Zakaj nas mora biti strah početja italijanskih politikov? #analiza

Na jutro kulturnega praznika je dijake slovenskega višješolskega središča v Gorici pričakalo neljubo presenečenje. Neznanci so čez noč na zid ob vhodu nalepili plakate mladinske sekcije neofašističnega italijanskega gibanja CasaPound.

Le tri tedne pred tem so se njegovi člani zbrali na Trgu svetega Antona v Gorici. Šlo je že za drugi njihov shod tik ob slovenski meji v slabih treh mesecih. Na prvem, ki so ga organizirali v začetku novembra v Trstu, se je zbralo 2.000 ljudi, ki so zaznamovali stoletnico konca prve svetovne vojne, po kateri se je italijanska vzhodna meja premaknila do Logatca in Reke. Pred kratkim je CasaPound v Trstu ustanovila lokalno podružnico.

Antonio Tajani Foto: Reuters Incidenta na slovesnosti v Bazovici, kjer je predsednik Evropskega parlamenta Antonio Tajani vzkliknil "Živela italijanska Istra, živela italijanska Dalmacija, živeli italijanski ezuli", zato ni mogoče obravnavati kot zgodbe za en dan, ampak je treba nanj gledati v kontekstu drugih dogajanj v Italiji v zadnjih mesecih.

Čeprav je CasaPound v političnem smislu marginalna stranka (ta konec tedna je na lokalnih volitvah v pokrajini Abruzzo zbrala le slabega pol odstotka glasov), je krepitev njenega delovanja na slovenskih narodnostnih ozemljih v zadnjih mesecih pomemben simptom časa. Sovpada namreč z obdobjem, ko se v samem vrhu italijanske politike spet krepi retorika medvojnih let – in to v dobesednem pomenu besede.

Novice Predsednik Evropskega parlamenta se je opravičil za besede, ki so razburile Slovenijo #video

Ljubezen med Salvinijem in CasaPound

Julija lani je Matteo Salvini, italijanski notranji minister in de facto šef aktualne vlade, na družbenem omrežju Twitter na kritike, da s svojo protimigrantsko retoriko širi ksenofobijo in rasizem, odgovoril z italijansko frazo "Tanti nemici, tanto onore" (Veliko sovražnikov, veliko časti). Gre za skoraj dobesedni zapis ene od znanih izjav Benita Mussolinija. Salvini jo je objavil prav na rojstni dan nekdanjega italijanskega fašističnega diktatorja. Zagotovo ne po naključju.

Tudi sicer prvak italijanske protimigrantske politike, ki ima vedno več privržencev tudi v Sloveniji, svojih simpatij do dučeja niti ne skuša prikriti. Dobro namreč ve, da so Mussoliniju naklonjeni številni privrženci njegove stranke Liga.

Ljubezen je obojestranska. Črnosrajčniki na neofašističnih shodih vzklikajo tudi slogane podpore Salviniju, ki je v njihovih očeh najboljši mogoči približek Mussolinija. Tudi Salvinijeva Liga in CasaPound imata več ideoloških skupnih točk. Obe nasprotujeta migrantom, EU in globalizaciji.

Težko bi bilo trditi, da je CasaPound nekakšno radikalno krilo Lige, a povezave med njima so nesporne. Njuni člani so pred leti skupaj sodelovali na protestih proti nastanitvenim centrom za azilante. Luka Traini, desničarski skrajnež, ki je oktobra lani s pištolo napadel in ranil šest ljudi v italijanskem mestu Macerata, je bil kandidat Lige na volitvah, ki je imel dokazane stike s CasaPound. Preiskovalci so v njegovem stanovanju našli več nacističnih simbolov in izvod Hitlerjeve knjige Moj boj.

Novice Ob odprtju sedeža CasaPound v Trstu shod proti fašizmu

Kdo v resnici izkrivlja zgodovino?

