Sobota, 30. 7. 2022, 21.48
2 leti, 3 mesece
Nina Krajnik za Siol.net: Ali smo država desnih mazohistov in levih sadistov? #intervju
Termometer prikazuje, kako vroč je članek.
Termometer prikaže, kako vroč je članek.
10
136
"Zakaj vztrajamo na pozicije žrtve? Ali se slovenska desnica tako močno identificira s pozicijo žrtve, da ni zmožna narediti zmagovalnega koraka. V psihoanalizi vemo, da tudi vztrajanje v poziciji žrtve ustvarja nek užitek. Niso samo krvniki oziroma gospodarji tisti, ki uživajo, temveč tudi njihove žrtve," opozarja predsedniška kandidatka Nina Krajnik.
"Desnica zagotovo nosi del krivde za to, da levi privatizerji vladajo. Tudi zato, ker svoje volivce že dolgo časa vodi iz poraza v poraz. Iz razočaranja v razočaranje. Razlogi za to so seveda vezani na travmo," je v intervjuju za Siol.net dejala kandidatka za predsednico države psihoanalitičarka in filozofinja Nina Krajnik.
Kdo je Nina Krajnik
Nina Krajnik je leta 1985 rojena psihoanalitičarka, doktorica filozofije, predavateljica ter bivša diplomatka na Veleposlaništvu Kraljevine Danske v Ljubljani in na Veleposlaništvu Republike Slovenije v Avstraliji, Novi Zelandiji in Indoneziji. Na dan državnosti, 25. junija, je napovedala kandidaturo za predsednico države kot neodvisna kandidatka. Diplomirala je iz književnosti Jamesa Joycea, izobraževanje je nadaljevala na Univerzi Pariz VIII – Vincennes-Saint Denis. Je prva slovenska članica Svetovne psihoanalitične zveze in pionirka lacanovske psihoanalize v Sloveniji, urednica knjižne zbirke Juno in ustanoviteljica mednarodnega psihoanalitičnega gibanja, ki se ukvarja z vprašanji tranzicijskih in vojnih travm na prostoru Zahodnega Balkana. Je prevajalka iz angleškega, francoskega, španskega in srbskega jezika.
Meritve javnega mnenja vam kažejo podporo v višini enega ali dveh odstotkov. Ali boste na podlagi teh rezultatov razmislili o svoji kandidaturi za predsednico države?
Slovenija potrebuje spremembo v politični kulturi, predvsem v vrednotah, ki jih predsednica države predstavlja doma in po svetu. Ena od teh je tudi vrednotenje resnice vsakega posameznika.
Ravno raziskave, ki jih omenjate, so, ne samo v tem primeru, ampak že tudi sicer, diametralno nasprotje te vrednote. Ne obstaja nič takšnega kot je "javnost". Zato tudi meritve javnega mnenja niso meritve, ampak poskus ustvarjanja mnenja. Z drugo besedo sugeriranja, vplivanja na čustva ljudi. V tranzicijskih državah, kar Slovenija še vedno je, takšna sugeriranja služijo predvsem interesom tistih, ki de facto že vladajo. Torej tistih, ki si s tem želijo ustvariti za njih ugoden izid. Ni zastonj, če rečemo, povej mi, kdo je naročnik, in povem vam, kakšen bo rezultat. Takšne aktivnosti v psihoanalizi imenujemo tudi poskus samouresničujoče napovedi. Če se ljudem vsiljuje neko misel, je večja verjetnost, da bodo tisti, ki so nekritični, v tej smeri tudi delovali in posledično bo rezultat dosežen.
Torej vas slabi rezultati na anketah ne bodo odvrnili od kandidature?
Tako kot moji volivci sem tudi jaz preveč neodvisna in svobodna, da bi to na moje odločitve imelo kakršenkoli učinek. Me pa skrbijo zlorabe znanosti v politične namene. Se pravi trenutek, ko znanstvene metode postanejo instrument politike in njene moči. To je bilo problematično v preteklosti in je danes še vedno.
"Glas za gospo Natašo Pirc Musar oziroma gospo Kos je glas za leve privatizerje. Tiste, ki imajo v Slovenijo kapitalsko, medijsko, politično hegemonijo. Glas za gospoda Logarja je glas za leve privatizerje," je za Siol.net dejala predsedniška kandidatka Nina Krajnik. Več v spodnjem videoposnetku.
Kdo so pravzaprav vaši volivci? Koga nagovarjate?
