SiolNET. Novice Slovenija
4

termometer

  • Messenger
  • Messenger

To je zgodba Amele Talić, mame malega Reneja

4

termometer

"Sem Amela, mati, žena, ljubiteljica narave in multipraktik. Rada imam vse in vse me zanima, ta radovednost me pripelje na različna področja, ki mi popestrijo življenje."

Amelo Talić smo spoznali kot tisto mamo, ki je storila vse, da njenemu sinu Reneju niso amptuirali noge, ampak so mu jo operirali, tako danes Rene, kljub temu da zdravljenje še ni končano, veselo teka, igra nogomet in preživlja lepo otroštvo.

Ko sva se na sončen petek dobili v Ljubljani, je kaj hitro postalo jasno, da Amela ni navadna ženska, ampak je energična, trdna, zgovorna in, kljub temu da šteje zgolj 31 let, oseba, katere življenjsko zgodbo in razmišljanje je vredno slišati.

To je zgodba Amele Talić.

Kakšna je Amelina življenjska pot? Amela pravi, da je najlepše mogoče otroštvo preživela v Izoli, ob morju in ob primorski mentaliteti. V Izoli je dvojezično območje in smo veliko stvari prevzeli od Italijanov. Zrasla sem na primer z italijanskimi risankami in ta srčnost in čustvenost sta veliko vplivali name, te risanke so me precej oblikovale. Vpliv se me drži še danes. Imela sem ljubeče starše, ki so me vedno v vsem podpirali. Ne bom rekla, da sem razvajena, ampak so mi pa precej ustregli.

Imam mlajšega brata in tudi on ima težko življenjsko zgodbo. Amelin brat je namreč imel nesrečo, ko je bil star 16 let, in to je bil začetek njenih preizkušenj. Pravi, da je takrat odrasla čez noč. Ravno sem začela študirati v Ljubljani in sem imela zelo stresen začetek študija. Brat je komaj preživel in posvetila sem se njemu, saj je bil več kot pol leta v bolnišnicah in bila sem edina, ki je bila v Ljubljani, da sem mu pomagala, to je bilo prednostno.

Nato je nadaljevala (in končala študij), spoznala moža in odločila sta se za družino. Bila sem mlada, ko sem se poročila, stara 21 let, in ko sem bila stara 22 let, sem že rodila. Res sem si želela imeti družino. To je bil moj cilj v življenju. Imeti srečno družino, otroke, svojo hišo, psa, mačko ... Pa žal ni tako, da vsi živimo srečno do konca življenja. To sem spoznala po nesreči mojega brata, po smrti mojih dveh otrok – en otrok je imel težave in se ni pravilno razvijal, imela sem porod v šestem mesecu, drugi se je med porodom zavil v popkovino in ni preživel.

Mene je to potrlo in skozi ta žalovanja sem izgubila sebe. Nisem več vedela, v čem je smisel življenja, kje je ta bog, ki to dovoli. Bojevala sem se za to, da ostanem na svetu. Nisem imela samomorilnih misli, ampak sem iskala smisel. To je bil najhujši del mojega življenja. In potem je prišel Rene in spet je bilo nekaj narobe. To je bila zgodba, ki je bila že tako tragična, ko misliš, da se ne more nič več nič zgoditi, in potem še en udarec in še en udarec ... Usoda mi ni prizanesla.

Ampak zdaj na vse to gledam drugače. Na vse to gledam, kot da je bila res dobra šola zame, težke preizkušnje, ki so me oblikovale. Z vsakim dnem, ko sem se zbudila in našla smisel, sem postajala odločnejša in močnejša.

Naučila sem, kaj je sreča v življenju in kaj je bistvo življenja. Pa verjamem, da se moram še veliko naučiti in da me še kaj čaka.

Kako se spopasti s preizkušnjami? Ko je bilo najhuje, sem izgubila tisti žar, za katerega sem mislila, da me drži pokonci. Ples je bil moja uteha in mislila sem, da bom ne glede na to, kaj se bo zgodilo, šla plesat in bo vse dobro. Takrat ni šlo. Še danes se vsakodnevno trudim iskati smisel v umetnosti, pa naj bo slikanje, risanje, glasba, ples, narava, šport ... Iščem lepoto, iščem nekaj, kar me bo vsaj za trenutek spravilo v dobro voljo.

