Stevard Andraž Pavlič: Ko bodo enkrat negativne stvari prevladale, potem bo dovolj #video

Domov je prišel nekaj dni pred božičem, pred tem je bil na Dunaju, nato v Abu Dabiju, po praznikih leti v Šrilanko. Živi iz kovčka, a kot pravi, mu to zaenkrat ustreza. Ko bodo negativne stvari enkrat prevladale nad pozitivnimi, bo delu stevarda pomahal v slovo in si našel druge izzive.  Foto: Ana Kovač

28-letni Andraž Pavlič prihaja iz Krope na Gorenjskem. Po končani gimnaziji se je vpisal na študij geografije in sociologije in iz tega tudi magistriral. Pred dobrim letom dni se je odločil za korak, ki mu je spremenil življenje, pa tudi omogočil, da potuje in spoznava nove ljudi in je za to tudi plačan.

Kaj je prva stvar, ki ste jo naredili, ko ste prišli domov? 

Ko pridem domov, me vedno pričaka pes, tako da se najprej malo pocrkljam z njim. Običajno potem spijem kozarec vode iz pipe (smeh, op.a.).

Študirali ste geografijo in sociologijo. Bi lahko rekli, da je bila želja po odkrivanju sveta vedno v vas, zdaj pa je to na nek način postala vaša služba?  

Ste stevard pri eni od najimenitnejših letalskih družb Bližnjega vzhoda, pri Etihad Airways. Kako ste dobili to delo?

Željo po tem, da bi delal kot stevard, sem imel kar nekaj časa, od leta 2019. Ni bilo tako, da bi se odločil z danes na jutri. Najprej sem dobil delo pri letalski družbi Qatar, a sem v tistem času ravno zaključeval diplomo in začel magisterij, zato sem se odločil, da raje dokončam šolanje. Sicer sem imel z njimi že vse dogovorjeno, pa sem vse skupaj odpovedal. Potem se je zgodil še covid-19 in takrat sem to idejo opustil. Ko se je spet začelo leteti, sem se prijavil za stevarda pri družbi Emirates, povsem spontano sem oddal še prijavo za Etihad.

Ko sem bil star 19 let so bili predstavniki letalske družbe Emirates in Qatar velikokrat v Ljubljani in že takrat sem vedel, da je to nekaj, kar moram poskusiti, tudi če mi potem ne bo všeč. Oni imajo "open days" ali tako imenovane dneve odprtih vrat, medtem ko Etihad tega nima. Pri njih je vse potekalo prek spleta. Ko sem se prijavil, so me pol leta zatem kontaktirali, to je bilo spomladi 2023. Sledili so razgovori, avgusta je bilo potrjeno, da so me izbrali.

Na splošno zdaj vse letalske družbe veliko zaposlujejo, saj po epidemiji potrebujejo kader. Kljub temu da je konkurenca velika, je v tem poslu velika tudi fluktuacija. Ljudje prihajajo in odhajajo, eni ostanejo dlje, tudi po 20 let, drugi nekaj mesecev. Mnogi odidejo zaradi življenjskega ritma, ki ga to delo zahteva. 

28-letni Andraž Pavlič se je pred dobrim letom dni preselil v Združene arabske emirate in oblekel uniformo letalske družbe Etihad. Foto: Osebni arhiv

Kako poteka usposabljanje, preden greste lahko na letalo?

Usposabljanje traja šest tednov. Prve štiri tedne spoznaš varnostni protokol, naučiš se vseh postopkov v primeru evakuacije, požara, zdravstvenih zapletov pri potnikih. Zadnja dva tedna si v uniformi in takrat je na vrsti strežba.

Trening je kakor služba, petkrat na teden, vsak dan po osem ur, od osmih zjutraj do štirih popoldne. Opraviti je treba šest izpitov, tako teoretičnih kot praktičnih, od tega, kako se odpirajo vrata do uporabe gasilnih aparatov, oživljanja. Večina ljudi izpite opravi, kar je tudi v interesu delodajalca. Oni imajo že od začetka z nami stroške, plačajo nam letalsko karto, vizo, stanovanje. Po šestih tednih diplomiraš, sledita dva poskusna leta, ko samo opazuješ, nato gre zares.

Kako se spomnite svojih začetkov, ste se težko privadili na novo življenje? 

Spomnim se, da sem v Abu Dabi prišel v nedeljo popoldne, v ponedeljek zjutraj sem že začel usposabljanje. V resnici sploh nimaš časa, da bi razmišljal o tem, ali ti je žal, da si prišel. Vse se dogaja zelo hitro, potem padeš v neko rutino.

