Petek, 8. 8. 2025, 5.54
4 ure, 31 minut
Slovenija v jedrskem zavezništvu: med varnostjo in odgovornostjo
Termometer prikazuje, kako vroč je članek.
Termometer prikaže, kako vroč je članek.
1,44
"Nato je bil ustanovljen na samem začetku atomske dobe, slaba štiri leta po eksploziji ameriške jedrske bombe nad Hirošimo in le nekaj mesecev pred uspešnim preizkusom prve sovjetske v Semipalatinsku. Zato je tudi jedrsko zavezništvo in bo takšno ostalo, vse dokler bo obstajalo jedrsko orožje," pravi Benedejčič.
Avgusta letos mineva 80 let od prve uporabe jedrskega orožja – bombnih napadov na Hirošimo in Nagasaki. Čeprav se jedrska grožnja zdi oddaljena, so razmere po ruskem napadu na Ukrajino in ponavljajočih se grožnjah iz Kremlja drugačne. Slovenija kot članica Nata nima svojega jedrskega orožja in ni vključena v sistem jedrskega deljenja (ang. nuclear sharing), a vseeno uživa varnost pod zavezniškim jedrskim dežnikom, ki ga v okviru Nata zagotavljajo ZDA in Velika Britanija, varnost Evrope pa dodatno krepi tudi francoski jedrski arzenal. Francija sicer ne sodeluje v Skupini za jedrsko načrtovanje (NPG), a se njeni predstavniki vključujejo v strateške razprave o odvračanju. Kaj vse to pomeni za Slovenijo, pojasnjujeta veleposlanik Andrej Benedejčič, stalni predstavnik Slovenije pri Natu, in Uroš Svete, strokovnjak s področja obrambe in varnostnih študij.
Slovenija je podpisnica Pogodbe o neširjenju jedrskega orožja (ang. Treaty on the Non-Proliferation of Nuclear Weapons – NPT), ki državam brez jedrskega orožja prepoveduje njegovo posedovanje, a dovoljuje mirno uporabo jedrske energije pod nadzorom Mednarodne agencije za jedrsko energijo (ang. International Atomic Energy Agency – IAEA). Med tovrstne primere sodi tudi Nuklearna elektrarna Krško – NEK.
Pomen jedrskega dežnika
"Nato je bil ustanovljen na samem začetku atomske dobe, slaba štiri leta po eksploziji ameriške jedrske bombe nad Hirošimo in le nekaj mesecev pred uspešnim preizkusom prve sovjetske v Semipalatinsku. Zato je tudi jedrsko zavezništvo in bo takšno ostalo, vse dokler bo obstajalo jedrsko orožje," pravi Benedejčič.
"Slovenija aktivno sodeluje v zasedanjih NPG, ki se srečuje redno na ravni višjih uradnikov, stalnih predstavnikov in obrambnih ministrov, nazadnje na začetku junija," pove Benedejčič.
Po besedah Benedejčiča to za Slovenijo pomeni, da ima zagotovljeno varnost tudi na najbolj strateški ravni. "To je pomembno, saj smo bili samo v zadnjih nekaj letih priča ponavljajočim se grožnjam ruske strani o mogoči jedrski eskalaciji, ki jo tudi sicer redno simulira v okviru svojih konvencionalnih vaj. Naslednja takšna, Zahod 2025, bo septembra letos." Raziskava CSIS ugotavlja, da Rusija po letu 2022 jedrsko retoriko uporablja tudi kot obliko prisiljevanja (ang. coercive nuclear signalling), kar povečuje občutek nujnosti za vzdrževanje učinkovitega zavezniškega odvračanja.
Benedejčič spomni, da Slovenija spada v skupino le dobrih tridesetih držav na svetu, ki imajo lasten civilni jedrski program, in je kot taka podvržena sistemu varovalk Mednarodne agencije za jedrsko energijo. Namen teh je preprečevanje zlorabe miroljubne jedrske tehnologije za vojaške namene. "To pomeni, da ima Slovenija več opraviti z jedrskimi zadevami, kot se mogoče zdi na prvi pogled, tudi z NPT, ki je vzpostavila trenutni sistem sobivanja in soodvisnosti med vojaško in civilno uporabo atoma. Kot takšna je tudi kredibilen sogovornik pri razpravah na to temo."
Od Hirošime do današnjih doktrin: kako deluje odvračanje?
Kako jedrsko orožje danes še deluje kot sredstvo odvračanja, je v luči ruske invazije na Ukrajino znova postalo izjemno aktualno. Svete pojasnjuje, da je jedrska tehnologija prvič v zgodovini postavila človeštvo pred možnost samouničenja: "Kot vemo, je jedrsko orožje, čigar obletnico prve uporabe praznujemo ravno v teh dneh, vojaška tehnologija, ki je prvič v človeški zgodovini pripeljala civilizacijo na rob obstoja. Če je bila njegova uporaba v prvih letih še nekako možna, pa je po letu 1949, ko ZDA izgubijo monopol nad jedrsko tehnologijo, in ko se je začela jedrska oboroževalna tekma, uporaba jedrskega orožja (zlasti strateškega) postala bolj ali manj teoretična. Kajti vodila bi nujno do reakcije na prvi udar (kdorkoli bi ga že izvedel), posledice radiacije in jedrske zime pa bi naš planet, vsaj začasno, naredile neprimeren za bivanje človeka."
