Torek, 12. 7. 2022, 16.29
1 leto, 9 mesecev
Slovenci na SP v atletiki
Berlin, Osaka in Sevilla mejniki slovenskih atletov
Termometer prikazuje, kako vroč je članek. Skupni seštevek je kombinacija števila klikov in komentarjev.
Termometer prikaže, kako vroč je članek. Skupni seštevek je kombinacija števila klikov in komentarjev.
0,01
Primož Kozmus je leta 2009 je zabeležil doslej edino slovensko zlato medaljo v zgodovini.
Svetovno prvenstvo leta 2009 v Berlinu je bilo po žlahtnosti odličij za slovensko atletiko najuspešnejše doslej ter drugo po številu finalnih nastopov. Po slednjem je daleč na prvem mestu japonska Osaka 2007. Prvo odličje je Sloveniji na SP v atletiki prinesel Gregor Cankar, ki je bil leta 1999 v španski Sevilli tretji.
Omenjena prvenstva so trije mejniki slovenske atletike na dosedanjih 17 SP. Na prvenstvih od leta 2007 do leta 2011 je bila Slovenija med dobitniki odličij; vse je osvojil Primož Kozmus v metu kladiva. Leta 2009 je zabeležil doslej edino slovensko zlato medaljo v zgodovini, leta 2007 v Osaki je bil srebrn, leta 2011 v južnokorejskem Daeguju pa bronast.
Kozmus, najboljši slovenski atlet doslej, je bil v povsem drugačnem položaju pred SP v Moskvi 2013, kjer je odkrito, kot pred večino velikih tekem v tistem obdobju, napovedoval medaljo, želel pa si je zlato. V razburljivem finalu na Lužnikih je zasedel nehvaležno četrto mesto in bron zgrešil za 14 centimetrov. S tem je dopolnil svojo zbirko uvrstitev, saj ima na SP vsa mesta od prvega do petega; peti je bil v Parizu 2003.
Boljša od tega njegovega nastopa v francoski prestolnici sta bila le dva slovenska atleta, Cankar in Brigita Bukovec, ki je na 100 m ovire v Atenah leta 1997 zasedla četrto mesto.
Tako je bilo vse do prejšnjega SP leta 2019 v Dohi. Na 17. SP je Marija Šestak prejela bronasto medaljo, osvojeno v troskoku 12 let pred tem prvenstvom. Šestakova je bila na SP v Osaki 2007 peta, a je nato zaradi dopinških prekrškov njenih tekmic pridobila dve mesti, in je tako osvojila peto odličje za slovensko atletiko na dosedanjih SP.
Na SP v Osaki si je poleg srebra Kozmusa in brona Šestakove peto mesto priborila Brigita Langerholc v teku na 800 m, Miran Vodovnik je bil šesti v suvanju krogle, sedmi pa je bil v sprintu na 100 m Matic Osovnikar. V Pekingu 2015 je bil v močno pomlajeni reprezentanci, prvič po dolgih letih brez Kozmusa, edini finalist tedaj 21-letni Robert Renner s 13. izidom in slovenskim rekordom v skoku s palico.
V Dohi so se tri slovenske atletinje uvrstile v finale. Na 10. mestu je v finalu v metu kopja končala Martina Ratej, na 12. mestu Maruša Mišmaš Zrimšek na 3000 m zapreke, na 13. mesto pa se je v skoku s palico uvrstila Tina Šutej za njen prvi članski finale na SP. Maja Mihalinec se sicer ni uvrstila v finale na 200 m, ima pa njeno 12. mesto v zelo ostri in široki konkurenci sprinta finalni lesk.
Alenka Bikar je z 7. mestom v Edmontonu leta 2001 dosegla najboljšo slovensko uvrstitev.
Na 16. SP v Londonu 2017 je bila Martina Ratej kot edina finalistka deveta v metu kopja. Na desetem SP leta 2005 je najvišjo slovensko uvrstitev s 15. časom polfinala na 200 m dosegla Vrhničanka Alenka Bikar. Slednja je na 8. SP v kanadskem Edmontonu leta 2001 s sedmim mestom v teku na 200 metrov dosegla najboljšo slovensko uvrstitev.
Celjan Gregor Cankar je na 7. SP v španski Sevilli 1999 v skoku v daljavo osvojil bronasto odličje (8,36) in s tem prvo slovensko kolajno na SP. Še sedaj slovenski rekorderki Brigita Bukovec in Britta Bilač sta leta 1997 uspešno nastopili v Atenah. Bukovčeva je bila na 100 metrov ovire četrta, Bilačeva pa sedma v skoku v višino. Brigita Bukovec je v finalu teka na 100 m ovire na SP v Göteborgu leta 1995 zasedla osmo mesto.
Od SP v Tokiu leta 1991 so SP na dve leti, Slovenija pa je imela že v Stuttgartu leta 1993 zastopstvo pod svojo zastavo. V Nemčiji je tedaj Brigita Bukovec dosegla 10. mesto in prvič v karieri prebila magično mejo 13 sekund ter napovedala izjemno športno pot, ki jo je kronala na OI 1996 v Atlanti, kjer je s srebrom osvojila prvo slovensko atletsko olimpijsko odličje.
Pred tem so slovenski atleti in atletinje na SP na prostem trikrat nastopili v sestavi nekdanje jugoslovanske reprezentance. V Helsinkih leta 1983 se nobenemu od trojice ni uspelo prebiti iz predtekmovanj. Podobno se je primerilo tudi na SP 1987 v Rimu in na naslednjem SP leta 1991 v Tokiu.
