Zakaj je Jugoslavija propadla in razpadla

V četrtek bomo v Sloveniji praznovali dan državnosti, v spomin na 25. junij 1991, ko je Slovenija razglasila samostojnost in neodvisnost ter se tako osamosvojila od nekdanje Jugoslavije in postala samostojna država.

Jugoslavija je bila večino časa nedemokratična država Ob tej priložnosti si poglejmo vzroka propada in razpada Jugoslavije. Jugoslavija (do leta 1929 pod imenom Kraljevina Srbov, Hrvatov in Slovencev) je obstajala med letoma 1918 in 1991, torej 73 let. Večino časa, okoli 61 let, je bila to država, ki ji je bila demokracija tuja.

Jugoslavija oziroma Kraljevina SHS je bila centralistična in unitaristična država, toda do leta 1929 jo lahko prištevamo med demokratične države (imela je večstrankarski sistem, bila je tudi kolikor toliko pravna država …).

Kraljeva diktatura Leta 1929, po 11 letih demokracije, je kralj Aleksander Karadjordjević predvsem zaradi nacionalnih napetosti med Srbi in Hrvati (vrhunec teh napetosti je bil umor hrvaškega voditelja Stjepana Radića v beograjskem parlamentu) odpravil demokratične institucije in uvedel diktaturo.

Med drugim je kralj ukinil ustavo in prepovedal vse stranke. Slovenskega voditelja Antona Korošca in druge prvake Slovenske ljudske stranke (SLS), ki je bila takrat daleč najmočnejša slovenska stranka, pa je kraljevi režim leta 1933 aretiral in jih poslal v Bosno, pozneje pa na otok Hvar.

Atentat na kralja Aleksandra Po oktobru 1934, ko je v Marseillu jugoslovanskega kralja umoril makedonski nacionalist (pomagali so mu hrvaški nacionalisti), je sicer prišlo do omehčanja diktature (državo je po smrti kralja vodil regent knez Pavel Karadjordjević).

Med letoma 1941 in 1945 je bila Jugoslavija okupirana in razdeljena: med nacistično Nemčijo, fašistično Italijo (do kapitulacije leta 1943), Madžarsko … Po drugi svetovni vojni pa je v državi zavladala partijska diktatura.

Demokracija porazi partijsko diktaturo Te komunistične partijske diktature, katere osrednji mož je bil do leta 1980 jugoslovansko usmerjeni Hrvat Josip Broz Tito, bilo dejansko konec z začetki večstrankarstva in volitvami v posameznih jugoslovanskih republikah – v Sloveniji so bile večstrankarske in svobodne volitve aprila 1990.

Večstrankarski sistem in svobodne volitve pa so še povečale osamosvojitvene težnje posameznih republik, zlasti Slovenije. Dobro leto po spomladanski volitvah leta 1990, na katerih je zmagala koalicija Demos, je bila tako Slovenija že samostojna država.

Ideologija jugoslovanskega unitarizma Nacionalne napetosti: to so bile rdeča nit vseh težav Jugoslavije. Predvojna Jugoslavija (ki ima sicer tudi svojo pozitivno plat kot branik majhnih slovanskih narodov pred imperializmom velikih sosed, zlasti zahodnih in severnih), je bila centralistična in unitaristična država.

Po vladajoči ideologiji jugoslovanskega unitarizma je bila Jugoslavija država treh plemen (srbskega, hrvaškega in slovenskega), ki so sestavljala jugoslovanski narod. Slovenci so bili tako po uradni ideologiji z naroda degradirani na raven plemena. Kraljeva diktatura še bolj okrepi jugoslovanski unitarizem Črnogorci in Makedonci pa niso bili priznani niti kot plemena, temveč so jih šteli za del Srbov. Tudi položaj bosanskih muslimanov je bil nejasen, saj so jih lastili tako Hrvati kot Srbi (prvi so trdili, da so bosanski muslimani potomci spreobrnjenih katoličanov, drugi, da so potomci spreobrnjenih pravoslavcev).