V Abu Dabiju živim že leto in tri mesece. Zadnje pol leta lahko rečem, da je v redu. Preselil sem se v začetku oktobra, ko je vreme že nekoliko boljše, vseeno je še vedno zelo vroče. A telo se počasi navadi, lani mi je bilo zelo vroče, letos je že nekoliko znosnejše. To je prvo, na kar sem se moral navaditi – na vročino in soparo.  Bolj kot na samo delo se je težje privadil na življenje v Združenih arabskih emiratih. Foto: Ana Kovač

Imam srečo, da živim ob kanalu, kjer je sprehajalna pot, a to je tudi vse. Ne morem iti na sprehod v gozd in to mi manjka. K sreči sem veliko v Evropi, v Nemčiji, Italiji in Švici, kjer to malo nadoknadim. Še ena stvar, ki jo zelo pogrešam, je mestni vrvež. V vseh mestih po Evropi je čutiti utrip mesta, veliko je lokalov, kavarn, uličnih umetnikov, muzejev, medtem ko v Emiratih tega ni. Poleti je zunaj prevroče, pozimi je sicer tega malo več, a je vse plačljivo. Sploh ne vem, ali v Emiratih lahko kaj počneš zastonj. Samo sprehajaš se lahko zastonj. Zato sem vesel vsakič, ko pridem v Evropo, kjer je vse bolj domače, lahko grem v mesto, na kavo in na sprehod. 

Prvega pol leta v Abu Dabiju ni bilo vse krasno. Zelo težko je navezati stike z drugimi. Dve dekleti, s katerima smo se res dobro razumeli, sta dali odpoved. V sosednji stavbi živi dekle iz Slovenije, sicer smo pri letalski družbi trije ali štirje Slovenci. Z njo se velikokrat vidiva, včasih pa tudi po tri tedne ne, saj sta najina urnika tako različna. Lahko imaš srečo in se ti urniki ujamejo, lahko pa ne.

Nekje do sredine poletja mi je uspelo ustvariti krog ljudi, s katerimi smo si res blizu. Midva sva iz Slovenije, potem je še nekdo iz Venezuele in nekaj Avstralcev. Spletli smo močne vezi. 

Kaj pa domotožje?

To, da sem stran od družine, ni tako težko, saj sem že prej veliko potoval. Leto prej sem pet mesecev potoval po Aziji, zato sem vedel, da to ne bo težava.

"Ponavadi je brez koledarja ali ure težko ugotoviti, kateri dan je. En dolg let vzame vsaj tri dni, en dan letiš na destinacijo, en dan si tam in potem en dan letiš nazaj. V tvoji glavi je mimo samo en dan, v dveh takih letih pa je mimo že en teden. A tega se sčasoma navadiš." Foto: Ana Kovač

Lahko opišete, kako je videti vaš tipičen dan? 

Tipičen dan je videti tako, da ni tipičnega dneva. Dobim urnik za naslednji mesec in ta določa moje življenje. Koliko letov imaš na mesec, je zelo različno, sam sem preračunal, da jih imam v povprečju devet. Imamo pa vsak mesec možnost oddati deset prošenj, kjer lahko zaprosiš za določeno destinacijo in koliko časa želiš, da traja postanek ("layover"), lahko zaprosiš tudi, kdaj bi imel proste dni. 

Mi običajno letimo ponoči, med polnočjo in drugo uro, zjutraj med šesto in osmo ali popoldne med 12. in 14. uro. Če letimo ponoči pred tem spim štiri ure, vstanem uro in pol pred odhodom, se oprham in uredim, pojem in pripravim na let. 

Etihad ima svoja stanovanja, to je nekakšen stanovanjski kompleks, kjer živimo zaposleni. Od tukaj imamo organiziran prevoz do "brifing centra". Tam se ekipa zbere, predstavi se kakšen polet nas čaka, če so kakšne posebnosti, koliko otrok in dojenčkov je na krovu, če bo kakšna turbulenca. Nato gremo na letalo, običajno smo tam približno pol ure pred potniki. Vse poteka zelo hitro. Letalo pristane, potniki se izkrcajo, čistilci počistijo letalo in potem gremo na letalo mi. Pripravimo vse potrebno ter pregledamo, ali so vse kisikove maske in gasilni aparati na svojem mestu in ali vse deluje.

