Sobota, 21. 11. 2020, 14.38
4 leta, 1 mesec
Sašo Menoni
"Rak ne pomeni, da je konec življenja, lahko je nov začetek" #video
Termometer prikazuje, kako vroč je članek.
Termometer prikaže, kako vroč je članek.
2,24
1
Sašo Menoni je kot otrok sanjal o nogometni karieri. Po rakavi tvorbi na medenici je načrte moral spremeniti, je pa iz časa bolezni odnesel kopico pomembnih lekcij. Tudi to, da je rak lahko nov začetek in drugačen način razmišljanja.
Sašo Menoni je kot otrok sanjal o tem, da bo poklicni nogometaš. Obrnilo se je drugače. Tumor na medenici mu je spremenil življenjsko pot, nikakor ne na slabše in s pomembno lekcijo: "Rak ni konec življenja. Pomeni lahko nov začetek, drugačen način razmišljanja," ostaja optimističen član slovenskega onkološkega društva za moške Onkoman. Ta v letošnjem tradicionalno moškem mesecu novembru opozarja na problematiko pljučnega raka in stisko obolelih, ki je v luči pandemije še bolj pereča kot prej.
Stavek, da je vedno lahko še slabše, se v zadnjih mesecih zaradi pandemije novega koronavirusa pogosto znajde v naših pogovorih. Sašo Menoni, 29-letnik iz Vitomarcev v Prekmurju še kako dobro razume njegov pomen. Pri 14 letih se je boril za življenje, zato je zdaj vsak izziv, ki se mu postavi na pot, zanj manjši zalogaj kot je bil ta.
Bi rekli, da ste zaradi bolezni drugačen človek?
Definitivno. Drugače razmišljam, drugače gledam na probleme. Če se spomnim na preteklost, vem, da bi lahko bilo samo še huje. Ker če se spomnim na raka, ne vem, kaj bi mi bilo lahko takrat še huje.
Ko so vam postavili diagnozo ste imeli 14 let. Olajševalna okoliščina?
Da, nisem se zavedal, kaj me je doletelo, niti se nisem zavedal vseh razsežnosti bolezni. Šele pozneje sem ugotovil, kako velik vpliv je moja bolezen imela na druge, da je bilo vse moje sorodstvo prizadeto zaradi moje bolezni. Precej bolj kot v tistem trenutku jaz sam.
Še danes mi večkrat omenijo, kako hudo jim je bilo, ko so me morali gledati tako nebogljenega. Spomnim se, da sem imel v obdobju zdravljenja birmo in da sem bil videti grozno. Brez las, polna usta aft, ni bilo prijetno. Namesto na piknik po obredu sem moral nazaj v Ljubljano na zdravljenje. Mišice so mi povsem splahnele, v 1. letniku srednje šole sem tehtal samo 46 kilogramov, čisto sem shiral.
Sem se pa zdravljenja hitro navadil. Vedel sem, da me bo po kemoterapiji pobralo in da bom moral na infuzijo, da mi popravijo kri, in bom spet bolje in potem spet kemoterapija … To je postala moja celoletna rutina. Nikoli se nisem spraševal, zakaj ravno jaz. Tako je, bil sem pač na vrsti.
"Pri 14 letih se nisem zavedal, kaj me je doletelo, niti se nisem zavedal vseh razsežnosti bolezni. Šele pozneje sem ugotovil, kako velik vpliv je moja bolezen imela na druge, da je bilo vse moje sorodstvo prizadeto zaradi moje bolezni. Precej bolj kot v tistem trenutku jaz sam."
Dobra plat tega, da sem bil v času diagnoze in začetka zdravljenja star komaj 14 let je ta, da imam danes bonificiran delovni staž, delovna doba se mi šteje drugače. Če bi zbolel po 15. letu bi se delovna doba štela tako kot vsem.
Kako se vas je dotaknilo dejstvo, da ste morali opustiti svoje nogometne sanje?
