Rado Pezdir: Iranca, ki je v NLB pral denar, njegovi ljudje iz Ljubljane obveščajo o preiskavi

Novice Pahor iz ZDA prejel zaskrbljeno pismo: S tem se ne more strinjati noben pokončen Slovenec

V letih 2009 in 2010, ko je bila Slovenija že globoko v finančni krizi, se je prek naše največje banke NLB odvijal, kot sami pravite, največji finančni škandal v zgodovini države. Kako bi nekomu, ki je nepoučen o zadevi, pojasnili, kaj se je dogajalo?

Iran je takrat hotel prebiti mednarodne sankcije. To je počel na več koncih. Z njim so imele probleme tudi nemške in latvijske banke. Iz depeš, objavljenih na WikiLeaks, izhaja, da so načrtno iskali države z zelo slabimi regulatorji, torej centralnimi bankami, in znotraj teh držav banke, ki so imele nedodelane postopke preprečevanja pranja denarja.

V Slovenijo so vstopili zelo enostavno, ker se je takrat bančni sistem sesuval, regulator pa je bil popolnoma neuporaben. Morate vedeti, da nekaj let sploh niso preverjali, kako so slovenske banke pripravljene na preprečevanje pranja denarja.

Te denarne tokove so tako spustili skozi. Večina denarja je šla bodisi za pridobivanje naprav za črpanje nafte in plina bodisi za oborožitveno industrijo. To je vzorec, tipičen za delovanje Irana in ki se je zgodil tudi v Sloveniji.

Ali je jasno, od kod izvira denar, ki je iz Irana prišel na tekoče račune podjetij Iraja Farrokhzadeha, odprtih pri NLB?

Da, je. Obe parlamentarni komisiji, ki sta preiskovali zadevo, sta prišli do skupne točke. Denar je v prvi shemi prišel iz Melli banke, ki je v osnovi banka iranske revolucionarne garde. To je njihova tajna politična policija, podobno kot je bil nekoč v Vzhodni Nemčiji Stasi, Securitate v Romuniji ali pa Služba državne varnosti v Jugoslaviji. Na Melli banki je imelo odprt račun podjetje Farrokhzadeh Partnership s sedežem v Teheranu, ki je denar nakazovalo na NLB-jev račun podjetja Farrokh s sedežem na Britanskih Deviških otokih.

Druga pot denarja je bila iz Export Development Bank of Iran, kjer je imela družba Farrokhzadeh Partnership prav tako odprt račun, na račun podjetja Farrokh pri NLB.

Ko so se te sheme razkrile, ko so torej v tujini odkrili naravo teh denarnih tokov, je Iraj Farrokhzadeh ob vedenju in pomoči bančnikov na NLB odprl dve novi podjetji GLS Services in Al Samaa s sedežem v Združenih arabskih emiratih. Potem je shema potekala tako, da je bil denar nakazan na račun podjetja Farrokh pri NLB, kjer so naredili interna nakazila na podjetji Al Samaa in GLS Services, od tam pa so pošiljali denar naprej. S tem so zakrili sledi.

Novice Želite letos na hrvaško morje? Potem preberite tole.

Od kod pa je prišel denar na Melli banko?

Kot rečeno, je to primarno banka iranske revolucionarne garde, ki je vmešana v trgovanje z narkotiki, v posle, vezne na begunsko krizo, in podobno. Denar v Melli banki deponirajo za iransko jedrsko proliferacijo, za nakup blaga za dvojno, civilno in vojaško, rabo, oboroževanje ali pa za financiranje terorističnih skupin.

Je znano, kje je ta denar končal?

Razkrilo se je samo nekaj zadev. Dve sta prišli na dan zaradi sodnih procesov v ZDA. Ena transakcija je končala pri Američanu iranskega porekla, ki je delal v ameriški mornarici na področju z občutljivimi podatki. Drugi Američan, prav tako iranskega porekla, je pridobil denar in ni znano, kako ga je potrošil. Iz nekaj končnih destinacij izhaja, da so kupovali blago za dvojno rabo, vojaško in civilno. Še ena transakcija je končala v podjetju, ki kupuje prekurzorje za bojne strupe in jih protipravno odstopa Iranu.

Je bila Export Development Bank of Iran v času transakcij prek NLB pod embargom EU zaradi sumov, da sodeluje s teroristi in pri širjenju jedrskega orožja?

