Ponedeljek, 10. 2. 2020, 4.00
4 leta, 9 mesecev
Zločini, ki jih je nad Slovenci storila fašistična roka
Termometer prikazuje, kako vroč je članek.
Termometer prikaže, kako vroč je članek.
7,88
69
Fašisti so po koncu prve svetovne vojne kmalu začeli napade na Slovence. Med drugim so leta 1920 požgali in uničili Narodni dom v Trstu, ki je bil simbol slovenske navzočnosti v mestu. Zatiranje in raznarodovanje Slovencev sta se še okrepila, ko se je v Italiji na oblast povzpel vodja fašistov Benito Mussolini.
Italija se vsako leto 10. februarja spominja žrtev fojb in eksodusa Italijanov iz Istre, z Reke in iz Dalmacije, na drugi strani pa načrtno pozablja fašistične zločine.
Na dan spomina na žrtve fojb in eksodusa zlasti nabirajo volilne glasove italijanski desni politiki – od desnosredinskih do tistih na najbolj skrajnem desnem robu. Tako je bilo tudi na lanski slovesnosti v Bazovici.
Že pred slovesnostjo so za vznemirjenje med slovensko manjšino v Italiji poskrbeli v podmladku neofašističnega gibanja CasaPound, ki je na zid pred slovenskim višješolskim centrom v Gorici nalepilo plakate z gesli gibanja, na ograjo zavoda pa izobesilo transparent v počastitev žrtev fojb.
Salvini enači fojbe in Auschwitz
Olje na ogenj je na svojem računu na Twitterju prilival tudi vodja Lige in tedanji italijanski notranji minister Matteo Salvini z besedami, da je prišel v Bazovico, da bi počastil žrtev tisočih rojakov, ki so jih komunisti samo zaradi tega, ker so bili Italijani, mučili, pobili in večkrat še žive vrgli v brezna. Še dlje je šel Salvini na sami slovesnosti, na kateri je dejal, da so otroci, umrli v fojbah, in tisti, ki so umrli v nacističnem taborišču Auschwitz, enaki mučenci.
Matteo Salvini je Ligo, ki se je nekdaj zavzemala za osamosvojitev Severne Italije oziroma Padanije od Rima, spremenil v bolj nacionalno usmerjeno stranko, ki nabira volilne glasove tudi z retoriko o fojbah. Že lani je načrtno netil strasti s svojimi izjavami pred in med slovesnostjo od dnevu spomina na žrtve fojb ter po njej, v Bazovico pa prihaja tudi letos.
S Salvinijem je v nabiranju političnih točk med italijanskimi desnimi volivci tekmoval takratni predsednik Evropskega parlamenta Antonio Tajani, ki prihaja iz vrst Berlusconijeve Naprej Italija. Na slovesnosti je zbrano množico navduševal z vzklikanjem, "naj živi Trst, naj živi italijanska Istra, naj živi italijanska Dalmacija".
Tajani se je pozneje, ko je zaradi njegovih besed završalo v Sloveniji in na Hrvaškem, posipal s pepelom, da je bil napačno razumljen in da ni šlo za ozemeljske zahteve.
Molk o zločinih, ki jih je zagrešila roka fašista
Če je Tajani stopil korak nazaj, pa je Salvini na protest slovenskega premierja Marjana Šarca odvrnil, da jih ne razume. "Ne verjamem, da je otrok, ki ga je ubila nacistična roka, drugačen od otroka, ki ga je ubila roka komunista," je povedal v pogovoru na italijanski televiziji, ki ga je imel dva dneva po slovesnosti v Bazovici.
Salvini, kar je nasploh pogosto med italijanskimi politiki, pa pri enačenju nacističnih in komunističnih zločinov ni omenil zločinov, ki jih je storila fašistična roka. Ta pozaba italijanskih fašističnih zločinov je seveda načrtna. Italija namenoma skuša zamolčati fašistično zatiranje Slovencev in se iz države, ki je poleg Hitlerjeve Nemčije najbolj soodgovorna za drugo svetovno vojno, preleviti v žrtev.
Nekdanji predsednik Evropskega parlamenta Antonio Tajani je lani na slovesnosti ob dnevu spomina na žrtve fojb dvignil precej prahu z vzkliki o italijanski Istri in italijanski Dalmaciji, ki se jih je dalo razlagati kot ozemeljske zahteve do Slovenije in Hrvaške.
Italijanski pohlep po tujih ozemljih
Korenine sporov med Italijani na eni strani ter Slovenci in Hrvati na drugi strani, ki so krvavi vrhunec doživele med drugo svetovno vojno, segajo v 19. stoletje. Če je italijansko narodno gibanje v začetku imelo pravičen cilj, to je združiti Italijane v enotno državo in se osvoboditi tuje nadoblasti, se je osvobajanje kmalu spremenilo v željo po osvajanju tujega ozemlja.