To me drži pokonci. Ko mi je najtežje, iščem voljo v raznih pregovorih, pozitivnih mislih. Iščem tisto eno besedo, en stavek, ki mi bo tisti dan osmislil. Naslednji dan verjetno ne bo enako. To je ta borba, ko vsak dan najdeš tisto, kar te bo gnalo naprej.

Ko se upreš sistemu in greš svojo pot Pri Reneju sem ves čas iskala in sem vedela, da se zadeve ne premikajo nikamor. Mi smo bili samo naročeni na en pregled in na drugi, to je bilo vse, kar sem vedela. Minevali so trije meseci, šest mesecev ...

Ko človek brska po literaturi, po internetu, ugotoviš, da je mogoče marsikaj narediti. Vsaj toliko, da veš, kaj te čaka v prihodnjem letu, da se psihično in finančno pripraviš. Jaz tega nisem vedela. Že v nosečnosti je bilo jasno, da je nekaj z nogico narobe, kaj točno, se ni videlo. Po porodu je bilo rečeno, da ni mogoče storiti nič, vendar se tudi pozneje ni nič dogajalo. Nihče ni rekel, da bo Rene pri dveh, treh letih operiran in bo vse v redu. Ni bilo nobenega načrta, nič. Prepuščeni smo bili sami sebi.

Ko sem brskala po internetu, sem hitro ugotovila, da so otroci že zgodaj operirani, in tudi pri Reneju so se kazale spremembe na slabše, saj je potreboval kirurško obravnavo. V nekaj mesecih, ko je Rene nogico bolj obremenjeval, se mu je zelo krivila.

Dr. Paley je takoj, ko je Reneja videl, natanko vedel, kaj je to, kakšno bo zdravljenje, dobili smo načrt z vsemi možnostmi. Dobila sem zaupanje, da se je končno našel nekdo, ki ve, kaj je mojemu otroku, in ki ve, kako to popraviti. Takrat mi je padel z ramen velik del bremena.

Boj se šele začenja ... Nekako sem upala, da bom v Sloveniji dobila podporo, a je nisem. Nisem študirala medicine, sem ekonomistka, in vsega sem se morala naučiti sama, na primer, kaj pomeni fibula in kaj pomeni, če je nimaš. Želela sem si, da bi kdo s potrebnim znanjem stal ob strani in bi pomagal.

Nimam nič proti amputaciji, še vedno je možnost, vendar pa, ko je enkrat del telesa amputiran, ni več mogoča rekonstrukcija. To sem tehtala in doma smo se tako odločili. Podprli so nas vsi družinski člani, vsi so nam pomagali. Potrebovali smo denar, ko smo dobili predračune, smo vedeli, da bo potrebno zbiranje.

Takrat sem napisala točno tako, kot sem čutila v tistem trenutku. Mi tega denarja nismo mogli zbrati. Prosila sem in pomagali so mi ljudje, tisti ljudje, ki imajo mogoče še manj kot jaz. In so dali tisti evro Reneju, da bo lahko hodil.

Hvaležnosti, ki jo zdaj čutim do vseh teh ljudi, ki so nam priskočili na pomoč ali ki so nam stali ob strani z besedo ali denarjem, ne znam opisati. Tega nikoli ne bom zmogla vrniti, ampak je to tisto, kar me je držalo pokonci tudi v ZDA, ko ni bilo vedno lahko.

Sedem mesecev Floride, sedem mesecev brez družine Je bilo sedem mesecev Floride težjih ali lažjih, kot je bilo pričakovano? Bilo je lažje, saj sem se pripravila na vse mogoče scenarije, na vse mogoče zaplete, vedela sem, da obstajajo. Pa je šlo vse zelo gladko. Rene je bil ves čas z nasmehom na obrazu, ves čas se je igral, tekal je s fiksatorjem, plezal je, skakal, se spuščal po toboganu ... Fiksator je bil težek, pa se Rene ni pustil motiti, živel je svoje otroštvo. Sodeloval je na terapijah, se spoprijateljil z vsemi, imel jih je rad.

Kako taka izkušnja vpliva na družinsko življenje? Z možem sva odnos samo še bolj utrdila. Saj smo se videli in pogovarjali vsak dan, vendar je to res dolgo obdobje. Zdi se mi, da sva povezana na drugačen način. Tudi starejši sin se je v tej izkušnji veliko naučil. Predvsem se je izboljšal njegov odnos z očetom, saj sta se morala sama znajti, se povezati, zgradila sta poseben odnos.

