Zahodni Balkan – pozabljen od boga, pozabljen od Evrope

Evropska komisija je v torek predstavila novo strategijo za širitev. V dokumentu je mogoče prebrati, da bi se lahko Srbija in Črna gora EU pridružili ne prej kot leta 2025. Albanija in Makedonija kot naslednji v čakalnici datuma še nimata, Bosna in Hercegovina ter Kosovo pa ostajata "morebitna kandidata". 

Dan pozneje je Beograd obiskal komisar za širitev Johannes Hahn. Tam je segel v roke predsedniku Aleksandru Vučiću in ga opozoril, da čakajo Srbijo težke naloge, med drugim tudi dogovor o sobivanju s Kosovom. 

S podobnim sporočilom je Hahn, prvi komisar za širitev, ki v obdobju svojega mandata ne bo dočakal pridružitve katere od novih držav, odpotoval v Črno goro. Le da je tam Kosovo kot ključno tematiko zamenjal boj proti korupciji in organiziranemu kriminalu.

Topel objem predsednika Evropske komisije Jeana Clauda Junckerja si je srbski predsednik Aleksandar Vučić zaslužil le leta 2015, ko je Srbija pomagala zaustavljati begunski val na Zahod. Foto: Reuters Že pred tem je svojo balkansko turnejo napovedal predsednik evropske komisije Jean-Claude Juncker. Konec februarja bo obiskal vsa glavna mesta držav Zahodnega Balkana, kot že nekaj let v Bruslju imenujejo Srbijo, Črno goro, BiH, Makedonijo, Albanijo in Kosovo. 

Sporočilo, ki so ga v teh dneh pošiljali iz Bruslja in Strasbourga, je bilo jasno: EU se je vrnila na Balkan. A vse skupaj je bolj spominjalo na slabo, celo izsiljeno predstavo, ki je bila skoraj bolj kot državam te regije namenjena ohranjanju (samo)podobe EU. 

Ali kot je v pogovoru za Siol.net povedal Tim Judah, dolgoletni poročevalec britanskega tednika The Economist z Balkana: "Zgodba o širitvi ima dve plati medalje. Ena so države, ki želijo vstopiti v EU. Druga pa je Unija, ki ima številne težave."

Kako se je širila EU

V 21. stoletju se je EU širila v treh valovih. Leta 2004 je v svoje vrste sprejela osem držav med Baltikom in Jadranom (tudi Slovenijo), Malto in Ciper. Tri leta zatem, tik pred izbruhom svetovne finančne krize, sta se pridružili Romunija in Bolgarija, leta 2013 pa Hrvaška. 

Ob vsaki širitvi je bila Unija v različnem položaju. 

Leta 2004 je bila na vrhuncu moči. Tako imenovana evropska ideja je s prodorom na drugo stran nekdanje železne zavese počistila z dediščino hladne vojne. V Bruslju je nastala lizbonska strategija, ki je o EU govorila kot o "najbolj konkurenčnem gospodarstvu na svetu". Istega leta je nastal tudi prvi osnutek evropske ustave. 

Foto: Gregor Jamnik A v ozadju so že vzklila semena razdora. Izjava tedanjega francoskega predsednika Jacquesa Chiraca, da "je nova Evropa v času druge iraške vojne s podporo ZDA zamudila priložnost biti tiho", je v resnici razkrivala, da bodo nove članice v Berlinu in Parizu vedno dojemali kot drugorazredne. Tudi nekatere nove države so v EU vstopile, ne da bi vedele, kaj tam početi – z izjemo črpanja milijard evrov evropskega denarja. 

Ob vstopu Romunije in Bolgarije si je EU že opotekala ob udarcih, ki jih je dobila na referendum na Nizozemskem in v Franciji, na katerih je večina volivcev nasprotovala sprejetju evropske ustave.

Sledila je svetovna finančna kriza, ki je imela za povezavo nepopravljive posledice. Več držav evropskega juga je spoznalo "trojko" - institucijo, ki je v očeh množic utrdila prepričanje, da je EU od ljudi odtujeno orodje v rokah velikih držav in kapitala. Moč odločanja se je ob šibki Franciji preselila v Berlin. 

Ko je leta 2013 v EU prišla Hrvaška, se je v Evropi že začel val populističnih desnih politik, ki so tri leta pozneje privedle do uspelega referenduma o izstopu Velike Britanije iz EU. Brexit je pomenil velik simbolni prelom. Ne le, da se bo Unija prvič po 60 letih ustanovitve skrčila. Zapustila jo bo ena od treh njenih največjih ekonomij. 

