promet
Prek meja
Sreda, 17. 12. 2025, 4.00
3 tedne, 1 dan
Prek meja (65.) – Nejc Geržinič
Življenje na Nizozemskem: Izkušnja Slovenca po doktoratu in primerjava javnega prometa z Ljubljano
Termometer prikazuje, kako vroč je članek.
Termometer prikaže, kako vroč je članek.
0,01
Kot navdušenec nad železnicami ni mogel izpustiti potovanja po Japonski, znani po svojih hitrih in točnih vlakih šinkansen. Fotografija je posneta na postaji Hakodate-Hokuto.
Ko ti nekdo pove, da se iz Nizozemske v Slovenijo, če se le da, vozi z vlakom, sta mogoči dve razlagi: ali se na smrt boji letenja ali pa gre za železniškega navdušenca brez primere. V primeru Nejca Geržiniča, našega tokratnega sogovornika v rubriki Prek meja, ni nobenega dvoma: ljubezen do vlakov ga je zadela že v otroškem vozičku, popustila pa ni do danes, čeprav je bila glede na slabe železniške povezave pri nas večkrat pod resno preizkušnjo.
Ta ga je že kot študenta iz domače Ljubljane pripeljal v Portorož, ker je končal univerzitetni študij prometa in logistike, nato pa še v Delft, kjer je na znani Tehniški univerzi po magisteriju opravil še doktorat iz trajnostne mobilnosti in tam na oddelku za promet ostal še dve leti kot podoktorski raziskovalec.
Zadnja leta se prek nevladnih organizacij vključuje tudi v različne pobude za izboljšanje javnega potniškega prometa pri nas, med drugim je eden od avtorjev predloga zmogljivih mestnih avtobusnih linij v Ljubljani in predloga za uvedbo taktnega voznega reda v slovenskem potniškem prometu, ki bi ga lahko vzpostavili že brez večjih infrastrukturnih posegov. V rubriki Prek meja smo se z Geržiničem pogovarjali tudi o bolj osebnih vidikih življenja v tujini, izogniti pa se nismo mogli niti razlikam na področju javnega potniškega prometa med Slovenijo in Nizozemsko, ki na tem področju velja za zgled v svetovnem merilu.
Ste si leta 2016 predstavljali, da boste tudi po študiju ostali na Nizozemskem?
V osnovi sem na Nizozemsko takrat šel z zelo specifično željo, da bi študij na magistrski stopnji nadaljeval na fakulteti, kjer bi lahko poglobil znanja o javnem potniškem prometu in trajnostni mobilnosti. Tako specifičnega programa v Sloveniji ni bilo, še najbližje temu je bil program na fakulteti za gradbeništvo, prometno inženirstvo in arhitekturo v Mariboru ali na geografiji na filozofski fakulteti v Ljubljani, vendar sem od nekaj sošolcev, ki so bili na izmenjavi, slišal, da je na Tehniški univerzi v Delftu program res dober.
Od začetka je bila ideja, da grem tja na magisterij in se potem vrnem v Slovenijo. Stvari so se na koncu odvile drugače, saj sem že v času magistrske naloge omenil mentorju, da mi bi bilo zelo zanimivo še naprej delati raziskave na tem področju. Srečo sem imel, da mi je malo kasneje, ko so mu odobrili raziskovalni projekt, ponudil, da tam opravim še doktorat.
Ali ste v Delftu ostali tudi po opravljenem doktoratu?
Ko sem končeval doktorat, sem se tudi že dogovoril z mentorjem, da ostanem na oddelku še za podoktorsko raziskovanje, tako da sem imel kot raziskovalec potem še dve leti pogodbo s fakulteto.
Na zagovoru doktorske dizertacije
Kakšno mesto je Delft?
Za Nizozemsko je relativno majhno mesto, s 100 tisoč prebivalci se po velikosti na lestvico uvršča nekje med 10. in 15. mesto. Vendar je za Nizozemce zgodovinsko razmeroma pomembno. Leži med Haagom in Rotterdamom, uradno, mislim, da spada v predmestje Haaga. Staro mestno jedro je veliko glede na siceršnjo velikost, je tudi klasično nizozemsko: z ozkimi hišami in slikovitimi kanali, kot jim večina pozna iz Amsterdama. Delft in Leiden sta zato pogosto dve mesti, ki ju turistom priporočajo kot alternativo Amsterdamu, od večjih mest priporočajo tudi Utrecht.