"Na daljših letih imamo obvezen počitek na letalu. V enem delu so postelje za osebje in tako recimo na letu za Avstralijo, ki traja 14 ur, okoli štiri do pet ur spiš. Na koncu torej delaš deset ur." Foto: Osebni arhiv Če je let krajši od štirih ur, se vrnemo nazaj v Abu Dabi. Če je let daljši ostanemo na destinaciji dlje, od 24 ur do štirih dni. Takrat si prost, načeloma imamo čas za ogled kraja, ne pa povsod. Eni leti so bolj naporni, včasih se časovno ne izide, v Aziji so letališča in naši hoteli daleč od mest. V Evropi je to malo lažje, pa tudi v Avstraliji, kjer smo tri dni in je dovolj časa, da greš naokoli. 

Vsi ste popolno urejeni – vaše obleke, lasje. Glede videza veljajo stroga pravila?

Brado moramo imeti urejeno, sicer je sploh ne smemo imeti. Videz je zelo pomemben, pri dekletih še toliko bolj. Biti morajo naličene, imeti morajo urejene nohte, frizuro. Dekleta so v uniformah načeloma videti zelo slično, in ko niso v uniformi, jih velikokrat sploh ne prepoznaš.

Glede na to, da smo mednarodna letalska družba, skušajo zaposlovati ljudi iz različnih delov sveta.

Kakšna je povprečna plača stevarda?

Plača je zelo variabilna. Plačano imaš neko osnovo in let. Več letov imaš, več si plačan. Delo v poslovnem razredu je bolje plačano kot delo v ekonomskem razredu. Plače so dobre, da se varčevati. Če bi imel v Sloveniji tako plačo, bi bilo super.

Plačano imam tudi stanovanje in prevoz, moj edini strošek je hrana.  

En dan ste v eni državi, drugi dan že nekje drugje. Katera destinacija vam je najljubša?

Mi letimo na 90 destinacij, to je sicer veliko manj kot letalska družba Emirates, ki jih imajo 40 ali 50 več. A se tudi mi širimo, prejšnji mesec smo dodali deset novih destinacij.

Najljubša sta mi Sydney in Bali, kjer sem bil že prej. Ko grem na Bali je tako, kot bi šel domov. Potem Singapur, Rim, Frankfurt pa tudi ostala Nemčija in Avstrija, saj sta najbolj podobni Sloveniji.

V Južni Ameriki še nisem bil, ker nimam vize za ZDA in si tudi nekako ne želim iti. Med neljubimi destinacijami je tudi Kuala Lumpur, čeprav mi je Malezija super, mi ta destinacija ni všeč. Letališče je tako veliko, da potrebuješ eno uro, da prideš z letališča, potem še eno uro z avtobusom do hotela in enako nazaj. Poleg tega so naši hoteli v Aziji običajno ob avtocesti, zato je lahko vse skupaj precej morbidno. Moja neljuba destinacija je tudi Indija. 

Prav zaradi dela je že večkrat obiskal Sydney, ki je postal eno njegovih najljubših mest. Foto: Osebni arhiv

Katere so pozitivne in katere negativne plati vašega dela? 

To delo ima zelo veliko pozitivnih vidikov, ima pa tudi veliko negativnih. Jaz vedno rečem, da ko bodo enkrat negativne stvari prevladale, potem bo dovolj. 

Ravno pred kratkim sem imel en slab let, ko sem si mislil, vsega imam dovolj. A potem se skušaš spomniti na pozitivne vidike tega dela. Eden je zagotovo ta, da kljub temu da veliko letimo in je naše življenje odvisno od urnika, imamo vseeno ogromno svobode, še posebej, če ti način dela od devetih do petih ne ustreza. Poleg tega imamo cenejše letalske vozovnice in če je na letalu prosto mesto, lahko to izkoristiš. Tako sem imel novembra pet prostih dni in sem šel v Egipt. 

Prejšnji teden sem bil v Melbournu, čez tri dni na Dunaju, zdaj sem doma, potem grem v Šrilanko. Vse se dogaja zelo hitro, a se moram ves čas opominjati, da te priložnosti nima vsak. V Sydneyju sem bil že trikrat, čeprav tja brez te službe verjetno sploh ne bi šel. In to mi je super.

Andraž Pavlič ima prijatelje po vsem svetu. Zaradi narave svojega dela jih zdaj lahko še pogosteje obišče. Foto: Osebni arhiv Včasih greš nekam samo za 24 ur, a teh 24 ur začneš cenit. Ko mi kdo naprimer reče, samo za 24 ur greš na Bali, dobim kar norice. Jaz v tem času jem indonezijsko hrano, se sprehajam po riževih poljih in teh 24 ur izkoristim. 