V nedeljo je bil v Bazovici tudi Salvini, ki je požel daleč največji aplavz. Dajal je vtis, da v državi vladajo izredne razmere. Kot član civilne vlade je tam stal v policijski bundi. "Kaj je bila njihova krivda (pobitih, op. a.)? To, da so bili Italijani. Kdor zanika, dvakrat ubije. Mi ne pozabimo," je zapisal na Twitterju. Po tej razlagi so bile fojbe v resnici etnično pogojen genocid, ki je prišel "z neba", po desetletjih sobivanja med Slovenci, Hrvati in miroljubnimi Italijani na tem območju.

Foto: STA ,

Gre za interpretacijo zgodovine, ki ne bi mogla biti bolj napačna in manipulativna. Povsem namreč prezre dogajanja, ki so ob koncu druge svetovne vojne pripeljala do fojb. Na hitro jih obnovimo:

• Po razpadu Avstro-Ogrske, ki je sledil njenemu porazu v prvi svetovni vojni, sta Kraljevina Italija in novonastala Kraljevina Srbov, Hrvatov in Slovencev leta 1920 podpisali rapalsko pogodbo, s katero je četrtina slovenskega narodnostnega ozemlja prešla pod Italijo. Istega leta je bil požgan Narodni dom, sedež slovenskih organizacij v Trstu.
• To je bil le uvod v dve desetletji nasilnega potujčevanja. Ko je leta 1922 na oblast v Italiji prišel Mussolini, so fašisti prepovedali vse slovenske in hrvaške narodne ustanove, poitalijančili šole, učitelje ali premestili ali upokojili, zatrli več sto slovenskih društev, prepovedali uporabo slovenskega jezika v javnosti in pri verskih obredih. Slovenska in hrvaška manjšina sta kot politična subjekta prenehali obstajati. Nasprotnike italijanizacije je oblast ali zaprla ali pobila.
• Vse to obdobje je italijanski fašizem kazal jasne želje po ozemeljski širitvi na vzhodno obalo Jadrana. Leta 1941 je Italija skupaj z Nemčijo in njenimi zaveznicami napadla Jugoslavijo. Do kapitulacije leta 1943 je bilo pod njeno okupacijo območje Ljubljane in Dolenjske do Save, s sporazumom s hrvaško ustaško vlado pa je v roke dobila še Dalmacijo.
• Po letu 1943 je območje Primorske in Istre prešlo v roke Nemcev, ki so v opuščeni Rižarni pri Trstu ustanovili taborišče za množično uničevanje Slovencev, Hrvatov in tudi Italijanov. Razmahnilo se je partizansko gibanje, jugoslovanska vojska pa je dve leti pozneje osvobodila Trst.

Kaj je ugotovila komisija zgodovinarjev

Za razčiščevanje preteklih dogodkov in odnosov sta obe državi leta 1993 ustanovili mešano komisijo slovenskih in italijanskih zgodovinarjev. Takrat je vlado vodil Janez Drnovšek. Sedem let pozneje je komisija objavila dokument, ki ga je tedanji zunanji minister Dimitrij Rupel opisal kot "poročilo za prihodnost", češ da "prinaša spoznanje, da zgodovinska nasprotja ne smejo prerasti v nasprotja sedanjosti in obremenjevati odnosov v prihodnosti". Žal se ne bi mogel bolj motiti.

Kaj je ugotovila komisija? Pri prvih fojbah, v Istri leta 1943, po njenem mnenju ni šlo za del nekakšnega genocidnega načrta, ampak lokalno maščevanje. "Poboji niso bili zagrešeni le iz narodnostnih in socialnih motivov, temveč tudi zato, da bi prizadeli lokalni vladajoči sloj," je zapisala.

Janez Drnovšek Foto: STA , Pri pobojih dve leti pozneje je dala nekoliko drugačno oceno. Šlo je za državno nasilje, je ugotovila komisija, ki sta jo vodila Milica Kacin Wohinz in Giorgio Conetti. Poboje je že izvajala zmagovita jugoslovanska vojska, a spet ne zaradi genocidnih vzgibov. Po oceni komisije so "večinoma izhajali iz predhodnega načrta, v katerega se je stekalo več silnic: prizadevanje za odstranitev oseb in struktur, ki so bile tako ali drugače (tudi ne glede na osebno odgovornost) povezane s fašizmom, z nacistično nadoblastjo, s kolaboracijo ...".