EU je utrujena, Juncker pa ni dorasel času

Današnja EU je povsem drugačna od tiste izpred desetih let. Zdi se utrujena in izpeta. 

Evropa več hitrosti – in meril – je pravzaprav že gotovo dejstvo. Na eni strani je skupina "starih" držav, ki vedno glasneje razmišlja o tesnejši integraciji. 

Na drugi strani se "nova Evropa", najbolj na Poljskem in Madžarskem, pogreza v ksenofobnost in avtoritarnost. Begunska kriza in močna Rusija sta iz omar izpustili nekatere stare demone, zaradi katerih se pomemben del območja med Baltikom in Jadranom vrača v čas med obema svetovnima vojnama. 

Foto: Marjan Žlogar

Vmes je prazen prostor, v katerem je dovoljeno vse. Kar je še nekoč veljalo za nepredstavljivo, je danes realnost. Na Poljskem in Madžarskem domala ne poznajo več delitve vej oblasti, ki je temeljni pogoj za delovanje demokracije. V Španiji policisti ob molku ali celo tihi podpori Bruslja tepejo ljudi, ki glasujejo na referendumu. 

V avstrijsko vlado so prišli svobodnjaki, zaradi katerih je bila država še pred desetletjem in pol v mednarodni izolaciji. Na Malti je bomba pod avtomobilom ubila najbolj znano tamkajšnjo novinarko, ki je pisala o poslih predsednika vlade.

(Ne)vizijo EU najbolje uteleša predsednik evropske komisije Jean-Claude Juncker, ki še zdaleč ne premore karizme, znanja in politične veličine ustanovnih očetov EU. Kot nenačelen oportunist, naklonjen slabim kompromisom, je EU ošibil in izpraznil vsakršne vsebine. 

S tem je nadaljeval proces, ki ga je začel že njegov predhodnik Jose Manuel Barroso, danes zaposlen v mednarodni investicijski banki Goldman Sachs. 

Kaj nas učita primera Romunije in Bolgarije

Ni mogoče izključiti, da želi z najnovejšo "operacijo Balkan" le popraviti vtis o praznosti svoje vladavine na čelu Evropske komisije. 

Sploh, ker bosta v prihodnjih tednih o prihodnosti EU za isto mizo razpravljala nemška kanclerka Angela Merkel in francoski predsednik Emmanuel Macron. 

Drugače kot Juncker, ki v dobrih treh letih svojega mandata niti enkrat ni obiskal Srbije ali drugih držav Zahodnega Balkana, sta Merklova in Macron vsaj na načelni ravni naklonjena nadaljnji širitvi EU. Za to imata več razlogov.

Najpomembnejši je povezan z neposrednimi interesi Nemčije in Francije. Nemčija ima že od razpada Jugoslavije pomembno vlogo v regiji, ki je ne želi prepustiti drugim igralcem. Francija pa je bila v zgodovini tradicionalna zaveznica Beograda. 

Vrata Evropske unije za zdaj za države Zahodnega Balkana ostajajo zaprta. Foto: Reuters

Prezreti ne smemo niti ekonomskih interesov. Gre za območje z najcenejšo delovno silo v Evropi, ki je tudi v logističnem smislu vedno bolje povezano z ostankom celine. 

Seveda se ne smemo slepiti, da je EU predvsem še vedno združba držav, ki jih povezujejo ekonomski motivi. To se je videlo tudi ob pridružitvi Romunije in Bolgarije, ki po bruto družbenem proizvodu (BDP) na prebivalca še danes komaj prehitevata Črno goro. 

Dobro desetletje po vstopu v EU sta korupcija in organizirani kriminal še vedno kronična težava v obeh državah. 

Romunijo, trenutno državo z najvišjo gospodarsko rastjo v EU, že leto dni pretresajo menjave vlad in protesti na ulicah, ki so izbruhnili zaradi korupcijskih afer v vrhu politiki. V Bolgariji so poslovneži pogosto tarča napadov z bombami, nameščenimi pod avtomobili. 

Obe državi leta 2007 po poznejšem mnenju računskega sodišča EU v resnici nista izpolnjevali kriterijev za vstop. A na roko jima je šlo tudi dejstvo, da je šlo za precej velika trga. V Romuniji in Bolgariji skupaj živi 27 milijonov prebivalcev, dobrih osem milijonov več kot v šestih državah Zahodnega Balkana.

