Tovariš tovariša ovaja in mori

Ali so partijci primerno zvesti Partiji, so neprestano ocenjevali veliki svečeniki kulta, ki so določali, kdo je vreden milosti Partije, kdo bo blagoslovljen in kdo preklet. V Partiji je neprestano potekala čistka, znova in znova so partijci morali dokazovati svojo pravovernost, to, da so zvesti liniji Partije. Morali so se hudo kesati in neprestano spovedovati – to pa je bilo seveda budno nadzirati ter ovajati sebe in druge.

Partija

Takole je junija 1946 svojo partijsko ljubezen izpovedal Franc Strle: "Za velike ideje Marxa Lenina-Stalina, katere izpolnjuje vodstvo naše partije dosledno hočem nadaljevati tudi jaz do svoje smrti. V tem duhu bom vplival tudi na vso okolico in vzgajal svoje otroke. Imam pa veliko željo, da me partija očisti vseh slabosti in nudi pomoč pri delu." Nič ni zaostajal Miloš Kobal v izpovedi novembra 1945: "Do Partije čutim globoko ljubezen in predanost! Direktive Partije so mi svete in ne pomnim primera nediscipline v izpolnjevanju partijskih direktiv. Izpolnitev nalog, ki mi jih zadaja Partija, je bila vedno moja prva dolžnost in sem bil pri njihovem izpolnjevanju tudi brezobziren. Nikoli pa nisem pri tem mislil nase ali štedil s seboj!"

Rudi Štraus si je decembra 1960 s tole pokoro skušal odpreti vrata nazaj v Partijo: "Meseca decembra 1958 sem bil rehabilitiran oziroma so mi bile brisane vse dotedanje kazni. Kljub temu da sem bil izključen iz partije, sem v duhu ostal vedno komunist in zvest naši ideji in našemu maršalu Titu. Mislim, da človek, dokler je živ, vedno lahko napravi kakšno napako, ne misleč napravit kaj slabega. Željo bi imel, da bi bil ponovno sprejet v ZK, potem bi bil zopet srečen član družine. Sedaj pa se počutim kakor otrok, ki ga je mati napodila iz hiše, in težko čaka, da ga bo zopet poklicala."

Novice Živčni in pozabljivi heroji

Izbrisani partijski veterani

Zmagovita garnitura, ki je vladala v slovenski Partiji skoraj do njenega razpada, je oblast prigrabila v neusmiljenih medsebojnih obračunih v zadnjih letih pred drugo svetovno vojno.

Vso zgodovinsko slavo so pripisali zase, predhodnike so izbrisali, kolikor se je dalo.

Dragotin Gustinčič, roj. 1882, je bil soustanovitelj Partije v Sloveniji. Bil je v jugoslovanskih zaporih, dolga leta v Sovjetski zvezi, v španski državljanski vojni.

Po njegovem mnenju je šla jugoslovanska revolucija stran od prave proletarske revolucije. Svojemu nasledniku Edvardu Kardelju je leta 1946 pisal: "Ali pa je današnja politika v Sloveniji naslonjena na proletariat, ali stojijo danes slovenske delavske množice neomahljivo za nami?

Na to vprašanje mora vsakdo, kdor pozna razmere, odgovoriti z: Ne!

Na kom sloni danes vsa naša politika?

Na partizanih.

Kdo vodi vse gospodarsko in politično življenje v Sloveniji?

Partizani."

Partizanov pa Gustinčič ni videl kot pravih proletarcev in nosilcev revolucije. Prav tako je Kardelju in njegovim očital premalo načelno politiko: "Kadar pa delamo slabo in zapravljamo milijone ljudskega premoženja samo zaradi ambiciozne osebne politike, samo zato, da se pred ljudskimi množicami ne pokažejo tisti ljudje, ki kaj znajo, ker jim nočemo priznati njihovega dela in poštenega truda, da ne bi padla kaka senčica na nas same, kadar oviramo znanstvenike pri njihovem delu iz osebnih motivov, kadar odrivamo od sebe izkušene strokovnjake, ker hočemo imeti na dotičnih mestih oporo za svoje osebne ambicije, kadar vodimo brezkompromisen malenkosten boj v naši politiki, kadar vodimo osebno-prestižno politiko – tedaj to niso napake, temveč stvari, ki so na potu, da se razvijejo v politične zločine.

Stara stvar: osebni boji v politiki niso nikoli samo osebni boji, temveč krijejo vedno v sebi razlike v političnih naziranjih."

Gustinčič je bil po tem, ko je Stalin leta 1948 izključil Jugoslavijo iz sovjetskega bloka, aretiran in poslan za dve leti na Goli otok. Zaradi starosti je bil predčasno izpuščen, pa ni bil potem nič manj kritičen in je bil leta 1958 spet aretiran. Vere v Partijo pa ni izgubil in leta 1973 je bil ponovno sprejet vanjo.