Moji volivci so pošteni levičarji in pošteni desničarji. Med levičarji so to tisti, ki ne želijo biti kolaboranti divjega kapitalizma in se zavedajo razlike – da ne rečem bolečega prepada – med levico in privatizerstvom. Med desničarji so to tisti, ki ne želijo, da jih stara desnica vodi samo iz poraza v poraz. Se pravi, da so to ljudje najrazličnejših prepričanj, ki jim je skupno to, da znajo odpreti oči za dejstva v tem, pogosto precej meglenem ter miselno dolgočasnem slovenskem političnem prostoru. Kot pripadnica mlajše generacije ne pristajam na ideološka izsiljevanja in mi nikoli niso bila blizu. Življenje ni črno-belo in samo če imamo občutek za podrobnosti, smo na pravi poti.
Če vam ne uspe priti v drugi krog predsedniških volitev, boste podprli koga od drugih kandidatov? Trenutno najbolje kaže Nataši Pirc Musar in Anžetu Logarju.
Zdi se mi, da so vaša vprašanja podoben poskus sugeriranja, kot sem ga ravno prejle omenila (smeh). Nič zato. Poglejte, v Sloveniji že od osamosvojitve dalje vedno najbolje kaže levim privatizerjem. To je notorično dejstvo. Letos je situacija naslednja. Glas za gospo Musar je glas za leve privatizerje. Glas za gospoda Logarja pa je, žal, roko na srce, tudi glas za leve privatizerje. Zakaj?
Zato, ker desnica, kot jo poznamo, v 30. letih ni našla uspešnega načina, da se zoperstavi ponavljanju razredne razdelitve iz prejšnjega sistema in jim je zato ta zmagoslavja nehote omogočala. Levice, ki bi bila vsaj približno na ravni svoje naloge in ki bi imela dostojanstvo svojega imena, v samostojni republiki Sloveniji tako ali tako še nismo imeli. Z vsem dolžnim spoštovanjem, ampak volivci desnice morajo vedeti, da z glasom za gospoda Logarja tlakujejo pot še eni zmagi levim privatizerjem. Volivci levice pa z glasom za gospo Musar v resnici glasujejo za nadaljevanje izvorne neenakopravnosti. Če ne glasujete za spremembe, je spremembe nesmiselno pričakovati.
Napovedali ste tudi novo politično gibanje. Ali je vaša kandidatura začetek nove politične stranke?
Lahko bi tako rekli. To sicer ni bil moj primarni cilj, ko sem vstopila v predsedniško tekmo, a danes vse bolj čutim – in ljudje mi to potrjujejo – da v Sloveniji manjka nova politika. Politika, ki temelji na politični pismenosti, ne pa na naklepnem poneumljanju. Politika, ki temelji na resnici, ne pa medijskih manipulacijah. Politika, ki v ospredje postavlja singularnost, ne pa anonimne kolektivitete ali kot to imenuje gospa Musar "volilne bazene." Nujen je nov politični manifest. Nujna je osvežitev in z njo preporod.
Predsedniška kandidatka Nina Krajnik se je v preteklosti znašla tudi na naslovnicah knjig svojega partnerja Milana Balaziča.
Večkrat ste v pogovoru že omenili, da ste neodvisna kandidatka, vendar ste v javnosti predstavljeni kot del desnega političnega spektra.
Ljudje imajo pravico prepoznati karkoli. Vsakdo, ki je srčen levičar, bo v mojih nastopih v javnosti prepoznal, da moje ideje prihajajo od levičarskih filozofov. Od italijanskega marksističnega filozofa Antonia Gramscija, francoskega filozofa Alaina Badioua … Govorim o politiki singularnega, ki je v svojem bistvu koncept iz francoske leve filozofije. Sama se torej ne identificiram z slovenskimi političnimi polji.
Bi pa poudarila še to, da so levičarske ideje zgodovinsko gledano ideje preloma, torej ideje sprememb in boja proti konservativnosti. V Sloveniji je situacija obratna, konservativna pozicija je dejansko leva pozicija. Jaz sem vesela, da moje ideje prepoznavajo tudi desni volivci. Tako kot desna politika sama naslavljam iste probleme, kot so levi privatizerji. Seveda moramo odpreti vprašanje, ali ni desnica tista, ki je povzročila, da levi privatizerji vladajo Sloveniji.
In kakšen je odgovor na to vprašanje?
