"Še vedno se gremo staro šolo, po kateri dobiš CD fizično v roke"

Začetek delovanja založbe God Bless This Mess Records uradno sega v leto 2005, čeprav je vse skupaj neformalno nastajalo že dva ali tri leta prej z registracijo društva. Idejna pobudnika in ustanovitelja sta bila na začetku le dva: Ivor Knafelj in Tomislav Glavica. Danes jedro založbe tvori že pet, šest ljudi, njihovo delo pa so opazili že tudi drugod po Sloveniji, saj sta jih med drugim pohvalila tudi tako priznana glasbena kritika, kot sta Igor Vidmar in Igor Bašin.

Po načelu "Poslušamo, kar imamo radi, in imamo radi, kar poslušamo" "Na začetku je bilo tako: izdala bova samo tisto, kar bi sama doma poslušala, vse drugo pa ne. Od tod tudi naše geslo: "Poslušamo, kar imamo radi, in imamo radi, kar poslušamo," se spominja Ivor Knafelj. In to geslo velja še danes. "Izhajali pa smo iz želje, da izdamo CD. To pomeni: sam sem imel bend in namesto, da bi iskal založbo, ki bi izdala naš produkt, sem pomislil, da smo tudi sami sposobni izdati svoje zgoščenke. In tako se je začelo." Polovico prvega CD-ja je sestavljala glasba skupine ŠKM banda, polovico pa benda Plueg. Naslov CD-ja je bil God Bless This Mess in se je Knaflju tako utrnila misel, da bi bilo to dobro ime za založbo.

Prvi CD le v dvajsetih izvodih, pa še slabo posnet "Čeprav smo tisto prvo zgoščenko izdali le v dvajsetih izvodih, pa še slabo je bila posneta," priznava Knafelj. Ampak ideja o založbi je že padla na plodna tla. Takrat je bilo tudi nekakšno zlato obdobje pomurske glasbene scene, kjer je bilo veliko izvajalcev, kot npr. ŠKM banda, Kleemar, Y in drugi. Tako se je enostavno pojavila potreba, da bi bilo vredno vse to delovanje dokumentirati oz. arhivirati: "Založba ni bila ustanovljena z namenom, da bi izdajala CD-je in s tem služila denar, ampak je bilo pomembno to, da se za večno ohrani neki del časa in dogajanja v Pomurju. Saj so bili bendi tukaj že prej, ampak nikjer ni bilo nobenih kaset ali zgoščenk. Če pa so že bile, so se nekje porazgubile. Z založbo pa se to uredi, poleg tega pa je to tudi podpora lokalnim bendom. Ker je prej tega vedno manjkalo, namreč neka načrtovana podpora."

Zaradi preveč birokracije obupali s prijavljanjem na razpise Vse skupaj pa je šlo tudi z roko v roki z razvojem Mladinskega informativnega in kulturnega kluba Murska Sobota. Istočasno kot je rasel MIKK, je nastala tudi založba, zgodilo se je gibanje Prekmurje Noise Conspiracy, tako da se je vse nenačrtovano ujelo. Leta 2005 so registrirali Društvo za razvoj elitne kulture z namenom, da se vse skupaj formalizira in da bo God Bless This Mess Records sekcija društva. Ta pa zajema "booking", koncertno promocijo in založbo. "Se pravi, organiziramo koncerte in turneje izvajalcev ter skrbimo za promocijo in založništvo. Društvo smo ustanovili tudi zato, da bi se lahko prijavljali na različne razpise. Ampak to smo doslej storili samo enkrat, pa še takrat smo ugotovili, da je s tem preveč birokracije in premalo iztržka. Imamo svoje službe, pa smo si dejali, da bomo stvar sami financirali."

"Poslušava vse, izdava malo" A pri tem so tudi vsi bendi založba v stilu "input – output". Vsaka skupina namreč prispeva tudi finančno k izdaji svojega CD-ja, tako da vse skupaj deluje kot kolektiv. "Nisva več "capo di banda" kot na začetku. Takrat sva bila samo dva absolutista, ki sva imela tudi geslo: Poslušava vse, izdava malo. To sva si lahko privoščila, saj je bilo že super, če smo izdali le eno zgoščenko na leto. Danes pa nas je že pet ali šest absolutistov, ki skrbimo za vse. Letos smo že do februarja izdali kar dva CD-ja, in sicer skupin Werefox in Dežurni krivci. Naša naklada dosega zdaj povprečno po petsto izvodov na zasedbo," pravi Tomislav Glavica.

Trije CD-ji na leto čisto dovolj Doslej so pri založbi izdali skupno petnajstih albumov. Lani so izdali tri zgoščenke, letos pa načrtujejo še izid albuma dua Hexenbrutal in mogoče še EP Kleemarja. "Ni rečeno, da bo število izdanih CD-jev vsako leto raslo. To je odvisno tudi od kakovosti bendov, na katere ne želimo izvajati nobenega pritiska. Je pač tako, da je neko leto več dobrih skupin, drugo leto pa manj. Zdaj smo bolj v tem drugem obdobju. Prevladujejo izvajalci, ki so že dolgo na sceni, medtem ko pa dobrih mladih bendov skorajda ni. Vsaj ne takih, katerih glasba bi bila tudi nam všeč," poudarja Knafelj. "Sam menim, da je izid treh CD-jev na leto čisto dovolj," pa dodaja Glavica.

Prednost v neodvisnosti Kakšne so potem prednosti in slabosti te relativno majhne, a zelo živahne založbe? "Prednost je v tem, da si neodvisen. Slabost pa je v vsem, kar temu nasprotuje. Ni nikakršnega zagotovila, da boš sploh lahko izdal kakšen album. Recimo, da bi vsi pomurski bendi letos dejali, da so posneli novo ploščo. Lahko jim samo odgovorimo, da je to lepo od njih, ampak da lahko izdamo največ štiri izdelke, ker za več nimamo denarja. Finančni vidik je zelo pomemben. Lahko pridemo skozi s samo sto evri, lahko pa je premalo tudi tisoč evrov. To je odvisno od CD-ja, ovitka, dizajna, naklade, knjižice … Ampak v povprečju nas ena izdaja zgoščenke stane od osemsto do tisoč evrov. In če imamo srečo, se nam šele dve leti po izidu pokrije tako, da smo na pozitivni ničli," odgovarja Knafelj.

Kljub revoluciji z digitalnimi mediji, še naprej stara šola Glasbeno založništvo je tako ali tako doživelo revolucijo pred slabim desetletjem s pojavom digitalnih medijev, spletno stranjo ITunes in podobnim. "Mi pa se še vedno gremo staro šolo, ko dobiš CD v roke v fizični obliki. Vendar je to za nas najpomembnejše: da imaš izdelek na mizi, da se družimo, da obstaja pripadnost, da se počutimo kot velika družina. Nismo podvrženi komercialnemu trgu, zato nas ne skrbi preveč, ali bomo kaj prodali ali ne. Zadeva se konča, ko bend pove, da ima nov album, mi ga izdamo, ta pa potem roma v svet."