Da. Pod sankcijami je bila od konca julija 2010, a so v NLB transakcije tekle še do 31. 12. 2010. Vmes je bil Iraj Farrokhzadeh spet na NLB. Takrat je že bila odprta policijska preiskava, Sova pa je bila obveščena o zadevi. NLB pa je odpirala nove račune, in sicer je selila GLS Services na Britanske Deviške otoke, spet z namenom, da malo zamegli tok denarja.

Z Farrokhzadehom takrat ni nihče opravil razgovora, niti na NLB niso nikogar obvestili, da prihaja k njim, transakcije pa so še kar tekle in tekle.

"Frapantno sesutje institucij pri obdelavi tega problema, tišina in milijardni znesek. Vse to tvori največji finančni škandal v zgodovini države." Foto: Ana Kovač

Kdo je Iraj Farrokhzadeh? Kaj sploh vemo o njem?

Vemo, da ima dvojno državljanstvo. Iransko in britansko. Vemo tudi, da je s svojo soprogo na Britanskih Deviških otokih odprl podjetje z dvema dolarjema osnovnega kapitala, s katerim je imel vzvod za celotno shemo. Vemo, da je sodeloval s kupom Irancev, ki so prav tako povezani s pravnimi osebami pod sankcijami. Vem tudi, ker sem prišel v stik z Irajem Farrokhzadehom, da ima še vedno stike v Ljubljani, ki ga obveščajo o poteku preiskave. Vem tudi, da je oseba, ki je po meni stopila z njim v stik, dejala, da verjame, da je agent iranske obveščevalne službe.

Lahko poveste, kdo je ta oseba?

Ne morem.

Vi ste bili torej neposredno v stiku z Irajem Farrokhzadehom?

Ne, jaz sem vedel, kako do njega priti, in oseba, ki živi v Londonu in ni slovenski državljan, je vzpostavila stik z njim.

Verjetno je Iraj Farrokhzadeh že v letih, ko se je v NLB pral denar, našel svoj stik v Ljubljani?

Da. Imena vam ne morem povedati, ker je to pod bančno zaupnostjo, a v dokumentaciji Banke Slovenije je zapisano, kdo naj bi v Švici vzpostavil stik z njim. Prej je bil namreč Farrokhzadeh pri neki švicarski banki, ki ga je nepojasnjeno vrgla ven iz sistema, in je od tam prišel na NLB. Domneva se, da so Švicarji vedeli, kaj dela, in so se ga hoteli znebiti.

Potem je pa še druga pot, ki smo jo spoznali na tajnem zaslišanju med pričanjem nekoga iz NLB, ki je povedal, da je Farrokhzadeh prišel z vizitko visokega bančnika NLB, ki je vodil eno izmed tujih hčerinskih bank NLB.

Novice Tovornjak padel z viadukta, voznik ni preživel #video #foto

Je Iraj Farrokhzadeh njegovo pravo ime?

Kolikor vem, da, ker je v dokumentaciji kopija njegovega potnega lista. Je pa res, da če ga pogooglate, ne najdete absolutno nič, razen slovenskih zadetkov. Vse je torej mogoče. Lahko, da je v Iranu dobil neko drugo ime.

Je močno povezan z iranskim režimom?

Glede na položaj Melli banke drugače ne more biti, morate pa tudi vedeti, da ne moreš priti v neko državo, v neko banko in spustiti čez milijardo denarja, ne da bi obveščevalno zavaroval svoj položaj. O delovanju iranske obveščevalne službe pa predlagam, da vprašate direktorja Sove ali pa predsednika parlamentarne komisije za nadzor nad obveščevalnimi in varnostnimi službami. Kolikor sem spoznal prek svojih virov, je bil Iran tukaj dejaven.

Kdaj je bil Iraj Farrokhzadeh nazadnje v Ljubljani?

Novembra 2010. Ni pa prihajal sam. Bilo je več ljudi, ki so bili nastanjeni v ljubljanskih hotelih. Prvi dan so prišli, prespali, naslednji dan opravili zadeve in šli.

V NLB so torej, glede na vse povedano, vedeli, da Iranci perejo denar?

Vedeli so, da so transakcije neobičajne in sumljive, saj so se med zaposlenimi, ki izpolnjujejo naloge, hitro začeli upori. Njihov argument je bil, da je to ravno tisto, kar so jih učili, da ne smejo delati. Na to temo je bilo več sestankov in prepirov. Na koncu so vendarle nekateri na NLB popustili in prijavili sumljive transakcije.

