Zakaj so zdravila tako draga?

Prihodnji teden se obeta ministrsko srečanje med EU-jem in Indijo, evropski pogajalci pa želijo Indijo in preostale države v razvoju prisiliti v spoštovanje t. i. prostotrgovinskega sporazuma, ki podpira patentne monopole, visoke cene zdravil in interese farmacevtske industrije. Draga zdravila pa niso več zgolj skrb držav v razvoju, temveč je gospodarska kriza močno načela tudi socialne programe evropskih držav, katerih prebivalci v preteklosti niso imeli podobnih skrbi, danes pa si tudi v Evropi zaradi visokih cen vse manj ljudi lahko privošči primerno zdravstveno nego, navaja EUobserver.

Kriza ni posegla zgolj v finančno, temveč tudi v zdravstveno stanje prebivalcev stare celine. V medijih se vse pogosteje pojavljajo zgodbe o grških pacientih, ki zbolevajo za davno izkoreninjenimi boleznimi, ker država ne nudi več niti osnovnega cepljenja, ljudje pa si cepiva na lastno pest ne morejo privoščiti. V Španiji zdravljenje virusa HIV s t. i. terapijo koktajl ni več krito v sklopu zdravstvenega zavarovanja, zaradi česar se mu veliko pacientov odpoveduje, kar pa njihovo bolezensko stanje hitro poslabša.

Inovacijski model za farmacevtska podjetja Brez primernega zdravstvenega zavarovanja so cene teh in podobnih zdravil za večino prebivalstva pač nedosegljive. Težave pa ne predstavlja zgolj krčenje obsega zdravstvenega zavarovanja, temveč že v osnovi izredno visoke cene zdravil. Zahodne države se že desetletja zanašajo na inovacijski model, ki farmacevtskim podjetjem nudi radodarne spodbude za razvoj in preiskave zdravil, davčne olajšave in oblikovanje patentov, kar jim dovoljuje, da zaračunavajo visoke monopolne cene in knjižijo visoke profite.

Dokler so bogate države brez težav ponujale izčrpne oblike zdravstvenih zavarovanj, ki so vključevala tudi podporo za ta zdravila, so se visoke cene pač vzele v zakup za inovacijo in cvetoč farmacevtski sektor, saj nikomur ni bilo treba plačati celotne cene zdravila. Zdaj ko varčevalne politike te stroške prelagajo na paciente, se je treba vprašati, kaj je smisel vseh inovacij, če si jih nihče ne more privoščiti.

Stroški proizvodnje precej nižji kot dejanske cene Evropejci se torej zdaj soočajo s težavami, s katerimi se države v razvoju soočajo že ves čas. Portal EUobserver kot primer navaja cene posameznih zdravil. Cena zdravil za hepatitis C, ki jih ponuja zgolj farmacevtsko podjetje Merck in Roche, je kar 15 tisoč evrov na terapijo, globalna cena Novartisovega revolucionarnega zdravila za rak glivec pa znaša približno 2000 evrov na mesec.

Dejstvo pa je, da so stroški proizvodnje precej nižji kot zgoraj navedene cene. Generični nadomestek gliveca, ki je na voljo v Indiji in katerega prodajo želi Novartis na vsak način prepovedati, tako stane zgolj 120 evrov na mesec. Indijsko vrhovno sodišče je 1. aprila zavrnilo prošnjo Novartisa, da patentira izboljšano različico gliveca, ker nova različica ni bila dovolj različna od prejšnje, da bi si zaslužila patent, kar so mnogi interpretirali kot hud udarec za farmacevtske gigante.

Kaj bodo prinesla prostotrgovinska pogajanja med EU-jem in Indijo? Očitno pa se bo Evropska komisija v tem primeru postavila na stran farmacije. Evropski komisar za trgovino Karel De Gucht je pozval k "ambiciozni evropski prostotrgovinski agendi", kar v prevodu pomeni, da se bo nadaljevalo pospeševanje dragih evropskih farmacevtskih produktov oziroma postavljalo zaslužek pred zdravje ljudi, navaja EUobserver.

Od prihajajočih pogajanj za zaprtimi vrati med EU-jem in Indijo se pričakuje, da bodo Evropa oziroma njeni korporativni partnerji spet pritisnili na Indijo, da v sklopu prostotrgovinskega sporazuma sprejme tudi določila, ki vključujejo izboljšano zaščito patentov in zavira vstop generikov na trg z zdravili. Pacienti v Jordaniji in Gvatemali, državah, ki sta podoben sporazum že podpisali, so na grd način spoznali, da je v tovrstnih trgovinskih pogajanjih najbolj kompromitiran prav dostop do zdravil, cene pa gredo navzgor.