Petek, 2. 9. 2022, 21.48
2 leti, 2 meseca
Skrivnostni ljudje, ki smo jih nekoč srečali, a so nato izginili
Termometer prikazuje, kako vroč je članek.
Termometer prikaže, kako vroč je članek.
5,49
14
V furlanskem mestu Čedad se je v času prihoda Slovanov že govorila inovativna zahodna romanščina, ki je nastala iz nekdaj enotnega romanskega jezika.
Ko so se slovanski predniki Slovencev pred od 1.500 do 1.400 leti naselili na današnje slovensko ozemlje, so tu živeli romansko govoreči staroselci. Njihove sledi lahko odkrivamo v krajevnih in rečnih imenih.
Po zadnjih arheoloških ugotovitvah so se Slovani na območje današnjega Prekmurja naselili že v prvi polovici 6. stoletja. Od tam so se naseljevali proti zahodu – v smeri vzhodnih Alp in severnega Jadrana.
Spopadi slovanskih prednikov Slovencev
Za leto 600 imamo podatke iz pisma papeža Gregorja I. salonskemu škofu Maksimu, da ljudstvo Slovanov vdira skozi Istrska vrata v Italijo. Omenjena Istrska vrata so morda območje Postojnskih vrat (po drugi razlagi pa je mišljeno območje Kvarnerja).
Okoli leta 610 so se Slovani pri Aguntu, ta je ležal blizu današnjega Lienza na Vzhodnem Tirolskem, spopadli z Bavarci in jih premagali. Ta dva podatka sta ena od mnogih iz obdobja med letoma 599 in 612, ki govorijo o prihodu Slovanov na območje Istre in vzhodnih Alp.
Širitev slovanskega jezika ali slovanskih genov?
Glede slovanskega naseljevanja na območje nekdanjega rimskega imperija se je pred desetletji pojavila teorija, da je pri tem šlo v prvi vrsti za ozemeljsko širjenje slovanskega jezika oziroma za jezikovno poslovanjenje predslovanskega prebivalstva.
Tako Čedad v Furlaniji kot Cavtat v Dalmaciji imata podlago v latinskem imenu Civitatis/Civitatem. V zahodni romanščini, ki se je govorila v današnji Furlaniji, je nastala oblika Čividade, v bolj arhaični vzhodni romanščini (ta ni preoblikovala glasu k v glas č, glasu t pa ne v glas d), ki se je govorila v Dalmaciji v zgodnjem srednjem veku, pa je nastala oblika Kivitate. Praslovansko govoreči Slovani so ime prvega mesta prevzeli v obliki Čividadu, drugega pa kot Kivitatu. V slovenščini je Čividadu zdaj Čedad, v srbohrvaščini pa je Kivitatu zdaj Cavtat, ker se je praslovanski glas k v določenih položajih pozneje preoblikoval v c (v slovenščini bi iz imena Kivitatu verjetno nastala oblika Cevtat).
Avstrijski zgodovinar Walter Pohl je tudi prepričan, da je sledila slavizacija, to je poslovanjenje, ker so romansko govoreči staroselci, potem ko so jih zapustile romanske elite, sprejeli privlačen slovanski kmečki način življenja, ki ni poznal velike družbene razslojenosti in podrejanja oblasti. Slovani naj bi bili nekakšni zgodnjesrednjeveški hipiji, se je Pohlovi teoriji rogal britanski zgodovinar Peter Heather.
Srečanje Slovanov in romanskih staroselcev
Genetske raziskave za zdaj ne pritrjujejo teoriji, da je šlo pri širjenju Slovanov v prvi vrsti le za širjenje jezika. Šlo je tudi za širjenje genov – torej ne zgolj zamenjava jezika, ampak tudi zamenjava prebivalstva. Vprašanje pa je, kako obsežna je bila ta zamenjava (seveda je ta zamenjava prebivalstva tudi nihala glede na posamezna območja).
Seveda zamenjava prebivalstva ni bila popolna, saj so med Slovani živeli tudi romansko govoreči staroselci. Od romanskih prebivalcev so slovanski predniki Slovencev tako prevzeli vsa imena večjih rek: Raba, Mura, Drava, Sotla, Sava, Zilja, dolenjska, koroška in prekmurska Krka, Glina (ta nima nobene povezave z glino, ampak najverjetneje izvira iz keltskega imena Glanis, kar pomeni čista oziroma bistra reka, op. p.), Kokra, Kolpa, Soča in Dragonja.
