkov, sem podpisal še eno, desetletno sponzorsko pogodbo. Verjamem, da bo prišlo še kaj. Pritožujem se ne, je pa vedno lahko še bolje.

Ne govorimo seveda o Dončićevih, ampak precej nižjih zneskih, a vseeno. Je že toliko, da lahko kaj postavite na stran?
Nekaj je mogoče. Lahko sem kar zadovoljen. Podpora je. Sanjam, da bi prihranil toliko denarja, da bi si po koncu športne poti lahko ustvaril svojo kmetijo. Upam, da zaslužim tudi za traktor.

No, to pa so precej skromne želje.
Niti ne tako zelo. Za dober traktor daš skoraj toliko, kot stane lamborghini … (smeh, op. p.) Če že lahko izbiram, pa bi res raje imel traktor kot lamborghinija.

Pa podpora Atletske zveze Slovenije?
Zadovoljen sem, imam podporo. Dobim večinoma vse, za kar prosim. Ko še ni bilo takih rezultatov, kot jih imam zdaj, je bilo drugače, čeprav so mi že takrat pomagali, ampak zdaj name tudi oni gledajo kot na vrhunskega atleta.

Z razpletom nedavnih predsedniških volitev na atletski zvezi, v prvem krogu je zmagal zdajšnji predsednik Roman Dobnikar, ste zadovoljni?
Nisem se obremenjeval s tem, kako se bo izšlo. Ni moja vloga ta, da poskušam kaj spremeniti v vrhu slovenske atletike. Oni delajo svoje, moja naloga pa je, da treniram in se trudim za čim boljše rezultate.

Podpora domačih in prijateljev je po uspehih, ki jih niza, vse večja. Foto: Grega Valančič/Sportida

Kako na vaše uspehe gledajo bližnji in prijatelji?
Zelo so veseli. Imam veliko prijateljev, tako tistih iz atletskih kot tudi drugih krogov. Tudi tisti, ki atletike prej niso spremljali, jo zdaj spremljajo in so ponosni. Zdaj ko sem prejel to nagrado, sem dobil veliko čestitk. Hvaležen sem za vsako.

Pa družina? Pred časom ste rekli, da doma nad vašo atletsko kariero sprva niso bili najbolj navdušeni?
Zdaj tudi doma dobro vedo, da je atletika na prvem mestu, saj vidijo, da dosegam res vrhunske rezultate, tako da pri vsaki malenkosti na kmetiji ne morem več pomagati. Pri večjih opravilih pa sem še vedno zraven. Podporo v družini imam. Vse večjo. Zelo zadovoljen sem s tem, kako je.

Letos je bil seveda tudi državni prvak v metu diska, pozimi pa je na državnem prvenstvu zmagal tudi v metu krogle. Foto: Peter Kastelic/AZS S trenerjem Gorazdom Rajherjem, s katerim sodelujete od samih začetkov, ste verjetno tudi zadovoljni?
Seveda. On je moj trener in bo, vsaj upam, to ostal za vedno. Čeprav je sam metal kopje, pred menoj pa treniral skakalko v daljino Nino Kolarič, je dokazal, da ima veliko znanja. V atletiko me je zvlekel ob koncu osnovne šole, saj je v meni videl potencial. Potem sem malo metal in sva skupaj hitro ugotovila, da mi najbolj ustreza met diska. On ga sicer nikoli ni metal, a se je učil od drugih in se še vedno uči.

Če me je pripeljal do sem, potem očitno obvlada. Vseskozi pridobiva nova znanja, kar ga vleče naprej. Nikoli ni dolgčas, vedno je nekaj novega. Najino sodelovanje je sijajno. Z mano ima zelo lep, očetovski odnos. Odločitve sprejemava skupaj. Veliko me posluša. Super zadovoljen sem.

Sta v zadnjem letu, v katerem se je zgodil veliki preskok, v načinu dela spremenila veliko?
Niti ne preveč, saj bi bilo nesmiselno spreminjati, kar je bilo dobro. Nekatere spremembe v tehniki so, ampak ne prevelike. Čaka me pa še veliko dela. Trener pravi, da imam vsepovsod še veliko rezerv, kar je super.