Povojna oblast je takrat v Gorici, Trstu in Kopru aretirala do sedem do devet tisoč ljudi. Večino jih je izpustila. Na območju, ki so ga obvladovali slovenski partizani, je bilo pobitih okrog 1.600 ljudi, je pozneje ugotavljala zgodovinarka dr. Nevenka Troha, članica slovenskega dela komisije.

Večina usmrčenih naj bilo policijskih agentov, karabinjerjev, pripadnikov drugih italijanskih varnostnih sil, ovaduhov ali financerjev fašističnega gibanja. V povojnem kaosu so bili primeri likvidacij po pomoti. Seveda je vsaka takšna smrt, enako kot zunajsodni poboji na slovenskih tleh, vredna obsodbe, a se je pri tem nikakor ne sme izrabljati za politične in druge cilje.

Novice Bernard Brščič bo moral na zagovor k delodajalcu

Bazovica – svetišče (neo)fašistov

Čeprav je odmik Titove Jugoslavije od Sovjetske zveze po letu 1948 privedel do konsenza, da naša nekdanja država ni vztrajala pri sojenju italijanskim vojnim zločincem, Italijani pa so bili tiho o fojbah, so te v očeh (neo)fašistov postale mit. Mediji so ves čas napihovali številke pobitih. Poročali so celo o sto tisoč žrtvah, samo v Bazovici naj bi jih bilo okrog 2.700. To je po zatrjevanju več zgodovinarjev popolna laž.

Kot že omenjeno, se za tem skriva širše sporočilo. Prav Bazovico je italijanska desnica spremenila v nekakšno svetišče vere v Italijo kot državo, ki je bila v drugi svetovni vojni na pravi strani. Bila je torej žrtev in ne agresor, kar jo seveda odrešuje odgovornosti za vse zločine.

Matteo Salvini Foto: Reuters Italija zaradi pravočasnega prestopa na stran zaveznikov in specifičnega položaja po hladni vojni v nasprotju z Nemčijo ni šla skozi procese denacifikacije. V današnjem italijanskem kolektivnem spominu zato zločinske narave fašističnega režima ni, čeprav so italijanski zgodovinarji o tem napisali vrsto knjig.

Meje se pomikajo tudi s kulturnimi deli, recimo z leta 2005 posnetim filmom Srce v breznu, ki je sprožil ostre kritike v Sloveniji in na Hrvaškem. Zgodovinarji iz obeh držav so nekaj let pozneje izdali knjigo Fojbe, a italijanski propagandni stroj melje naprej.

Zmotno bi bilo misliti, da je Salvini osamljen pri svojem stališču o Italijanih kot žrtvah slovanskega genocida. To stališče je na slovesnosti v Rimu ta konec tedna v nekoliko drugačni obliki ponovil italijanski predsednik Sergio Mattarella. V govoru o "veliki italijanski tragediji" je nastopil proti "nekaterim revizionističnim in redukcionističnim zgodovinarjem, ki skušajo pojav povojnih likvidacij opravičevati v logiki maščevanja zaradi zločinov fašizma".

To seveda ni nekaj novega. Nekdanji italijanski predsednik Giorgio Napolitano je že leta 2007 slovenske partizane označil za agresorje. "Fojb in eksodusa se ne sme pozabiti," je govoril.

Novice Generacija identitete: skrajno gibanje, ki je z volitvami v Sloveniji dobilo nov zagon

Od vinjet in drugega tira do "italijanske Istre"

V resnici italijanska politika vseh barv vprašanje fojb intenzivno zlorablja že od začetka devetdesetih let prejšnjega stoletja. Do takrat je to počela le desnica, sledilo pa je več dogodkov.

Končala se je hladna vojna, Jugoslavija je razpadla na več manjših in šibkejših držav. Korupcijski škandali in afera Čista roka so povzročili sesutje skoraj celotne dotedanje italijanske politične elite. To je na vrh države pripeljalo Silvia Berlusconija, ki je v Mussoliniju vedno videl "dobrega voditelja".