Največja težava, ki jo opažam pri ljudeh, je miselnost, da je vedno lahko bolje. Vedno imamo lahko boljši hotel, vedno je lahko boljši let, boljša destinacija, boljši urnik in potem nikoli niso zadovoljni. Saj je res, da delaš, a moraš biti hvaležen za dobre stvari, ki ti jih dodatno prinese služba. Zavedati se moraš, da si privilegiran. Seveda ni vse vedno tako glamurozno, na koncu smo mi tisti, ki čistimo tudi stranišča in bruhanje, ampak po drugi strani imaš lahko vseeno zelo lagodno življenje. Služba sama po sebi ni zelo zahtevna. Ko sem recimo delal v šolstvu, kot učitelj, sem delal tudi, ko nisem bil v službi. Dopoldne si v šoli, popoldne imaš priprave za naslednji dan, zvečer odpisuješ na elektronska sporočila. Moja edina dolžnost tukaj je, da ko pridem iz službe, nesem uniformo v pralnico, ki jo imam v kleti svoje stavbe, in jo pred letom prevzamem.

Od poletja je del promocijske ekipe letalske družbe Etihad, ki sodeluje na različnih dogodkih. Pred kratkim je bil del največjega dogodka v Abu Dabiju, zaključka formule ena. "Po pisti hodiš z zastavo in to je pravo doživetje. Tega sicer ne bi mogel videti, karta za takšen dogodek stane tudi po več tisoč evrov. Poleg tega je bilo vse zastonj. To je bil prvi dan, odkar sem se preselil v Abu Dabi, da sem jedel in pil ter počel različne stvari, ne da bi zapravil en evro," pripoveduje sogovornik. Foto: Osebni arhiv Zdaj ne govorim iz sebe, ker jaz teh težav nimam, a veliko ljudi bi reklo, da so ves čas utrujeni. Sam sem bolj spočit kot prej. Več spim in bolje spim, je pa res, da lahko spim kadarkoli, prav tako na srečo nimam težav z "jet lagom". Veliko zaposlenih ima zdravstvene težave, sploh dekleta imajo težave z menstrualnim ciklom.

Veliko jih pogreša svoje družine, saj ogromno časa preživiš sam. Jaz s tem nimam problemov, je pa res, da na različnih destinacijah poznam veliko ljudi, ki sem jih spoznal, ko sem še sam potoval. 

Po eni strani je ta služba super, ker nimaš rutine, po drugi strani pa je včasih malo rutine dobro imeti.

Verjetno ste v tem času na letu doživeli že marsikaj. Kaj vam je najbolj ostalo v spominu?

Ne vem, ali sem imel kakšno res zelo slabo izkušnjo. Veliko je bruhanja, s tem je največ dela. Maksimum je bil, ko je naenkrat bruhalo pet ljudi. Veliko ljudi omedli. Za vse te stvari, tudi če pride do srčnega zastoja, krvavitve, imamo določen postopek, ki se ga držimo. Vse delamo sistemsko, čustva damo na stran. 

Ljudje imajo velikokrat zelo zanimive ideje. Na letalu recimo ne moreš kar ležati na tleh. Vse je povezano z varnostjo, se pravi, če pride do pomanjkanja kisika in se spusti maska, jo lahko dosežeš s sedeža, ne s tal. Zgodilo se je že, da se je potnik usedel na tla, jedel sendvič in bil na telefonu.  Potniki stevardom zaupajo in zato slišijo veliko zgodb, tudi žalostnih. Foto: Ana Kovač

Nekateri potniki so zelo zahtevni in včasih mislijo, da smo restavracija z Michelinovo zvezdico, da lahko kar nosimo hrano, a dejstvo je, da smo omejeni in se ne morejo izmišljevati. Včasih mislijo, da smo mi vzgojitelji za njihove otroke, natakarji, kuharji, psihoterapevti in osebje na letališču, ki ve, kako od letališča do centra mesta. A tudi če so potniki zahtevni, je z dobro ekipo vse lažje.

Izkušenj je veliko, a jaz si jih ne skušam zapomniti. Takoj ko pridem z letala se trudim, da ne razmišljam o delu. Seveda pa so stvari, ki ti ostanejo. Tako je, ko recimo ugotoviš, da ljudje ne potujejo samo na počitnice, ampak potujejo tudi na pogrebe, na operacije. To se me najbolj dotakne. Imeli smo potnico – mislim, da je bil let v Evropo –, ki je povedala, da potuje, ker ima raka in ji je preostalo le nekaj mesecev življenja. Imel sem primer, ko je nek gospod rekel, da se slabo počuti, da ga boli pri srcu, kar moraš obravnavati kot srčni zastoj. Potem je povedal, da potuje domov na pogreb žene. Bruhanje ljudi preživiš, te stvari so najtežje.

