Pezdir o Kučanu: Dokumenti kažejo, da je bil zelo dobro seznanjen ... #intervju

Foto: Ana Kovač O knjigi Vzporedni mehanizem globoke države
Šest let je Rado Pezdir pripravljal svojo zadnjo knjigo, v kateri z dokumenti pokaže, zakaj in kako je Slovenska komunistična partija skupaj s Službo državne varnosti v času Jugoslavije prek Italije in Avstrije vzpostavila sistem vzporedne ekonomije. Na dokumentiranih primerih pranja denarja, fiktivnih lastnikov in podjetij v davčni oazi pokaže, kako je prišlo do odtekanja kapitala iz Jugoslavije in kako se je ta vračal v samostojno Slovenijo. Ter kdo so bili ljudje, ki so sistem vzpostavili in z njim upravljali. Na primerih pranja iranskega denarja skozi NLB in imperij Darka Horvata pa tudi pokaže, kako nekdanji partijski sistem deluje danes in kakšno moč ima v resnici v Sloveniji.

V knjigi ste z dokumenti razkril omrežje članov Partije in SDV ter kako so uspeli ohraniti moč tudi v samostojni Sloveniji. Pa so danes res še tako vplivni?

Generalno gledano je to omrežje bivših partijcev in agentov SDV bančna kriza kar močno prizadela. Banke so bile izvor denarja prek različnih kreditov podjetjem, ki denarja niso nikoli nameravala vrniti. Te krediti so potem pristali v času sanacije bank na DUTB. Torej, davkoplačevalci smo pokrili te izgube. Sicer imam občutek, da je omrežje danes zelo krhko in da lahko spremljamo nastajanje novih omrežij. Predvsem je pa treba biti pozoren na vir denarja, s katerim se odkupujejo terjatve od DUTB. Tukaj mislim predvsem na sklad York. Zadnje bi utegnilo biti ostanek denarnega toka iz vzporednega mehanizma

Ali je, če se spomnimo na desetletje staro izjavo takrat predsednika vlade Boruta Pahorja o stricih iz ozadja, govoril o tem omrežju?

Jaz nimam razloga, da ne bi mislil, da je Pahor govoril o posameznikih iz tega omrežja.

Danes pa imamo še druga omrežja, ki imajo moč in vpliv v Sloveniji?

Zagotovo, veliko jih je. Finančne organizacije Zvonovi, zbrani okoli katoliške cerkve, so bili posebno omrežje. Svoje omrežje je uspel postaviti tudi Darij Južna. Ni čisto razjasnjeno, kam so umeščene zgodbe Merkurja in Pivovarne Laško. V obeh podjetjih vidimo veliko indicev delovanja omrežja bivših partijcev in SDV, vendar zgodbi nista čisto jasni. Danes je omrežij veliko v državi, verjetno bi jih lahko ločili kar po gospodarskih panogah.

Kako je uspelo omrežje partijcev in SDV preživeti tranzicijo v demokracijo?

Danes vemo, da je bil eden izmed začetnih grehov privatizacija in porazdelitev lastniških pravic v podjetjih. To je omrežju, predvsem s pomočjo Pidov in paradržavnih skladov, uspelo monopolizirati lastniško strukturo velikih podjetij v Sloveniji. Iz tega obdobja imamo zgodbo, kako je Agencija za revizijo lastninskih postopkov na tožilstvo poslala na stotine ovadb zaradi divjega lastninjenja. Od vseh teh ovadb je tožilstvo izpeljalo samo primer HIT Gorica. Tukaj se prvič pokaže ta institucionalna moč tega omrežja, na kateri so posamezniki tudi gradili naprej. Spomnimo se samo, kako je tedanji tožilec Drobnič vreščal v javnosti, da so vse ovadbe, ki mu jih poslala Romana Logar in Bogdan Špiletič iz omenjene agencije, vredne manj kot papir, na katere so napisane.