Svete izpostavlja: "Novo razmišljanje v Evropi, da bi redefinirali jedrsko odvračanje, pa je posledica zlasti ruske agresije na Ukrajino, saj se danes mnogi sprašujejo, ali bi se zgodila, če se Ukrajina ne bi odpovedala lastnemu jedrskemu orožju."
Nadaljuje, da Nato kot zavezništvo sam nima jedrskega orožja, ima pa tri članice – ZDA, Veliko Britanijo in Francijo – , ki so hkrati tudi stalne članice Varnostnega sveta OZN. Te tri države zagotavljajo t. i. jedrski dežnik celotnemu zavezništvu: "Omenjene države nudijo jedrski dežnik celotnemu zavezništvu, ki je zaradi tega v preteklosti tudi precej zmanjševal vlaganja in razvoj konvencionalnih virov vojaške moči. Slovenija se lahko tako na jedrski dežnik, ki ga zagotavljajo v Natu omenjene tri države, zanaša ravno toliko kot vse ostale članice Nata, ki lastnega jedrskega orožja nimajo. Problem, ki se pojavlja, je, ali in kdaj bi Natove države kot sredstvo vojaške moči in če sploh uporabile jedrske oz. nekonvencionalne zmogljivosti, še posebej v primeru, ko bi nasprotni uporabil hibridne ali konvencionalne vire vojaške moči."
Med francosko avtonomijo in Natovo strategijo
Benedejčič pojasnjuje, da v razpravah na sedežu Nata vprašanje evropske različice jedrskega odvračanja ni prisotno: "Takšnih razprav na sedežu zavezništva ni. To je bolj značilno za drug del Bruslja. Tudi zato je na začetku letošnjega leta v razpravi s člani odbora za zunanje zadeve ter pododbora za varnost in obrambo Evropskega parlamenta generalni sekretar zavezništva Mark Rutte posebej izpostavil iluzornost pobud o evropski različici Nata, ki so v svojem bistvu predvsem ideološke."
Kljub temu se po ruskem napadu na Ukrajino povečuje interakcija s francosko stranjo glede jedrskih vprašanj. "Francija sicer še naprej poudarja svojo strateško avtonomijo in torej ni del Skupine za jedrsko načrtovanje, vendar se njeni predstavniki udeležujejo obravnav, povezanih z zavezniško strategijo jedrskega odvračanja in obvladovanja eskalacije," dodaja Benedejčič.
Osemdeset let po Hirošimi in Nagasakiju jedrsko orožje ostaja simbol moči, a tudi globalne odgovornosti, ki jo nosijo jedrske sile v okviru zavezništva.
Benedejčič vidi priložnost tudi za Slovenijo: "Zato si želim, da bi slovenska stran v prihodnje razmislila o gostiteljstvu letnega zavezniškega simpozija o jedrski politiki. Prav tako upam, da bo med silami za bojno podporo Slovenske vojske v prihodnje znova bataljon jedrske, radiološke, kemične in biološke obrambe (JRKBO). Slovenija je včasih že imela to zmogljivost, ki je znotraj Nata veljala za nišno, in bilo bi prav, da bi jo imela znova."
Med željami in zmogljivostmi: evropska vojaška šibkost
O vprašanju evropske strateške avtonomije – zlasti francoskih pobud za redefinicijo evropskega jedrskega odvračanja – Svete pojasnjuje: "Ta vprašanja so že stara, praktično skoraj toliko kot Nato sam. Na eni strani Francija zagovarja večjo evropsko samostojnost, na drugi strani pa je sedaj edina članica EU, ki ima jedrsko orožje."
A vojna v Ukrajini je razprave znova postavila v ospredje. Svete izpostavlja: "Novo razmišljanje v Evropi, da bi redefinirali jedrsko odvračanje, pa je posledica zlasti ruske agresije na Ukrajino, saj se danes mnogi sprašujejo, ali bi se zgodila, če se Ukrajina ne bi odpovedala lastnemu jedrskemu orožju." A hkrati opozarja, da Evropa ne razpolaga z ustrezno konvencionalno močjo in da obstajajo globlji problemi: "Evropske države se zavedajo, da je njihova konvencionalna vojaška moč izjemno oslabljena, da ne omenjam neenotnosti pri vodenju in poveljevanju ter razmerju med vojaško močjo in (zunanje) političnimi interesi."
