Začetek konca Cerarjeve vlade?

Američani imajo izraz za vse – še posebej ko gre za politiko. 

Ena od bolj znanih je skovanka "lame duck", ki bi jo lahko najbolje prevedli kot hroma ali šepajoča raca. Ameriškim voditeljem jo prilepijo v zadnjem obdobju njihovega vladanja. Gre za čas, ko je predsednik uradno še na oblasti, a je zaradi bližajočega se izteka mandata v političnem smislu že precej oslabljen.  

Miro Cerar je predsednik stranke, ki je leta 2014 ustvarila najvišji rezultat v zgodovini slovenske parlamentarne demokracije. Osvojila je kar 36 poslanskih sedežev. V roke je dobila ključne vzvode vladanja: položaj premierja, predsednika državnega zbora in ministra za finance. Kljub temu Cerar danes v političnem smislu že spominja na "šepajočo raco". V zadnjih tednih je doživel več neprijetnih presenečenj.

• Poslanska skupina njegove Stranke modernega centra (SMC) je vladi najprej odrekla podporo pri uvajanju dodatka na položnicah za financiranje šestega bloka Termoelektrarne Šoštanj (Teš 6). Vlada je zato predlog umaknila.
   
• Zapletlo se je tudi s predlogom za imenovanje dveh novih članov nadzornega sveta Slovenskega državnega holdinga (SDH) – Željka Puljića in Franca Žmavca. Rdečo luč so mu prižgali v poslanski skupini SMC, nasprotujejo pa mu tudi Socialni demokrati (SD) in v največji opozicijski stranki SDS.
   
• Že pred tem je v največji vladni stranki zavrelo pri vprašanju zakona o tujcih, s katerim je država močno otežila položaj prosilcev za azil. Nasprotoval mu je Milan Brglez, predsednik državnega zbora in številka dve v SMC. Čeprav je Cerar sprva zahteval Brglezov odstop z vseh funkcij v stranki, se je pozneje umaknil. Morda tudi zaradi višjega Brglezovega mesta na lestvicah priljubljenosti.
   
• Zaradi vse glasnejšega nasprotovanja dveh koalicijskih partnerjev, Demokratične stranke upokojencev (DeSUS) in SD, bo zelo verjetno neslavno propadel tudi poskus zdravstvene reforme, paradnega projekta Cerarjevega mandata. 

Redne volitve bi morale biti na vrsti šele čez dobro leto dni. A nobenega dvoma ni, da se je kampanja že začela.

Manjše ali večje koalicijske krize niso več izjema, ampak pravilo. Nervoza raste. Oba partnerja, za zdaj SD bolj izrazito kot DeSUS, vse pogosteje pogledujeta tudi proti izhodu. Seveda nihče ne želi potegniti prve poteze. Znano je, da volivci v Sloveniji ne nagrajujejo strank, za katere menijo, da so pred tem zrušile vlado. Druga zgodba so tiste, ki z odhodi iz vlade zgolj grozijo, kar vedno znova uspešno dokazuje Karl Erjavec.

Preberite še:

Komunist ali liberalec? Stric iz ozadja ali svetovalec? Kdo je Janez Kocijančič? 

Dajte mi plačo, dom in zdravje. Le tako bom lahko srečen! 

Projekt TEŠ6 je bil laž. Višji računi za elektriko bodo resnica.

Od vizij do boja za plen

Cerar razmer ne obvladuje več. Celo v njegovi stranki vse glasneje poka. Večina poslancev SMC, političnih anonimnežev, ki so verjetno prvič in zadnjič prišli v državni zbor, se dobro zaveda, da si bo morala najpozneje čez dobro leto dni iskati nove službe. 

Tudi nekateri poslanci in člani SMC ne skrivajo več nezadovoljstva ob odločitvah vrha stranke, kjer ima eno od ključnih vlog vodja projektne pisarne v kabinetu predsednika vlade Aleksandar Kešeljević. Foto: STA , Nekateri zato ne skrivajo svojega nezadovoljstva ob odločitvah vrha stranke, kjer imata ključno vlogo vodja projektne pisarne Aleksandar Kešeljević in svetovalec za nacionalno varnost Erik Kopač, pred tem generalni sekretar SMC. Kot eden od glavnih kadrovikov stranke v ospredje stopa tudi član izvršnega odbora SMC Mitja Sojer - Mič, sicer znan ljubljanski frizer.  