Jugoslovanski unitarizem je postal še močnejši po uvedbi kraljeve diktature. Tudi po ponovni uvedbi večstrankarstva s tako imenovano vsiljeno (oktroirano) ustavo iz leta 1931 niso bile dovoljene "plemenske" (tj. nacionalne) stranke, kot je bila med drugim Slovenska ljudska stranka. Ta je morala delovati v okviru vsejugoslovanske stranke – Jugoslovanske radikalna zajednice (JRZ).

Krvava druga svetovna vojna in povojna partijska diktatura Še zlasti so bile v Jugoslaviji srdite napetosti med Srbi in Hrvati. Te napetosti oziroma sovraštvo se je razbesnelo v času druge svetovne vojne (ustaška Neodvisna država Hrvaška …).

Po drugi svetovni vojni so komunisti z uvedbo partijske diktature te mednacionalne napetosti za nekaj desetletij potlačili. Ni bilo več ideologije treh plemen: narodi so spet postali narodi, mednje so bili prišteti tudi Makedonci in Črnogorci, leta 1971 so tudi bosanski muslimani dobili status naroda.

Težnje po unitarizmu in centralizmu krepijo osamosvojitvene težnje Slovencev Kljub temu so težnje po centralizmu in unitarizmu oziroma celo po oblikovanju enotnega (srbohrvaško govorečega) jugoslovanskega naroda ostajale, v času jugoslovanske gospodarske agonije v osemdesetih letih prejšnjega stoletja so se celo okrepile. To je po drugi strani okrepilo osamosvojitvene težnje posameznih narodov, zlasti Slovencev in Hrvatov.

Nacionalne napetosti so bile še bolj zapletene oziroma še bolj poudarjene zaradi precejšnjih razlik med narodi, ki so se leta 1918 združili v jugoslovansko državo. Te razlike so bile zgodovinsko pogojene: Slovenci in Hrvati so stoletja živeli v katoliških srednjeevropskih državnih tvorbah (Avstrija, Ogrska, sem lahko deloma prištejemo še Beneško republiko …), velik del Jugoslavije (pravoslavni in muslimanski) pa je bil stoletja del islamskega Otomanskega cesarstva, še prej pa pravoslavnega Bizantinskega cesarstva.

Napetosti med razvitim severom in manj razvitim jugom Te zgodovinske razlike so se kazale tudi v velikih razlikah v gospodarski razvitosti med razvitim severom in nerazvitim jugom. Slovenija je bila tako najrazvitejši del Jugoslavije, sledila je Hrvaška, velik del Jugoslavije (Kosovo, Makedonija …) pa je spadal med najbolj zaostale dele stare celine (kot primer: medtem ko je bila večina Slovencev že v času Habsburške monarhije pismenih, je bila na jugu Jugoslavije še dolgo časa velika večina prebivalcev nepismenih).

Gospodarske razlike so povzročale dodatne napetosti in vsesplošni občutek izkoriščanja: razviti sever je bil prepričan, da preveč njegovega denarja odteka proti Beogradu in revnemu jugu, nerazviti jug je bil prepričan, da sever države bogati na njihov račun.

Jugoslavija začne pokati po šivih Jugoslovanska dolžniška kriza je to nezadovoljstvo še povečala, saj so morale razvite republike, tj. Slovenija in Hrvaška, plačevati tudi dolgove nerazvitega juga. Na drugi strani so gospodarsko nerazvite republike zlasti najbogatejšo Slovenijo obtoževale, da izkorišča južne republike (češ da pri njih nabavlja poceni surovine, prodaja pa jim drage izdelke).

Vse te gospodarsko-razvojne razlike in vse večje nacionalne napetosti (kosovska kriza, vse močnejše težnje po oblikovanju tako imenovane Velike Srbije, ki so bile povezane z vzponom Slobodana Miloševića …) so povzročile, da je začela Jugoslavija pokati po šivih. Konec Jugoslavije Ko je partijska diktatura, ki je desetletja zatirala sredobežne sile v zvezni državi, ošibila, ko so mednacionalne napetosti postajale vse hujše in ko tudi tujina ni mogla z zunanjo prisilo ohraniti Jugoslavije (na vzhodu je bila komunistična Sovjetska zveza zaradi notranjih težav prešibka, zahodne države pa so sicer skušale preprečiti razpad Jugoslavije z obljubami o milijardni denarni pomoči, a ta taktika ni bila uspešna), je Jugoslavija razpadla.