Vučić kot nujno zlo. Do kdaj?

Merklova in Macron zelo verjetno vesta, da je bilo zanemarjanje Balkana v zadnjih letih strateška napaka, ki je razmere tam še poslabšala.

Že tako krhki demokratični standardi se osipajo, najhitreje v Srbiji, ki pod Aleksandrom Vučićem tone v avtoritarnost, primerljivo z obdobjem režima Slobodana Miloševića. Srbska napredna stranka (SNS) obvladuje vse pore oblasti, kar onemogoča delovanje institucij, pravne države in medijsko svobodo. 

Leta 1995 so tedanji predsednik BiH Alija Izetbegović, hrvaški predsednik Franjo Tuđman in srbski predsednik Slobodan Milošević v ameriškem mestu Dayton podpisali sporazum, ki je končal vojno v BiH. Dobri dve desetletji pozneje je prav ta sporazum kriv za paraliziranost BiH kot države, razdeljene na dva dela. Foto: Reuters

To ceno so zahodni politiki sprejeli v zameno za stabilnost, ki jo po njihovem vendarle prinaša Vučić. Prav to stališče, podobno odnosu evropskih držav do posameznih afriških diktatorjev, verjetno najbolje ponazori današnjo EU, ki se je v zadnjih letih z Balkanom ukvarjala le, ko je bilo treba zapreti pot beguncem iz Grčije. 

Simbol propadle evropske politike je Bosna in Hercegovina. 

Kot država je paralizirana tudi po dobrih dveh desetletjih od podpisa Daytonskega sporazuma, ki je končal vojno, in milijardah evrov denarja, ki je v tem obdobju prihajal iz zahodnih držav. 

Gospodarski zaostanek BiH za Evropo se poglablja. Razdeljena je na dve entiteti z velikanskim birokratskim aparatom, a ima kronične težave z (ne)delovanjem institucij, organiziranim kriminalom in korupcijo v okolju, prežetem z nacionalizmi. Pred razpadom jo rešuje le mogoč kaos, ki bi ga novo risanje mej povzročilo v drugih delih regije, predvsem v Makedoniji. 

Nekdanjo najjužnejšo jugoslovansko republiko so v zadnjih dveh letih hromili notranji spopadi med dvema političnima elitama. V nekem trenutku je celo kazalo, da bi lahko prerasli v državljansko vojno, a je mednarodna skupnost stanje presekala s podporo Zoranu Zaevu, novemu makedonskemu premierju. Zdaj država išče novo identiteto – v dobesednem pomenu besede, saj je z Grčijo obudila pogajanja o spremembi imena. 

In preostala trojica? Opozorila, da so politične elite Črne gore in Albanije še vedno tesno povezane z organiziranim kriminalom, ne potihnejo. 

Nekdanji albanski notranji minister, tesen sodelavec premiera Edija Rame, je v preiskavi zaradi povezav s tamkajšnjimi narkokarteli. Milu Đukanoviću, ki že več kot desetletje z različnih položajev vlada Črni gori, pa očitajo povezanost s tobačno mafijo. 

Današnjemu premierju Kosova in nekdanjemu poveljniku Osvobodilne vojske Kosova (OVK) Ramušu Haradinaju so nekoč sodili za vojne zločine nad Srbi. Danes ga sumijo vpletenosti v največje korupcijske posle v državi. Foto: Reuters

Kosovu od lani vlada koalicija nekdanjih poveljnikov Osvobodilne vojske Kosova (OVK), ki so še do nekaj dni nazaj nasprotovali sodelovanju z novoustanovljenim sodiščem za vojne zločine v tej državi. Tudi sam kosovski premier Ramuš Haradinaj je obtoženec za vojne zločine nad srbskim prebivalstvom. 

Da gre za politika, ki je znal unovčiti vojni plen, namiguje tudi zgodba, ki jo je januarja objavil švicarski časopis Neue Zuericher Zeitung. Njegovi novinarji so razkrili, da je Haradinaj z družino novoletne praznike preživel v Švici, kjer je za desetdnevni dopust odštel okrog 100 tisoč evrov. 

Države v vakuumu korupcije in mitologij

Zahodni Balkan je v nekakšnem vakuumu, razpet med množičnim izseljevanjem prebivalstva, sistemsko korupcijo in nacionalističnimi mitologijami. 