Celo ministri iz vrst SMC se občasno med seboj udarijo pri posameznih zakonih.

Zadnji tak primer je novela zakona o kazenskem postopku, osrednjega dela pravosodne reforme, ki jo je na vlado prinesel minister za pravosodje Goran Klemenčič. Tam mu je nasprotovala ministrica za notranje zadeve Vesna Györkös Žnidar, ki že od izbruha begunske "krize" krepi vpliv. Že pred tem sta bila na različnih bregovih. Klemenčič recimo ni podprl zakona o tujcih. Prav tako ne zadnjega predloga za imenovanje Puljića in Žmavca za člana nadzornega sveta SDH.
 
Protislovje je popolno. Na eni strani vlada napoveduje velike projekte, celo "vizije", ki govorijo o sreči v letu 2050. Na drugi strani smo priča še zadnjemu spopadu za povolilni plen. Trenutno najbolj vroči fronti sta dve: kadrovanje v državnem gospodarstvu in zdravstvena reforma. 

Kadrovanje – lepilo, ki drži skupaj koalicijo

Več sogovornikov, tako iz vrst koalicije kot opozicije, nam je v zadnjih dneh zatrdilo, da je prav kadrovanje najmočnejše lepilo, ki še drži skupaj koalicijo. Spomladi se bo odločalo o nekaterih ključnih položajih v državi (ustavno sodišče, fiskalni svet, generalni državni tožilec) in njenih podjetjih: Petrolu, Telekomu Slovenije, Zavarovalnici Triglav … 

Afera Patria je ključni razlog, da je boj za ustavno sodišče že nekaj časa najpomembnejša politična tekma prvaka SDS Janeza Janše. Foto: Bojan Puhek Vložki so veliki, še večje pa bodo premije. Prav to je morda največje jamstvo, da bo koalicija nekaj časa še ostala skupaj. "Do poletja bomo še zdržali. Potem pa bomo videli, " nam je v neuradnem pogovoru dejal eden od najvplivnejših poslancev iz koalicijskih strank. 

O pomembnosti ustavnega sodišča ne kaže izgubljati besed. Ne le, da je s svojimi odločitvami nekakšen kažipot vrednot za državo in družbo. V zadnjih letih je nekajkrat zelo odkrito posegalo v politični boj.

Konec leta 2012 je šlo z odločitvijo, da sta referenduma o zakonih o Slovenskega državnega holdinga (SDH) in ukrepih za krepitev stabilnosti bank protiustavna, na roke drugi Janševi vladi, saj ji je s tem odprlo pot do ustanovitve Družbe za upravljanje terjatev bank (DUTB). 

Lani so ustavni sodniki s salomonsko odločitvijo o razlastitvi imetnikov obveznic državi in njenim bankam še za nekaj let prihranili morebitno plačilo odškodnin. Še pred tem so dovolili referendum o družinskem zakoniku, ki so ga državljani preprečljivo zavrnili, in razveljavili obsodilno sodbo v zadevi Patria. 

Prav ta je ključni razlog, da je boj za ustavno sodišče že nekaj časa najpomembnejša politična tekma Janeza Janše, ki si v tej zadevi na vsak način prizadeva doseči oprostilno sodbo. 

Ustavni sodniki – koalicija v Janševi pasti

Mandat šestih ustavnih sodnikov, ki so bili oziroma še bodo izvoljeni v obdobju Cerarjeve vlade, bo trajal do leta 2025 oziroma 2026. Čeprav za izvolitev štirih sodnikov, o katerih bo državni zbor odločal spomladi, zadošča 46 glasov, ki jih koalicija ima, je ključna spremenljivka v tej politični enačbi predsednik republike. 

