S spolnimi zlorabami otrok se še vedno ne znamo soočati

Tako je med drugim v pogovoru za Planet Siol.net povedala Katja Bašič iz Združenja proti spolnemu zlorabljanju, ki se temu področju posveča že dobra tri desetletja. Prepričana je, da bi več govora o omenjenih zlorabah kot tudi več izobraževanja in znanja posledično prineslo večjo ozaveščenost, kar bi žrtvam nedvomno dalo več možnosti, da o tem spregovorijo. Spolna zloraba otrok je socialni in družbeni problem. Zakaj? Spolna zloraba je stvar zgodovine in kulture nekega naroda, ne le posameznika, kot žal še vedno razmišljamo in kar se posledično odseva tudi v odnosu družbe do tega problema. Treba se je zavedati, kako je naša dediščina v smislu odnosa do otrok vtkana v naša življenja, in v tej povezavi tudi različne oblike zlorabljanja otrok. Z omenjeno problematiko se ukvarja tudi knjiga Alenke Puhar Prvotno besedilo življenja. Kdo pravzaprav ne pozna pripovedi, kako je ostala z očetom in skrbela zanj do konca njegovih dni, mu prala noge, grela posteljo itd. Spolna zloraba tudi ni socialno omejena … Prisotna je povsod. Ne moremo je na primer pripisovati niti revščini niti rasi. Kje se trenutno nahaja slovenska družba glede stopnje spoštovanja otroka in njegovih pravic? Po evropski lestvici nismo priplezali še niti do polovice. Naj ponazorim s primerom, ki ga še vedno ne morem dojeti. Eden od centrov za socialno delo je neko osebo imenoval za zagovornika otroka, ta pa otroku med pogovorom ni verjel, da mu je slabo, in je padel v hipoglikemijo, ker je sladkorni bolnik. Prepričan je bil namreč, da se otrok s tem izogiba pogovoru. V svoji nejeveri je šel celo tako daleč, da ga je sam zbodel v prst, mu vzel kri in izmeril krvni sladkor. Ker omenjeno pomeni poseg v otrokovo telo, smo na tožilstvo podali ovadbo, od tam pa so nam odgovorili, da je otrok na to pristal sam. In to je izjava odrasle osebe proti izjavi desetletnega otroka. V tem primeru ne gre le zato, da si je nekdo, ki bi moral najbolj razumeti otroka, dovolil samovoljen poseg v otrokovo telo, temveč tudi zato, da je cela veriga inštitucij dovolila in sprejela takšno ravnanje kot ustrezno. In to ni primer iz neke daljne preteklosti, ovrženo ovadbo smo namreč prejeli pred petimi dnevi. Takšnih primerov izjemnega nespoštovanja otrok in kršenja njihovih pravic je pri nas še vedno veliko, kot tudi nesposobnosti soočenja z dejstvom, da se spolne zlorabe dogajajo tudi pri nas.

Kaj vse pomeni spolno zlorabo otrok? Ta namreč ni le spolni odnos … Ravno obratno, največje število spolnih zlorab je daleč od spolnega odnosa, ki je sicer ena od najhujših oblik omenjene zlorabe, čeprav je vsaka zloraba zelo težka. Najpogostejši načini zlorabljanja so otipavanje, božanje, pritiskanje otroka k sebi, siljenje v goloto ali k opazovanju golote starejših, verbalno zlorabljanje z opolzkimi besedami, povezanimi s spolnostjo, opazovanje otroka, ko opravlja svoje intimne potrebe, masturbacija pred otrokom, zahteva, da otrok masturbira odraslega, kazanje pornografije otroku itd.

Koliko spolnih zlorab je sploh odkritih in kako jih pravzaprav največkrat odkrijemo? Najpogosteje jih odkrijemo, ko otrok daje že zelo jasna besedna sporočila. Takšen način odkrivanja pa je seveda izjemno pomanjkljiv. Treba je namreč vedeti, da se storilci vedno bolj usmerjajo na otroke zelo nizke starosti, pri katerih je, zaradi manjših besednih sposobnosti, možnost, da bodo o tem spregovorili, manjša. Prav tako je za storilce pri njih privlačno tudi dejstvo, da ne razumejo pomena njihovega ravnanja, kar jim dodatno onemogoča, da bi o tem spregovorili na takšen način, da bi jih razumel vsak.

