Četrtek, 19. 10. 2017, 4.00
7 let, 2 meseca
Bo Kataloniji uspelo to, kar je Sloveniji?
Termometer prikazuje, kako vroč je članek.
Termometer prikaže, kako vroč je članek.
0,68
Katalonija je še vedno v primežu Španije in nič ne kaže, da ji bo uspelo hitro doseči neodvisnost od Madrida. Poglejmo, zakaj ima Katalonija takšne težave in zakaj se katalonska pot v samostojnost razlikuje od slovenske.
Do danes do 10. ure so španske oblasti Kataloniji dale čas, da se njeni voditelji izjasnijo, ali so razglasili neodvisnost ali ne. Španija Kataloniji grozi z odvzemom avtonomije in uvedbo neposrednega nadzora.
Ko je Katalonija pred tedni organizirala referendum o neodvisnosti, se je morala soočiti z nasiljem španske nacionalne policije, ki je ovirala glasovanje in pretepala katalonske volivce.
- Se bo Španija razletela na kose?
- Veliki mož, ki je bil pripravljen dati življenje za svobodno Katalonijo
- Spoznajte strastno prvo damo Katalonije
- Dimitrij Rupel: Katalonija bo postala država
Slovenija je leta 1990 izvedla plebiscit, a se je nato morala soočiti z vojaškim napadom
Slovenija je na drugi strani decembra 1990 kljub jezi Beograda in Jugoslovanske ljudske armade (JLA) brez težav izvedla plebiscit o samostojni Sloveniji.
A ne pozabimo: res je, da Beograd in JLA nista posegla v izvedbo referenduma, toda po razglasitvi samostojnosti 25. junija 1991 je JLA izvedla agresijo na Slovenijo. Po zaslugi slovenske Teritorialne obrambe in policije se je naša država ubranila.
Španske oblasti so pred dnevi aretirale dva pomembna zagovornika katalonske neodvisnosti, Jordija Sancheza in Jordija Cuixarta. Katalonci so se na aretacijo odzvali z množičnimi protesti.
Madrid ima večji nadzor nad Katalonijo, kot jo je imel Beograd nad Slovenijo
Glavna težave Katalonije je, da je Španija zelo centralizirana država in da ima Madrid veliko pristojnosti, s katerimi lahko trmoglavo Katalonijo, ki je le ena od 17 avtonomnih pokrajin, potisne v kot.
Slovenija je bila v letih 1990 in 1991 v boljšem položaju, saj je bila Jugoslavija – še zlasti po ustavnih spremembah leta 1974 – ohlapna federacija, Slovenija pa je imela precej več pristojnosti, kot jih ima Katalonija znotraj Španije.
Ljubljana je imela nadzor nad policijo in delno tudi svojo "republiško vojsko"
Ljubljana je imela popoln nadzor nad policijo in lastno tajno službo, na svojem ozemlju pa ni imela nikakršnih zveznih policijskih enot. Od novembra 1968 je imela Slovenija, tako kot vse republike, celo svojo republiško polvojsko – teritorialno obrambo –, ki pa je bila maja 1990 v veliki meri razorožena in vse do jeseni 1990 pod precejšnjim nadzorom JLA.
Španija je večnarodna država, v kateri pa imajo veliko prevlado najštevilčnejši Kastiljci. Tudi oznaki Španci in španski jezik sta več ali manj sopomenki za oznaki Kastiljci in kastiljski jezik. Pred stoletji ni bilo tako, saj je oznaka Španija (Hispania) označevala celotni Pirenejski oziroma Iberski polotok.
Kastiljci imajo večjo prevlado v Španiji, kot so jo imeli Srbi v Jugoslaviji
Tudi etnično ravnotežje moči znotraj Španije ni v prid Kataloniji. Kastiljci namreč predstavljajo več kot 70 odstotkov španskega prebivalstva, medtem ko je Kataloncev – če upoštevamo podatke o tem, koliko prebivalcev Španije govori katalonščino kot svoj materni jezik oziroma kot svoj prvi jezik – slaba desetina.
Pri tem moramo upoštevati, da Katalonci v Španiji ne živijo samo v Kataloniji, ampak tudi v pokrajini Valencia in na Balearskih otokih, in da v Kataloniji živi precej priseljencev iz kastiljsko (špansko) govorečih pokrajin. Pokrajina Katalonija sicer predstavlja 16 odstotkov prebivalstva Španije.
Na drugi strani v Jugoslaviji Srbi tudi skupaj s Črnogorci niso predstavljali večine prebivalstva, ampak le okoli 40 odstotkov. Nesrbski narodi so tako predstavljali več kot polovico prebivalcev.
Madrid ne želi izpustiti iz rok bogate Katalonije. Na fotografiji napis "Katalonija bo vedno španska", ki je visel na stavbi v času nedavne vojaške parade v Madridu.
