Policistom grozi generacijska luknja

37-letna pravnica, ki je študij dokončala v Londonu, svojo afiniteto do policije pojasnjuje z družinskimi koreninami, saj je bila njena mama Elizabeta Györkös dolgoletna tožilka. Leta 2012 je odprla odvetniško pisarno, njen medijsko najbolj odmeven primer pa so mariborski vstajniki.

Policisti bodo danes predstavili rezultate dela slovenske policije v letu 2014, mi pa smo se z notranjo ministrico pogovarjali o težavah, s katerimi se soočajo naši policisti.

Nisem noseča, to si je nekdo izmislil, verjetno bi se me radi rešili, o medijski raci pojasni sogovornica. "Če policija ne deluje, ne deluje niti sodišče, na tak način pa ne deluje niti pravna država. Gre za zelo črn scenarij, ki se ne bo zgodil, je pa prav, da na te stvari opozarjamo in da smo pri tem usklajeni tudi z vrhom policije," o položaju policije meni ministrica.

Sindikata policistov ves čas opozarjata na nevzdržne razmere, z rebalansom proračuna policiji za osnovne naloge primanjkuje 34 milijonov evrov. Kako se lahko to pozna pri zagotavljanju varnosti državljanov v praksi, če vemo, da so tudi kadrovsko zelo podhranjeni, saj se v javnem sektorju ne zaposluje, pri čemer je denimo PP Koper komaj 51-odstotno kadrovsko zapolnjena? Kako naj pričakujemo nek servis, če manjkajo osnovne stvari? Nobena skrivnost ni, da rebalans proračuna za policijo za letos ne zadošča za pokritje osnovnih zakonskih obveznosti. Res je tudi, da je to stanje, ki se je nabiralo skozi leta, zato je tudi vlada zdaj v nezavidljivi situaciji. V rebalansu za policijo, ki je namenjen osnovnemu delovanju policije, je namenjenih 15,8 milijona manj, kot je bila poraba v letu 2014.

Policija bo za svoje normalno delo res potrebovala dodatnih 34 milijonov. To so naši izračuni, ki so usklajeni s policijo. Proračun policije v celotnem proračunu MNZ znaša 92 odstotkov, kar pomeni, da ministrstvo z nekim prerazporejanjem sredstev ne more bistveno vplivati na proračun policije.

Torej ne drži teza ministrstva za finance, da lahko MNZ s prerazporejanjem finančnih sredstev zadeve uredi? To ne drži. Problem je v tem, da so ti limiti, ki jih je določilo ministrstvo za finance, že v osnovi prenizki. Za MNZ je določilo 304,5 milijona evrov.

Takoj, ko smo videli številke, smo zaprosili za odobritev dodatnih pravic porabe, a v tisti fazi na strani ministrstva za finance ni bilo posluha. Tega sicer ne želim komentirati, a sem jih že takrat opozorila, da lahko nadaljevanje trenda zniževanja sredstev za policijo v končni posledici privede do zmanjšanja varnosti.

Če policija nima sredstev za delo, ne more izpolnjevati svojih osnovnih nalog. Dejstvo je namreč, da ima policija z zakonom določene naloge, ki jih mora opravljati. Tu ni manevrskega prostora. Zdaj to situacijo nekako rešujemo sproti. Sestavili smo tudi akcijski načrt s prioritetami, ravno prejšnji četrtek smo dali predlog na vlado, da se policiji dodelijo dodatna sredstva v višini 4,5 milijona evra. Predlog je bil sprejet.

Čemu boste namenili ta sredstva? Nadgradnji radijskega omrežja Tetra, ki je zelo pomembno za delovanje policije, čeprav policija ni edini uporabnik tega omrežja, saj ga uporabljajo tudi drugi državni organi in tisti, ki so pomembni za nacionalno varnost.

Če bi Tetra prenehala delovati, bi to pomenilo, da policisti ne morejo opravljati osnovnih nalog, kot je denimo napotitev policistov na kraj kakšnega dogodka, v skrajni fazi bi bilo ogroženo tudi življenje policistov v teh interventnih dogodkih. Preostanek, gre za 400 tisoč evrov, bomo namenili za opremo policistov. To so prvi koraki. Je pa res, da je takšen način reševanja finančne problematike zelo slab.