Boruta Pahorja jeseni čakajo predsedniške volitve, na katerih računa tudi na glasove iz desnega političnega bazena. Teh ne želi odvrniti z "neuravnoteženo" izbiro sodnikov ustavnega sodišča. Foto: Matej Leskovšek Boruta Pahorja jeseni čakajo predsedniške volitve, na katerih računa tudi na glasove iz desnega političnega bazena. Teh ne želi odvrniti z "neuravnoteženo" izbiro, ki za prvaka SDS Janeza Janšo pomeni vse, kar je manj od najmanj dveh imen po njegovi volji. Za zdaj ima koalicija na mizi tri od štirih imen: Marijana Pavčnika, Mateja Accetta in Klemna Jakliča. 

Na tej točki so se v SMC odločili za nenavadno igro, s katero so izbiro ustavnih sodnikov pomagali spremeniti v politično kramarstvo. Vezali so jo namreč na uskladitev in izvolitev članov fiskalnega sveta, za katerega je v državnem zboru potrebna večina 60 glasov. 

Težko se je znebiti vtisa, da se je koalicija na čelu s SMC pustila ujela v past SDS. Janševi stranki je namreč sama dala v roke vzvod za večji vpliv pri odločanju o ustavnih sodnikih. Zakaj si je koalicija to dovolila, je težko razumeti. Še toliko težje je verjeti, da je bil razlog res strah pred ustavno obtožbo vlade, ki da vladi grozi zaradi nedelovanja fiskalnega sveta – organa, pristojnega za neodvisni nadzor javnih financ, ki ga zahteva tudi ustava. Prvi predlog koalicije za imenovanje članov fiskalnega sveta lani ni bil sprejet, ker je to preprečila prav SDS. 

Zgodba o izbiri ustavnih sodnikov tako ni vnovič razgalila le politične neizkušenosti največje vladne stranke, ampak tudi njene težave z iskanjem politične identitete. Medtem ko polzi proti desni strani sredine, jo v državnem zboru najvidneje predstavljajo poslanci, ki veljajo za leve, recimo Dragan Matić, Jani Mö​derndorfer in Saša Tabaković. 

Nervoza raste, časa za kadrovanje zmanjkuje

Prva Janševa in Pahorjeva vlada sta se kadrovanja v državnih podjetij lotili takoj po prihodu na oblast. Cerarjeva vlada je imela smolo, da so redne volilne skupščine ključnih podjetij v solastništvu države, na katerih bodo delničarji odločali o novih sestavah nadzornih svetov, na sporedu šele v zadnjem letu njenega mandata. 

Prav dejstvo, da časa zmanjkuje, histerijo ob kadrovskih zgodbah še stopnjuje. Najboljši primer je dogajanje, povezano z SDH, ki v imenu države upravlja njene deleže v podjetjih. 

Vse več je dvomov o kompetentnosti prve dame Slovenskega državnega holdinga Lidie Glavina. Foto: STA , Gre za institucijo, ki je že dlje kadrovsko ohromljena. Julija lani je zaradi dogajanja okrog Luke Koper odstopil predsednik uprave SDH Marko Jazbec. Čeprav naj bi iz kabineta predsednika vlade dobil zagotovila, da bo imel pri urejanju zadev v Luki krit hrbet, očitno ni bilo tako. 

Nato je bil SDH kar sedem mesecev brez šefa s polnim mandatom. Februarja ga je naposled dobila Lidia Glavina, to naj bi tja pomagal potisniti Kešeljević. Dvomov, ali je primerna za ta položaj, je vsak dan več. 

Mandat je Lidii Glavina uradno podelil nadzorni svet, v katerem že nekaj časa sedijo le trije od petih članov. Že od oktobra je prazen tudi položaj enega od treh članov uprave.

Zadnji poskus vlade, da bi zapolnila manjkajoča nadzorniška položaja, se spreminja v nov kadrovski polom. Ob nasprotovanju SD in opozicije bi moralo za izvolitev Puljića in Žmavca glasovati vseh 46 poslancev SMC in DeSUS. Premierju sta ostali dve možnosti: da sporni predlog umakne ali pa poskuša disciplinirati lastno poslansko skupino. Za zdaj se je odločil za drugo, bolj tvegano možnost. 