Srbi so se morali sprijazniti s federalizacijo Jugoslavije, Kastiljci lahko vztrajajo pri centralistični Španiji
Srbi so se tako že po drugi svetovni vojni morali sprijazniti s federalizacijo Jugoslavije in niso imeli demografske moči, da bi imeli takšen nadzor nad Jugoslavijo, kot ga imajo Kastiljci nad Španijo. Kastiljci tako lažje kot Srbi vztrajajo pri centralizirani državi.
Velika številčna prevlada Kastiljcev nad Katalonci je pred desetletji fašističnemu diktatorju Francu tudi omogočila, da je neizprosno zatiral Katalonce in Baske ter med drugim prepovedal rabo katalonskega in baskovskega jezika. To Francovo zatiranje nekastiljskih narodov je bilo podobno Mussolinijevemu zatiranju Slovencev v času fašizma.
V Kataloniji živi veliko Kastiljcev
Težava katalonskih zagovornikov samostojnosti je tudi, da v Kataloniji živi precej priseljencev iz drugih španskih pokrajin, ki niso tako navdušeni nad odcepitvijo Katalonije.
Demografsko je položaj v Kataloniji podoben položaju, v katerem so bile baltske republike v času osamosvajanja od Sovjetske zveze.
V tem oziru je Katalonija leta 2017 bolj kot Slovenija leta 1990 podobna baltskim državam, zlasti Latviji in Estoniji. V teh dveh državah je delež rusko govorečega prebivalstva v času njunega osamosvajanja od Sovjetske zveze v letih 1990 in 1991 znašal približno 40 odstotkov.
Baltski narodi se osamosvojijo brez referendumov
Zato ne preseneča, da nobena od baltskih sovjetskih republik ni izvedla referenduma, ampak so samostojnost razglasili njihovi parlamenti. Pri tem so se Litva, Estonija in Latvija sklicevale na dejstvo, da so bile pred sovjetsko okupacijo leta 1940 neodvisne države in da gre zgolj za obnovitev neodvisnosti.
Če bi baltske države leta 1990 ali 1991 razpisale referendume in bi lahko glasovali tudi rusko govoreči prebivalci, izidi referendumov ne bi bili podobni izidu slovenskega plebiscita, na katerem je za samostojnost glasovalo 88,2 odstotka volivcev, ampak bi bili odstotki bližji odstotkom na katalonskem referendumu.
Na referendumu o neodvisnosti Katalonije 1. oktobra letos, ki ga je zaznamovalo nasilje španske državne policije in orožništva, je glasovalo malce več kot 43 odstotkov vseh katalonskih volivcev. Za jih je obkrožilo več kot 92 odstotkov.
V Kataloniji na referendumu ne more biti prepričljive večine za osamosvojitev
Na katalonskem referendumu je za neodvisnost glasovalo okoli 39 odstotkov vseh volivcev. Je pa treba upoštevati, da so španske oblasti precej ovirale glasovanje (zaplembe glasovnic pred referendumom, zaplembe volilnih skrinjic …). A tudi v idealnih pogojih bi za neodvisnost glasovala le okoli polovica vseh katalonskih volivcev.
V Kataloniji niti ni tako soglasne podpore odhodu iz Španije med Katalonci, kot je bilo leta 1990 med Slovenci enoglasno navdušenje nad odhodom iz Jugoslavije.
Katalonci so se s Kastiljci združili že v 15. stoletju
Ne pozabimo, da je Katalonija del Španije že od 15. stoletja, ko sta se združili Aragonija, del te je bila današnja Katalonija, in Kastilja. Številni Katalonci imajo zato občutek pripadnosti Španiji, četudi so ponosni na svoj jezik in kulturo.
Katalonci so del španske države, kot jo pojmujemo danes, postali v 15. stoletju, ko sta se poročila kastiljska kraljica Izabela I. in aragonski kralj Ferdinand II. Na fotografiji: Mavri v Granadi se vdajajo vojski, ki jo vodita Izabela in Ferdinand.
Na drugi strani smo bili Slovenci v okviru Jugoslavije le slabih 70 let. Poleg tega so bile znotraj Jugoslavije precej večje razlike glede zgodovine, kulture in vere (delitev na katolike, pravoslavce in muslimane), kot so v Španiji.
Podobnosti med Katalonijo in Škotsko
S tega zornega kota je Katalonija precej podobna Škotski. Škoti so zelo ponosen narod, a je večina, kar je pokazal referendum leta 2014, zelo navezana na Veliko Britanijo, ki je nastala leta 1707 z združitvijo Anglije in Škotske.