Prerazporejanje sredstev med letom in pa prerazporejanje znotraj postavk na račun drugih, tudi nujnih zakonskih nalog, je zelo slabo, ker na tak način ni mogoče vzdrževati stabilnosti sistema, ni mogoče konstruktivno načrtovati postopkov javnih naročil, kadrovska podhranjenost je katastrofalna. Misliti moramo tudi na to, da je treba zaposlovati nove policiste, zato je to še težje, kot če bi imeli že vnaprej določeno perspektivo porabe in bi lahko vnaprej načrtovali.

Od leta 2010 je v policiji okoli 800 ljudi manj. Če se bo ta trend ob upokojitvah in Zujfu nadaljeval, se lahko soočimo z generacijsko luknjo. Nadomeščanje kadrov v policiji je težje kot pri drugih uradnikih, saj gre za določena znanja, veščine, izkušnje, zato smo sprejeli odločitev, da začnemo letos izvajati aktivno politiko zaposlovanja policistov z vsakoletnim razpisom.

Ali bi policisti po vašem mnenju morali ostati del javnega sektorja ali menite, da bi bilo treba zanje zadeve urediti drugače? Sindikata namreč ves čas opozarjata, da bi jih bilo treba izvzeti iz plačnega sistema javnega sektorja. Že pred nastopom mandata sem izrazila svoje mnenje, da policisti ne spadajo v sistem javnih uslužbencev. Gre za specifičen poklic, ki je sicer vpet v karierni in plačni sistem javnih uslužbencev, dejstvo pa je, da ta sistem v celoti ne zadošča potrebam policije.

Plačni sistem, plačne anomalije otežujejo celotno zgodbo, saj jim ne uspe ustrezno pokrivati vseh oblik policijskega dela. Denimo delo kriminalista, ki je kontinuirano delo, ki ne dopušča prekinitve dela ob določeni uri, saj mora kriminalist delo, ki ga je začel na terenu, tudi dokončati.

Relacije so porušene, vodstvenemu kadru se ne omogoča stimulacija. Karierni sistem je v policiji bistven, saj je v tako represivni organizaciji motivacija zelo pomembna. Treba je skrbeti, da so zaposleni ustrezno motivirani, da je fluktuacija vzdržna, da se nagrajuje lojalnost, na drugi strani pa je treba gledati specifiko posameznega policista, da se ima možnost znotraj organizacije tudi razvijati.

Končni cilj je, da pridemo do ureditve, ki bo upoštevala specifike policijskega dela in poklica.

Na marčevskem posvetu sindikatov so policisti ugotavljali, da potrebujejo transformacijo v smislu, da se tehnologija razvija, pojavljajo se sodobni varnostni izzivi, ki so drugačni od tveganj izpred desetih let. Kako vi zaznavate te stvari v praksi? Policija kot organizacija je gotovo nekaj, kar mora slediti tehnološkemu razvoju in se prilagaja sodobnim varnostnim grožnjam, ki so dinamične. V vsakem primeru je pomembno, da imamo tak nacionalni varnostni sistem, da prepozna vse aktualne varnostne grožnje in se nanje odzove, pa tukaj ne mislim le na terorizem in migracije.

Policija spremlja te trende in temu primerno prilagaja svoje delovanje. Terorizem za policijo ni nič novega, saj se s tem pojavom ukvarja že vrsto let. Je pa res, da vedno trčimo ob isti problem, to so materialni, kadrovski, finančni viri, ki na nek način determinirajo razvoj policije.

Večji problem vidim v tem, da politične elite nosijo odgovornost glede na nacionalne varnostne politike, treba je zagotoviti pogoje za celostni razvoj. Še enkrat: materialni, finančni in kadrovski viri so za policijo zelo pomembni. Glede na proračun nikakor ne moremo govoriti o tem, da je varnost nadproporcionalno vrednotena, ker ni. Smo v situaciji, ko se približujemo točki, ko lahko povemo, da se policija morda podcenjuje.

Dejstvo je, da je treba za varnost nameniti proporcionalno enak obseg sredstev kot za druge družbene podsisteme. Sicer smo v neravnovesju, na dolgi rok pa se to lahko kaže v neučinkovitosti sistema. Policija dosega odlične rezultate in ta trend bo lahko vzdrževala le, če bo imela pogoje za delo. Perspektiva sicer ni dobra, saj ima policija izrazito slabo strukturo proračuna, kar tudi determinira nadaljnjo perspektivo razvoja.

