Odraščanje naroda, ki se spopada s pubertetniškimi problemi

Jeza, nezadovoljstvo in ogorčenje nad dejanji ministrov in predvsem prvega izmed njih se globoko zarežejo v psiho naroda. Ta počasi ne ve več, koga naj izbere, da ga bo vodil. Ali od politikov pričakujemo preveč? Imamo previsoke standarde o njihovem ravnanju, njihovi etiki, morali in vrednotah?

Ena od naših značilnosti, pridobljenih skozi evolucijo, je vezana na dejstvo, da imamo radi prav. Imeti prav je bilo med evolucijo dramatično povezano s preživetjem.

Pravilno interpretirati dražljaj, ki je napovedoval levji prihod, je bilo ključno za to, če je želel nekdo prenesti gene naprej.

Če ima človek prav, je dobro. Pomeni recimo, da je dobro informiran, da pravilno sklepa, da ima dobre vire informacij, da je inteligenten, in še marsikaj. Skozi milijone let evolucije nam je občutek imeti prav postal prijeten. Povezujemo ga z zmagoslavjem, uspešnostjo in najbrž tudi z večjo kakovostjo življenja.

Imeti samo deloma prav je naporno breme Svet je ravno tako, ali še bolj, kompleksen, kot smo mi sami. Težko je najti situacije, ko imamo lahko popolnoma prav. Večinoma imamo delno prav, delno pa se motimo. Živeti s tem, da imamo samo deloma prav, je naporno. Zgolj zreli ljudje so tega sposobni. Drugi so pogosto razočarani, nemočni, jezni, s časom postanejo zagrenjeni, apatični in vse bolj depresivni. Ta proces se nam dogaja iz dneva v dan.

Spoznanje, da smo vsi krvavi pod kožo Letošnje leto je Slovenijo pretresalo spoznanje, da je prvi med ministri krvav pod kožo, da je sicer predsednik vlade, a je enak, kot smo mi sami. Pravi, da so mu pomembne etika in vrednote. Pravi, da so to vodila njegovega delovanja. Na teh obljubah se je dal izvoliti. Verjeli smo mu. Bil je prepričljiv.

Pa se obrne leto naokoli in se pokaže, da zna spretnemu prirejevalcu pravil še kako pogledati skozi prste in se pragmatično odločiti o njegovem obstoju v vladi. Enako velja za finančnega ministra. Zapoveduje vzdržnost in pokoro ter se sam prebrisano znajde, ko je treba poskrbeti za dodatno, presežno, neprimerno plačilo opravljenega dela.

Ljudi je ob teh dejstvih zajela groza spoznanja, da predsednik ni idealen, da ni tak, za kakršnega smo ga imeli in "o bog", ni tak, za kakršnega se je predstavljal. Kaj zdaj? Kaj bo storil on? Kaj mi? Sam je modro zavrnil ponujeni odstop pomembnega ministra. Mi pa v kujanje in jok. Mediji so seveda nekaj dni uživali in se naslajali, kot to vedno počno, ko s pikolovsko natančnostjo primerjajo današnje izjave s tistimi izpred let in se privoščljivo sprašujejo: "Kdo bo za to odgovarjal?"

Nikogar ni, ki bi rekel: "Premier je odrasel. Postal je mož. Razumel je politiko in sprejema najboljše odločitve od možnih (idealnih pač ni). Počasi postaja državnik. Ne odziva se hipno, panično in le na videz smiselno. Premisli posledice in sprejme dolgoročno najboljšo odločitev iz zornega kota informacij ter predvidljivih posledic."

Trk ob stekleno steno resnice Vsak ve, da v politiki ni brezmadežnih ljudi. Delamo pa se, kot da so tam sami taki. Tisti, ki je nasedel "obljubi" etične večvrednosti in moralne neomadeževanosti predsednika nove stranke, je ob tej priložnosti trčil ob stekleno steno resnice, ki je vedno tam, le vidi se ne prav dobro. Včasih je niti ne želimo videti in se sprenevedamo, da je ni.

Prijetno in udobno si je bilo predstavljati, da bomo izvolili izjemnega človeka, ki je zgled etičnega vedenja. Ti ljudje so najbrž zdaj izredno nesrečni, razočarani, morda tudi jezni. Predsednik jih je razočaral. Če bi vedeli, ga ne bi volili, si mislijo. Nikoli več ga ne bomo volili.