"Ko je ajatola Homeini v Iranu prišel na oblast in nacionaliziral britanska in ameriška podjetja, so temu sledile sankcije in takrat Iran prvič ni mogel izvajati mednarodnega plačilnega prometa. Zato so se leta 1979 srečali Iranci in predstavniki Ljubljanske banke na izpostavi Ljubljanske banke v Bejrutu v Libanonu in se dogovorili, da bo Ljubljanska banka v Švici odprla poseben račun, prek katerega bodo Iranci lahko prebili blokado. To je bila prva zgodba, kar smo spremljali kasneje, je bil samo še recidiv." Foto: Ana Kovač

Podjetje Farrokh je bilo v NLB oproščeno plačevanja prilivne provizije. Koliko denarja je na ta način izgubila NLB?

Tega na pamet ne vem, ni pa to visoka številka. Je pa v zvezi s tem zanimivo dvoje. Prvič, da nobeno slovensko podjetje tega ni bilo oproščeno, niti giganti, kot so Krka in Petrol, ki imajo resen mednaroden plačilni promet in veliko pomenijo za to državo in banko.

In drugič, oprostitev prilivne provizije je prišla prek sklepa treh članov uprave, ki pa, zanimivo, na zadnjem dokumentu v zvezi s tem niso podpisani, ampak so ga po pooblastilu podpisali trije drugi bančniki, katerih podpisov ni več mogoče identificirati. Imamo torej dokument, za katerega ne vemo, kdo ga je podpisal.

Vemo, kdo so bili ti člani uprave?

Vemo, a je to spet bančna tajnost. Žal.

Kakšen interes je bil v ozadju te oprostitve provizije?

Paradoksalno so na NLB Iraju Farrokhzadehu, ko je rekel, da ne bo več delal transakcij, ker je plačilna provizija predraga, rekli, da če bo naredil več kot deset milijonov transakcij na mesec, da bodo to uredili. In so mu. Dejansko so ga sami spodbudili, da še več denarja spravi skozi. Zgodil se je tudi upor na NLB med delom bančnikov, ker so menili, da je to nedopustna praksa.

Kateri bančniki v NLB so bili po vašem mnenju vpleteni v zadevo in bi morali odgovarjati?

To je pa zelo jasno. Uprave med 12. 12. 2008 in 31. 12. 2010, ko so se odvijale transakcije, in seveda šefi nadzornih svetov, ki so dobivali poročila. Moralo bi jim biti zelo jasno, da podjetje z Britanskih Deviških otokov z dvema dolarjema osnovnega kapitala ne more delati večjega plačilnega prometa kot največja slovenska podjetja. Poleg tega seveda tudi tisti, ki so bili pristojni za preprečevanje pranja denarja v NLB.

Med drugim so to nekdanji predsednik uprave NLB Draško Veselinovič, član uprave Matej Narat, predsednik nadzornega sveta Marko Simoneti in Zdenka Bernik Strelec, ki je bila v NLB zadolžena za preprečevanje pranja denarja.

Kako ocenjujete delo organov pregona, torej policije, NPU in tožilstva, v zadevi Farrokh? Imajo dovolj dokazov, da bi lahko koga od bančnikov spravili za zapahe?

Seveda imajo. Dokumentacija je nedvoumna. Pojdimo po vrsti. Na Uradu za preprečevanje pranja denarja je bila izjemna težava z vodenjem. Andrej Plausteiner, ki je takrat vodil ta urad, preprosto ni vedel, kaj s tem primerom početi, in tudi ni znal izdati ustreznih navodil. Ko pa se je zadeva po nekaj mesecih vseeno začela vrteti, je znotraj urada prišla do Lea Pongračiča, ki je v roku desetih dni zadevo predelal in jo predal policiji.

Tam so zadevo nekaj časa premetavali in niso vedeli, kaj z njo početi. Njihova preiskava je bila zelo neobičajna. Delali so poizvedbe, čeprav tožilstvu niso prijavili suma kaznivega dejanja. Niso naredili nobenega informativnega razgovora z bančniki NLB ali izrednega nadzora. To, da se je Farrokhzadeh sprehajal po Ljubljani v času, ko je preiskava že tekla, je nedopustno.

Banka Slovenije je sicer uvedla nek prekrškovni postopek, ki ga je brez kakršnekoli pisne sledi tudi ukinila. Imeli smo posebno medinstitucionalno komisijo na ministrstvu za zunanje zadeve in na ministrstvu za gospodarstvo, kateri bi banke mogle prijavljati vse transakcije. Izkazalo se je, da nihče sploh ničesar ni vedel o tem. V bistvu smo doživeli sesutje institucij.

