Zakaj se Turki bojujejo proti Kurdom in ne proti islamistom?

Od 24. julija, ko je Turčija razglasila, da bo pomagala v boju proti Islamski državi, so poleg napadov na Islamsko državo Turki izvedli tudi več napadov na položaje PKK, kurdsko delavsko stranko, ki jo uvrščajo na seznam terorističnih organizacij. Kar je milo rečeno nenavadno, vedoč, da so Kurdi eni pomembnejših zaveznikov v boju proti Islamski državi in med zaveznike se uvršča tudi PKK. Toda za Turke so Kurdi očitno večja nevarnost kot islamisti.

V zavezništvo z namero preprečitve kurdske države Kar je na nek način logično. Turki se desetletja bojujejo proti kakršnikoli obliki kurdske neodvisnosti. Z vihro v Siriji in Iraku pa je velika možnost, da bi Kurdom, ki živijo v vseh treh državah, uspelo povezati svoje ozemlje. Za Turčijo je to večja nočna mora kot pa Islamska država. Kar pove tudi podatek, da so nedavno aretirali 1300 terorističnih osumljencev, od katerih jih je 137 povezanih z Islamsko državo, 847 pa z PKK. Predsednik države Recep Tayyip Erdogan je tudi večkrat poudaril, da "nikoli ne bodo dovolili ustanovitve kurdske države na naši južni meji v severni Siriji".

Ko je Turčija, sicer članica NATA od leta 1952, pristopila k zavezništvu proti Islamski državi, je bilo to z določenimi pogoji. Eden od njih je bil tudi, da se na sirijski meji vzpostavi ozemlje, ki ga ne bi nadzorovali ne islamisti ne Kurdi. Američani so tedaj Turkom priznali ''pravico do samoobrambe''. Zelo verjetno pa je, da so se Turki pridružili boju proti Islamski državi predvsem z namero, da bi tako lahko nadzorovali napredovanje Kurdov v Siriji.

Američani bodo morali izbrati stran Odločitev Turčije, da napada kurdske položaje, pa v negotov položaj postavlja zavezništvo v boju proti Islamski državi, še bolj pa Američane. Od oktobra lani Američani tesno sodelujejo s kurdskimi enotami v Siriji in Iraku, imenovanimi YPG, ki Američane zalagajo z obveščevalnimi podatki za letalske napade. S pomočjo teh napadov pa nato Kurdi napredujejo v osvobajanju ozemlja pod nadzorom islamistov. Američani so ob sklenitvi zavezništva s Kurdi večkrat poudarili, da enote sirijskih Kurdov YPG niso povezane z PKK, ki jo tudi Američani uvrščajo na seznam terorističnih organizacij. Čeprav je stranka, ki stoji za enotami YPG, pravzaprav sirijska podružnica PKK in čeprav so v vseh prostorih kurdskih borcev obešeni portreti Abdullaha Öcalana, ustanovitelja PKK in kurdskega junaka v boju za neodvisnost. Öcalan je že od leta 1999 v turškem zaporu.

Stran v sporu pa bo slej ko prej morala izbrati tudi Amerika, katere prioriteta je boj proti Islamski državi. Camil Bayik, eden izmed treh voditeljev PKK, je v intervjuju za britanski Telegraph pred dnevi dejal, da bi Kurdi sprejeli premirje s Turčijo, če bi to zagotovila Amerika. V nasprotnem primeru bi lahko izgubili kurdsko zavezništvo v boju proti Islamski državi. "Če Amerika izgubi Kurde, bodo težko premagali Islamsko državo," je dejal.

Erdoganova predvolilna propaganda Turška prekinitev dveletnega premirja s PKK pa je povzročila začaran krog nasilja. Ker bombardirajo kurdske položaje, prihaja do vse več spopadov med Kurdi in turško vojsko, pa tudi do bombnih napadov po vsej Turčiji. S tem se je fokus turške javnosti obrnil z boja proti Islamski državi v boj proti Kurdom. Kar pa brez dvoma vodilnim turškim politikom ta hip ustreza.

Na zadnjih parlamentarnih volitvah je veliko glasov dobila prav kurdska stranka, kar zdaj vodilni politiki navajajo kot razlog za neuspeh pri sestavi vlade. Časa imajo le še do konca tedna, potem lahko predsednik države razpiše nove volitve.

Kar si Erdogan brez dvoma želi, saj želi uvesti predsedniško demokracijo, kar pa lahko stori le z absolutno večino svoje stranke. Njegova Stranka za pravičnosti in razvoj zato potrebuje nove volitve. Pri dosegu absolutne večine pa bi mu na naslednjih volitvah še kako pomagal notranji sovražnik v obliki Kurdov.