Srebrni krotilec brzic

Novi olimpijski podprvak v kajaku na divjih vodah Peter Kauzer o (ne)izgubljeni zlati kolajni, družinski idili kot temelju športne osredotočenosti, šampionskem kriku, svojih "kavčarjih" in o tem, za koga je car.

Pred osmimi leti je samozavestno napovedal olimpijsko kolajno, a po polfinalu v Pekingu jezno zlomil veslo in se v afektu spogledoval celo s slovesom od kajaka. Tudi napad na napovedano londonsko kolajno leta 2012 se ni končal po njegovih željah. "V tretje gre rado," pa se zdaj smeji 32-letnemu Petru Kauzerju, ki je s srebrno kolajno prekinil 20-letno čakanje na olimpijsko odličje v kajaku na divjih vodah in izenačil podvig Andraža Vehovarja iz Atlante. Pred tem je na evropskih prvenstvih osvojil osem kolajn in še tri na svetovnih.    

Ob čestitki za zmago ste bili zelo mirni. Je bilo tako tudi pred tekmo?
Kadar me dan pred tekmo daje nespečnost, postanem nemiren in se živčno prekladam po postelji. Tudi tokrat nisem dobro spal, a si tega nisem gnal k srcu. "Zaspal boš, ko boš pač zaspal. Štart polfinala ni tako zgodaj," sem si dopovedoval. Tudi na tekmovalni dan sem bil miren. Nisem se želel obremenjevati s številnimi vprašanji o tekmi. Ta mirnost me je presenetila. Kot kaže, je bil odločilna. 

Ko ste prišli v cilj in pogledali proti semaforju, smo slišali glasen krik. Toda na štartu je bila še trojica. Ste bili res tako prepričani o tem, da bo vsaj en tekmec zaostal?
Zavedal sem se, da sem dobro opravil svojo nalogo. Čas je bil dober. Slutil sem, da bo dovolj za kolajno, predvsem pa sem se zavedal, kako velik pritisk sem namenil trojici, ki je še čakala na finalno vožnjo. Ko me je nato Joseph Clarke prehitel za vsega 17 stotink, me je malce zaskrbelo. Postal sem jezen in živčen. Zavedal sem se namreč, da sta Jakub Grigar in Jiri Prskavec, ki sta še čakala na nastop, zelo hitra. To je mladi val, ki veliko tvega. Napad jima ni v celoti uspel. Meni je na koncu pripadlo srebro.

"Lahko bi bila zlata, a pomembno je, da imam kolajno!"

Obžalujete manjkajočih 17 stotink sekunde do zlate kolajne?
Ni mi povsem vseeno. Sprava sem bil nekoliko jezen. Verjetno bi ta čas lahko nadoknadil v zadnjih protitočnih vratih. A pomembno je, da imam olimpijsko kolajno.

Ste eden od tistih športnikov, ki brez ovinkarjenja napovedo napad na olimpijsko kolajno. Ste čutili, da vam ta pripada?
Vsak športnik mora biti do sebe iskren. Stati mora za svojim delom in spoštovati lastne sposobnosti. Nikoli se nisem precenjeval. Dejstvo pa je, da sem že desetletje med najhitrejšimi. Sem del svetovnega vrha, zato so visoka pričakovanja razumljiva. Pred štirimi leti sem bil aktualni svetovni prvak. Zato bi bilo nenavadno, če bi pred odhodom na olimpijske igre dejal: "Potrudil se bom po najboljših močeh."

Kdor se zaveda svojih sposobnosti in energijo pravilno usmerja, mu bo uspelo. Meni v Pekingu in Londonu ni uspelo. A, kot kaže, se je to moralo zgoditi. Kdo ve, v katero smer bi se razvijala moja kariera, če bi olimpijsko kolajno osvojil že pred osmimi leti.

Nasvidenje čez štiri leta v Tokiu? "Da, to je moj cilj. rad bi še četrtič nastopil na OI."

Marsikaj se je spremenilo med prvim in tretjim olimpijskim nastopom. Tokrat ste na igre prvič potovali kot oče. Je dojemanje športa zaradi tega kaj drugačno?
Odraščam, mar ne? Res je, marsikaj se je spremenilo. Pri sebi sem največjo spremembo zaznal po igrah v Londonu, ko sem postal oče. Življenjske prioritete so se spremenile. Na prvem mestu je družina. Če se z ženo in hčerko Nolo dobro razumemo ter uživamo v življenju, so druge stvari manj pomembne. To seveda vpliva tudi na šport. Če imaš urejeno življenje in domačo podporo, ni težko vztrajati in dosegati dobre rezultate. Včasih pa je dovolj že kanček dvoma, da se pojavijo težave.

Ste po ustvarjeni družini bolj mirni?
Ko si v športu dober, ne manjka tistih, ki te trepljajo po ramenu. Ko se poškoduješ, pogosto ostaneš sam. Takrat je pomembno, da se obdaš z zaupanja vrednimi ljudmi, ki jih imaš rad. Ko imaš to, greš lahko čez vse ovire in se pobereš po vsakem padcu. Takšna je bila tudi moja pot po poškodbi rame leta 2014. Zato sem hvaležen ženi in hčerki, ki me vsak dan nasmejita. Hvaležen sem tudi očetu in mami, pa fizioterapevtu, spremljevalni ekipi … Veliko je bilo prelitega znoja in vprašanj, ali bo Slovenija 20 let po Andražu Vehovarju dobila olimpijsko kolajno v kajaku na divjih vodah. Zdaj je tu, okrog mojega vratu.

Srebrni Peter Kauzer – 20 let po srebrnem Andražu Vehovarju

Se spominjate Vehovarjeve srebrne vožnje leta 1996?
Seveda. Gledal sem jo doma. Na kavču (smeh, op. p.)!

No, pa smo prišli do kavča. Pred štirimi leti ste se po finalnem olimpijskem neuspehu obregnili ob kritike v domovini in spregovorili o "kavčarjih", ki negodujejo pred televizorjem. Še vedno stojite za londonskimi besedami ali pa so bile zgolj odraz razočaranja?
Ne strinjam se, da je bil to znak razočaranja. Tokrat bom namesto kavča ljudi pozval, naj spoštujejo športnike in pravzaprav vse ljudi. Takrat nisem želel nikogar užaliti. Moj namen je bil pojasniti, da včasih ni vse tako preprosto, kot je videti prek malega ekrana. No, če se je kdo prepoznal v teh besedah, ga je morda zabolelo. Kdor se ni prepoznal, je verjetno zgolj zamahnil z roko. To je sestavni del športa. Nikoli ne moreš ugajati vsem. Nekateri te imajo radi, drugi ne.

Zdaj imate olimpijsko kolajno. Boste znali vsaj kakšen dan uživati na olimpijskih igrah?
Že jutri odhajam domov. Komaj čakam, da objamem svojo hčerko. Po kakšnem dobrem nastopu me namreč pokliče in reče: "Ati, ti si car!" Vesel pa sem tudi, da je bila žena v Riu, saj je lahko v živo videla, kako mi je vendarle uspelo osvojiti olimpijsko kolajno.