Torek, 16. 12. 2014, 14.13
8 let, 7 mesecev
Skupaj ob zmagah in napakah: Idrijčan, njegov oče, mama in domači kombi
Prvi naslov avtomobilista leta za dirkača iz Idrije
Rok Turk je tisti slovenski voznik relija, ki je kot najstnik začel pomagati v ekipi večkratnega državnega prvaka in someščana Darka Peljhana, svojo prvo dirko je leta 2001 odpeljal s peugeotom 106, s Peugeotovimi dirkalniki pa zdaj nastopa že deset let.
Letos je z naslovom avtomobilista leta, ki je bil poleg naslova slovenskega podprvaka predvsem zasluga zmage v italijanskem pokalu Michelin in razvrstitve FIA evropskega reli pokala na reliju Croatia, uspešno zaokrožil svojo dozdajšnjo športno pot in nadgradil osvojeni naslov evropskega pokalnega prvaka v reliju iz leta 2011.
Turk napada ovinke s peugeotom 208 R2, pravim malim dirkaškim strupom, ki pa stane 60 tisočakov
32-letni Turk je sezono začel januarja, končal pa jo je konec oktobra. Še pred zadnjo dirko je moral s pokrovitelji začeti pogajanja za prihodnjo sezono, saj se ključni dogovori sprejemajo že oktobra in novembra. Avtomobilski šport spada med najdražje in zato je ustrezne programe za tiste voznike, ki jih mika mednarodna raven, v majhni Sloveniji še toliko težje izpeljati.
Turk in njegov dolgoletni sovoznik Enej Ložnar, namesto katerega je letos nekajkrat na sovozniški sedež sedla tudi Blanka Kacin, vozita peugeota 208 R2. To je pravi strup v majhni steklenički, ki ga poganja 1,6-litrski atmosferski motor, moč pa se prek sekvenčnega menjalnika prenaša na sprednji par koles. Čeprav to ni dirkaška specialka najvišjega tekmovalnega razreda, že sam avtomobil stane skoraj 60 tisoč evrov.
Želja so reliji evropskega prvenstva, ki pa so tudi trikrat dražji od slovenskih
"Čeprav smo avtomobil že imeli, nas je sezona vseeno stala več deset tisoč evrov. Včasih smo lahko marsikateri nadomestni del izdelali doma, danes moraš za te avtomobile kupiti originalne dirkaške dele. Reli je drag šport in zato še toliko večja zahvala pokroviteljem, v prvi vrsti Peugeotu," pravi Turk, ki je letos odpeljal enajst dirk, kar je tudi njegovo povprečje zadnjega desetletja. V eni sezoni jih je do zdaj največ odpeljal devetnajst. S peugeotom 208 R2 je na enajstih relijih naredil okrog 1.500 dirkaških kilometrov, temu pa Turk prišteva še okrog 300 kilometrov na testiranjih.
Prihodnje leto bi rad pogosteje nastopal na relijih evropskega prvenstva, ki zaradi oddaljenosti Slovencem niso pisana na kožo. Ti reliji so v primerjavi z domačimi še dvakrat ali trikrat dražji.
Dirkaški projekt v družinskem okviru: oče Igor nekoč sestavljal dirkalnike Darku Peljhanu, danes jih pripravlja sinu
Čeprav je v preteklosti dirkalnike najemal tudi pri uveljavljenih ekipah v tujini, se je v zadnjih letih spet vrnil v družinski okvir. Tako kot nekoč so poleg dirkalnika nepogrešljivi oče Igor, mama Anica in družinski kombi. Rok in oče sta dirkalnik tudi sestavila v delavnici v Idriji.
Rok pravi, da mu družinsko okolje na dirki ustreza, saj lahko zdaj spet dirka za dušo in se osredotoča le na vožnjo na vsaem reliju posebej. V zadnjih letih je bila prav ta sproščenost eden njegovih glavnih adutov.
"Oče je v reliju vse od leta 1991, ko je začel pri Darku Peljhanu. Je perfekcionist, zato so avtomobili tehnično delovali tako pri Peljhanu kot tudi pozneje pri meni. Živi za dirke, skoraj vsak popoldne po službi je pri mojem dirkalniku v garaži. Brez podpore družine pa seveda ne bi šlo. Tudi v Sloveniji so dirke način življenja in uspehom moraš marsikaj podrediti. Odloča veliko malenkosti, ki jih moraš urediti. Če imaš ekipo v družinskem okviru, je to lažje doseči," razmišlja letošnji avtomobilist leta v Sloveniji.
Turk: Ko narediš napako, najbolj razočaraš prav družino
Reli pa je seveda najbolj kompleksna disciplina avtomobilskega športa, ki ob visokih finančnih vložkih in dolgoletnemu trudu celotne družine prinaša tudi bolj bridke trenutke. Ko je Turk pred tremi leti po dolgotrajnih pripravah odstopil že sredi prve hitrostne preizkušnje znamenitega relija Monte Carlo, so bili zanj to še posebej težki trenutki.
"Takrat bi šel najraje balinat na drugi konec sveta. Ker je bil to res velik projekt, sem bil najbolj razočaran prav zaradi družine in vseh prisotnih partnerjev v projektu. Naprej pri dirkalnem avtomobilu čakaš dve uri in ko te pobere avtovleka, se že malo pomiriš. Nato te ta pelje ravno k njim in vsi ti občutki razočaranja se znova prebudijo," se spominja Idrijčan.
Reli ostaja strateška igra obvladovanja dirkalnika in lastne psihe
Toda kljub vsemu dirkaču največji draž predstavljajo prav najtežji in najbolj raznovrstni reliji. Ko ob drugi priložnosti v zanosu odpira zmagovalni šampanjec, so razočaranja hipoma pozabljena.
"Reli mi predstavlja igro in strategijo, zato so mi pri srcu dolgi reliji v tujini. Na kratkih domačih dirkah lahko le napadeš na vso moč od prvega do zadnjega kilometra. V tujini, kjer že sicer slabše poznaš ceste kot domačini, moraš paziti na obrabo gum in vzdržljivost tehnike, napasti pa moraš tam, kjer ti to najbolj odgovarja. Na določenih preizkušnjah namensko upočasnim in svojo psiho držim skoraj na povodcu, da lahko potem z vsemi močmi napadem na naslednji hitrostni preizkušnji. Reli je tudi strategija," dodaja Turk.