Kaj pa NPU in Sova?

Nacionalni preiskovalni urad (NPU) je bil takrat komaj ustanovljen. Težava pri NPU je bila, da je žvižgač prinesel dokument Banke Slovenije o primeru Farrokh na Komisijo za preprečevanje korupcije, ki ga je dokazano odstopila enemu od kriminalistov iz NPU, ta pa ga je dal neznano kam, zato NPU kot institucija z zadevo sploh ni bila seznanjena.

Kar pa zadeva Sovo, ne morem ničesar povedati, saj je to pod najvišjo stopnjo tajnosti.

Nedavno ste bili zelo kritični do tožilstva, ki je zavrglo kazensko ovadbo državnozborske komisije o zlorabah. Kaj konkretno je tožilstvo storilo narobe?

Dve zgodbi sta na tožilstvu. Eno je zavrnitev ovadb, ki so prišle z obeh preiskovalnih komisij državnega zbora. Vložene so bile zaradi lažnega pričanja, zlorabe položaja in malomarnosti. Zavržene so bile avgusta lani, predsednika parlamentarnih preiskovalnih komisij o tej zadevi Anže Logar in Jani Möderndorfer pa sta bila šele na odboru za notranje zadeve na začetku februarja letos, ko je o tem govorila direktorica generalne policijske uprave Tatjana Bobnar, seznanjena s tem, čeprav so bili odgovori tožilstva že od lani v državnem zboru.

Druga pa je zavrnitev, da bi prišlo do zlorabe položaja s strani bančnikov NLB, s čimer se je ukvarjala komisija, sestavljena iz članov NPU in posebne skupine tožilstva. S tem je bila javnost seznanjena januarja.

Pri tožilstvu je največji problem, da sta dve preiskovalni komisiji in še komisija za nadzor varnostnih in obveščevalnih služb, torej tri parlamentarna telesa, prišla do enakih ugotovitev, čeprav so bila telesa nepovezana in so imela celo nasprotujoče si politične predznake, tožilstvo pa je na drugi strani prišlo do popolnoma drugačnih zaključkov.

V nekaterih delih so ti zaključki nerazumni, predvsem v zvezi s fiktivno poslovno dokumentacijo, na kateri so temeljile transakcije Irancev v NLB. Telesa v državnem zboru dokazujejo, da je fiktivna dokumentacija obstajala, ker se niso ujemali ne zneski ne letnice ne nameni nakazil. Tožilstvo pravi, da ni tako. Mislim, da je to nemogoča pozicija, ko tožilstvo očita državnemu zboru lažne ugotovitve, državni zbor pa ima medtem dokumentacijo, iz katere nedvoumno izhaja, da je Iraj Farrokhzadeh pošiljal neustrezno, torej fiktivno dokumentacijo, s katero je zavedel banko, da so njegove transakcije legitimne.

Vlado Republike Slovenije zato pozivam, da to konfliktno situacijo med državnim zborom in tožilstvom odpravi preprosto tako, da umakne bančno zaupnost iz teh dokumentov in jih da javnosti v presojo, kajti v javnem interesu je ugotoviti, ali govori resnico državni zbor ali tožilstvo.

Jaka Brezigar je bil tisti tožilec, ki je zavrnil ovadbe iz državnega zbora.

Da, z dikcijami, da fiktivna dokumentacija ne obstaja, čeprav je v arhivu državnega zbora, zato si še enkrat želim umika zaupnosti, da se razjasni, ali gre za malomarnost ali pa za kakšno drugo zgodbo.

Vas je kadarkoli kdo iz tožilstva, policije ali NPU kot poznavalca zadeve povabil na razgovor za pojasnila glede sumov pranja denarja?

Ne, nikoli. V nobeni fazi, v nobenem trenutku, za noben dokument.

Je podobnih zadev, kot je iransko pranje denarja, pri nas še več, pa zanje ne vemo?

Ne s tako veliko magnitudo.

"Paradoksalno so na NLB Iraju Farrokhzadehu, ko je rekel, da ne bo več delal transakcij, ker je plačilna provizija predraga, rekli, da če bo naredil več kot deset milijonov transakcij na mesec, da bodo to uredili. In so mu. Dejansko so ga sami spodbudili, da še več denarja spravi skozi." Foto: Ana Kovač

Bi lahko, glede na vse, kar vemo, potegnili kakšne vzporednice med pranjem denarja, ki ga je nekdanja jugoslovanska Služba državne varnosti izvajala na primer prek izpostave Ljubljanske banke v Frankfurtu, in med primerom Farrokh?