Predslovanska imena mest
Slovani so prevzeli tudi imena nekaterih (nekdanjih) rimskih mest in naselij. V oklepaju so antična imena mest, zapisana v latinščini, in romanska izgovarjava mest: Ptuj (Poetouio/Petouio), Celje (Celeia/Keleja), Kranj (Carnium/Karniu/Karnu), Beljak (Billiacum/Belaku/Bilaku), Celovec (L'aquiliu/Kuiliu), Logatec (Longaticum/Longateku), Hrušica (prevod rimske trdnjave Ad Pirum) ... Trojane naj bi po eni od razlag izvirale iz latinskega Atrans, po drugi pa je ime tega kraja kljub vsemu slovanskega izvora.
V Trstu se je v zgodnjem srednjem veku govorila vzhodna romanščina. Trst se je tako ob prihodu Slovanov imenoval Tergeste, kar so Slovani izgovarjali kot Tirgistu. Zahodna romanščina pa se je že govorila v bližnjih Miljah, medtem ko je bil Koper del vzhodne romanščine.
Krajevna imena predslovanskega izvora so vse pogostejša, tem bolj gremo proti zahodu Slovenije. V nekaterih severnojadranskih krajih pa se je romansko govoreče prebivalstvo ohranilo vse do danes: Trst, Milje, Koper, Izola, Piran ...
Lahi in Laško
Vsa imena rimskih mest pa se niso ohranila. Ni se ohranilo na primer ime mesta Emona, ki je stalo na območju današnje Ljubljane. Ohranila se nista niti imeni Neviodunum (to rimsko mesto je stalo na območju današnjega Drnovega na Krškem polju) in Preatorium Latobicorum (cestna postojanka na območju današnjega Trebnjega).
Naši slovanski predniki so romansko govoreče staroselce poimenovali Vlahi, iz česar se je pozneje razvilo ime Lahi. Ta etnonim je verjetno osnova za imena krajev, kot sta Laško in Lahovče.
Zahodna in vzhodna romanščina
V času, ko so naši slovanski predniki naselili območje današnje Slovenije, se je romanski jezik že razdelil na bolj inovativno zahodno in bolj arhaično vzhodno romanščino.
Antično ime za Kobarid je bil verjetno Capretum (izgovarjava Kapretum). Ker je bil Kobarid del zahodnoromanske narečne ploskve, je bilo romansko ime mesta ob prihodu Slovanov Kaboredo (glas t je postal d). V praslovanščini se je ime mesta glasilo Kabaridu, iz česar je pozneje nastala današnja slovenska oblika Kobarid.
Meja med zahodno romanščino (tudi severozahodna romanščina) in vzhodno romanščino (nekateri jezikoslovci ji pravijo tudi balkanska romanščina ali jugovzhodna romanščina) je tekla po današnjem zahodnem slovenskem narodnem ozemlju: približno po črti Koper–Solkan–Beljak.
Vpliv romanščine na slovanske oblike imen
Zahodna romanščina je med drugim glasova k in g v določenih položajih spremenila v č in dž, vzhodna romanščina pa ne. To je vplivalo tudi na to, kakšno obliko so imela krajevna imena, ko so jih prevzeli Slovani.
Ko so naši slovanski predniki prišli na območje današnje avstrijske Koroške, so od tamkajšnjih vzhodnoromansko govorečih prebivalcev prevzeli ime za reko, ki so ji Romani pravili Gila oziroma morda Gela. Najprej je imelo slovansko ime za reko obliko Gila ali Gilja, nato Dzila/Dzilja in nazadnje današnjo obliko Zilja. Po letu 600 je namreč praslovanščina glas g v določenih položajih preoblikovala v dz in pozneje v z.
Žilja in Čelje
Če bi ob reki Zilji v 7. stoletju živeli zahodnoromansko govoreči staroselci, bi ti Gili že rekli Džila/Džela. V tem primeru bi Slovenci zdaj Zilji rekli Žilja. Če bi na območju današnjega Celja romanski staroselci govorili zahodno romanščino, bi se zdaj Celju po slovensko reklo Čelje.