Je daleč od EU, ki mu v resnici pomeni edino alternativo, zunanje jamstvo za nekatere nujne reforme in stabilni razvoj. Če odštejemo nekdanje sovjetske republike, gre za gospodarsko najrevnejše območje Evrope. 

Dve državi (Srbija in Makedonija) po kriteriju BDP na prebivalca komaj dosegata tretjino povprečja EU, tri pa ga ne (BiH, Albanija in Kosovo), pri tem pa zaostajajo celo za Belorusijo. Skupni seštevek BDP na prebivalca Srbije, Makedonije, BiH, Kosova in Albanije je približno enak slovenskemu (19.576 evrov), ki znaša le 83 odstotkov povprečja EU. 

Ob odsotnosti Bruslja in odhodu ZDA, ki tudi sicer svojo diplomatsko energijo in vire preusmerjajo v Azijo, so v ta prazen prostor vstopili drugi igralci. Kitajska podjetja v Srbiji gradijo ceste in železnice. Peking drugo za drugo postavlja zastavice na osi med srednjo Evropo in grškim pristaniščem Pirej, ki je ključna vstopna točka kitajskih izdelkov v Evropo.

Člani grške skrajno desničarske stranke Zlata zora so pred dnevi v Atenah sodelovali na protestih proti dogovoru med grško vlado in Makedonijo o imenu te države. To je ena od njenih glavnih ovir na poti v evroatlantske integracije. Foto: Reuters

Tudi Rusija na veliko meša štrene v regiji. V Črni gori ji očitajo, da se je vpletala v zadnje volitve. V Makedoniji je stavila na Nikolo Gruevskega in izgubila. Morda ni naključje, da so na nedavnem množičnem shodu proti dogovoru z Makedonijo v Atenah plapolale tudi zastave grške neonacistične stranka Zlata zora, ki ima povezave s Kremljem. Morebitni dogovor o imenu bi namreč odpravil zadnjo oviro za vstop Makedonije v Nato.

Tudi v BiH ima Rusija več žetonov. Najmočnejšega v predsedniku srbske entitete Miloradu Dodiku, nikakor pa ne smemo podcenjevati pritiskov na Hrvaško prek ruske državne banke Sberbank, ki je nasedla v Agrokorju, za Hrvaško največjem sistemsko pomembnem podjetju.

Tu je še turški predsednik Recep Tayyip Erdogan, ki v zadnjih tednih postaja nekakšen urejevalec razmer v državi. V Istanbulu je ločeno in skupaj gostil Vučića in Bakirja Izetbegovića, člana predsedstva BiH, pred tem pa še hrvaško predsednico Kolindo Grabar Kitarović. 

Ob tem, ko Erdogan de facto prevzema položaj, ki ga je nekoč imela EU, in krepi ekonomsko prisotnost Turčije v regiji, želi še pred novembrskimi volitvami v BiH osamiti moč in vpliv Milorada Dodika, s tem pa tudi Rusije. 

A turška vloga je morda tudi precenjena, opozarja Tim Judah: "Erdogan se v tem trenutku nima časa pretirano ukvarjati z Balkanom, saj ima precej večjih težav." Turška vojska izvaja operacije v Siriji, na južni meji pa želi preprečiti nastanek dveh kurdskih držav.

"Turčija ima do Balkana enak odnos kot Britanci do Indije. Misli, da pozna regijo, ker je bila pred stoletji tam, a v resnici o tem, kakšna je danes, ne ve veliko," poudarja Judah.

Bodo morali Makedonci v Skopju podreti kipe v spomin na Aleksandra Velikega, ki so prav tako del spora med Grčijo in Makedonijo? Foto: Reuters

Širitev zdaj ali nikoli

Kaj lahko torej pričakujemo?

Judah težko verjame, da bosta Srbija in Črna gora v EU res prišli že leta 2025, a to možnost še posebej pri Črni gori vendarle dopušča. 

V Podgorici se želijo bolj ali manj tiho ločiti od paketne obravnave s Srbijo. Država je priznala Kosovo, a ima nerešeno mejno vprašanje s Hrvaško na morju. Veliko bo odvisno tudi od razpleta aprilskih volitev, saj zahodne države pritiskajo na Đukanovića, naj se umakne iz politike. 