A po drugi strani imajo Katalonci v primerjavi s Škoti smolo, da Kastiljci niso Angleži in da Španija ni Velika Britanija. London je s tem, da ni oviral škotskega referenduma, pokazal veliko večjo demokratičnost, kot jo kaže Madrid. Trda politika Madrida je tako že vzbudila primerjave s Francovim zatiranjem Kataloncev.
Katalonci so že več stoletij del Španije, tako kot so Škoti že več stoletij del Velike Britanije.
Katalonija je brez podpore velikih sil
Težava Katalonije je tudi, da nima močnih zaveznikov v tujini. Res je, da so tudi slovenski neodvisnosti številne najmočnejše države na svetu na začetku nasprotovale (ZDA, Francija …), a na drugi strani smo imeli močnega zaveznika v Nemčiji.
Katalonija te sreče nima, saj je Nemčija proti neodvisnosti Katalonije. Tudi številne velike evropske države, ki se same bojijo sredobežnih teženj (na primer Francija), so proti katalonski neodvisnosti.
Katalonija nima močnih zaveznikov v Evropski ljudski stranki ali Socialistični internacionali
Ker so proti neodvisnosti Katalonije tako španski socialisti kot vladajoča Ljudska stranka premierja Mariana Rajoya, Katalonija tudi nima zaveznikov v obeh največjih strankarskih zvezah – Evropski ljudski stranki (EPP) in Socialistični internacionali.
Velike države in EU so za zdaj še trdno na strani enotne Španije - kljub policijskemu nasilju in grožnjam Madrida, da bo Kataloniji odvzel avtonomijo.
Zlasti znotraj EPP ima Rajoy, ki je poleg nemške kanclerke Angele Merkel edini politik iz vrst EPP, ki vodi katero od velikih evropskih držav, veliko težo in vpliv. Španski konservativci so trenutno znotraj EPP po moči in vplivu takoj za nemškimi krščanskimi demokrati.
Katerakoli članica EPP, tudi slovenska, ki bi se na evropski ravni nedvoumno in odločno postavila na stran Kataloncev, bi se morala spopasti z jezo in zamero španskih konservativcev.
Zakaj neodvisna Katalonija ne bi bila najbolj levičarska evropska država
Po referendumu so se začele tudi v Sloveniji širiti razlage, da je katalonska odcepitev od Španije nekakšen projekt najbolj radikalnih levih strank v Kataloniji in da bi bila neodvisna Katalonija najbolj levičarska evropska država.
Ta razlaga je seveda popolnoma zgrešena in privlečena za lase. V resnici imamo v Kataloniji na obeh straneh – tako na strani zagovornikov neodvisnosti kot zagovornikov enotnosti Španije – tako konservativce in liberalce kot levičarje.
Ljudska stranka Mariana Rajoya, ki jo je po padcu Francove diktature ustanovil nekdanji Francov notranji minister, ima v Evropski ljudski stranki zelo močen vpliv.
V taboru zagovornikov neodvisnosti so pripadniki desnice in levice
Predsednik katalonske regionalne vlade Carles Puigdemont je liberalec. Zveza strank Junts pel Sí (sl. Skupaj za neodvisnost), iz katere prihaja, poleg liberalcev združuje še krščanske demokrate, socialdemokrate in nacionalno usmerjene levičarje.
Levo od Junts pel Si je stranka Cup, ki je protikapitalistično usmerjena levičarska stranka, ki brezkompromisno zagovarja samostojno Katalonijo.
V taboru nasprotnikov neodvisnosti so pripadniki desnice in levice
Podobno ideološko pestra je stran nasprotnikov katalonske osamosvojitve od Španije: liberalci, socialisti, konservativci in radikalni levičarji, ki so povezani s Podemosom. Skratka, neodvisna Katalonije nikakor ne bi bila najbolj levičarska država v Evropi, kot strašijo številni nasprotniki katalonske osamosvojitve.
Proti neodvisni Kataloniji je tudi španska skrajna desnica. Na fotografiji: pripadniki španske skrajne desnice na shodu proti osamosvojitvi Katalonije.
Neodvisna Škotska bi bila bolj socialistična država kot neodvisna Katalonija
Veliko bolj levičarska od neodvisne Katalonije bi bila morebitna neodvisna Škotska, saj ima tam glavno besedo levičarsko usmerjena Škotska nacionalna stranka.
Slovenija je imela leta 1991 več vzvodov gospodarske neodvisnosti, kot jih ima Katalonija
Razlika med Slovenijo v letih 1990 in 1991 ter Katalonijo 2017 je tudi v tem, da je Slovenija imela takrat v rokah več vzvodov nadzora nad gospodarstvom, kot jih ima zdaj Katalonija.
Po referendumu je veliko katalonskih zasebnih velepodjetij že napovedalo prenos sedežev v druge dele Španije v primeru osamosvojitve, slovenska družbena podjetja leta 1991 pa so bila trdno priklenjena na Slovenijo.