France Klopčič, še en soustanovitelj slovenske Partije, je bil z ženo Angelo v Sovjetski zvezi od leta 1930. Od leta 1938 do leta 1945 sta bila kot žrtvi stalinskih čistk v gulagu. Vrnitev v domovino so jima dovolili šele leta 1954. Potem je živel odmaknjeno življenje partijskega zgodovinarja. V svojih spominih (Desetletja preizkušenj, 1980) je obsodil stalinistične zločine, toda ko sva govorila, ni skrival, da je opis stalinističnih zločinov in stalinskega kulta osebnosti zrcalna podoba titoizma. Vendar njegova vera v Partijo ni ugasnila.

Mirko Košir je bil eden najsposobnejših partijskih organizatorjev nove generacije. Pred ustanovnim kongresom slovenske Partije na Čebinah jo je nekaj časa tudi vodil. Iz igre ga je vrglo to, da je prezgodaj predlagal ustanovitev samostojne slovenske Partije in da je bil kritičen do sovjetskega napada na Finsko leta 1939. Takrat je bil izključen iz Centralnega komiteja Partije.

Med vojno je bil vojni ujetnik in interniranec v koncentracijskem taborišču Dachau. Po vojni je bil izključen iz Partije, nato obsojen na dachauskih procesih in pretepen 10. marca 1951 v špalirju na Golem otoku – umrl je naslednji dan. Izbrisali so ga iz zgodovine Partije – tako niso omenjali, da je bil prisoten na ustanovnem sestanku slovenske partije na Čebinah.

Novice Revolucije zlorabljenih otrok

Novice Umazane roke Putina, Tita ...

Tovariši se pobijajo v partizanih

Medsebojni obračuni v Partiji so se nadaljevali tudi med vojno. Ilustrira jih že najobsežnejši slovenski ep Borisa A. Novaka (Vrata nepovrata, 2017), posvečen komunistom bratoma Leu in Fricu Novaku ter njunemu nečaku Maksu Čepiču, ki so jih v imenu Partije še s številnimi drugimi dali umoriti Mitja Ribičič, Boris Čižmek, Rudi Knez, Dušan Kveder, Sergej Kraigher, Viktor Stopar, Peter Stante. Ti so v nadaljevanju medsebojnega obračuna umorili še Rudija Kneza. Sami so bili le za krajši čas izključeni, potem pa spadali v najožjo elito Partije.

Omenimo še umor moža Cilke, sestre vodilnega komunista Ivana Mačka - Matije, ki je "proti koncu jeseni (1942, op. p.) zvedela zame zelo strašno vest, da ni mož (Adolf Jakhel, umorjen 8. januarja 1942, op. p.) padel od roke okupatorja, pač pa od roke partizana, da je bil zahrbtno umorjen. To me je spravilo v tako duševno stanje, da sem začela z zelo kritičnim gledanjem gledati na vse. Bala sem se same sebe, da ne bi napravila kakega dejanja, ker sem večkrat videla tistega človeka, za katerega mi je bilo rečeno, da je storil ta zločin."

Sorodniki večine teh umorjenih so ostali zvesti Partiji.

Tovariši tovariše tudi po vojni

Po vojni je bilo kar nekaj partijcev obsojenih na smrt v režiranih sodnih procesih.

Nekaj pa jih je vzela megla. Nekatere so umorili že med zasliševanji – omenimo Branka Kristanca, Jožeta Sinkoviča …

Drago Luter je bil partijski veteran. Deloval je tudi v Franciji, Avstriji, Sovjetski zvezi, med vojno interniran v Jasenovcu. Poročen, z dvema malima otrokoma. Bil je urednik Primorskega dnevnika v Gorici.

Žena Ema je maja 1964 zapisala, da je "okrog 15. junija leta 1948 prišel zadnjikrat domov k družini, vračal pa se je nazaj na službeno mesto v Gorico 28. junija 1948 s službenim

avtomobilom. Na službeno mesto ni prišel, niti ni prišel do Solkana, kjer so mu zagotavljali prehod v Gorico.

Iskala sem vse možne informacije in še do danes nisem izvedela, kaj se je z njim zgodilo.

Po nekaj mesecih sem dobila anonimno dopisnico, v kateri je bilo sporočeno, da je bil moj mož v Postojni likvidiran. /…/

Na koncu pripominjam, da mi je mučno pisati življenjepis mojega pokojnega moža po šestnajstih letih, predvsem zato, ker se do danes ni nihče spomnil nanj, niti na njegovo družino, ki živi pod težkimi pogoji, sama sem bila brez vsakršnih sredstev in sem morala v službo, da sem in še preživljam oba otroka z lastnimi sredstvi. Ves čas namreč živim z mamo ter otrokoma v enoinpolsobnem, kletnem stanovanju.

Ne mislim moledovati, saj sem najtežje že preživela, želim pa, da se zadeva o dvomljivem izginotju mojega moža razišče ter da v zvezi s tem dobim uradno obvestilo."