Tako je Italija v skladu s tajnim Londonskim sporazumom leta 1915 vstopila v prvo svetovno vojno na strani antantnih sil v zameno za ozemeljske pridobitve na račun Avstro-Ogrske. Ta sporazum je bil javno razkrit po oktobrski revoluciji leta 1917, ko so boljševiki objavili tajne sporazume, ki jih je sklenila carska Rusija. Na podlagi Londonskega sporazuma je Italija po prvi svetovni vojni zahtevala tudi velik del slovenskega in hrvaškega narodnega ozemlja.
Italijansko zatiranje Slovencev
Z Rapalsko mirovno pogodbo leta 1920 so tako Italijani dobili tretjino slovenskega narodnega ozemlja, na katerem je živela četrtina slovenskega prebivalstva. Dobili so tudi hrvaški del Istre, Reko in Zadar. Italija je po osvojitvi ozemlja začela politiko raznarodovanja in poitalijančevanja. Še zlasti se je zatiranje Slovencev in Hrvatov okrepilo, ko so oblast v Italiji prevzeli fašisti Benita Mussolinija.
Na letošnji slovesnosti v Bazovici menda ne bo Tajanija, bo pa Salviniju tokrat družbo delala vodja stranke Bratje Italije Giorgia Meloni, ki je bila v mladosti članica neofašistične stranke MSI.
Začelo se je priseljevanje Italijanov, prepovedana je bila raba slovenskega jezika v javnosti, vse slovenske priimke so poitalijančili. Narodno zavedne Slovence so zapirali, preganjali in ustrahovali, slovenske učitelje so načrtno pošiljali v notranjost Italije, da bi jih ločili od slovenskih otrok. Veliko primorskih Slovencev je zaradi zatiranja odšlo v Kraljevino Srbov, Hrvatov in Slovencev. Tisti, ki so ostali, so kot odgovor na fašistično zatiranje ustanovili narodnoobrambno organizacijo Tigr.
Bazoviške žrtve in Lojze Bratuž
Pripadniki Tigra so bili med drugim Ferdo Bidovec, Fran Marušič, Alojz Valenčič in Zvonimir Miloš, ki so jih Italijani leta 1930 usmrtili pri Bazovici. Prav tako so bile roke fašistov tiste, ki so decembra 1936 goriškemu skladatelju in zborovodji Lojzetu Bratužu v grlo na silo zlile mešanico strojnega olja in bencina. Nesrečni Bratuž, katerega edini greh je bil, da se ni hotel odpovedati svojemu jeziku, je zaradi zastrupitve, ki je povzročila razpadanje jeter in ledvic, počasi in mučno umiral. Umrl je 16. februarja 1937.
Leta 1941 je fašistična Italija sodelovala v napadu na Jugoslavijo. Skupaj s Hitlerjevo Nemčijo, Madžarsko in Pavelićevo NDH je slovensko narodno ozemlje razkosala na štiri dele. Napad in okupacija Slovenije je bilo tisto izvirno zlo, ki je ustvarilo razmere za netenje bratomorne vojne med Slovenci.
Italijani so kot okupatorji streljali talce, pobijali civiliste in zapirali Slovence v koncentracijska taborišča (najbolj znana sta bila Gonars in Rab). V italijanskih koncentracijskih taboriščih je bilo okoli 30 tisoč Slovencev, večinoma civilistov, žensk in otrok. Samo na Rabu je zaradi neznosnih razmer in bolezni umrlo 1.200 Slovencev, od tega več kot sto otrok.
Zgodba o Lojzetu Bratužu je ena od najbolj tragičnih zgodb fašističnega zatiranja Slovencev. Ker je kot zborovodja pevskih zborov pomagal ohranjati slovenščino na Goriškem, je postal tarča fašistov. Decembra 1936 so mu fašisti na silo v grlo zlili mešanico bencina in strojnega olja. Umrl je dva meseca pozneje, dan pred svojim 35. rojstnim dnevom.
Maščevalni poboji in fojbe
Brez dvoma je že po porazu fašistične Italije leta 1943 prišlo v Istri do posameznih maščevanj nad Italijani. Po kapitulaciji Nemčije in osvoboditvi Goriške in Trsta pa so jugoslovanske oblasti na Goriškem in Tržaškem zaprle med 7.000 do 8.000 vojakov in civilistov (med njimi so bili tudi Slovenci), od tega jih je umrlo okoli 1.600. Nekaj jih je končalo v fojbah oziroma kraških breznih, drugi pa so umrli v zaporih in taboriščih v drugih delih Jugoslavije. Med žrtvami so bili fašisti in njihovi sodelavci, a tudi ljudje, ki niso bili fašisti, ampak so zgolj nasprotovali komunizmu.
Čeprav Salvini pravi, da so žrtve v fojbah umrle samo zaradi tega, ker so bili Italijani, pa so bili med žrtvami tudi Slovenci in Hrvati. To pomeni, da ni šlo za načrtno etnično čiščenje Italijanov, ampak so bili poboji v veliki meri ideološko motivirani. Tudi Salvinijeve besede o otroških žrtvah v fojbah, ki jih je umorila komunistična roka, so najverjetneje napačne, saj po podatkih slovensko-italijanske zgodovinske komisije med pobitimi v fojbah ni bilo otrok.
69