Visoka zunanjepolitična predstavnica EU Federica Mogherini si želi, da bi Beograd in Priština še letos sklenila dogovor o medsebojnih odnosih. Foto: Reuters Obema državama gre na roke nekaj dejavnikov. Uniji trenutno predseduje Bolgarija, ki je naklonjena širitvi. Maja letos bo organizirala prvi vrh EU in držav Zahodnega Balkana po 15 letih. Ob polletju pa bo žezlo iz njenih rok prevzela Avstrija, ki Balkan tradicionalno dojema kot svoje dvorišče. Iz te države prihaja tudi komisar Hahn. 

Toda ključno vlogo bo imel Vučić. Iz Bruslja je že dobil jasno sporočilo, da v EU, ki nemoteno živi z Gibraltarjem, severnim Ciprom in nedoločeno mejo med Slovenijo in Hrvaško, ne bo smel "uvoziti" vprašanja Kosova. Srbija bo morala sporazum o normalizaciji odnosov s Prištino podpisati do konca leta 2019. 

Pri tem je Vučić, ki mu kritiki v Srbiji očitajo neizmerno počasnost pri zapiranju poglavij v pristopnih pogajanjih, žrtev lastne moči. 

V EU se namreč zavedajo, da Srbija verjetno nikoli ne bo imela stabilnejše – beri: bolj avtoritarne – vlade. Naslednje srbske parlamentarne volitve bodo šele leta 2020. Nekaj mesecev pred tem se bo končal tudi mandat visoke predstavnice EU za zunanje zadeve in varnost Federice Mogherini, ki želi to vprašanje dokončno spraviti z bruseljske mize.

"Več znamenj kaže, da se je Vučić odločil iti na pot EU"

Vučič ima na mizi bolj malo možnosti. 

Razdelitvi Kosova na severni del, ki bi pripadel Srbiji, in ostanek države nasprotujejo ZDA in Nemčija, saj bi pomenila novo risanje meja v BiH in morda tudi v Makedoniji. 

Nedavni umor Oliverja Ivanovića, zadnjega vidnejšega zmernega srbskega politika s severa Kosova, je dokončno potrdil, da to območje obvladujejo kriminalne strukture. O tem je Ivanović pred smrtjo govoril brez dlake na jeziku. 

"Kosovo si močno želi dogovora, saj je življenjsko odvisno od liberalizacije vizumskega režima z EU. Več znamenj kaže, da se je Vučić vendarle odločil iti na pot EU in da stranko potihoma pripravlja na to," meni Judah. 

Na dan objave strategije o širitvi je srbski tabloid Kurir, ki ga obvladuje Vučić, ugotavljal, da je čas za odločitev med EU ali "rusko Evrazijo". "V Srbiji vedo, da jim Rusija v resnici ne more pomagati," meni Judah. 

Sever Kosova obvladujejo kriminalne strukture, je v zadnjih mesecih opozarjal nedavno ubiti politik iz kosovske Mitrovice Oliver Ivanović. Foto: Reuters

Te procese bomo z zanimanjem opazovali tudi v Sloveniji. Ne le zaradi dejstva, da je Zahodni Balkan še vedno eden od najpomembnejših trgov za naše gospodarstvo, ampak tudi, ker v Bruslju v arbitraži med Slovenijo in Hrvaško vidijo dober zgled reševanja preostalih mejnih sporov. 

Ostaja vtis, da je Slovenija, ki je v zelo dobrih odnosih z vsemi šestimi državami (najbolj s Srbijo), premalo glasna pri poudarjanju nujnosti njihove evropske prihodnosti. 

Na ministrstvu za zunanje zadeve se s tem ne strinjajo. V daljšem odgovoru so nam pojasnili, da je EU pri pripravi širitvene strategije upoštevala vse predloge Slovenije, na primer tistega o pripravi podrobnih akcijskih načrtov s področja vladavine prava za vse države regije. 

Opozorili so tudi na pomen procesa Brdo-Brioni, v okviru katerega je minister Karl Erjavec javno opozarjal, da "samo obljuba možnosti članstva v EU ni dovolj". Slovenija je v preteklosti, zlasti v devetdesetih letih prejšnjega stoletja, že pozabljala na Balkan in se celo pretvarjala, kot da regija zanjo ne obstaja. Za to je gospodarsko in politično plačala visoko ceno. Novih napak si ne more privoščiti. Ne nazadnje gre za okolje, s katerim imamo neločljive ekonomske, kulturne in druge vezi.