Kdo najpogosteje odkrije zlorabo? Pogosto so to matere, ki na primer opazijo otrokova odstopanja v obnašanju. Žal pa se jim mnogokrat pripiše, da se na takšen način želijo maščevati svojemu partnerju, na primer po ločitvah, ko se domnevno razkriva in prijavlja največ zlorab. Prav zaradi takšnih in podobnih mitov pravzaprav tudi strokovnjaki, čeprav imajo ustrezna znanja in zaznavajo stvari, zaradi strahu o tem ne poročajo in tega ne prijavljajo. Odgovornosti namreč nočejo prevzeti, ker se bojijo, da jih bodo drugi pustili na cedilu. In ravno na tem segmentu je v zadnjem času največ zadržkov. Takšna sporočila dobim tudi na svojih predavanjih na različnih izobraževanjih, kjer mi ljudje pravijo, da ne poročajo, ker so negotovi, če pa ni problem v tem, pa zato, ker se nočejo izpostavljati in so premalo podprti. Tudi po telefonih za pomoč žrtvam spolnih zlorab dobivamo vse več podobnih sporočil, češ, saj se tako ali tako ne bo nič rešilo. Vedno so namreč vsi oproščeni oziroma nobena obravnava ne doseže sodnega epiloga. Otrok je namesto tega znova žrtev, tokrat sistema. Povečalo se je tudi nezaupanje do inštitucij, kot so centri za socialno delo in policije, ki pa so pri razkrivanju tovrstnih zlorab in zaščite otroka zelo pomembne.

In če se takšni primeri že znajdejo pred sodiščem, tudi obravnava po vsej verjetnosti ni ravno najhitrejša. V torek sem bila priča na obravnavi na sodišču, kjer smo vsa poročila o sumih na spolne zlorabe pri otroku podali že pred šestimi leti. Toda v tem primeru ni problem v tem, da bi postopek trajal tako dolgo, temveč v tem, da nobena od pristojnih inštitucij ni sprožila ustreznih postopkov. Tako se je primer znašel na sodišču le zato, ker je deklica zdaj že toliko stara, da je lahko sama spregovorila o tem, kaj je pretrpela. Pred dvema mesecema pa smo se srečali tudi s primerom, ko nas je ena izmed naših uporabnic znova prosila za pomoč dvanajstletni deklici, pri kateri je postopek suma spolne zlorabe trajal deset let. Končal se je pred štirimi meseci. Zdaj pa si storilec želi stikov z otrokom.

V približno koliko odstotkih je storilec član otrokove družine ali oseba, ki ji otrok zaupa? V 85 odstotkih. Večinoma so storilci moški, ravno zdaj pa imamo en primer, ko je spolne zlorabe osumljena babica. Prav tako se večinoma dogajajo v ožji ali širši družini, vendar ne vedno. Nekateri poklici imajo v povezavi z otroci namreč posebno moč. Otroke učimo, da morajo na primer ubogati učitelje, zdravnike, duhovnike ali varuške, nikoli oziroma veliko premalo pa jih opominjamo na to, da ima pravico, če se mu zgodi ali dogaja nekaj, kar je zanj nesprejemljivo, da o tem spregovori.

Ali obstajajo podatki, koliko je približno zlorabljenih deklic in koliko dečkov? Za naše razmere sem o problematiki spolnega zlorabljanja otrok raziskavo naredila jaz, vendar že pred dobrimi desetimi leti. Takratna raziskava je pokazala, da je spolno zlorabljenih 1,8 odstotka dečkov, ostalo pa deklice, kar pa ni realna slika. Zagotovo je zlorabljenih deklic več, vendar je treba vedeti, da so spolno zlorabljeni dečki v še težjem položaju, ker se jih še vedno vzgaja v duhu, da morajo biti močni in ne smejo jokati za vsako malenkost. Tako se njihova čustva tlači, namesto da bi jih nagovarjali k odprtosti in njihovemu izražanju. Pri fantkih, ki so nekoliko starejši in razumejo pomen zlorab, je te še težje razkrivati, saj se bojijo povezovanja s homoseksualnostjo, ki ima pri nas še dodatno stigmo. V primeru, da je storilka ženska, pa je vse skupaj še toliko težje, saj se ta lahko dosti lažje prikrije in zavije v neka materinska opravila in ljubezen do otroka.