Desnica zagotovo nosi del krivde za to, da levi privatizerji vladajo. Tudi zato, ker svoje volivce že dolgo časa vodi iz poraza v poraz. Iz razočaranja v razočaranje. Razlogi za to so seveda vezani na travmo. Slovenska desnica vztraja v nekem zgodovinskem travmatizmu. Ali govorijo o travmah iz polpretekle ali pa novejše zgodovine, o travmah zaradi enakopravnosti … Ob tem se je vedno treba vprašati, zakaj vztrajamo v teh travmah?
Zakaj vztrajamo na pozicije žrtve? Ali se slovenska desnica tako močno identificira s pozicijo žrtve, da ni zmožna narediti zmagovalnega koraka? V psihoanalizi vemo, da tudi vztrajanje v poziciji žrtve ustvarja nek užitek. Niso samo krvniki oziroma gospodarji tisti, ki uživajo, temveč tudi njihove žrtve. Jaz se sprašujem, ali nismo država desnih mazohistov in levih sadistov? Desnica mora sama najti odgovor na vprašanje, zakaj ni našla formule, da se lahko bori proti levim privatizerjem. Kje je torej točka preloma desnice?
Lahko povedano razumem kot kritiko največje opozicijske stranke in njenega predsednika?
Ne. Ne gre za kritiko Janeza Janše ali SDS, še najmanj za politično kritiko. Kar želim reči je, da v hudodelstvih največkrat ne uživajo samo krvniki ali gospodarji, ampak pogosto tudi žrtve. To se pravzaprav lahko nanaša kar na slovenstvo kot tako. Toda prav nobenega učinka ni, če se ljudi samo tolaži, saj se jim s tem daje potuho. Treba jih je opolnomočiti. Vsak odpor predstavlja prelom z obstoječim stanjem. Za tistega, ki v to gre, pa se vsak prelom pričenja s prelomom s samim seboj. Takrat se osvobodimo in takrat zmagamo. To v resnici potrebuje vsa Slovenija.
Povedano spominja na definicijo posttravmatskega sindroma …
Točno tako. Desnica po vsakem porazu išče krivca. Krivi so levi mediji, kriva je hegemonija … Vse to je sicer res, vendar to pa ne pomeni, da desnica nima problemov. Zakaj se desnica ves čas vrti na mestu in tega ne želi spremeniti? Posttravmatski stresni sindrom nosi neko zadovoljstvo.
Freud je med drugim rekel, da je človek ustvaril svoj simptom, da lahko uživa v njegovih prednostih. Torej tudi če nam nekaj povzroča bolečino, težave in probleme, sami lahko tudi vztrajamo v tem. To je toksični užitek, morbidni užitek.
"V slovenski politiki se veliko govori o človekovih pravicah, pravni državi, ekonomskih vprašanjih … Zelo malo pa se govori o osebnem zadovoljstvu Slovenk in Slovencev. "poudarja predsedniška kandidatka Nina Krajnik.
Cankarjanski hlapci?
Absolutno. Saj vidimo kako prefinjeno je slovenska zgodovina prepletena s tem. Ves čas neko udinjanje, ampak potem ko se pride do pozicije moči, pa teptanje. Ves čas neko pritoževanje, kako smo majhni in nepomembni, pa vendar to izraža ravno to izjemno željo po tem, da bi bili veliki. Jok in stok, potem pa revanšizem, kot kvazi rešitev.
Malo sva zašla v pogovoru. Če se vrneva nazaj v bolj politične vode … Še nikoli ni bil nihče izvoljen na pomembno funkcijo brez podpore ene izmed večjih političnih strank. Večina strank še ni predstavila svojega kandidata za predsednika stranke. Boste iskali njihovo podporo?
Jaz ostajam odprta za podporo katerekoli stranke, ki se bo prepoznala v mojih programskih točkah. Če niso že v popolnosti del obstoječega sistema in dopuščajo prostor za novo, se bo to tudi zgodilo.
Kakšna je razlika med vami in Anžetom Logarjem?
Enaka kot med menoj in vsemi ostalimi kandidati. Jaz nisem kandidatka establishmenta, temveč anti-establishmenta. Drugo pa je, da nisem političarka. Sem samo nekdo, ki si želi, da bi mu ljudje zaupali in da bi na osnovi tega bilo bolje vsem.
"Jaz ne želim manipulirati z ljudmi. Govorim iskreno. Kogar bo to pritegnilo, bo volil zame," pravi predsedniška kandidatka Nina Krajnik.