Vojna med SMC in SD

Epizoda z Žmavcem in Puljićem, nekdanjim članom uprave Telekoma Slovenije, ki ga je vlada predlagala kljub ugotovitvam Komisije za preprečevanje korupcije (KPK) o sumih koruptivnih ravnanj v takratnih poslih družbe, je dokončno razgalila ne le popolno pomanjkanje občutka, kdo izpolnjuje širše kriterije za kak položaj v državnem gospodarstvu, ampak tudi kadrovsko vojno med SMC in SD. 

Največja vladna stranka se je kadrovanja v prvem delu mandata sramežljivo otepala.  V zadnjem letu dni na veliko nastavlja svoje ljudi in izbrance. 

V SD, ki jo v vladi vodi Dejan Židan (levo), v državnem zboru pa Matjaž Han (desno), pri kadrovanju doživljajo poraz za porazom. Foto: STA , Po Holdingu Slovenske elektrarne (HSE), ki ga od lani poleti vodi Gorazd Skubin, Elesu, kjer je nov mandat brez javnega razpisa dobil Aleksander Mervar, SDH in Družbi za upravljanje terjatev bank (DUTB), kjer upravni odbor zdaj vodi Cerarjev osebni prijatelj Miha Juhart, je zdaj "padel" še Hit. 

Na čelu novogoriške družbe je od tega tedna Janez Mlakar, ki ga je v drugem delu izbirnega postopka podprl vrh SMC oziroma Kešeljević, njegov ključni adut pa naj bi bil minister za gospodarstvo Zdravko Počivalšek. V upravi novogoriške družbe bo po novem sedel še Tevž Korent, uslužbenec Deželne banke Slovenije (DBS), ki je bil leta 2014 član volilnega štaba SMC. 

Razmere na "terenu" kažejo, da se je pri kadrovanju pojavila nekakšna nenačelna koalicija med SMC in DeSUS. 

Članica uprave SDH Nada Drobne Popovič, zadolžena za "operacijo Hit", je na položaj prišla v kvoti DeSUS. Na suhem so ostali v SD, kjer pri kadrovanju doživljajo poraz za porazom. Njihov izbranec Matevž Marc je ostal pred vrati uprave SDH. Stranka, ki jo vodi Dejan Židan, je izpadla iz kadrovskih iger v Hitu in Petrolu, dveh podjetjih, ki sta dolga leta veljali za njeni trdnjavi. 

V prihodnjih mesecih bosta na tapeti še Telekom Slovenije in Zavarovalnica Triglav. Ne smemo pozabiti, da je SDH znova začel tudi postopek privatizacije NLB. 

Bo vlada padla pri zdravstveni reformi?

Četudi v SMC, kot trdijo nekateri, tako preizkušajo nervozo SD, saj ta vlade v nobenem primeru naj ne bi zapustila predčasno, se ji bo to kot bumerang očitno vrnilo pri zdravstveni reformi. 

Dogovor vlade z zdravniki se ji lahko vrne kot bumerang, saj so glas že povzdignili šolniki, vojaki, preostali delavci v zdravstvu in drugi javni uslužbenci. Foto: Ana Kovač Pri tej se je pojavila nova nenačelna koalicija, le da tokrat med SD in DeSUS. V SD očitno igrajo politično precej perfidno igro. Ost kritike do reforme so prepustili DeSUS oziroma njegovemu podpredsedniku Tomažu Gantarju. V SD tako "načeloma podpirajo" predlog o ukinitvi dodatnega zavarovanja. A ministrici za zdravje Milojki Kolar Celarc hkrati očitajo krčenje bolniških nadomestil in pomanjkanje rešitev za skrajšanje čakalnih vrst. Pri nasprotovanju uvedbe enotne embalaže cigaret pa so v SD raje kot ministrici prisluhnili tobačni industriji in njenim lobistom. 

Za zdaj vse kaže na to, da se ključni del zdravstvene reforme ne bo prebil skozi sito državnega zbora. Predlogu nasprotujejo številni: delodajalske organizacije, zasebne zdravstvene zavarovalnice, farmacevtske in tobačne korporacije, zdravniški sindikat Fides in druge organizacije na čelu z Ameriško gospodarsko zbornico (Amcham).