Če prav razumem, imajo "strici iz ozadja" informacije o kaznivih dejanjih ostalih "članov" omrežja in si tako zagotavljajo njihovo zvestobo, hkrati pa imajo nadzor nad organi pregona in regulatorji, ki jim zagotavljajo nemoteno "poslovanje" in je preostal del omrežja zato odvisen od njih?

V devetdesetih je bilo gospodarstvo izropano, vsa dokumentacija o dogajanju pa je danes dosegljiva v arhivu RS, torej sne vem, koliko so vredne same informacije. Vendar to, da za dogajanje ni nihče odgovarjal, kaže na pristranskost delovanja tožilstva v tistem obdobju.

Foto: Ana Kovač

A če so ta omrežja, predvsem bivši partijci, tako vsemogočni, kako je prišlo do parlamentarnih preiskovalnih komisij, ki so med drugim razkrila pranje iranskega denarja prek NLB?

To je res, vendar je bilo treba priti do točke, da so preiskovalne komisije lahko opravljale svoje delo. Dve leti sodnih bitk je bilo nujnih, da smo prišli do dokumentov bančne sanacije, vezanih na podeljevanje spornih kreditov.

Prek medijev še vedno spremljamo zgodbe o Isajloviću, Zemjariću, Kučanu. Gre za gospode, ki so že vsi vsaj v devet desetletju življenja. Kaj pa menjava generacij v tem omrežju?

Struktura je pač preživela in vrh mora dati končno odločitev o morebitni zamenjavi, hkrati pa je vrh omrežja najbolje povezan in ima pod nadzorom vzvode moči. Tako pač delujejo vse neformalne institucije, ki želijo delovati pod radarjem regulatorjev in zakonov.

Kakšna je razlika med Binetom Kordežem in Zoranom Jankovićem?

Kolikor jaz razumem, so skoraj vsi primeri proti Zoranu Jankoviću na sodišču padli. Mislim, da bomo kmalu vsi dolžni opravičilo Jankoviću. Tako pač je v Sloveniji.

Novice Rado Pezdir razkrinkal prikrit vzporedni mehanizem, ki obvladuje Slovenijo

Moram pa se ustaviti tudi pri prvem predsedniku samostojne države. Zakaj v javnosti še vedno prevladuje mnenje, da prav on vleče vse niti iz ozadja?

Jah, tudi pri moji knjigi se je večina javnosti osredotočila prav na Kučana, čeprav sem ga omenil samo nekajkrat. Dokumenti sicer kažejo, da je bil zelo dobro seznanjen z vsemi elementi vzporednega mehanizma. Nedvoumno je tudi vedel, zakaj se ti mehanizmi uporabljajo. Veliko dokumentov pa sem tudi našel in objavil v knjigi, ki nedvoumno kažejo, da je, no vsaj v teh primerih, Kučan in vrh partije neposredno sprejemal odločitve, povezane z delovanjem vzporednega mehanizma. V knjigi pa sem tudi razkril dokumente, ki kažejo, da je iz ozadja upravljal z gospodarskimi sistemi tudi v začetkih samostojne Slovenije. Lep primer je imenovanje Voljča na vrh NLB.

Kaj pa danes? Je še vedno tako vpliven?

Težko rečem, nimam dovolj informacij in dokumentov.

Zakaj institucije v Sloveniji niso uspele narediti tranzicije iz socializma v demokracijo? Zakaj imamo, kot ste pokazali na večjem številu primerov, še vedno take težave z regulatorji, organi pregona …?

Ta knjiga je prišla 30 let prepozno. Temelji na dokumentih, ki jih je v arhiv RS dala Sova. Prej so bili ti dokumenti v rokah predhodnice Sove, torej VIS. Vsa dokumentacija je torej obstajala in takrat, torej leta 1991, bi morali začeti delati policija, tožilstvo in sodišča in ves denar, ki ga je omrežje partijcev uspelo skriti v tujini, zapleniti. Zakaj se to ni zgodilo, ne vem, ampak domnevam, da je bila to politična odločitev. Predsednik vlade imenuje direktorja Sove. In da noben predsednik vlade ni vprašal, hkrati pa noben direktor Sove tega ni razkril … To je malo noro. Nekaj je bilo zelo narobe. Prišlo je torej do zadrževanja podatkov, saj gre za očitna kazniva dejanja v gospodarstvu in pristojne institucije bi morale odreagirati.