Za plače v policiji se namenja 84 odstotkov proračuna, za materialne stroške ostaja 14 odstotkov, za naložbe pa dva odstotka. Policija na teh postavkah ne more nič več varčevati.

Če smo realni, je policija ena redkih v javnem sektorju svojo nalogo glede varčevanja opravila najbolj zgledno. Zato so tudi ogorčeni, da se jim znova zateguje pas. Upravičeno so ogorčeni, policija je edina, ki je varčevala. Mislim tudi, da gre za zlorabo te disciplinirane organizacije. Sledili so vsem ukrepom vseh vlad. Če bi zdaj znova padli pod meč linearnega reza, bi to pomenilo izčrpavanje organizacije, ki je zaradi discipline padla čisto na dno. Ni primerno, da se sploh razmišlja v smeri, da se status policije pogojuje s poslabšanjem varnostnih razmer.

Policija je ogromen aparat, katerega obseg sredstev je določljiv. Ni manevrskega prostora. Edino, kar je še ostalo, je, da se začne razmišljati o prenovi zakonskih nalog policije. Druge rešitve ni.

Odstavljenemu ministru Janku Vebru se očita zloraba položaja, zato me zanima, ali bo kazensko odgovarjal, ali bo policija ukrepala, podala kazensko ovadbo (pogovarjali sva se, preden so ministra odstavili, op. a.)? Zadeva ni tako enoznačna. Glede ministra Vebra lahko s položaja notranje ministrice povem, da je šlo v osnovi za zelo preudarnega ministra, s katerim sem dobro sodelovala. Bila sva vpeta v neke skupne sinergije, saj so bile v domeni tako njegovega kot mojega resorja organi represije.

A situacija je zelo kompleksna. Gre za tri situacije; prva je privatizacija nacionalnega telekomunikacijskega operaterja tujcem; drugo je vprašanje varnosti Slovenije; tretja pa je potencialna zloraba pooblastil ministra s tem, ko je OVS naročil varnostno analizo.

Na vrhu vse te kompleksnosti pa je še tehnološka sofisticiranost problema, ki je ustvarila dva pola; eni so za, drugi so proti. Kot ministrica težko podajam kakšno končno presojo glede zlorabe, saj nimam vpogleda v zadevo, v vso dokumentacijo.

Lahko rečem samo to, da se sama za takšno pot, ki jo je ubral Veber, torej mimo Sveta za nacionalno varnost, ne bi odločila. Tudi sama imam namreč znotraj svojega resorja organ z represivnimi pooblastili. Glede policije velja vnaprej določena specifična normativna podlaga, ki nato specifično narekuje dinamiko interakcije s tem organom. Ta podlaga se mora spoštovati, tudi zato, da na celoten organ ne pade določena senca dvoma, ki je v primeru Vebra padla v odnosu do civilne sfere.

Verjamem, da so bile njegove namere, vsebinsko gledano, dobre, a ključni problem je, da je delovanje represivnih organov namensko vnaprej predpisano. Ko nekdo to zaobide, se hitro znajde na tankem ledu.

Hkrati pa tudi ni mogoče prezreti, da izrecne zakonske podlage za takšno ravnanje ni. Tudi če bi bila, pa je nujno, da bi se ta podlaga tolmačila restriktivno, da se interpretacija oži. V tej situaciji pa se širi, poleg tega se kot katalizator pojavlja še privatizacija. Ta je in tudi bo majala koalicijo, gre skoraj za ideološko vprašanje.

Kako komentirate fiasko z imenovanjem in odstopom novih ministrov, zadnji je primer Klavdije Markež, za katero se je izkazalo, da je del njen magistrske plagiat? Dobro to zagotovo ni, saj je to znak neke nestabilnosti. Kaj naj rečem, najbrž so bile te odločitve malce preuranjene.

Ali drži, da se zavzemate za ukinitev specializiranega tožilstva? To ne drži. Zavzemam se za ukinitev oddelka, ki se ukvarja s preiskovanjem in pregonom oseb s posebnimi pooblastili. Nujnost reševanja tega problema je na mojo pobudo vpisana tudi v koalicijsko pogodbo. Gre za sistem preiskovanja kaznivih dejanj, za katera so osumljeni policisti. Menim, da je to velik problem, ki zelo slabo vpliva na policiste in prinaša več slabosti kot koristi.