Solkan in Sužid sta kraja v Posočju, ki sta oddaljena nekaj deset kilometrov. V antiki sta imela dokaj podobni imeni: Silikanum in Siliketum (podlaga za imeni obeh krajev je latinska beseda za skalo). Prvi kraj se je pozneje v vzhodni romanščini imenoval Silikanu, drugi pa v zahodni romanščini Silidžedo. Oziroma Solkan in Sužid v slovenščini.
Celje je bilo namreč v antiki znano kot Celeia (izgovarjava Keleja). Slovani so prevzeli ime Keleja in ga pozneje, ko se je glas k v pozni praslovanščini spremenil v c, preoblikovali v današnjo obliko Celje. V zahodno romanščini pa bi se Keleja že pred prihodom Slovanov verjetno preoblikovala v Čelejo.
Čedad in Cavtat ter Sužid in Solkan
Zahodno romanščino oziroma alpsko romanščino pa so govorili v današnji Furlaniji. Tako je latinsko ime Civitate(m) (izgovarjava Kivitate) dobilo v zgodnji zahodni romanščini obliko Čividade/Čevedade. Glas k je torej postal č, glas t pa d – podobno je v španščini latinska vita (sl. življenje) postala vida. Zato v slovenščini temu mestu zdaj rečemo Čedad, ker je izpeljan iz besede Čividade, ki so jo Slovani najprej izgovarjali kot Čividadu.
Na območju Dubrovnika, kjer se je govorila vzhodna romanščina, pa je istoimenski Civitate(m) (izgovarjava Kivitate) ohranil arhaično obliko Kivitate. To ime se je v slovanščini oziroma v poznejši srbohrvaščini preoblikovalo v današnji Cavtat (slovenska oblika bi bila verjetno Cevtat). Krajevni imeni Čedad/Cavtat oziroma v srbohrvaščini Čabdad/Cavtat sta torej dvojnici.
Silidžedo in Silikanu
Razliko v zahodni in vzhodni romanščini lahko vidimo tudi v imenih slovenskih krajev Sužid in Solkan. Obe imeni imata latinsko oziroma romansko podlago, temeljita pa na latinski besedi za trdo skalo – silice. Silicetum (Siliketum) pomeni: tam, kjer je skala, trdi kamen.
Iz zahodne (alpske) romanščine, ki se je govorila zahodno od črte Koper–Solkan–Beljak, so slovanski predniki Slovencev prevzeli krajevna imena, kot so Čedad, Oglej, Trbiž, Ročinj, Milje, Tolmin in Kobarid, iz vzhodne (balkanske) romanščine pa imena, kot so Solkan (na fotografiji), Trst, Koper, Celje, Beljak, Celovec in Logatec. V bližini nekdanje jezikovne meje med zahodno in vzhodno romanščino tečeta reki, ki jima Slovenci pravimo Zilja in Soča. Prvo ime so naši predniki prevzeli od vzhodnoromansko govorečih staroselcev, drugo pa od zahodnoromansko govorečih. Iz vzhodnoromanske Gile je najprej nastala Dzila/Dzilja, nato pa današnja Zilja, iz zahodnoromanskega rečnega imena Sonča (morda tudi Soncu, Sunča ali Suncu) pa je nastala slovenska oblika Soča. Praslovanska oblika imena Soča je bila Sunča.
Sužid se je nekoč po romansko imenovali Siliketum, pozneje pa Siliketo oziroma Silik'eto, iz česar je v zahodni, alpski romanščini nastal Silidžedo oziroma Seledžedo. Ko so praslovansko govoreči Slovani prišli v Posočje, so ime kraja izgovarjali naprej kot Silidžedu. Pozneje je nastala današnja oblika Sužid.
Solkan, ki leži nekaj južneje od Sužida, pa se je v vzhodni romanščini imenoval Silikanu ali Silkanu. Ime kraja v tej obliki so prevzeli Slovani. Iz Silkanu je nato nastala današnja slovenska oblika Solkan.
Glavni viri za članek:
Matej Šekli, Old romance place names in early south slavic and late proto-slavic sound changes (sl. Staroromanska zemljepisna imena v južni slovanščini in poznpraslovanske glasovne spremembe), 2016.
Matej Šekli, Notranja in zunanja zgodovina slovenskega jezika v srednjem veku (ok. 550-1550), v: Slovenski jezik med slovanskimi jeziki, str. 187-227.
Luka Repanšek, Keltska dediščina v toponomiji jugovzhodnega alpskega prostora, 2016.
14