Na Twitterju ste objavili fotografijo z evropsko poslanko Ljudmilo Novak, ki ni ravno priljubljena med delom volivcev desnice. Poleg fotografije ste pripisali, da sta prijateljici. Vas ne skrbi, da bi to odvrnilo potencialne volivce?
Jaz ne manipuliram z ljudmi in ne objavljam stvari zato, da bi bila komu všečna. Govorim iskreno in komur se to dopade, ga to niti najmanj ne moti. Je pa tako, da je Ljudmila Novak praktično moja moravška soseda. Njihova kmetija leži streljaj od mojega doma. Samo čez travnik in majhen gozd. Pri njih delajo odlično skuto, sire, jogurt ... So ljudje vrednot. Pošteni in delovni. Ni lepšega, kot imeti dobrososedske odnose – tako v zasebnem življenju kot v politiki.
Na Twitterju ste objavili tudi fotografijo, kjer s partnerjem polagata venec žrtvam fašizma v Hrastniku skupaj z Združenjem borcev za vrednote narodnoosvobodilnega boja. Vas ne skrbi, da bi to odvrnilo potencialne volivce?
Moj poklon velja nedolžnim vaščanom Hrastnika, ki jih je nemški okupator žive zažgal ali pa odvedel v koncetracijska taborišča. Pietetni odnos do vseh žrtev vseh totalitarizmov je glavni civilizacijski temelj in ena od točk mojega političnega programa. Kdor tega ne razume, lahko, kar se mene tiče, še naprej mirno voli ideološke zablode - leve ali desne. Ampak potem se ne sme čuditi temu, da živi v zablodeli državi.
Za mene so boj proti okupatorju in vrednote partizanstva častne. Zloraba teh vrednot s strani sistema, ki je že med vojno in po njej povzročal zlo, pa nikakor ne. Če nimamo razumevanja tako za žrtve fašizma, nacionalsocializma in komunizma, potem smo pač barbarski narod.
Sami ste "izumili" izraz "levi privatizerji", ki je v zadnjih tednih postal zelo popularen na desni politični polobli. Kdo so ti ljudje? Prosil bi za imena in priimke.
Izraz je popularen tudi med levičarji. V slabo voljo spravlja samo privatizerje, ki bi to radi predstavili kot mojo oznako celotne levice. Ni res. Ko sem ta izraz prvič javno uporabila, sem konkretno govorila o tistih, ki s svojimi umotvori pletejo iluzorno levo ogrinjalo za izkoriščanje javnega denarja. In to so Slavoj Žižek, Mladen Dolar, Gregor Golobič, akademski prostor FDV in ZRC SAZU ... Kdo jih plačuje, je drugi del odgovora na vaše vprašanje. Teh osebno ne poznam, ker se ne gibljem v njihovih krogih.
"V prvi vrsti bi jih označila kot dobro indoktrinirane ljudi v ideološkem smislu. Se pravi, konformiste, ne bi rekla, da gre za neko patologijo," o psihološkem profilu levih privatizerjev pravi predsedniška kandidatka Nina Krajnik.
Ker ste ravno psihoanalitičarka, bi vas na tem mestu vprašal, kakšen je psihološki profil teh "levih privatizerjev"?
V kliničnem smislu?
Da.
V prvi vrsti bi jih označila kot dobro indoktrinirane ljudi. Za konformiste. Kaj je lažjega, kot pa plavati s tokom. Je pa seveda problem v tem, da oni ta tok tudi ustvarjajo. To je zelo dobro razvidno tudi iz poklicev mojih protikandidatk, gospe Musar in gospe Kos. Obe se ukvarjata z retoriko, kar je drugo ime za manipulativno disciplino zavajanja. Obe sta članici organizacije Ona ve, s čimer gradita največjo iluzijo družbenih sistemov. To je pozicija predpostavljene vednosti, vednosti za drugega. Kdor manipulira, počne tudi druga neetična dejanja.
Če se vrneva nazaj v svet aktualnih političnih tem, eno izmed najbolj aktualnih vprašanj, predvsem zaradi dogajanja v ZDA, je spet splav. Podpirate pravico do splava?
Splav ni nikoli enostavno vprašanje za nobeno žensko. Kot nekdo, ki prihaja iz kliničnega področja, se tega dobro zavedam. Podobno velja za vsa vprašanja, ki zadevajo življenje in smrt. Odločanje o rojstvu otrok je seveda po slovenski ustavi svobodno. Sama bi sicer na tem mestu dodala še besedo: odgovorno.