Če pogledava samo primer pranja iranskega denarja prek NLB pred desetimi leti, kot je razkrila že parlamentarna preiskovalna komisija in kot tudi sam pišeš v knjigi, so dopovedali vsi regulatorji. Od Banke Slovenije, urada za nadzor pranja denarja, policija, takratna vlada …

In še marsikdo ni reagiral. Enostavno je noro, da se nekega jutra zbudiš in ugotoviš, da je nekdo opral za milijardo dolarjev denarja iz Irana, od regulatorjev in pristojnih institucij pa se ni nihče zganil. In primer se celo zapre. Hkrati pa gospod še vedno odpira nove in nove račune in naprej pere denar.

To je pa kar kakovostna storitev za ljudi, ki morajo oprati denar.

V enem izmed prejšnjih intervjujev sem že dejal, da če je cel primer tako čist, kot trdijo vse pristojne institucije, zakaj ne gremo kar v Iran in po Teheranu obesimo plakate: Evo vam Ljubljansko banko. Pridite in ne glede na izvor bomo legalizirali ves denar! Edini, ki so vedeli, da je nekaj narobe, so bili zaposleni v NLB, ki so morali fizično izvrševati vse transakcije in druge stvari. Oni so vedeli, da delajo ravno to, za kar so jih v banki ves čas izobraževali, da ne smejo delati.

Foto: Ana Kovač

Če se vrneva samo na Banko Slovenije, smo videli v primeru propada Probanke in Faktor banke, kjer BS kljub zakonskim dolžnostim leta ni opravila nobenega nadzora, da regulatorji še nedavno niso delovali dobro.

To še vedno traja. To je vse depresivno. Tudi na NLB več let niso naredili nobenega pregleda. Na Banki Slovenije so trdili, da nimajo denarja za zaposlitev ljudi, ki bi te preglede opravili. Samo pomislite, kako zelo beden izgovor je bil to.

Vendar, kot ste pokazali v knjigi, niso problem le regulatorji in organi pregona, temveč je omrežje nekdanjih SDV tudi danes še vedno prisotno tudi v zdravstvu.

Zdravstvo je notorično. Še celo šef poslanske skupine Socialnih demokratov Matjaž Han je nekoč dejal, da je tega v zdravstvu preveč in da bi morali enkrat za vse večne čase stanje razčistiti. Takrat je Han govoril predvsem na podjetje Medicoengineering. Vemo pa tudi, da so bile težave s podjetjem Mark Medical. Obe podjetji imata začetke v vzporednem mehanizmu, Mark Medical v Saftiju, Medicoengineering pa z Zemljarićem in ekipo. Obe podjetji še vedno poslujeta normalno. Jaz ne vem, kako je bilo možno vsa ta leta "izklapljati" regulatorje, razen če ne pristanemo na tezo, da podtalno deluje nek vzporedni mehanizem. Če pa na to ne pristanemo, potem sledi samo sklep, da se z državo upravlja enako kot s črnim odlagališčem smeti v gozdu.

Kaj pa mediji?

Povezave tednika Mladine s KB 1909, ki je nastal iz Saftija, so že dolgo znane in popolnoma pojasnjene. Tednik je pač med privatizacijo zalil denar iz vzporednega mehanizma. Ali je to vplivalo na uredniško politiko, ki se je radikalno zasukala, težko rečem. Podoben primer je tudi nekdanji dnevnik Republika, ki je tudi dobil denar iz vzporednega mehanizma. Spomnimo se, v 90 letih ni bilo popolnoma jasno, kdo je bil lastnik medija. Danes to vemo. Tudi vloga DZS in posredno Dnevnika v vzporednem mehanizmu je danes razjasnjena.

