Torek, 16. 8. 2016, 4.00
7 let, 1 mesec
Zakaj nas športniki razveseljujejo, politiki in birokrati pa spravljajo v obup?
Termometer prikazuje, kako vroč je članek.
Termometer prikaže, kako vroč je članek.
5,05
17
Preveč socializma in pomanjkanje osebne odgovornosti so med razlogi, da ljudje, ki upravljajo z našo državo, niso tako vrhunski kot naši športniki in drugi Slovenci, ki so uspešni v tujini, pravijo naši sogovorniki.
Zadnji podvigi naših olimpijcev Tine Trstenjak, Petra Kauzerja in Ane Velenšek, pa tudi uspeh znanstvenika Jureta Leskovca, ki je postal redni profesor na Stanfordu, eni najboljših univerz na svetu, so dokaz, da se sposobni Slovenci v svetovnem merilu znajo prebiti v ospredje. Na drugi strani pa se doma soočamo z izrazito negativno selekcijo pri upravljanju države, ko je pri kadrovanju bolj kot sposobnost posameznika pomembno vse kaj drugega. S poznavalci družbenega dogajanja smo se pogovarjali o razlogih za takšen položaj.
"To kar imamo danes, so močni ostanki socializma. Še nihče ni bil tako močan, da bi to vez prekinil. Tisti, ki pa bi želeli karkoli spremeniti in pridejo z drugačnimi idejami, pa so diskreditirani."
Matej Tušak, športni psiholog: Razlog je predvsem v tem, da imamo pri vodenju države preveč ostankov prejšnjega sistema in ljudi, ki so takrat delovali. Takratni sistem ni deloval na principu kvalitete, ampak na principih enakosti. Šport pa ne deluje na principu socializma. V športu so dobri tisti, ki zmagujejo. Niso vsi enaki, ampak tisti, ki se trudijo, ki so dobri, ki vlagajo več, pridejo do rezultatov. To, kar imamo danes, so močni ostanki socializma. Še nihče ni bil tako močan, da bi to vez prekinil. Tisti, ki pa bi želeli karkoli spremeniti in pridejo z drugačnimi idejami, pa so diskreditirani. To je ključno, razlog za športne uspehe pa je tudi v tem, da se da v športu marsikaj narediti mimo sistema, z individualnim delom. Nastanejo manjše ekipe posameznikov, ki trdo delajo in imajo tolike pozitivne energije, da premaknejo stvari.
"V športu ni nikoli kriva neka institucija, ampak je vedno izpostavljena posamezna oseba, trener ali športnik. Če trener izgubi nekaj tekem, ga zamenjajo. Tudi pri vodenju države bi morali bolj gledati na osebno odgovornost posameznikov za posamezne ukrepe."
Ivan Štuhec, moralni teolog: V državnih podsistemih so vedno ljudje z imeni in priimki, ki imajo svojo odgovornost, mi pa vedno govorimo, da je za nekaj kriva država ali politika. Ne zahteva se jasna odgovornost posameznikov. V športu ni nikoli kriva neka institucija, ampak je vedno izpostavljena posamezna oseba, trener ali športnik. Če trener izgubi nekaj tekem, ga zamenjajo. Tudi pri vodenju države bi morali bolj gledati na osebno odgovornost posameznikov za posamezne ukrepe. Vsi športniki znajo povedati, koliko truda in odrekanja morajo vložiti v uspehe. Samo pomislite, kakšen halo je bil zaradi varčevalnih ukrepov, ki pomenijo odrekanje za skupno dobro, če so pametno izvedeni. A ko se začne govoriti o varčevanju v javni upravi, se takoj oglasi sindikalist Branimir Štrukelj, da je to narobe. Moramo se vprašati, kakšne vrednote zagovarjajo ti ljudje. Ali so delo, trud in odpovedovanje cenjeni ali ne.
"Gotovo je lažje biti sam in kot podjetnik delati posel ali pa trenirati in postati olimpijski prvak, kot pa v eni kompleksni družbi, kot je Slovenija, uveljavljati svoja stališča in prepričevati ljudi, da te podprejo."
Mark Pleško, direktor podjetja Cosylab: Ljudje preveč negativno gledajo na situacijo. Če se primerjamo z drugimi državami, vidimo, da imajo podobne težave kot mi. Mislim, da smo malo prestrogi in da imamo nekoliko prevelika pričakovanja. To je enako, kot bi se jezili na športnika, ker je dobil samo bronasto kolajno. Enako od politikov zahtevamo, da so supermani in da vse znajo. Nočem opravičevati politike, ker se tudi jaz kdaj na njih jezim, a se mi zdi škoda, da širimo neko negativno energijo.
Količina sposobnih ljudi je omejena. Kdo od njih se bo ukvarjal s politiko, če lahko svoje sposobnosti izkoristi kje drugje? Zase lahko rečem, da sem rad sam svoj šef. Gotovo je lažje biti sam in kot podjetnik delati posel ali pa trenirati in postati olimpijski prvak, kot pa v eni kompleksni družbi, kot je Slovenija, uveljavljati svoja stališča in prepričevati ljudi, da te podprejo.
"Olimpijske igre in redna profesura Jureta Leskovca na univerzi v Stanfordu so od nas oddaljeni. Ker na naše vsakdanje prakse ne vplivajo in jih ne spreminjajo ali ogrožajo, smo veseli. Če bi morali zato začeti tudi sami delati drugače, bolj kakovostno, bolj premišljeno, pošteno in marljivo, bi se verjetno zgodil upor v zaščito prevladujoče negativne selekcije."
Mitja Štular, Civilna družba za pravično Slovenijo: Takšnih uspehov moramo biti zelo veseli in jih spodbujati. Ne samo medalj, tudi drugih uspehov v znanosti, gospodarstvu, umetnosti, športu. Edino prav bi bilo, da bi se veselili in spodbujali najboljše med nami tudi v vsakdanjem življenju, v Sloveniji. Olimpijske igre in redna profesura Jureta Leskovca na univerzi v Stanfordu so od nas oddaljeni. Ker na naše vsakdanje prakse ne vplivajo in jih ne spreminjajo ali ogrožajo, smo veseli. Če bi morali zato začeti tudi sami delati drugače, bolj kakovostno, bolj premišljeno, pošteno in marljivo, bi se verjetno zgodil upor v zaščito prevladujoče negativne selekcije. Ne upor običajnih ljudi, pač pa vplivnih lobijev, ki jim obstoječe stanje ustreza. Preveč takšnih zgodb smo videli v zadnjem času, da bi lahko rekel kaj bolj spodbudnega. Vseeno pa ni za obupati, že to, da me o tem sprašujete in da o tem pišete, je zelo dober znak.
17