Pogoji za delo na Ptuju so kaj boljši?
Ni se spremenilo veliko oziroma skoraj nič. Pravzaprav je celo slabše. Na glavnem stadionu je nova zelenica, tako da zdaj tam ne smem več metati. Treniramo na pomožnem stadionu. Imam pa vseeno pogoje za ustrezno delo. Fitnes, metališče, uteži … Trenirati je mogoče.

Na velikem članskem prvenstvu je do zdaj nastopil le enkrat, pred dvema letoma je tekmoval na svetovnem prvenstvu v Dohi, kjer je obstal v kvalifikacijah. Foto: Reuters

Kakšni pa bi bili optimalni pogoji?
Želel bi si malce boljšega metališča z boljšo kletko, pa mogoče malo večji fitnes. To bi bilo super.

Ustreznih dejavnikov, ki pomagajo pri rasti vrhunskega metalca diska, je verjetno še veliko več. Kaj vse zajema pri vas?
Veliko denarja gre za priprave, ki jih je v zimskem času res veliko. Jaz sem zdaj na Portugalskem tri tedne, potem se bomo januarja spet vrnili sem. Načrtujemo tudi priprave februarja in nekaj malega tudi marca. Potem prehrana, masaže, oprema in še kaj bi se našlo. Stroškov ni malo.

Kakšni so vaši načrti za prihodnost, kdaj načrtujete vrhunec?
Težko povem, kdaj. S tem se niti ne obremenjujem. Enkrat bo, nihče pa ne ve, kdaj. Naslednje leto me čakajo olimpijske igre, potem evropsko prvenstvo do 23 let. Na naslednjih olimpijskih igrah bom lahko pričakoval že veliko več … Bomo videli. Počasi.

Najprej met prek 70 metrov, potem pa svetovni rekord 74,08 metra, ki ima že precej dolgo brado? Zahodni Nemec Jürgen Schult ga je postavil zdaj že daljnega leta 1986.
Zakaj pa ne? Verjamem, da sem tega sposoben. Če sem v konkurenci do 23 let premagal Zahodnega Nemca, zakaj ga ne bi še med člani? (smeh, op. p.)

V letu 2021 bo meril na novi naslov evropskega prvaka do 23 let in finale olimpijskih iger v Tokiu. Foto: Grega Valančič/Sportida

Stare posnetke nekdanjih šampionov v metu diska si ogledujete? Kaj vidite?
Si, s trenerjem pogostokrat pogledava in opazujeva tehniko takrat najboljših metalcev. Kar precej se je spremenilo.

Med njimi ste našli tudi vzornika. Nemca Roberta Hartiga, ki je z naslovi na največjih tekmovanjih navduševal pred desetletjem. Zakaj on?
Ne vem, tehnično mi je bil najbolj všeč in tudi blizu, saj je navduševal ravno takrat, ko sem metanje diska začel tudi jaz. Njega sem tudi posnemal pri tehniki, čeprav smo lani začeli malo spreminjati, tako da zdaj mečem precej drugače.

Za konec še nekaj besed o tudi za vas temni plati leta 2020, pandemiji, ki je zajela svet. So vam izredne razmere povzročile veliko težav?
Ne, niti ne, čeprav je pri nas res vse skupaj precej čudno in nejasno, ampak pač tako je. Neke omejitve morajo biti. Sem pa vesel, da sem kljub temu lahko bolj ali manj treniral povsem normalno.

Kako je z omejitvami na Portugalskem, kjer ste zdaj?
Omejitve so, a je država precej manj zaprta od Slovenije. Na stadion gre lahko samo določeno število ljudi. Na metališču smo le štirje, tako da s tem ni težav. Na voljo je vse, kar potrebujemo. Tudi pri vstopu v državo je bilo podobno. Čeprav smo se testirali, nas nihče ni vprašal po rezultatih testov. Bomo videli, kako bo, ko se bomo tik pred prazniki vračali domov. Upam, da ne bo težav.