"Pritisk na Hrvaško bo tak, da bi se lahko zadeve spremenile" #arbitraža

Po arbitražni razsodbi 29. junija letos je začel teči polletni rok za uveljavitev arbitraže v praksi, ki se izteče danes. Hrvaška sodbe še vedno ne sprejema in pravi, da se lahko določitev začne uresničevati šele s soglasji obeh držav.

Eden od mogočih vzvodov je, da Slovenija vloži tožbo proti Hrvaški na Sodišču EU, na kar se po besedah zunanjega ministra Karla Erjavca že pripravlja slovenska diplomacija.

Hrvaška namreč z nespoštovanjem arbitražne razsodbe po mnenju Pavlihe poleg različnih evropskih uredb in direktiv krši tudi dve temeljni evropski pogodbi: "Pogodba o EU in pogodba o delovanju EU, ki ju krši Hrvaška, sta temelja oziroma nesojena ustava EU."

V primeru vložitve tožbe in če Hrvaška ne bi spoštovala odločitve, bi lahko EU v skrajnem primeru Hrvaški vzela tudi glasovalne pravice, kot je že storila v primeru Poljske zaradi njene pravosodne reforme.

Slovenija je pred časom že napovedala tudi blokado Hrvaške na poti v OECD zaradi neuresničevanja pogoja vladavine prava. Ob blokadi v OECD Slovenija blokira Hrvaško tudi kot članico schengenskega območja. Kot je pred časom dejal Erjavec, država, ki ne ve, kje je meja, ne more v schengen.

O tem, kaj je najboljša oziroma edina pot za Slovenijo, če hoče Hrvaško "prisiliti" k spoštovanju odločitve arbitražnega sodišča o mejnem sporu, smo se pogovarjali z Markom Pavliho, strokovnjakom za mednarodno in pomorsko pravo.

Kaj preostane Sloveniji, če Hrvaška ne bo želela implementirati razsodbe?
Tožba pred Sodiščem Evropske unije, ni druge. Če Hrvaška sodbe Sodišča Evropske unije ne bi upoštevala, je to zelo nevaren precedens, ki lahko pripelje tudi do suspenza glasovalnih pravic in enormnih denarnih sankcij. Mislim, da bi bila potem Hrvaška potisnjena popolnoma na stranski tir EU in bi njena javnost hitro spremenila stališče do Slovenije in do njihove politike, ki noče implementirati arbitražne odločbe.

"Hrvaška politika me vedno znova preseneti - in vedno znova negativno," pravi strokovnjak za pomorsko in mednarodno pravo. Foto: Ana Kovač

Mislite, da bo šlo dejansko tako daleč?
Bojim se, da ni nobene druge možnosti, kajti mednarodno pravo oziroma mednarodna sodišča v tem primeru ne pridejo več v poštev, ker je vedno potrebno soglasje obeh strani. Recimo, če bi Slovenija želela začeti postopek pred Meddržavnim sodiščem v Haagu, bi morala Hrvaška v to privoliti, česar seveda ne bo naredila. Zato je treba izkoristiti Evropsko unijo, katere del smo vsi.

Če oziroma ko bo vložena ta tožba, mislite, da je zmaga Slovenije zagotovljena?
Hrvaška krši eno od temeljnih vrednosti EU, ki je bila tudi predpogoj, da je Hrvaška postala članica – to je vladavina prava oziroma pravna država. Poglaviten del tega načela pravne države je spoštovanje mednarodnega prava, ki ima po vseh nacionalnih ustavah primat nad nacionalnim pravom. Arbitražna odločba je del mednarodnega prava, zdaj pa ni težko sešteti, koliko je ena plus ena.

Kaj bodo storili slovenski vojaki 29. decembra, ko naj bi začeli uveljavljati sodbo in bi se morali umakniti iz vojašnice na Trdinovem vrhu, niso želeli povedati. Koliko tovrstnih tožb je bilo do zdaj pred Sodiščem EU?
Tožb po tem 259. členu Pogodbe o delovanju EU je bilo relativno malo, po mojih ugotovitvah sedem. Nekatere so bile umaknjene, nekatere je sodišče zavrnilo.

Zanimiv je primer, ko je Francija tožila Združeno kraljestvo, da njihovi ribiči uporabljajo premajhne odprtine v ribiških mrežah. Francija je dobila tožbo. Če je sodišče prisluhnilo tako relativno bagatelni zadevi in seveda odločilo v prid tožnice, potem mislim, da tukaj ni absolutno nobenega dvoma, kaj bi naredilo v tem primeru.

Ampak tožbe se verjetno vlečejo nekaj let?
Seveda. Sodišče ima veliko dela. Pomemben pa je že začetek postopka, čemur pravniki rečemo procesna predpostavka, po 259. členu pred Evropsko komisijo. To traja tri mesece. Komisija zasliši obe stranki, pridobi dodatne informacije, kar v tem primeru ne bi smelo dolgo trajati, ker je bilo vso dokazno gradivo že zbrano pred arbitražo. Potem pa komisija odloči v prid ene ali druge ali pa sploh ne odloči. Če v treh mesecih naredi eno, drugo ali nič, je s tem procesna predpostavka izpolnjena in Slovenija nadaljuje tožbo pred Sodiščem EU.

Že v tem času predvidevam, da bo pritisk zelo močen. Pa ne samo zato, ker ji bo grozila argumentirana tožba, zdi se mi, da se bo stopnjeval tudi pritisk drugih evropskih članic in mednarodne skupnosti, zato bi se lahko zadeve spremenile.

Kot je pred časom dejal Erjavec, država, ki ne ve, kje je meja, ne more v schengen. Foto: STA , Je pritisk tako močen, da bi hrvaška politika spremenila mnenje o arbitraži?
Tega ne vem. Hrvaška politika me vedno znova preseneča - in to vedno negativno. Ravno ko je šel Cerar v Zagreb, sem rekel, da upam, da se bo zgodil kak božični čudež, pa se ni. Zdaj niti čudežev ne bom več napovedoval, čeprav sem večni optimist.

Nič ni narobe, tudi če do sosede ali prijatelja v skrajnem primeru uporabiš pravna sredstva. To je v razvitem svetu povsem legitimno in legalno. Ne gre za naše grdo obnašanje; če nimamo druge možnosti, moramo uporabiti to, kar nam omogoča pravo. In, hvala bogu, nam evropsko pravo omogoča bistveno več kot mednarodno.

Se lahko v tem času pojavijo kakšni hudi incidenti? Slovenija je napovedala, da bo hrvaškim ribičem začela dosledno pisati kazni, če bodo lovili v slovenskem morju.
Samo upam lahko, da ne. Ne upam razmišljati, kaj bo, če bodo ribiči še vedno hodili v naše morje v spremstvu hrvaške policije. Upam, da se taki incidenti ne bodo dogajali.