Novice Zasužnjeni razum iz Moskve

Samomori

V Partiji se zaradi najhujših zločinov, ki so jih zagrešili partijci, niso kaj dosti vznemirjali. Marjan Dermastja, sicer pravnik, od aprila 1942 komandantbal Dolenjskega odreda. Bil je okruten zločinec, najbolj zloglasen partijski vojvoda. Sam je zapisal: "Zbog velike krutosti i oštrine prema neprijatelju (belogardejcima) smenjen sam sa dužnosti i prebačen u novo formiranu Tomšičevu brigadu ..." (Zaradi velike okrutnosti in ostrosti proti sovražniku (belogardistom) sem bil zamenjan in premeščen v novonastalo Tomšičevo brigado).

Dermastja je po vojni užil najvišje funkcije in največje časti.

Toda partijce je lahko na smrt ogrozilo nezaupanje Partije vanje. Partijci so se na smrt bali drug drugega, saj so bili dolžni ovaditi vsakogar, ki ne bi zvesto spoštoval volje Partije, njene linije – kakršnakoli je v tistem trenutku bila.

Bogdanu Horvatu - Puklastemu Mihi so dali pištolo, da se je ustrelil, šele potem, ko je po mnenju šefov škodil ugledu politične policije.

Vladimir Kadunc je bil diplomat in republiški sekretar za notranje zadeve. 7. julija 1967 je storil samomor z avtomobilskimi izpušnimi plini, verjetno se je poskusil obesiti že nekaj dni pred tem. V poslovilnem pismu, naslovljenem na Centralni komite Zveze komunistov Slovenije, je zapisal, da "s slučajem Ranković – Stefanović (odstavljena zvezni in srbski vodja tajne politične policije, op. p.) nimam nobene veze.

Obsojam popolnoma njih delovanje in vse nepravilnosti v delu DV.

Spoštujem globoko našega sekretarja Tita, CK in popolnoma se strinjam s politiko in linijo naše ZK." Poudaril je, da odhaja v smrt iz osebnih razlogov in prosi tovariše, naj poskrbijo za njegovo družino.

Leta 1984 je Partija začela iskati odgovore na vprašanja, ki so v zvezi z najhujšimi komunističnimi zločini začela prihajati v javnost. Tako je Partija leta 1984 v posebno komisijo imenovala Viktorja Avblja, Janeza Vipotnika, Staneta Markiča in Ivana Križnarja. Ti so med drugimi govorili tudi z Milanom Venišnikom.

V juliju 1984 je tajna politična policija dobila nalogo, naj ugotovi oz. identificira komandante zbirnikih centrov v Teharjih pri Celju in Šentvidu pri Ljubljani. Za Teharje so bili to Tone Turnher, Karel Forte in Venišnik.

Venišnik je bil visoko v politični policiji, jugoslovanski diplomaciji, toda zasliševanje po partijski in politično-policijski liniji ga je povsem spravilo iz tira.

Začel je pisati o izkušnji (pre)mladega fanta, študenta, nesojenega literata, igralca, ki mu v partizanih naložijo politično policijske funkcije. V taborišču na Teharjah "je bil pritisk iz centra. Odgovorni tovariši iz centra so prihajali, prinašali direktive in odnašali spiske in neke grafikone o izvršenem."

Venišnik je "dogodke, kako so točno potekali, potisnil v podzavest in so mi se le počasi, mukoma, še sedaj ne do konca povsem, vendar dovolj povrnili". Tako tudi usoda "nesrečne grupe žensk. /…/ Za tako delo nisem bil primeren niti po naravi niti po izkušnji. Moral bi ga odkloniti. Kolikor vem, tega nihče ni storil, čeprav so mnogi verjetno preživljali slično. Bili smo vzgajani: komunist zmore vse.

Ni mi najtežje, kakorkoli je težko, moja greška z grupo žena na Teharjih. Kako se je zgodilo, še danes ne morem pojasniti. Ko so se pogovori začeli, sem mislil, da gre za tisto, ki so prišli z glavnim konvojem. Šele pred nekaj dnevi sem dojel, da so bile vključene v maso drugih. Neoprostljivo, karkoli je bil vzrok."

Venišnik se je ustrelil v Ljubljani 28. decembra 1984.

Novice Kučanovi in Putinovi fašisti v Dražgošah in Ukrajini

Partija se sama razkroji

Tisti, ki so zmagali v spopadih za oblast v Partiji, so v imenu Partije določali vrednost partijskih dejanj in življenj. Zahtevali so od partijcev, da brezpogojno ubogajo, da ovajajo, in če je treba, tudi uničijo sebe ali tovariše. Kazni v obliki opominov, ukorov, strogih ukorov, zadnjih ukorov pred izključitvijo, začasnih izključitev, izključitev z možnostjo ponovnega sprejema, izključitev so švigale po partijskih učilnah in obratih. Na drugi strani pa vzponi v neslutene funkcionarske višave. Vendar vse v medsebojnem obračunavanju, ovajanju, pobijanju …

Ta medsebojni teror, na katerem je bilo zgrajeno poslovanje Partije, je Partijo tudi zgodovinsko onesposobil in uničil. Morilski stroj, ki je nekako deloval v vojni, ni bil sposoben preživeti miru.

Novice Dežman: Romarji v komunizem