To pomeni, da ima ženska, če otroka ne želi obdržati, pravico, da nosečnost prekine. Predpostavlja se torej, da otrok obstaja že pred rojstvom. Beseda "otrok" označuje bitje, ki živi. Živi tudi že v času nosečnosti. In če je živo bitje, potem tudi umre – bodisi po naravni poti bodisi z umetno prekinitvijo nosečnosti. To pa pomeni, da na tem mestu pride do kontradikcije med dvema členoma ustave. Bodisi 55. člen povozi 17. člen, ki ureja, da je človekovo življenje nedotakljivo. Bodisi je pravilno odločanje na podlagi 15. člena, po katerem so človekove pravice in temeljne svoboščine omejene samo s pravicami drugih. Ali ima prednost pravica mame ali pravica otroka do življenja?
Vidite, ravno iz tega razloga se sama na tem mestu ne želim ostro opredeljevati. Takšna opredeljevanja imajo lahko povsem legitimno mesto na parlamentarnih volitvah. Sama pa ne kandidiram na parlamentarnih volitvah, ampak za predsednico države. To pomeni, da želim biti predsednica za vse in da mnenja, ki bodo lahko morda tudi nasprotna mojim osebnim, ne bodo v družbi zaradi moje opredelitve in pozicije razumljena kot drugorazredna, manjvredna.
Ostre opredelitve ljudi na državniških funkcijah pogosto lahko vodijo v hujskaštvo in prenapet govor v družbi. Temu je treba narediti konec. Tisti, ki so za splav, imajo pravico do te interpretacije in nikakor ne smejo biti iz druge strani označeni kot "morilci". Tisti, ki niso za splav, pa imajo prav tako pravico do te intereptacije in nikakor ne smejo biti označeni kot nazadnjaški.
"Podpiram članstvo v Natu in investicije v slovensko vojsko. Slovenija potrebuje dobro vojsko in manipulacije v stilu, da bo denar namesto za bolnišnice porabljen za orožje, so politična zavajanja," pravi predsedniška kandidatka Nina Krajnik.
Ustavno sodišče je pred tedni odprlo vrata posvojitvam otrok s strani nekaterih skupin LGBTQ+ skupnosti. Podpirate to odločitev?
To odločitev podpiram. Tukaj gre za svobodno izbiro užitka in s tem tega, kdo smo, kakšno družino bomo oblikovali. Psihoanaliza je v zgodovini ogromno naredila za pravice istospolnih, predvsem v smislu borbe proti diskriminaciji, zavrnitvi istospolnosti kot medicinske kategorije, pa tudi pri tem, da je vprašanje spola iz biologije prenesla v polje jezika ... Lacanova Šola je bila tudi prva organizacija v svetu, v katero so se lahko vključevali istospolni psihoanalitiki.
Seveda pa me izrazito moti kontekst, v katerem je ta zakon v Sloveniji sprejet oz. dejanski razlogi zanj. Takoimenovana leva politika se v Sloveniji namreč rada obrne k partikularnim temam, kot so ženske kvote, feminizem, LGBT. To pa zato, da ne bi naslovili vprašanja realne spremembe moči v družbi. Kar je razredno vprašanje. Te tematike jim zato najpogosteje služijo kot fasada, ki ne samo, da zakriva siceršnjo družbeno neenakost, ki jo ravno te isti mehanizmi povzročajo, pač pa jo celo še utrjuje. Na videz deluje liberalno, od znotraj pa s tem utrjuje sistem izkoriščanja.
LGBT skupnost je izrazito razgledana in to dobro razume. Zato pričakujem, da se bo temu uprla.
Če boste izvoljeni, boste postali vrhovna poveljnica slovenske vojske. Kakšna je vaša vizija slovenske vojske in kako vidite njeno vlogo?
Podpiram članstvo Slovenije v NATU in investicije v slovensko vojsko. S simpatijo gledam tudi na obvezno služenje vojaškega roka. Vloga slovenske vojske mora biti močnejša, kot je v tem trenutku in primerno financirana, saj živimo v kriznih časih. Ni nemogoče, da se zaradi vojne v Ukrajini podobne tendence prebudijo tudi na Balkanu in naivno bi bilo pričakovati, da Slovenija lahko igra pozicijo izjeme.
Kje je prihodnost Slovenije? V Washingtonu, Pekingu ali Moskvi?