Me je pa presenetil napad POP TV name v zadnjih letih, ko sem v javnosti razkrival zgodbo o iranski aferi v NLB. Ugotovitve, ki jih je pisal urednik spletnega portala 24ur, niso imele blage veze z realnostjo. Po mojem se je medijski pritisk na to afero vršil zaradi spora POP TV z ministrom Hojsom in so razumeli primer Farrokh kot izgovor ministrstva za notranje zadeve za menjavo vodilnih ljudi na policiji. Sicer s 24ur nismo nikoli našli skupnega jezika, menim pa, da je bilo celotno dogajanje dobra šola za zainteresirano javnost. Na eni strani je bil primer podprt z dokumenti, na drugi strani pa kreiranje javnega mnenja, ki je iz primera Farrokh želelo narediti politično zgodbo. Moram pa dodati še to, da so vsi v državnem zboru, od leve pa do desne strani, razumeli, da gre v primeru pranja iranskega denarja za finančni škandal.

Določeni vzporedni mehanizmi torej še vedno delujejo?

Bodimo iskreni, Ana Karenina vendarle ni dobila sredstev od Farrokha.

Kaj pa Superman?

Superman pa je verjetno kaj dobil, vendar bolj v podobi novinarja ali urednika.

Če nadaljujeva zgodbo, kaj pa velika podjetja v Sloveniji, od Gorenja pa vse do Krke. Če pogledamo vaš opis poslovanja vzporednega mehanizma s slamnatimi lastniki, neštetimi hčerinskimi firmami, predvsem v tujini … podobne oblike poslovanja najdemo tudi v današnjih velikih podjetjih v Sloveniji.

Recimo primer Etre 33. Ja, na žalost je tako, gre za ponavljajoči se vzorec. Sistem je tako dovršen, da ga nima smisla izboljševati. Če deluje, zakaj bi spreminjal? Ko so leta 1989 uspeli odpreti in priključiti vzporednemu sistemu banko v Švici, se je sistem neprodušno zaprl. Sem pa uspel z dokumenti v knjigi veliko primerov pojasniti na novo. Lep primer je pivovarska vojna, kjer se je ugotovilo, da je kot vir sodeloval s SDV Kočnik, ki je takrat vodil SOD in je na koncu odločil o zmagovalcu. V Krki se je pokazala nova zgodba o Milošu Kovačiču. Pri Kolektorju smo ugotovili, da nima težav s poslovnim sodelovanjem z ljudmi, ki prihajajo iz vzporednega omrežja. NLB kot največji igralec na bančnem trgu je bila očitno vedno prežeta s kadri iz vzporednega mehanizma. Sodelavcev in virov od SDV, ki so po osamosvojitvi pričeli delati in še delajo za velika podjetja, je ogromno. To pa nam zelo pojasni poslovanje velikih slovenskih podjetij in poslovne odnose med njimi.

V knjigi ste tudi razkrili sodelovanje ljudi in podjetij iz vzporednega mehanizma z italijansko, v času samostojne Slovenije pa tudi z balkansko mafijo. Se danes to še vedno dogaja?

Jaz sem bil šokiran. Nisem si mislil, da bom našel dva jasno dokumentirana primera, kako nekdanji balkanski narkokralj Darko Šarić z lahkoto pere denar od kokaina v podružnicah NLB v Srbiji. Nisem si mislil, da je NLB šla prek LHB Frankfurt stabilizirati črnogorsko Prvo banko, ki je bila osrednja finančna institucija pri tihotapljenju cigaret s strani Mile Đukanovića in njegove združbe. Kronski primer pa je podjetje Invej, v katerem je prek Interfinanz Zurich opranih 83 milijonov evrov. Za Invejom pa je stal srbski Surčinski klan, ki je recimo organiziral in izvršil atentat na srbskega predsednika vlade Zorana Đinđiča.

Je ravno Šarić morda nov primer delovanja vzporednega mehanizma? V vseh državah, tudi v Srbiji, so uspešno obsodili člane Šarićevega klana, samo v Sloveniji je primer Balkanski bojevnik padel. Sicer zaradi procesne napake.