Morebitni padec reforme bi za Cerarja pomenil zadnji žebelj v krsto očitkov o neuspešnosti in zamujenih priložnostih te vlade. Premier se ne bi mogel izogniti vprašanjem, zakaj se je o reformi odločalo šele v zadnjem delu mandata. 

A v političnih kuloarjih se že šušlja, da bi lahko Cerar tudi padec reforme politično unovčil. Njeno sprejetje bi lahko vezal na zaupnico vladi, češ da odločanja o zdravju državljanov ni želela prepustiti lobijem. 

Mine, ki čakajo na vlado

Pomladi, poleti in jeseni koalicijo čaka še več morebitnih min. 

Že septembra bodo nože spet brusili v sindikatu Fides. Zdravniška stavka, ki jo je prekinil zadnji dogovor z ministrico, je zamrznjena le za pol leta, lahko pa bi se izkazalo, da nov plačni dogovor ni prinesel skrajšanja čakalnih vrst. Vse glasnejši so tudi drugi sindikati javnega sektorja. Dvige plač in druge ugodnosti že zahtevajo sindikat vzgoje in izobraževanja (SVIZ), preostali delavci v zdravstvu in vojaki, ki so v vedno težjem socialnem položaju. 

Novi zapleti niso izključeni pri projektu drugi tir Divača–Koper, ki bi jih lahko ob novi skupščini Luke Koper še podžgal uigran orkester luških sindikatov in menedžmenta. V zraku je še vedno stečaj Cimosa, ki samo v Sloveniji zaposluje več kot dva tisoč ljudi. 

SMC in DeSUS sta pri kadrovanju sklenili nenačelno koalicijo na račun SD. Zdravstveno reformo, ki jo predlaga SMC, pa z roko v roki rušita DeSUS in SD. Foto: STA , Na mednarodni fronti bo spomladi vse v znamenju odločanja o Evropah več hitrosti. Trenutno ni jasno, ali je Sloveniji namenjeno mesto v ožjem jedru EU ali v skupini višegrajskih držav. V začetku maja bo drugi krog predsedniških volitev v Franciji, kjer je zelo mogoča zmaga skrajne desničarke Marine Le Pen. V istem mesecu bo kongres SDS, na katerem je ob morebitni zmagi Le Penove mogoče pričakovati nadaljnjo radikalizacijo stališč Janševe stranke. 

Kar je najpomembneje, nad aktualno vlado visi tudi Damoklejev meč arbitraže s Hrvaško, ki bo bržkone odločala tudi o politični usodi Karla Erjavca. 

Vlada, ki ni (bila) razvojna, še manj ambiciozna

Četudi se bo koalicija prebila čez burno pomlad in poletje, se zdi, da velikih zgodb, povezanih s to vlado, ne bo več. Tako že spremljamo konec vlade, od katere se je pričakovalo veliko, a je pomenila precejšnje razočaranje. 

Cerarjeve vlade ne bo nihče pretirano pogrešal. Nikakor ni bila razvojna, še manj ambiciozna. Zadovoljila se je s "stabilnostjo", ki so jo prinesle ugodne gospodarske razmere, s katerimi vlada neposredno ni imela nič. Gospodarske rasti ni izkoristila za odločnejše ukrepe, strukturne reforme ali oblikovanje programskega proračuna, ki ga je poskušala vpeljati celo Pahorjeva vlada, in to na vrhuncu krize. 

Vladi se je zgolj občasno, večinoma pri uveljavljanju parcialnih političnih ali drugih interesov, uspelo otresti stigme, da je "profesorska", neučinkovita in samozadovoljna. Česa je sposobna operativno vešča vlada, je na primer dokazal minister Počivalšek, ki je v rekordnem času pripravil temelje za prihod avstrijske Magne v Slovenijo. 

Zeleno, ki te (ne) ljubim zeleno

Simbol pomanjkanja širšega pogleda na razvojne dileme države in težave njenih prebivalcev je vladna projektna pisarna, ki naj bi bila nekakšen most med različnimi resorji. Vodi jo Aleksandar Kešeljević, ki tej nalogi posveti 20 odstotkov delovnega časa. Preostalih 80 odstotkov časa je še vedno zaposlen na ekonomski fakulteti, kar je lahko dober pokazatelj, čemu je dal prednost. 