Da, saj mehanizem je vedno isti. Imaš denar pod sankcijami, ki mora prebiti mejo. To se lahko stori s pomočjo obveščevalne akcije, ki omogoča, da denarni tokovi in akterji v poslu niso razkriti in kompromitirani.

Kot sem rekel, ne moreš priti kar z milijardo in je spustiti skozi banko, ne da bi se obveščevalno zavaroval, zato je tudi zelo velika verjetnost, da so bili nekateri v NLB na vezi z iransko obveščevalno službo, vede ali nevede.

Zanimivo je tudi to, da ko je ajatola Homeini v Iranu prišel na oblast in nacionaliziral britanska in ameriška podjetja, so temu sledile sankcije in takrat Iran prvič ni mogel izvajati mednarodnega plačilnega prometa. Zato so se leta 1979 srečali Iranci in predstavniki Ljubljanske banke na izpostavi Ljubljanske banke v Bejrutu v Libanonu in se dogovorili, da bo Ljubljanska banka v Švici odprla poseben račun, prek katerega bodo Iranci lahko prebili blokado. To je bila prva zgodba, kar smo spremljali kasneje, je bil samo še recidiv.

Zelo hitro za tem je namreč Ljubljanska banka odprla svoje predstavništvo v Teheranu. To predstavništvo je imelo za glavno korespondenčno banko med Iranom in tedanjo SFRJ, kasneje pa Slovenijo, prav Melli banko.

To predstavništvo Ljubljanske banke v Teheranu se je na koncu pretvorilo v ambasado Republike Slovenije v Teheranu. V bistvu je, še preden se je zadeva pretvorila v ambasado, ta ekspozitura Ljubljanske banke delovala kot neko tiho predstavništvo Slovenije, v katerem so hkrati potekali diplomatski in bančni posli.

Celotna zgodba ima torej že dolgo brado.

Da, iranska zgodba res ni nekaj, kar bi prišlo kar iz zraka. Mislim, da je bil leta 2012 še en poskus preboja sankcij v navezi med Iranci in Slovenci na bančnem področju.

Lahko poveste kaj več o tem?

Ne morem. Povem lahko le to, kolikor je bilo že javno razkrito ob Möderndorferjevi predstavitvi poročila. Zato pa je moja intimna želja, da bi iz teh poročil umaknili zaupnost.

Kdo iz organov pregona je najbolj odgovoren za to, da se ni zgodilo nič?

Janko Goršek, nekdanji direktor generalne policijske uprave, ker bi moral preprosto izpeljati nekatere rutinske policijske zadeve, na primer poslati policiste na informativne razgovore in pridobivanje informacij na NLB. Če vam ukradejo kolo in to prijavite, bo policija prišla popisat, kdaj ste opazili, da je kolo izginilo, kakšno je bilo, ali ste koga videli in ali se v soseščini pojavljajo podobni dogodki. Tega policija ni naredila.

Poleg tega bi morala spremljati Iraja Farrokhzadeha, ko je bil v Sloveniji. On je prestopil mejo in bil vpisan v sistem, pa tega niso naredili.

Vprašanje je tudi, kaj je naredila Sova, a predvsem je bil kolaps dela policije, ki je protipravno odprla in zaprla primer, ne da bi o tem obvestila tožilstvo. Zanimiv obrat je, da tožilstvo tega ne vidi kot problem. Po mojem mnenju bi tožilstvo moralo znoreti, ker se je to zgodilo.

Trdite, da je zadeva Farrokh največji finančni škandal v zgodovini države. Zakaj?

Prvič zato, ker je milijarden, in drugič zato, ker se nikoli do zdaj v državi ni zgodilo, da nekaj, kar nosi sum kaznivega dejanja, ostane praktično pokopano, dokler zadeve leta kasneje čisto nepovezana komisija po naključju ne izkoplje. To je frapantna zadeva. Za katerikoli sum kriminalnega dejanja smo v tej državi vsaj vedeli, za to zgodbo pa sploh vedeli nismo, da se je zgodila.

Frapantno sesutje institucij pri obdelavi tega problema, tišina in milijardni znesek. Vse to tvori največji finančni škandal v zgodovini države.