Kdaj vas je bilo najbolj strah? Ste morali kdaj zasilno pristati ali ste imeli kakšne druge težave z letalom? 

Sam še nisem imel zasilnih pristankov. Na splošno je najhujša kakšna turbulenca, vendar veš, da ta nastane zaradi vremena in da bo s spremembo višine leta minila. 

Ena od težkih situacij je bila recimo v Dublinu, ko smo imeli štiri ure zamude. To pomeni, da imaš na letalu potnike, ki te sprašujejo, kaj se dogaja, te krivijo, da bodo zamudili povezovalni let. Pa seveda kakšen zdravstveni zaplet, a jaz sem imel na srečo do zdaj opravka le z bruhanjem in omedlevico.

Sogovornik poudari, kako pomembno je, da imaš ob sebi dobro ekipo. Tudi če je let zahteven, je z dobro ekipo vse lažje. "Na enem od letov sem delal z Avstralko, s katero sva se takoj ujela. Potem sva ugotovila, da živiva v isti stavbi in da sva rojena na isti dan. To so najlepši trenutki." Foto: Ana Kovač

Večji del leta ste zdoma, praktično bi lahko rekli, da več časa preživite v zraku kot na trdnih tleh. Kako so se s tem sprijaznili vaši starši in bližnji?

Vedeli so, da bo do tega slej kot prej prišlo, in so bili pripravljeni. Ko sem se odločil za delo pri Etihadu, so to sprejeli, celo oni so me spodbudili, naj poskusim, da bo mir (smeh, op. a.). Seveda je najtežje mami, a nekako se je tudi ona navadila. Načeloma pogosto pridem domov – vsake tri mesece. Vsak dan smo v stiku preko spletnih aplikacij, ko sem doma, pa skušamo čimbolj izkoristiti skupni čas. Sam se trudim, da se ne obremenjujem s tem, kaj zamujam, ker potem bi cele dneve lahko razmišljal samo o tem.

Foto: Osebni arhiv Razmišljate o tem, koliko časa boste to še počeli? 

Nekateri to počnejo tudi po 20 let. Ravno pred kratkim sem letel s stevardeso, staro 43 let. Etihad deluje 21 let in ona je tukaj že od samega začetka. Zagotovo tukaj ne bom toliko časa, čeprav tisti, ki to rečejo, ponavadi ostanejo do konca.

Zdaj je moj cilj delati v poslovnem razredu in mogoče tam ostati vsaj leto dni. Po poslovnem razredu gredo dekleta lahko v prvi razred, medtem ko fantje ne moremo. Mi gremo lahko za vodjo ekonomskega razreda, od tam pa lahko napreduješ na mesto vodje za celotno letalo. Če bi se to zgodilo v relativno kratkem času, bi mogoče poskusil tudi slednje, ker s tem dobiš vodstvene izkušnje in reference, v končni fazi pa je boljša tudi plača. Včasih so iz ekonomskega v poslovni razred napredovali po sedmih letih, zdaj gre to veliko hitreje, ker vse letalske družbe potrebujejo več kadra in na veliko zaposlujejo. Kako hitro napreduješ, je odvisno tudi od ocene tvojega dela, pritožb potnikov in tvojega nadrejenega, če si kršil katero od pravil, med katerimi je naprimer tudi, da v stanovanju fantov ne sme prespati ženska. Tudi ko mama pride na obisk, ne sme prespati pri meni.

Sam bom verjetno v poslovni razred napredoval aprila 2025. Tam je manj potnikov, v naših standardnih letalih to pomeni 25 do 30, medtem ko jih je v ekonomskem razredu od 250 do 300. Tudi strežba je drugačna, v poslovnem razredu je bolj oseben pristop. Je veliko plusov, pa tudi minusov. Včasih so potniki zahtevnejši, a velikokrat v poslovnem razredu potujejo zato, da lahko spijo in ne zato, da lahko pojejo vse, kar je na voljo. Zahteva pa delo v poslovnem razredu še dodatna dva tedna šolanja.

Kakšno leto bom zagotovo še vztrajal. Prvi cilj je bil, da ostanem leto dni. To sem dosegel in zdaj sem precej manj obremenjen.  

"Zavedati se moraš, da si privilegiran. Seveda ni vse vedno tako glamurozno, na koncu smo mi tisti, ki čistimo tudi stranišča in bruhanje, ampak po drugi strani imaš lahko vseeno zelo lagodno življenje. Služba sama po sebi ni zelo zahtevna." Foto: Ana Kovač

Sportal Izjemne zgodbe, ki jih piše življenje onkraj meja