Slovenija ima privilegirano pozicijo glede možnosti sodelovanja v mednarodnih odnosih in nikjer si ne velja zapirati vrat. Kar se tiče ruske agresije nad Ukrajino, sama zavzemam jasno stališče, da ne obstaja noben "ampak" in da so trenutni pogovori z Moskvo utopija. Kitajska s svojo kombinacijo divjega kapitalizma in avtoritarne oblasti nam pač ne more biti vzor.
Seveda pa je prihodnost Slovenije v čvrstih povezavah z Evroatlanstskimi zavezništvi ter vsemi državami EU brez toksičnega ustvarjanja meja med višjegrajsko skupino in tem, kar nekateri radi imenujejo jedrna Evropa. V povezovanju z Vzhodno Evropo vidim izjemen potencial.
"Če nekdo nekoga res napada z noži, zakaj to ne razreši policija, tožilstvo, sodišča? Zakaj imamo pravno državo, če se take stvari rešujejo prek medijev?" Na očitke o družinskem nasilju odgovarja predsedniška kandidatka Nina Krajnik.
Hrvaška. Dobra soseda, partnerica ali tekmec?
Realistično gledano bi si morali prizadevati za kvalitetno partnerstvo. Tekmovalnost je s približevanjem Hrvaške Schengnu in uvedbi evra nesmotrna. S pretirano ljubeznijo pa glede na vendarle še nekatera nerazrešena vprašanja, ne gre pretiravati.
Kakšna je po vaše vloga cerkve v javnem prostoru? Prevelika, premajhna? Glede tega, da volivce poziva, da volijo določeno politiko itd.
Cerkev je ena redkih institucij v Sloveniji, ki še govori o etiki, resnici, spoštovanju, ljubezni ... Je ena redkih, ki se ji za te civilizacijske temelje še sploh gre. Zato se mi zdi, da je njena vloga celo premajhna. Kar se tiče pozivanja na volitve, ne vem, v čem je problem. Saj vsi pozivajo, Cerkev pa ne bi smela. Se pa sprašujem, koliko je to uspešno oz. koliko se zares dogaja, glede na to, da imajo krščanske stranke še vedno nižjo podporo od te, ki bi jo načeloma lahko imele.
Preden zaključiva intervju, imam še dve bolj osebni vprašanji. V medijih smo od razglasitve vaše kandidature brali o sporih med vami in vašim partnerjem. Glede na to, da bo v primeru vaše izvolitve postal "prvi mož države", je v interesu javnosti, da pozna odnose. Kako torej odgovarjate na poročanje medijev o nasilju znotraj vaše družine?
Sama nimam nobenega političnega ali finančnega greha. Nikogar ne tožim, nihče ne toži mene. Razumem pa, da mediji potrebujejo senzacionalistične zgodbe, da bi me z nečim naredili za neverodostojno. Kar se tiče tabloidnih prispevkov o tem, da Nina Krajnik vsenaokrog pretepa moške – to je namreč rdeča nit – in napada z noži, sem prav vsakemu mediju že pojasnila, da to ne drži. Drži pa, da si želim presekati gordijski vozel slovenske politike in mogoče nekateri fantazirajo, da bi to utegnila storiti z mečem ...
V uredništvo smo prejeli fotografije knjig vašega partnerja, katerih naslovnice krasijo vaše fotografije, na katerih ste tudi razgaljeni. Kako komentirate, kot ste sami zapisali na Twitterju, delo fotomodela, in ali menite, da bo ta škodovala vaši politični karieri?
Med študijem v Parizu sem delala kot model in fotomodel. Moje fotografije so objavljene v francoskih in mednarodnih revijah. Nekatere so bile na fotografskih razstavah. Sem se pa v sodelovanju z umetniki, med drugim s slikarjem Ismarjem Mujezinovićem, pojavila tudi na naslovnicah štirih knjig mojega partnerja, ki jih je napisal o slovenskem plebiscitu, o rojstvu slovenske demokracije iz duha državljanske vojne, psihoanalizi politike in politični antifilozofiji. Politika, ki ima malce duha, gre krasno skupaj z umetnostjo. Še bolj gre lepo skupaj z visoko državnostjo. Mlade ženske, ki svoje ženstvenosti ne prikrivajo, v svetovni politiki to že vrsto let dokazujejo. Mislim, da je čas, da Slovenija tudi v tem smislu končno postane ženstvena država.
136