Do dve tri leta nazaj sploh ne, zdaj pa to počasi prihaja za mano. Večkrat se vprašam, kakšno bi bilo moje življenje, če bi vztrajal v nogometu. Morda ne bi igral v najboljših ligah – to uspe le redkim – bi pa lahko bil trener, sodnik … Nogomet sem igral tudi po bolezni, v nogometnem klubu Drava Ptuj, ampak nič resnega. Zadnja leta se bolj posvečam tenisu. Tu pa sem kar zagret.
Je bila vaša otroška identiteta to, da ste nogometaš?
Definitivno, to sem imel v genih. Že moj oče je bil trener mladinske selekcije in vedno sem ga spremljal na treninge. Menda sem uro in pol nepremično strmel v dogajanje na zelenici. Moje otroštvo se je vrtelo okrog nogometa, no, na relaciji nogomet - šola in obratno.
Sanjali ste, da boste kdo? Kdo je bil vaš nogometni idol?
Ronaldinho in brazilski Ronaldo.
Kako se je začela kazati vaša bolezen?
Začelo se je septembra 2006, z bolečinami v hrbtu. Tri dni sem bil povsem nemočen. Sledilo je enomesečno zatišje, potem pa, mislim, da je bilo s 5. na 6. december ponoči, so bolečine v hrbtu spet udarile.
Nihče ni vedel, kaj je narobe. Najprej so me peljali na slikanje hrbta, kjer se je izkazalo, da naj bi šlo za ukleščen živec. Naš fizioterapevt v NK Drava me je pregledal in se s tem ni strinjal … Še nadaljnje tri mesece je trajalo, preden so mi prvič pregledali kri, bolečine v tem času pa so bile grozne.
Končno smo šli na magnetno resonanco v Maribor, kjer so sprva domnevali, da gre za neke pline … Vsi smo bil veseli, češ, haha, kakšni plini, nakar se je izkazalo, da imam v sprednjem predelu medenice rakavo tvorbo, ki že pritiska na hrbtenico.
Že naslednji dan so me z rešilcem odpeljali v Ljubljano. Tam pa so se stvari začele izjemno hitro odvijati. Pri tem bi se rad zahvalil moji onkologinji dr. Anžičevi, ki je z dušo in srcem pri svojem delu, izredno hvaležen pa sem tudi dr. Zaletelovi, ki nad mojim stanjem bdi še danes.
Česa se najbolj spominjate?
Ko sem zjutraj vstal in je bil na blazini šop las. Nisem si predstavljal, da bo to tako.
V celotni zgodbi je zelo pomembno vlogo odigral Jaka Jakopič, prav tako nekdanji nogometaš, ki je prebolel raka (Hodgkinov limfom, op. a.). Pomemben je bil zato, ker je razumel, kaj prestajam, in me je vseskozi podpiral. Seveda so me tudi moji domači, ampak Jaka pa je bil še dodatna pika na i. Spodbujal me je tudi v tem smislu, da me je motiviral z vero v to, da bom po raku spet lahko igral nogomet.
Imel sem res srečo, da sem v takem trenutku naletel na takega človeka. Mislim, da je ravno iz tega zrasla pobuda po ustanovitvi društva OnkoMan.
Je bilo dejstvo, da se ukvarjate s športom pomembno pri okrevanju?
Zelo. Zdravnica je rekla, da ne pozna nikogar, pri katerem bi se zdravljenje tako dobro obneslo. Šport me je neverjetno dobro držal nad gladino.
In če se navežem na prejšnji odgovor, o Jaki Jakopiču, sem tudi sam vedno na voljo, če bi me kdo potreboval. Za pogovor, za nasvet. Ni panike, vedno. Že v Prekmurju sem imel že nekaj takih primerov … Ljudem je treba vliti nekaj optimizma.
Kakšen je vaš nasvet?