Koliko naj bi bila povprečna starost, ko se spolna zloraba otrok odkrije? Pred leti, ko sem delala omenjeno raziskavo, je bila povprečna starost otroka ob razkritju zlorabe, 13 let. Danes pa je ozaveščenost že nekoliko večja in je pripravljenost za soočenje s tem, da je lahko otrok žrtev zlorabe, dosti bolj prisotna. Tako je povprečna starost razkritja zlorabe po naših izkušnjah zelo padla. Gre za vedno mlajše otroke.

Kje pa je problem pri strokovnjakih na tem področju? Pri nas še ni odgovornosti za zaščito otroka, za čim hitrejše razkrivanje dejanj. Veliko premalo je podpore in pomoči žrtvam in njihovim družinam. Vse to so stvari, ki so v tem trenutku na slabšem kot so bile recimo pred štirimi oziroma petimi leti. Iz tujine smo pripeljali veliko znanj, tudi kar zadeva nujnega timskega dela na tem področju, ampak se jih ne uporablja. Zatika se skratka takrat, ko je treba sprejeti neko odgovornost in oblikovati tim ustreznih strokovnjakov, ko torej ne gre le za neko administrativno delo. Prav tako je na tem področju ohlapna tudi zakonodaja. Ko smo dobili zakon o preprečevanju nasilja v družini, smo ga bili zelo veseli, dokler nismo ugotovili, da timsko delo preprosto postavlja kot nekaj, kar je v pristojnosti in oceni vsakega posameznega strokovnega delavca, ali se bo odločil za sklic tima ali ne.

Ali bi lahko rekli, da so otroci z določenimi psihičnimi značilnostmi privlačnejši za potencialne storilce spolnih zlorab? Lahko rečemo, da so nekateri bolj ranljivi, kadar jih kot starši ne opremimo zadostno z dobro samopodobo in seznanimo z njihovimi pravicami. Otroka moramo spoštovati, zlasti pa slišati njegov glas. Otroci, ki so subjekti, ne objekti, bodo znali, sicer ne vedno, vendar zagotovo večkrat čim prej povedati, kaj se jim dogaja. Tisti z nizko samopodobo pa bodo lahko spolno zlorabo mirno in tiho prenašali vrsto let, saj ne verjamejo, da jim bodo odrasli verjeli.

Je za spolno zlorabo otrok značilno fizično nasilje, ali storilec deluje na bolj subtilni ravni? Fizično nasilje se uporablja zelo redko, ker si mora storilec otroka pridobiti. Vstopa pa v tisti del sveta, kjer otroku nekaj manjka. Morda mu posveča več pozornosti kot to počnejo starši, ali mu daje občutek, da je bolj odrasel, ali pa mu daje neke odpustke. Zlorabo skratka začne na zelo prefinjen način. Otroka mora namreč preveriti. V kolikor je takih mankov pri otroku več, je verjetnost, da ga bo storilec "našel", večja. Tudi v svoji družini lahko storilec zlorablja dva otroka, tretjega pa ne.

Kakšni bi lahko bili znaki, ki kažejo na spolno zlorabo otroka? Posledice spolne zlorabe se lahko pri nekaterih pokažejo zelo hitro, pri nekaterih pa sploh ni značilnih posledic. Te so odvisne tudi od tega, v katerem obdobju oziroma starosti se je zloraba otroka zgodila. Dokler se otrok ne zaveda spolnega ravnanja, nam to sporoča skozi svoje telo, zdravstvene posledice, igro itd. Šele pozneje pa se razvijejo tudi drugi, kot so na primer nezaupanje, občutek krivde in sramu.

Najbrž pa otrok o spolni zlorabi nikoli ne laže oziroma to ni le plod domišljije? To sploh nikoli ne bi smelo biti vprašanje. Prav v stiski sem, ko vidim ljudi, kako so zaskrbljeni zaradi zlorabe, pa vendar jih razjeda dvom. Tako se pogosto začnejo pogovori po telefonu, saj verjetno ni čisto tako, ampak … Prej prihaja do zanikanja kot do tega, da bi si želeli lažno prijavljati zlorabo. Večkrat se ne zmorejo soočiti s tem, ker je to zelo travmatično za starše in bi tudi oni potrebovali strokovno pomoč. Res bi rada že enkrat videla te lažne prijave. Toda statističnih podatkov o tem ni, ker preprosto ne obstajajo. Tudi osumljenci bi lahko konec koncev podali ovadbe zaradi lažne ovadbe, ampak tudi teh ni. Ve se torej, na koga se s takšnim družbenim ozračjem pritiska, znova na najšibkejši člen, žrtev.