SiolNET. Novice Slovenija
2

termometer

  • Messenger
  • Messenger

Tožilec Kozina: Privatizacija se je sprevrgla v krajo in plenitev

2

termometer

"Slovence najbolj tlači k tlom dejstvo, da se nismo sposobni soočiti z resničnimi problemi in jih tudi rešiti," ugotavlja okrožni državni tožilec na specializiranem državnem tožilstvu Jože Kozina.

Jože Kozina v intervjuju za Planet Siol.net odkriva, zakaj v obdobju samostojne Slovenije nimamo še nobene pravnomočne sodbe v zadevah, ki zadevajo menedžerske prevzeme, zakaj se je obtožnica zoper Bavčarja in preostale odebelila, kje tičijo razlogi za neuspešno kaznovanje kriminala belih ovratnikov. "Zaspalo ni le tožilstvo, temveč cela država," je prepričan Kozina, ki je kritičen tudi do ustanovitve državnega holdinga. Vložili ste novo obtožnico zoper Boška Šrota in Igorja Bavčarja zaradi spornega prevzema Pivovarne Laško. Obtoženih je osem oseb in dve podjetji. V zvezi s tem lahko rečem le, da se je po "zaslugi" obdolžencev, ki so po vložitvi neposredne obtožnice zahtevali preiskavo, odebelila za skoraj sto strani ter za nova kazniva dejanja, nove zgodbe. S tem odgovarjam tudi vašemu novinarskemu kolegu Cirmanu, ki še enkrat več na samo njemu svojski način, ne da bi dejstva, o katerih piše, preveril, trdi, da je nova obtožnica okleščena: še ena povsem izkrivljena in za imenovanega tipična izjava. Govori se, da je prva obtožnica padla … Ne, ni padla, prva obtožnico so zato, ker je sodišče ni bilo pripravljeno obravnavati na način, kot bi jo sicer moralo, vrnili iz faze obtoževanja v fazo preiskave, čeprav ni bilo za to po mojem prepričanju popolnoma nobene potrebe, kar se je izkazalo tudi med opravljeno preiskavo. Nastali so samo enormni stroški, priče pa niso v celoti potrjevale zgolj vse tisto, kar so povedale že v predkazenskem postopku, temveč so navajale tudi povsem nova, za obdolžence nedvomno močno obremenjujoča dejstva, nove zgodbe, o katerih pa iz razumljivih razlogov ne bi govoril. Če bi obtožnica padla, kot to navajajo nekateri, potem zoper obdolžence ne bi bila mogoča niti preiskava, kaj šele vložitev "nove" obtožnice. Žal se tudi v zvezi s tem kaže, kako nekateri izkrivljajo dejstva, ki jim pač niso ravno všeč. Ampak tako je v tej državi že leta in leta. Argumenti se pač umikajo lažem, zato smo tu, kjer pač smo.

Vodite tudi primer v zadevi Merkur, na sodišču teče postopek v zadevi TC Primskovo, NPU pa je končala še eno preiskavo glede nepravilnosti v Merkurju. Omenili ste, da je po vložitvah vseh kazenskih ovadb mogoča obravnava celotnega sklopa kaznivih dejanj v omenjeni zadevi.

Na sodišču ne, ker je zadeva tik pred odločitvijo, vsaj po moji oceni, glede na to, da je sodišče na zadnji obravnavi zavrnilo vse nove dokazne predloge. To napotuje na sklep, da smo tik pred tem, da bo sodišče odločilo. Po omenjeni odločitvi menim, da šteje sodišče zadevo zrelo za odločitev, kar me veseli, in sicer ne glede na sodbo, ne glede na to, kakšna bo odločitev. Dejstvo je, da na takšno odločitev čakamo že leta. Omenjeno obravnavo celotnega sklopa kaznivih dejanj v zadevi Merkur pa sem omenil zgolj v zvezi z institutom priznanja krivde, ki je glede na okoliščine tega primera smiseln le za celoten sklop kaznivih dejanj in ne zgolj tistih, ki so zajeti v obtožnici.

Torej bomo kmalu slišali prvo sodbo ...