V istem obdobju, ko vlada pripravlja zeleno reformo, je predlagala dodatek na položnicah za Teš 6 in na kmetijska zemljišča v Hoče pripeljala lakirnico avtomobilov. Foto: Bobo Pisarna se ukvarja s 15 projekti, ki jih je označila za "strateško razvojne". A ta pridevnik je močno pretiran. Pri štirih od teh projektov gre le za vzpostavitev različnih točk VEM (vse na enem mestu). V treh letih je pisarni uspelo pomagati končati tri projekte: uvedbo davčnih blagajn, vzpostavitev sistema kriznega upravljanja na ministrstvu za obrambo ter sistemsko razdolževanje in koordinacijo prestrukturiranja podjetij, ki je zdaj na plečih DUTB. 

Kar štirje projekti, nobeden od teh še ni končan, so vezani na ministrstvo za javno upravo, ki ga vodi Boris Koprivnikar. To so centralizacija sistema javnega naročanja, reorganizacija informatike v državni upravi, prenova njenih spletnih mest in upravljanje državnega nepremičnega premoženja.

Dober primer shizofrenosti državnih "strategov" je na primer zelena proračunska reforma, eden od 15 projektov Kešeljevićeve pisarne. Gre za paket reform, ki bi ukinil subvencije proizvodnji, škodljivi do okolja. Hkrati bi bolj obdavčil uporabo fitofarmacevtskih sredstev, izpuste CO2, vozila z izpusti in odlaganje odpadkov, uvedel pa bi tudi spodbude za rešitve, prijazne do okolja. 

Kje je trenutno projekt? Kot navaja poročilo, "je v sklepni fazi priprave zagonski elaborat projekta", torej pisni načrt za njegovo izvedbo. V istem obdobju, ko vlada pripravlja zeleno reformo, pa je predlagala dodatek na položnicah za Teš 6 in na kmetijska zemljišča v Hoče pripeljala lakirnico avtomobilov. 

Kaj čaka SMC, SD in DeSUS na volitvah? 

Ob počasnem odmiranju vlade, ki jo po anketi Mediana Pulse podpira slaba tretjina volivcev, se bo začel boj koalicijskih partnerjev za čim bolj ugodne začetne položaje pred volitvami. 

Septembra 2014 so si segli v roke kot koalicijski partnerji. Kdaj in kako se bodo razšli? Foto: STA , Izhodišča vseh treh strank so različna. SMC, ki ji je podpora začela usihati že kmalu po prihodu na oblast, ima še vedno resne možnosti za relativno zmago v bloku "Nejanša", čeprav gre za stranko, ki je v resnici bližje desni kot levi sredini. V SMC, celo v samem vrhu, sicer ni malo takšnih, ki ne bi imeli nič proti sodelovanju v Janševi vladni koaliciji. Sam Cerar ni med njimi. Sodelovanje s SMC bi prvaku SDS lahko celo odločilno pomagalo pri morebitni sestavi vlade. 

V DeSUS vedo, da bodo v vsakem primeru jeziček na tehtnici pri sestavljanju vlade, četudi je Karl Erjavec v anketah najmanj priljubljen predsednik katere od koalicijskih strank. 

V najbolj nehvaležnem položaju so v SD. Stranka bo morala hkrati tekmovati z Združeno levico (ZL) in posegati na sredino. Pri tem ni jasno, katere dosežke svojih ministrov bo sploh lahko "prodala" volivcem. Prav tako, kaj ji lahko na srednjeročno prinese vloga nekakšne opozicije znotraj vlade.

Vsako napovedovanje izida volitev je seveda v tem trenutku jalovo delo. Sploh ob dejstvu, da po anketah približno 60 odstotkov volivcev ne ve, ali bi se udeležilo volitev ali pa na glasovnici ne bi obkrožilo nikogar. 

In prav to je podatek, ki morda še največ pove o zapuščini vlade Mira Cerarja.