Zagotovo. Treba je razumeti, da se mehanizem, ki je posredoval v primeru Farrokh, ni zgodil z danes na jutri, ko je na vrata potrkal neznani britanski državljan iranske nacionalnosti. Spet, mehanizem, infrastruktura za pranje denarja je obstajala že prej. Me pa preseneča, da so šli v tako umazane posle.

Mafija, strici iz ozadja, nedelujoči organi pregona, Iranski denar za financiranja terorizma v ZDA … Vse, o čemer sva se do sedaj pogovarjala, zveni zelo kot teorija zarote.

Veliko teh zgodb, ki so v preteklih desetletjih krožile po koluvarjih, se je oprijela oznaka teorije zarote. Vendar vse, kar sem izrekel v tem intervjuju in kar je napisano v knjigi, lahko podprem z dokumenti. Sem pa med pisanjem knjige preveril veliko različnih teorij in mnoge so se izkazale samo za teorije. Recimo to, da je partija pošiljala kapital iz Slovenije, ker so želeli imeti kapital za financiranje slovenske osamosvojitve. Kljub dolgoletnemu iskanju nisem našel nobenega dokaza za to.

Da ne bova govorila samo o slabih stvareh. Sami ste v knjigi pokazali, da se podobne stvari dogajajo ne samo na Balkanu, temveč do določene mere tudi v Nemčiji. Torej nismo nič posebnega?

Res je. V Nemčiji je recimo posebna preiskovalna komisija uspela ugotoviti, kako je vzhodno-nemška obveščevalna služba pošiljala denar v Švico. Nemci so zato od Švicarjev zahtevali denar in so ga tudi dobili. Imamo pa v Sloveniji srečo, da so dokumenti javno dostopni in da sem uspel veliko stvari rekunstruirati. Ima pa Slovenija še to posebnost, da je bila naša partija v primerjavi s hrvaško in srbsko veliko bolj podjetna. Sicer je to verjetno posledica meje z Zahodom ter reševanja manjšin in premoženja v Trstu in v Gorici. Tam so se zelo zgodaj Slovenci naučili, kako se dela v kapitalizmu.

V kakšni državi torej živimo danes?

Mislim da živimo v državi, v kateri bi morali biti bistveno bolj pozorni na dogajanje v ekonomiji. Ta dogajanja nam več povejo o ustroju naše države kot politična analiza. V gospodarski dimenziji družbe potekajo transakcije, ki so merljive v dobičku in so zato transparente. Če hočemo razumeti, kako deluje Slovenija, moramo razumeti omrežja, ki jo obvladujejo in v njej poslujejo.

Kakšno moč pa sploh ima slovenska politika, ki pride na oblast z volitvami?

Odgovor je zelo težko podati. Vsi razumemo, da obstaja neka presečna množica med politiko, gospodarstvom in nekim sivim miljejem, katerega del je tudi omrežje nekdanjih partijcev in SDV. Kdo ima pravo moč? Nimam pravega odgovora. Če pogledamo dokumente v primeru Farrokh, je očitno, da so v času vlade Boruta Pahorja imeli pravo moč vsi drugi razen Pahorja. Sivina je v tem primeru povozila politiko. To je realnost Slovenije.

Glede na vse povedano, kaj bi svetovali staršem glede karierne usmeritve njihovih otrok? Naj otroke usmerjajo v podjetništvo, v tujino, v delo za slovenske korporacije ali v politiko? Kje imajo največ možnosti za uspeh?

Otrok mora samo slediti svojim sanjam, starši pa naj ga podpirajo na tej poti. Otroka morajo naučiti samo, da mora stremeti k temu, da živi v svobodni družbi in da mora biti "fer" do sočloveka, potem menim, da mu je uspeh zagotovljen. Sicer bo v Sloveniji zaradi omrežij veliko težje kot v tujini. Vendar ovire so zato, da se prestopijo. "Furi svoje, jebi ga!"