Berlusconijev politični dedič, tesen prijatelj in naslednik je tudi Tajani, dolgoletni vplivni član stranke Naprej Italija. Do Slovenije nikoli ni imel pretiranih simpatij. Kot komisar za promet je od naše države zahteval uvedbo kratkotrajnih vinjet, takrat pa naj bi precej lobiral tudi proti gradnji drugega tira Divača-Koper, ki neposredno posega v interese pristanišča v Trstu. 

Čeprav je trenutno v Bruslju, je Tajani eden najvplivnejših igralcev na vedno kompleksnem in na videz kaotičnem italijanskem političnem prizorišču. Njegovo vzklikanje italijanski Istri in Dalmaciji gre razumeti tudi ali predvsem kot notranjepolitični nastop, s katerim je želel del šova v Bazovici ukrasti Salviniju.

Foto: Tina Deu

Italija, sidrišče novega populizma

A to veliko pove tudi o trenutni italijanski politični klimi. Konec maja EU čakajo volitve, ki bodo kot še nikoli do zdaj odločale o prihodnosti te politične povezave. Italija jih pričakuje morda v nikoli slabšem stanju.

Njeno gospodarstvo je v recesiji, ki ga bodo dodatno ohladile še vedno bolj vidne težave Nemčije. Pričakovati je, da bodo volitve svojevrstni referendum o EU in evru. Italija je edina članica območja evra, ki ji pridružitev skupni valuti v nobenem obdobju ni prinesla trajnejše gospodarske rasti. Njen bruto družbeni proizvod (BDP) je nižji kot leta 2005. V absolutnem smislu je Italija najbolj zadolžena država z evrom, saj ima za 2.300 milijard evrov dolga, večinoma v lasti domačih bank. Že več let se spopada s kronično brezposelnostjo.

Na oblasti v Rimu je dokaj šibka populistično-desna vlada, ki je kot verjetno prva v zgodovini odkrito sovražna do EU. Zapleta se v spore z drugimi državami EU, pri čemer je dojemljiva tudi za vplive iz Rusije.

Salvini je po jesenskih volitvah na Bavarskem navdušeno tvitnil "Arrivederci Merkel, Schulz in Juncker". Luigi Di Maio, namestnik predsednika vlade in vodja gibanja Pet zvezdic, je konec januarja odkrito napadel Francijo in ji očital odgovornost za migrantsko krizo zaradi njene kolonialne preteklosti, zaradi česar je moral italijanski veleposlanik na zagovor. V istem času je sporočil, da nove hitre železniške povezave s Francijo ne bo. "Kdo pa se sploh želi peljati v Lyon?" je to utemeljil Di Maio.

Foto: Reuters

Edini odgovor je Evropa prve hitrosti

Popolna "trumpizacija" italijanske politike, ki jo uspešno podpihuje in izvaža nekdanji svetovalec ameriškega predsednika Steve Bannon, je lahko v trenutnih gospodarskih razmerah toksična.

Časi, ko sta lahko Nemčija in Francija "pomagali" k odhodu Berlusconija, so namreč že zdavnaj minili. Italija je gospodarski in finančni bolnik, ki je "prevelik, da bi padel". To v Rimu vedo, zato se lahko z EU zapletajo v večmesečne spore o proračunskih načrtih, hkrati pa volivcem obljubljajo zniževanje upokojitvene starosti in druge všečne ukrepe.

Aktualna politična elita ima za svoje tegobe že vnaprej pripravljene krivce: migrante, Nemčijo in Francijo, globaliste, komuniste, revizioniste ... Občasni talki njenega boja za obstanek bosta očitno tudi Slovenija in Hrvaška. Razlika je za zdaj še jasna. Če so bile Primorska, Istra in Dalmacija pred stoletjem cilj, so trenutno "le" postranska škoda notranjih iger. A zgodovina je polna zgodb, ki nas učijo o tem, da je duha, ko enkrat uide iz steklenice, skoraj nemogoče brez težav spraviti nazaj.

Čas danes je precej drugačen kot pred desetimi leti. Stari demoni že zdavnaj niso več tabu. Slovenska (zunanja) politika mora zato pozornost obrniti z Venezuele. Vse sile mora usmeriti v Evropo prve hitrosti, najmočnejšo in edino obrambo pred vsemi relikti preteklosti, ki želijo porušiti temelje povojne Evrope.