Tako je, gre za nezakonito transakcijo, ki je bila izvršena znotraj niza drugih nezakonitih transakcij, ki so tako ali drugače povezane z menedžerskim prevzemom družbe Merkur, d. d., ne glede na okoliščino, da so jo izvedli po že opravljenem prevzemu v ožjem pomenu te besede. Gre torej za transakcijo, prek katere so nekateri vodilni menedžerji prevzete družbe na nezakonit način prelili premoženje na njeno mater kot prevzemno družbo, ki je s tem premoženjem bodisi neposredno kupovala nove delnice hčere bodisi izvajala refinanciranje kreditov, ki jih je predhodno najela pri bankah prav zaradi izvedbe prevzema družbe Merkur, d. d..

Po vašem mnenju je tožilstvo v podobnih zadevah nekako zaspalo proti koncu devetdesetih let prejšnjega stoletja.

Žal ni zaspalo samo državno tožilstvo, v zvezi s tem je zaspala vsa država. Ko danes pogledam nazaj, poskušam odgovoriti na vprašanje, kako je lahko prišlo do tega, da kljub dejstvu, da so na državna tožilstva prišla določena poročila, naznanila oziroma ovadbe, da se je privatizacija iz smeri, ki je bila sicer začrtana z zakonom, sprevrgla v krajo in plenitev, torej zašla v kriminalno cono. Postavlja se torej vprašanje, zakaj ni bilo odziva oziroma je bil ta izjemno medel, in to celo tako, da so ta poročila SDK romala na policijo, s policije nazaj in ob kratkih zastaralnih rokih je na koncu vse skupaj zastaralo.

Brez enega omembe vrednega sodnega epiloga. Ko se vprašam, zakaj, najdem dokaj zadovoljiv odgovor zgolj v nesrečni kombinaciji neznanja in naivnosti. Pri tem se po moji presoji sama naivnost zrcali v dejstvu, da so tedaj vsi, torej tudi državni tožilci, slepo verjeli, da je izbor načina privatizacije, kot je bil v začetku devetdesetih let pač določen, pravičen, učinkovit ter opremljen z vsemi potrebnimi varovalkami pred njeno zlorabo že sam po sebi ter da kot taka pelje zgolj enosmerno v razvoj Slovenije kot novonastale države, ne pa morda v njen bankrot, kot nas je zapeljala po dvajsetih letih. Naivno so verjeli, da bo trg kot ekonomska kategorija prek nadaljnje alokacije certifikatov in z njimi povezanih delnic pač sam izbral najbolj optimalno pot lociranja tega premoženja na natančno tiste subjekte, ki ga bodo v prihodnosti sposobni oplemeniti na najboljši način tako za njih, za državo kot tudi za druge, ki pač takšnih podjetniških ambicij nimajo.

To je bila žal usodna zmota. Pokazalo se je, da je v nekaj letih šla privatizacija popolnoma drugačno pot. Dobili smo tako imenovane pidovske barone, finančne holdinge, kjer se je koncentriralo to premoženje, vendar povečini izključno z namenom, da se z njimi okoristi samo manjšina. Državni tožilci se takrat nismo odzvali na tako nastalo situacijo, nismo zaznali z zlorabo privatizacije povezanih novih oblik kaznivih dejanj, še naprej se je preganjalo storilce klasičnih oblik goljufij, zlorab položajev, poslovnih goljufij, kazenski pregon pa ni zaobjel tudi storilcev vseh tistih malverzacij, ki so se razbohotile v zvezi s cenitvijo podjetij, bay pass družbami itd.

Zaznalo se jih sicer je, vendar se jih je na skrajno lahkoten način obravnavalo kot kolateralno škodo privatizacije, kot nujno zlo, ki je na nek način že inkorporirano v samo dejstvo privatizacije, ki jo pač moramo izvesti in ki kot tako ni podvrženo kazenskemu pregonu. Ni kaj, usodna zmota, ki se ne sme ponoviti nikoli več.

Potem se je zgodil drugi val privatizacije.

Ja, drugemu valu privatizacije, torej menedžerskim prevzemom, so bila s takšnim pasivnim ravnanjem vrata na široko odprta. Pod krinko nacionalnega interesa ter slepe zaverovanosti v možnosti neskončne rasti bruto domačega proizvoda so dobili "domovinsko pravico" ne glede na dejstvo, da so bili že v startu zasnovani na kriminogeni podstati, ki jo je predstavljala zloraba instituta lastnih delnic.