Ta oddelek ni upravičil svojega obstoja. Policija v neki družbi je v težkem položaju, ko se po eni strani od nje ogromno pričakuje, na primer zatiranje kriminalitete, po drugi strani pa je družba zelo občutljiva na zlorabe policijskih pooblastil. To je popolnoma upravičeno, saj varnosti ne smemo dosegati s kršenjem temeljnih pravic in svoboščin.

Da imamo sistem nadzora nad sumi zlorab policijskih pooblastil, je pozitivna dolžnost države in je nujna. Problem vidim drugje; ustavno sodišče se je izreklo, da je treba zagotoviti neodvisne postopke nadzora nad temi sumi, tudi ESČPN se je v dveh zadevah izreklo, da v določenih primerih ni mogoče govoriti o neodvisnosti preiskave.

Ta judikatura je v obstoječi ureditvi razumljena povsem napačno. Iz nje namreč ne izhaja, da mora Slovenija stvari sistemsko spremeniti, kaj šele, da bi bilo navedeno, da je treba znotraj tožilstva ustvariti poseben oddelek za pregon policistov. Ta sistem ni dober za policiste, je celo diskriminatoren za policiste, saj ti prehitro dobijo status osumljenca.

Tudi v primeru, ko je evidentno, da gre za zlonamerna pisanja zoper nekega policista, se ti znajdejo v predkazenskih postopkih. Ta oddelek ima mandat za pregon vseh kaznivih dejanj, ki jih storijo policisti, torej ne samo v okviru svojega dela, temveč tudi, če policist denimo ni poravnal lizinga za avto.

Torej gre za to, da bi dejanja, ki jih policisti storijo med svojim delom, obravnaval ta oddelek, vse drugo pa bi potekalo tako kot za druge državljane? Navezna okoliščina, če ponazorim plastično, je delovno razmerje v policiji. Ta sistem negativno vpliva tudi na delovne procese, saj morajo policisti iz vse Slovenije na zaslišanja v Ljubljano, nekateri večkrat na teden.

To slabo vpliva na vrednotenje dela, na pripadnost policistov. Te preiskave trajajo tudi več let. To pomeni, da denimo policista, ki je v predkazenskem postopku, ne moremo napotiti na delo na Kosovo, saj nad njim visi senca dvoma v obliki varnostnega pridržka in mu lahko onemogoča nadaljnjo kariero. Večina teh ovadb pa je na koncu zavrženih.

Kako bi vi to uredili? Ali bi MNZ sam sankcioniral? Temeljni problem je, da je ta sistem neučinkovit, še več, je škodljiv za policiste, saj jim jemlje dostojanstvo. Že samo s tem, da je oddelek organiziran v okviru tožilstva, dajemo signal, kot da so policisti tak problem, da potrebujejo svoj oddelek znotraj tožilstva. S tem se ne morem strinjati, sploh ker jih preganjajo za vsa kazniva dejanja. Tukaj ne vidim posredne funkcije pritožbe državljana nad delom policista, saj nima indikativne vrednosti v odnosu do zakonitosti in strokovnosti policijskega dela.

Rešitev je več. V preteklosti se je kazala ideja neodvisnega državnega nadzornika, ki bi bil zadolžen za vse organe z represivnimi pooblastili. V tej finančni situaciji to ni mogoče. Se pa lahko to uredi znotraj MNZ, saj imamo Direktorat za policijo in druge varnostne naloge, prek katerega kot ministrica izvajam svoje pristojnosti. To je naš vmesnik do policije.

Če se obravnava osumljenih policistov prenese v ta obstoječi organ, lahko pridemo do vsebinsko povezane celote, v okviru katere lahko tudi minister izvaja svoje naloge v smislu, da se ugotovi, da dejansko prihaja do nekih kršitev na sistemski ravni.

Potem lahko ustrezno nadziramo in ukrepamo, da odpravimo te anomalije. Tožilstvo tega ne more narediti, mi pa nimamo nobenega vpogleda v te postopke na tožilstvu, ne izvemo, kdaj pride do zavrženja ovadb. To ni dobro. Rešitev znotraj MNZ policistom ne bi bila tuja. Funkcija tožilstva kot organa pregona pa vsekakor ostaja neokrnjena.