Slovenska vloga v Skupini za jedrsko načrtovanje
Jedrska politika zavezništva se oblikuje tudi v okviru Skupine za jedrsko načrtovanje, kjer sodeluje tudi Slovenija. "Slovenija aktivno sodeluje v zasedanjih NPG, ki se srečuje redno na ravni višjih uradnikov, stalnih predstavnikov in obrambnih ministrov, nazadnje na začetku junija. Takrat so bile tudi pregledane jedrske zmogljivosti zavezništva, s ciljem, da bi ostale močne in učinkovite ter delovale odvračalno," pojasnjuje Benedejčič. Kot poudarja, je največji trenutni izziv proces modernizacije obstoječe flote letal z dvojno zmogljivostjo – letal, ki so sposobna in certificirana za prenašanje ter uporabo jedrskega orožja, ki ga po sistemu jedrskega deljenja zavezništvu dajejo na razpolago ZDA. "Starejša letala, kot sta F-16 in tornado, se namreč postopoma umikajo novim F-35."
"Prav tako aktualno je vprašanje o prihodnosti Temeljne listine Nato-Rusija, v kateri se je zavezništvo med drugim zavezalo, da ne bo nameščalo jedrskega orožja ali infrastrukture na ozemlju novih držav članic. Razprava poteka tudi v senci napovedanega razmeščanja ruskega jedrskega orožja v Belorusiji. Za zdaj sicer ni konsenza o odpovedi temu političnemu dokumentu iz leta 1997," pojasnjuje Benedejčič.
NEK Krško – civilni jedrski objekt in steber kritične infrastrukture
Medtem ko je Slovenija ena redkih držav z lastnim civilnim jedrskim programom, ta nima nobene povezave z Natovo jedrsko strategijo. Nuklearna elektrarna Krško (NEK) proizvaja elektriko izključno v miroljubne namene in je pod stalnim nadzorom Mednarodne agencije za jedrsko energijo. V skladu z določili Pogodbe o neširjenju jedrskega orožja je Slovenija zavezana, da jedrsko tehnologijo uporablja le v civilne namene, kar redno preverjajo mednarodne inšpekcije.
Kako pomembna je NEK z vidika nacionalne varnosti, Svete opozori: "NEK je vsekakor izjemno pomemben objekt v Republiki Sloveniji, tako z vidika proizvodnje električne tehnologije kot z vidika posledic napada na objekt, ki bi imel kinetične in okoljske posledice. Zato morajo vsi varnostni protokoli slediti specifičnosti tega objekta, ne glede na vrsto grožnje. Jedrska tehnologija ima žal to specifiko, da poleg kinetičnega in termalnega udara obstaja še radiacija, ki glede na dolge razpolovne dobe radioaktivnih elementov, izjemno prizadene tako živo kot neživo naravo, kar kažejo tragične posledica tako obeh eksplozij na Japonskem kot jedrske nesreče v Černobilu, od katere bo naslednje leto minilo 40 let."
NEK je ključen del slovenske energetske infrastrukture in je pod civilnim nadzorom, skladno s Pogodbo o neširjenju jedrskega orožja.
Lekcije Hirošime in prihodnost odvračanja
Osemdeset let po uničenju Hirošime in Nagasakija jedrsko orožje ostaja ena najmočnejših, a tudi najbolj kontroverznih oblik odvračanja. V času, ko svet znova pretresajo geopolitične krize, je pomen jedrskega dežnika za manjše, nejedrske članice Nata, kot je Slovenija, še posebej izrazit. V prihodnje bo za Slovenijo ključno, da ohranja aktivno vlogo pri oblikovanju politike zavezništva ter se zaveda pomena varnostnih jamstev, ki jih zagotavljajo zavezniki, in tega, da njen prispevek k skupni obrambi ostaja del tega ravnotežja.
Hirošima po jedrskem napadu leta 1945. Grozote, ki jih je povzročila prva uporaba jedrskega orožja, še danes opominjajo na nujnost odgovornega ravnanja s tovrstnim orožjem.
Kraljevi inštitut za mednarodne zadeve (ang. Royal Institute of International Affairs – Chatham House), neodvisni britanski možganski trust, ki že več kot stoletje oblikuje razprave o globalni politiki, v svojih analizah opozarja, da jedrsko odvračanje ostaja hkrati varnostno jamstvo in vir strateške nestabilnosti. Njegova legitimnost je v tem, da orožje ostane zgolj v funkciji odvračanja in nikoli uporabe. V svojem komentarju ob 80. obletnici Hirošime opozarja tudi na nevarnosti razgradnje jedrske diplomacije in izgube zgodovinskega konteksta, ki je temelj legitimnosti jedrskega odvračanja.
Spomin na leto 1945 nas opominja, da so posledice jedrske vojne nepredstavljive, zato je odgovornost zaveznikov, da jedrsko orožje ostane izključno sredstvo odvračanja, toliko večja. Kot opozarjata Benedejčič in Svete, mora Slovenija tudi kot nejedrska članica Nata ostati vključena v strateške razprave, ki zadevajo prihodnost evropske varnosti. Prav razumevanje teh mehanizmov je danes ključno za ohranjanje tako nacionalne kot kolektivne varnosti v času novih globalnih izzivov.