Družbena lastnina je postala zasebna lastnina, menedžerske prevzeme pa so omogočali razni holdingi ... Lahko časovno opredelite to "krajo" državnega premoženja?

Ko se je izteklo prejšnje stoletje, smo dobili finančne holdinge, prav ti pa so bili potem sredstvo, prek katerih so menedžerji zelo pogosto izvajali menedžerske prevzeme. Na omenjene finančne holdinge so menedžerji kanalizirali "prosta finančna sredstva" družb, ki so jih vodili, s tako dobljenimi denarnimi sredstvi pa so se na njih kopičile nove delnice, konkretno torej ravno delnice družb, ki so morale izvajati omenjeno finančno asistenco izključno v korist in v interesu menedžerja. Tu ne gre zgolj za problem enormne finančne škode, ki je nastala, ker so navedene družbe denarna sredstva, s katerimi bi se moralo opravljati primarno dejavnost, trošila za izvajanje zasebnega finančnega inženiringa svojega menedžerja na škodo družbe, njenih preostalih delničarjev ter seveda predvsem upnikov. Gre tudi za to, da smo s takšnim izjemno selektivnim preferiranjem posameznikov podrli enega izmed temeljnih stebrov pravne države, torej pravičnosti, in sicer tako imenovane komutativne pravičnosti.

Če smo namreč sredi 90. ustvarili neko podlago za vzpostavitev postopkovne pravičnosti, to pa v obravnavanem kontekstu pomeni, da naj bi bila nekdanja družbena lastnina in z njo povezana podjetniška igra dostopna vsakemu posamezniku pod enakimi pogoji, smo ta institut povozili že skozi prvi val privatizacije, da bi ga zatem skozi drugi val, ki se je artikuliral skozi menedžerske prevzeme, poteptali do konca. Tako si je lahko pri nas zgolj peščica ljudi privoščila prevzem celotnih koncernov, prevzem celotnega družbenega bogastva. Vsi drugi smo ostali tam, kjer smo. Porušena je bila podstat, na kateri se lahko potem gradi socialno in pravično pravno državo, ki je utemeljena na tako imenovani meritokratski družbi, torej skupnosti, kjer je vsak njen član nagrajen po svojem delu, rezultatu, prizadevanjih za razvoj celotne družbe in katera ima kot korektiv vgrajeno tudi socialno komponento solidarnosti ter s tem dobi tudi pridih pravične družbe. Torej vse tisto, kar nam danes še kako manjka. Kajti s krajo in goljufijo pridobljena lastnina nad produkcijskimi sredstvi ne more biti nikoli in nikjer sopotnik pravne države, kar velja tudi za Slovenijo.

Ali vidite rešitve iz nastale situacije ali smo vlak že zamudili? Če bi rekel, da smo vse zamudili, bi spet izpadel preveč črnogled, skrajno pesimističen in brezciljen. Mislim, da bi morali v tem trenutku angažirati vse potenciale te družbe, ki jih nesporno imamo v tem trenutku, preden še ti zbežijo v tujino in preden nas zajame popolna apatija. Angažirati v tej smeri, da se za nazaj poišče krivce, se jih primerno kaznuje, saj zgolj na tak način Evropi in vsem tistim, od katerih pričakujemo pomoč, pokažemo, da smo pravna država, da znamo zaščititi svoje premoženje in da smo vredni pomoči, za katero bomo morali slej ali prej zaprositi.

Če bomo zdaj prišli v Bruselj s prošnjo, da potrebujemo pet milijard evrov za sanacijo bank, nas bodo preprosto vprašali, kam ste dali denar oziroma kdo je kriv in ali ga je doletela kakšna sankcija. Mi nimamo kaj pokazati in ne verjamem, da bo kdorkoli takšni državi posodil nova sredstva, saj se bodo več kot upravičeno bali, da bodo tudi nova sredstva v tako neurejeni državi poniknila na enak način kot do sedaj.

Kako daleč gremo lahko s kaznovanjem za nazaj, kakšen je zastaralni rok?

