Nedelja, 4. 7. 2021, 8.00
2 leti, 10 mesecev
Film, ob katerem ne boste mogli zadrževati solz
Termometer prikazuje, kako vroč je članek. Skupni seštevek je kombinacija števila klikov in komentarjev.
Termometer prikaže, kako vroč je članek. Skupni seštevek je kombinacija števila klikov in komentarjev.
1,87
Danes ob 13.30 si boste na Planetu lahko ogledali film Hačiko (Hachi: A Dog's Tale), ki temelji na resnični zgodbi o psu, ki je dolga leta po smrti svojega gospodarja hodil na železniško postajo, da bi ga pričakal. Pred ogledom filma svetujemo, da si pripravite robčke.
Leta 1924 je profesor Hidesaburō Ueno, ki je poučeval na oddelku za kmetijstvo na tokijski univerzi, kupil kužka pasme akita. Pes z imenom Hachiko je vsako jutro pospremil svojega gospodarja do železniške postaje Shibuya, ko se je z vlakom vozil na delo. Ob 15. uri pa ga je pes pričakal, ko se je vrnil z dela.
Originalna fotografija Hachika.
Njuno tovrstno druženje je postala rutina, dokler ni nekega dne v maju leta 1925 profesor Ueno zaradi krvavitve v možganih umrl na delovnem mestu. Tudi tistega dne je Hachiko ob 15. uri čakal na železniški postaji, a njegov gospodar ni izstopil iz vlaka. Kljub temu se je Hachiko naslednji dan ob istem času spet vrnil v upanju, da bo dočakal svojega gospodarja.
Prizor iz filma, ki ga je navdiihnila zgodba o Hachiku.
Pes je pozneje dobil nov dom in gospodarja, vendar je kljub temu redno vsak dan hodil na postajo Shibuya ob 15. uri. Sprva delavci na železniški postaji niso bili preveč prijazni do psa, ko pa so izvedeli za srce parajočo zgodbo, so mu začeli prinašati priboljške in včasih sedeli ob njem in mu delali družbo. Dnevi so se spremenili v tedne, nato mesece in nazadnje leta. Hachiko se je vsak dan vračal na postajo in čakal svojega gospodarja.
Zgodba o čakajočem psu je hitro obkrožila Japonsko in ganila mnoge. Ljudje z vse države so začeli obiskovati železniško postajo Shibuya, da bi videli Hachika, ki je postal simbol večne zvestobe. Zvesti ljubljenček kljub starosti in artritisu ni nikoli obupal. Na postajo se je redno vračal kar devet let in devet mesecev, do svoje smrti. Njegov pepel so nato položili poleg groba profesorja in tako sta bila gospdar in njegov zvesti prijatelj končno spet združena.
So pa ohranili krzno psa in ga nagačili in zdaj je nameščen v Nacionalnem muzeju narave in znanosti v Uenou v Tokiju. Na železniško postajo, točno na mestu, kjer je pes čakal svojega gospodarja, pa so postavili tudi njegov bronasti kip. Podobni kipi so bili pozneje postavljeni tudi v nekaterih drugih krajih na Japonskem.