Lahko rečem, da vidim samo pozitivne stvari, čeprav se mi je zdelo takrat to nekaj najbolj tragičnega. Mi smo bili vsak dan skupaj, zdaj pa preizkušnja, ko smo bili narazen toliko mesecev. Če bi lahko, bi lahko spremenila le to, da bi šli v Ameriko vsi. Izgubljenih trenutkov ne moreš vrniti. Smo imeli pa čarobne trenutke prek Skypa, igrali smo nogomet, se igrali, sabljali ...

Pa medijska pozornost? Ko smo zbirali denar, sem se res trudila biti aktivna, ker je to pripomoglo k temu, da smo zbrali dovolj sredstev. Potem pa sem imela poplavo svojih obveznosti, Reneja, nisem se mogla odzvati. Brez medijev in brez medijske pozornosti ne bi nikoli zbrali tega denarja. To je zaznamovalo vse nas. Kamorkoli gremo, nas poznajo po naši zgodbi. Ali je to dobro ali ne, niti ne razmišljam. Razmišljam tako, da smo zgled tistim, ki so iskali zgodbo s srečnim koncem. Še posebej v teh časih, ko ljudje prehitro obupajo.

Kaj bo jutri? Kaj bo v prihodnosti? Najprej moramo končati to zgodbo, Reneja čaka še tretja operacija. Upamo, da gre septembra v vrtec, starejši sin v šolo in mama se bo končno posvetila sama sebi in svojim načrtom. Vrniti dobrote ne morem, iz vsega tega pa bi rada naredila nekaj pozitivnega. Videla sem, da je mogoče z malenkostmi veliko pomagati, pa ni nujno, da je to denar.

Podpiram društvo Vesele nogice, ki zbirajo sredstva za terapevtski center, to se mi zdi res pomembno in potrebno. Zakaj? Kot mama sem se odpovedala službi, karieri in lahko vsak dan telovadim s svojim otrokom, vendar nisem terapevt, nimam potrebnega znanja in taki otroci nujno potrebujejo več terapij.

Ustanavljam sklad, rada bi objavila knjigo, pogovarjamo se o snemanju filma. Vse z namenom, da ljudi ozaveščamo, jim damo upanje, da vidijo, da je mogoče tudi drugače.

Kje v vsej tej zgodbi pa je Amela kot ženska? Na vsakem koraku. Hiperaktivna sem, zato imam to energijo in vse to rada počnem. Ne čutim, da bi mi karkoli manjkalo. Počutim se izpopolnjena kot ženska, kot mati, kot žena, prijateljica. Našla sem svoj prostor v družbi, počutim se super.

Mislim, da zame ni ovir, posvečam se svojim sanjam, ambicijam, odvisno, kako se bo odvijalo življenje. Rada bi bila polno zasedena ves čas, saj ravno takrat največ naredim. Želim si torej čim več obveznosti, ponudb, izzivov. Potem bom vedela, da sem koristna. Verjamem, da bo letošnje leto moje leto. Da bomo le zdravi.

Kaj pa normalno življenje? Ne vem več, kaj je normalno. Moje življenje je zame normalno. Vsak dan je drugačen. Rada berem. Ponoči ne spim, ker berem. Spim zelo malo, od dve do štiri ure. Čez dan se ukvarjam z družino. Rada imam vrt, naravo. Rada imam življenje.

Dragi moji, nikjer ni lepše kot pri nas v Sloveniji. Amerika je tu v Sloveniji, tega bi se morali le bolj zavedati. Rada bi, da vidite Slovenijo skozi moje oči. Začutila sem tujino in pri nas je krasno. Narava je povsod lepa, ampak naša država je res biser. Na majhnem prostoru je zgoščenega toliko talenta, toliko zanimivih ljudi, težava je samo mentaliteta, ki jo je treba malo prevetriti, dati malo več upanja, si pomagati, sistem spremeniti tako, da ljudem ponudimo dostojno življenje. Slovenci smo dobri ljude. To se je pokazalo skozi našo zgodbo.

Komentarji

Pridružite se razpravi!
Za komentar se prijavite tukaj. Strinjam se s pogoji uporabe.

Delite na:
Delite na: Facebook Twitter Viber Pinterest Messenger E-mail Linkedin