Mi smo določene zadeve odprli, nekaj največjih, kar pa še zdaleč ne pomeni, da smo odprli vse. Obogatiti moramo kadrovske vire, ki so tako na policiji kot na tožilstvu in sodišču izredno omejene. Mi lahko sprejmemo zakone z danes na jutri, ustanovimo takšno ali drugačno specializirano skupino, a ko se zavemo svojih virov in ko je treba zadeve reševati v praksi, kaj hitro ugotovimo, da bo mogoče nakopičene probleme uspešno reševati le z ustreznim kadrom, ki pa ga žal v tem trenutku nimamo na voljo v potrebnem obsegu. Zato bo treba to delati samo na dolgi rok, če hočemo imeti tudi v prihodnosti neko zagotovilo, da se nam omenjene stvari ne bi ponovile.

Sam sicer še enkrat izpostavljam spoznanje, da je bil poglavitni vzrok za takšno pasivnost državnega tožilstva v skoraj pogubni mešanici neznanja in naivnosti, ki je žal v celoti spregledal tudi osnovno gonilo teh kriminalnih dejanj, to je človeški pohlep. Še leta 1995 je Anton Trstenjak izdal knjigo o slovenski poštenosti, neko hvalnico nečemu, kar naj bi bilo imanentno zgolj Slovencem, pa se je kmalu izkazalo, da je ta poštenost zgolj navidezna in je bila posledica dejstva, da Slovenci do takrat nismo imeli svoje države in tudi nismo bili niti pojmovno v stanju razpolagati z državnim premoženjem na način in v obsegu, kot nam je bilo to dano od osamosvojitve naprej. Ta poštenost je bila torej zgolj navidezna, izkazalo se je, da imamo tudi pri nas več kot dovolj nepoštenih ljudi, elit, ki so si lahko privoščile vse.

Ne bom vas spraševala o političnih odločitvah, pa kljub temu, je ustanovitev državnega holdinga po vašem mnenju prava poteza?

Ne, absolutno ne. V začetku devetdesetih let se je na podoben način ustanovilo Novo Ljubljansko banko, d. d., ki je bila navidezna rešitev in ki je naredila polno krivic nekim ljudem, ki so sicer od nas dovolj oddaljeni, da ne zaznamo krivic, ki so jim jih s tem prizadejali. Potuha, ki je bila dana tej banki, in z njo nastali problemi, pa niso rešeni niti po preteku dvajsetih let. In zdaj ji namerava politika dati novo, še večjo potuho, ki jo bomo na koncu plačali vsi. S tem, da slabe terjatve preneseš na neko novo agencijo, holding ali kogarkoli drugega, nisi odpravil problema, si ga pač zgolj pometel pod preprogo. In natančno takšna "obrt" je pri nas v Sloveniji v zadnjih dvajsetih letih najbolj prosperirala, dobila nesporno domovinsko pravico. Vendar s takšno miselno prtljago ne bomo mogli nikamor več. To je dejstvo. Z omenjenim pristopom bi rešili banko samo papirnato, navzven bi jo prikazali kot sanirano, čeprav ne bi dobila niti enega evra. In potem se sprašujemo, zakaj nam iz tedna v teden pada bonitetna ocena, zakaj ni strateških bančnih vlagateljev, zakaj ni investitorjev itd. Nas Slovence najbolj tlači k tlom dejstvo, da se nismo sposobni soočiti z resničnimi problemi in jih nato tudi rešiti. Na tak način se zadev nikoli ne rešuje.

Kako pa bi vi pristopili k reševanju te banke? Predvsem bi zagotovil neko neodvisno preiskavo, ki bi ugotovila, kam je šel denar, na kakšen način, po čigavi "zaslugi" in v kakšnem obsegu. To bi bil seveda zgolj prvi korak, ki pa bi nas tudi v očeh morebitnega bodočega posojilodajalca vendarle prikazal v neki bolj verodostojni luči, kot se nahajamo danes. Seveda omenjena preiskava implicira tudi odgovornost tistih, ki so privedli do situacije, ki jo imamo danes. Drugače pač ne gre. To, kar pa se dela sedaj, je po mojem navadno slepomišenje, ki vodi še v globljo spiralo zadolženosti in z njo povezane brezizhodnosti.

Komentarji

Pridružite se razpravi!
Za komentar se prijavite tukaj. Strinjam se s pogoji uporabe.

Delite na:
Delite na: Facebook Twitter Viber Pinterest Messenger E-mail Linkedin