Večno vprašanje "koliko stane življenje" je končno dobilo odgovor. Nemški raziskovalec in filmar Peter Scharf je s kompleksno enačbo prišel do cene. Vi, spoštovani bralec, ste vredni 2 milijona evrov.
Kompleksen izračun
Ideološko in idealizirano prepričanje, da človek nima cene, je dokončno zavrženo. A omenjeni skrbno izračunani znesek ni enak za vse. Na vašo ceno lahko vpliva marsikaj – od tega, kje živite, kaj delate, koliko ste izobraženi, kakšne gene so vam ponudili predniki ter kako vredne so vaše ledvice najboljšemu ponudniku.
Nemški avtor, ki se je izračuna lotil za potrebe svojega filma z naslovom Was Bin Ich Wert? (Koliko sem vreden), je upošteval vse naštete in druge spremenljivke ter prišel do sila zanimivih ugotovitev, ki jih je slikovito povzel Vice.
Oblika je poceni, vsebina stane
Vsaka resnica je odvisna od perspektive. S strogo kemičnega stališča smo pravzaprav vredni malce boljšo mesečno plačo, okoli 1.500 evrov – kolikor bi odšteli za ustrezne količine ključnih šestih elementov, ki nas tvorijo (kisik, ogljik, vodik, dušik, kalcij in fosfor). Od tega je še najdražja tista petina ogljika (okoli 800 evrov). A to je zgolj ogrodje, brez vsebine. Vsebina ni tako poceni kot kemični temelj.
Vzgoja, oskrba in izobraževanje osebe od porodne sobe do konca fakultete v Nemčiji po podatkih raziskave znese okoli 160 tisoč evrov. A to je v strogo ekonomskem smislu investicija, ki se povrne v prihodkih, ki jih v službi ustvarimo (tudi) na podlagi dotedanjih dosežkov.
Rezervni deli
A to so le lepotne podrobnosti. Hudič je v podrobnostih. Podrobnostih, kot so na primer "rezervni" organi. Tu je povpraševanje vedno večje od ponudbe, zato črni trg cveti. Nezakonito pridobljeni (in na isti način) presajeni organ vas lahko olajša tudi za dobrih 150 tisočakov. Najdražje so ledvice in jetra, medtem ko vranico ali želodec lahko odnesete domov že za ceno novega iPada.
A tudi vrtoglavi znesek na žalost ne bo zagotovil želenega učinka, organ namreč ni pnevmatika serijske dimenzije. Še več – ta investicija je lahko pregovorni denar skozi okno, saj preprodajalci organov praviloma niso ravno vezani na zakon o varstvu potrošnikov.
A tudi drugi deli telesa so nekaj vredni. Ker je v modi podaljševanje las, lahko trgu ponudite svojo grivo. Tudi darovanje krvi je v posameznih državah plačano. Kot poroča Vice, je nekdo v Švici prodal svoj hrbet umetniku tatujev kot "delovno površino".
Velika hipoteza
Vrednost življenja pa je pogosto tudi zelo hipotetična. To področje obvladujejo zavarovalnice, katerih osnovno delo je predvidevanje, kaj vse vas bo prizadelo in kaj se jim "splača" poplačati. Po podatkih britanskega zdravstvenega sistema je eno leto zdravega človeka vredno dobrih 35 tisočakov.
A če niste zdravi in recimo trpite za virusom HIV, zavarovalnica ne bo videla smisla plačila menjave kolka, saj je vaše bistveno skrajšano življenje vredno blizu ničle.
Vse enaki, semaforji le za nekatere
Še bolj surovo se je matematike lotil ameriški ekonomist Kip Viscusi, čigar ime nosi tudi vrednost statističnega življenja. Zamislite se, da ste na koncertu v Stožicah, kjer je 10 tisoč obiskovalcev. Eden koncerta ne bo preživel. Koliko bi plačali, da ta eden ne bi bili vi? Recimo, da se cenite na tisoč evrov (upam, da več!) ter da se drugi cenijo enako. Na koncu bi skupaj zbrali 10.000.000 evrov.
To je Viscusijeva vrednost statističnega življenja, ki se uporablja tudi, ko se gradi prometna signalizacija na nevarnih križiščih. Ker imajo socialno šibkejši manj sredstev za zmanjševanje tveganja za nesrečo, se semafor v Rakovi Jelši morda ne obrestuje, a le čez cesto v Murglah pa svetijo trije.