Zdaj komaj čakajo nove obraze. Nekoga čistega. Neobremenjenega. Nekontaminiranega. Kar bo seveda pomenilo tudi neizkušenega, morda nesposobnega voditi vlado. Ampak to nikogar ne zanima. Glavno, da je "čist". Da v njem vidimo zrcalno sliko namišljenega sebe.

Poštenega in modrega sebe, ki se zna hipno odločati na najbolj moder način, je iskren in pošten, ne sklepa kompromisov s kompromitiranimi ljudmi. Odpusti slabiče. Se obda z najmodrejšimi sodelavci, ki so enako etični kot on. Ki jim je vodilo morala in jim ne pade na pamet, da bi v službi vzeli svinčnik in ga odnesli domov.

Jezni smo sami nase Gnev, ki ga je "pokasiral" predsednik vlade, je jeza nad nami samimi, nad našo nemočjo, da bi svet videli tak, kot je. Jeza, obup in nemoč so posledica razočaranja. Problem razočaranja je ravno toliko v tistem, ki je razočaran, kot v tistem, nad katerim smo razočarani. Razočarani je imel morda nerealna pričakovanja (verjeti, da se bo nekdo v politiki vedno obnašal skladno s tem, kar je rekel pred letom, je iluzija). Ta, nad katerim smo razočarani, pa je v težkih razmerah, ko niti ni obstajala popolna odločitev (kje najti učinkovitega finančnega ministra, ki bi lahko nadaljeval delo tega, ki nas je razočaral), povlekel potezo, ki je manjše zlo (v ekipi je ohranil kompromitiranega finančnega ministra).

Naj zamenjamo ministra, ki končno ve, česa ne sme? Ministru je treba gledati pod prste. Vsi mi. Če bo kazensko preganjan, upam, da dobi še kazen za to, kar je "napalil". Toda ne tako, da ga izženejo iz politike. Morda bi moral za kazen dobiti še dva mandata na čelu finančnega ministrstva. Recimo, da to delo opravlja dobro. Zato bi moral delo nadaljevati. Otroka, ki se mi zlaže, ne naženem od doma. Pozoren sem na to, kaj počne. Ukvarjam se z njim. Zaupanja nima na zalogo, temveč si ga mora z delom in odgovornostjo pridobiti.

Naša družbena odgovornost pomeni, da bo minister imel tisoče pozornih opazovalcev, ki bodo pazili na to, da bo delo dobro in pošteno opravljeno, da bo lahko minister dobil ves pošteno zasluženi denar v skladu z veljavnimi pravili.

Ne trdim, da ni treba zamenjati ministra ali izvoliti novega predsednika vlade na predčasnih volitvah. Marsikdo je iz te vlade odletel zaradi bistveno manjše napake ali nepravilnosti. Ne trdim, da sta njuni potezi minorni ali nepomembni. Ne trdim, da etika, morala in vrednote pri delu niso pomembne. Ali jih bomo zamenjali, ne bom odločil jaz. To bodo odločili javno mnenje, politika, lobisti, kapital … Državniško se je vprašati, kaj je v tem trenutku modra odločitev. Udobno je živeti v iluziji, da veljajo za vse ljudi enaka merila. Žal to ne drži. Večkrat, kot se zdi, ljudje v različnih situacijah za različne ljudi uporabljamo različna merila. Kruto, a neizpodbitno dejstvo.

Kolikokrat smo mi sami sprejeli odločitev, za katero si pred tem nismo niti v sanjah mogli predstavljati, da jo bomo? Imate otroka, partnerja, prijatelje? Se je kdaj pokazalo, da je nesmiselno držati besedo, ker bi s tem naredili veliko večjo škodo, kot če besedo požrete? Ste se kdaj zlagali, da bi preprečili katastrofo, in ste s tem prevzeli posledice nase? Ste kdaj prilagodili dejstva, da ste koga obvarovali pred posledicami? Ste kdaj sprejeli zasluge, čeprav bi jih moral dobiti kdo drug? Ste se kdaj izgovorili, da niste mogli priti točno …

Adolescenca Če je samo eden od odgovorov DA, ste odrasla in zrela oseba. Debelo kožo in izkušnje ste dobili s tem, ko ste sprejemali težke, nemogoče, protislovne odločitve. Počasi postaja zrela in odrasla tudi ta država z vsemi svojimi državljani. Odraščanje ni preprosto. Včasih se nam zdi, kot bi se nam v glavi preganjalo več misli, kot jih lahko obvladamo. Pomnožite to z dva milijona, pa boste dobili našo državo.

Etika in vrednote so seveda ključne za uspeh tega naroda. Obravnavati jih je treba resno in odgovorno. Kako? Naslednjič.