Nikoli ni tako hudo, da ne bi moglo biti še huje in vse se da preživeti.
Ste tudi član društva Onkoman, onkološkega društva za moške. V čem vidite njegovo poslanstvo?
Primarni pomen društva Onkoman je ozaveščati moške o pomembnosti obiska zdravnika. Tako preventivnih pregledov kot seveda tudi ob prvih nepravilnostih in bolečinah v telesu.
Znano je, da sploh moški neradi priznamo, da nam kaj manjka. Mogoče nam je celo pod častjo, da bi obiskali zdravnika. Prav zaradi tega je društvo OnkoMan izbral nekoliko bolj provokativen, nagajiv način ozaveščanja moških prav v upanju, da bi se jih čim več opogumilo in našlo prvi stik z zdravnikom.
Ima pa OnkoMan seveda še druga pomembna poslanstva. To so raznorazne dobrodelne akcije, družabne prireditve, povezovanja članov ... Vse našteto je tudi mene pritegnilo, da postanem del te lepe zgodbe.
"Znano je, da sploh moški neradi priznamo, da nam kaj manjka. Mogoče nam je celo pod častjo, da bi obiskali zdravnika. Prav zaradi tega je društvo OnkoMan izbral nekoliko bolj provokativen, nagajiv način ozaveščanja moških prav v upanju, da bi se jih čim več opogumilo in našlo prvi stik z zdravnikom." Fotografija je simbolična.
OnkoMan letos opozarja na problematiko pljučnega raka
OnkoMan v letošnjem tradicionalno moškem mesecu novembru opozarja na zaskrbljujočo problematiko pljučnega raka in stisko obolelih, ki je v luči trenutnih razmer še bolj pereča. Pri zdravljenju sta namreč ključna zgodnje odkrivanje bolezni in pravočasen obisk zdravnika, ki pa je v trenutni situaciji otežen.
OnkoMan v letošnjem tradicionalno moškem mesecu novembru opozarja na problematiko pljučnega raka in stisko obolelih, ki je v luči trenutnih razmer še bolj pereča.
Gregor Pirc, predsednik Društva OnkoMan, pravi, da letos opozarjajo na tihega ubijalca, saj pljučni rak namreč sodi med tiste z najslabšo prognozo in zajema skoraj 10-odstotni delež vseh rakov, po obolevnosti in umrljivosti pa prednjačijo moški, ki pogosto do zadnjega trenutka čakajo na obisk zdravnika.
"Po zadnjem registru raka iz leta 2017 je za pljučnim rakom zbolelo 1.422 ljudi, in sicer 927 moških in 495 žensk, umrlo pa je 1.187 ljudi, od tega 798 moških in 389 žensk. Čas je ključnega pomena, saj se znaki bolezni velikokrat pojavijo šele takrat, ko je razširjena že na druge dele telesa," pojasnjuje Pirc.
V društvu OnkoMan še izpostavljajo, da se kljub velikim prizadevanjem za ozaveščanje in opozarjanje na dejavnike tveganja ves trud razblini, saj žal danes govorimo le še o koronavirusu, pozabljamo pa na vse ostale bolezni.
"Ljudje morajo biti izolirani doma, stiki so prepovedani, nekateri so že izgubili službe. Povečale so se zdravstvene, čustvene, družinske in socialne težave, zato se je povečala tudi poraba alkohola in cigaret. In če vemo, da je 80‒90 odstotkov pljučnih rakov posledica ravno kajenja, nam to ni v prid," poudarja Pirc.
Opozoril je tudi na dejstvo, da je do zdaj precej manj odkritih rakov kot prejšnja leta, nekje do 30 odstotkov. "To ne pomeni, da jih ni, le diagnosticirani niso, ker ljudje ne pridejo do svojega zdravnika. Žal se moramo pripraviti, da bo smrti zaradi raka v prihodnjih letih še več," napoveduje Pirc.
1