Delft je zelo študentsko mesto, saj na tamkajšnji univerzi študira 20 tisoč študentov, še nekaj tisoč je tam zaposlenih. To se pozna tudi na vzdušju.
Pogled iz pisarne na kampusu tehnične univerze Delft
Je v Delftu javni potniški promet tako dobro urejen, kot bi lahko za kraj s tako tehniško univerzo pričakovali?
V mestu je dobra predvsem avtobusna povezava med železniško postajo in univerzo, ki sta oddaljeni dva ali tri kilometre. Tu na pet minut vozi shuttle bus. Po mestu pa avtobusni promet niti ni tako dobro urejen, saj je mesto kompaktno – mislim, da je od centra do roba mesta približno pet kilometrov, tako da velika večina ljudi najraje kolesari.
Je Nizozemska z vidika javnega potniškega prometa lahko zgled za vse druge države?
Da in ne. Res dobri so pri medkrajevnem potniškem prometu, sploh na železnicah. Železniško omrežje je zelo razvejano, vlaki so pogosti. Dobro je javni potniški promet razvit v Amsterdamu in Rotterdamu. Drugje, kot sem omenil že za Delft, ponudba ni tako velika, ker na tako kratkih razdaljah težko konkuriraš kolesu. Na primer v Delftu so avtobusne linije sicer speljane po celem mestu, avtobus vozi na vsakih 15 minut. To ni ravno slabo, ampak sam sem od doma do fakultete s kolesom porabil od deset do 15 minut, z avtobusom pa od 20 do 25 minut z enim prestopom. Kolo je v večini krajev na Nizozemskem boljša izbira.
Pot v službo na kampusu tehnične univerze Delft
Ali so vremenski pogoji za kolesarjenje na Nizozemskem veliko boljši kot na primer v Ljubljani?
Odvisno. V Ljubljani se sezona kolesarjenja hitro konča. Veliko ljudem se zdi hitro prehladno in neha kolesariti. Prednost Nizozemske je, da se nikoli ne ohladi tako zelo. Zelo redko gre temperatura pod nič stopinj Celzija. Zadnja dva tedna se temperatura giba na primer okoli pet stopinj, kar je za te kraje že kar hladno. Nizke temperature pa tukaj niso ovira za kolesarje, tako kot tudi ni dež, ki je tukaj drugačen kot pri nas. V Sloveniji se ulije in si v dveh minutah premočen do kože, tu pa imamo večinoma zelo rahel dež ali roso, tako da te ne premoči zelo hitro. Ljudje v takem vremenu kolesarijo v pelerinah in vodoodpornih hlačah ali se pač sprijaznijo, da bodo prišli malo mokri na cilj. Tega so navajeni.
Če toliko ljudi kolesari, potem verjetno tudi nima velikega smisla veliko vlagati v mestni potniški promet?
Seveda, to je najcenejša in tudi okoljsko najboljša oblika mobilnosti. Na Nizozemskem bi zato lahko kot zgled izpostavili dobro kolesarsko infrastrukturo in odličen medkrajevni prevoz, sploh železniški.
Kaj bi vzel na primer dobrega iz Nizozemske in vpeljal v Slovenijo? In kaj obratno?
Če se osredotočim na svoje področje, mi je na primer zelo všeč, da imajo pri prostorskem načrtovanju zelo dolgoročen pogled. Koridorje za avtoceste so po državi na primer začrtali že v 30. letih in ti koridorji so še vedno rezervirani, čeprav veliko avtocest še niso dokončali, mogoče jih tudi nikoli ne bodo.
Ker načrtujejo zelo strogo in dolgoročno, so tudi mesta oziroma na splošno naselja strnjena in ni razpršene poselitve, kakor je v Sloveniji. Tu se naselje običajno konča z ravno linijo hiš ali blokov, zunaj te meje so potem na primer samo še polja ali gozdovi.
To je potem z vidika infrastrukture, od cest, elektrike, vode in kanalizacije do odvoza smeti in podobno, veliko ceneje vzdrževati. V strnjenih naseljih je vse v bližini, od šol in vrtcev do trgovin lekarn ali bank, tako da ni potrebe po daljših vsakodnevnih poteh.
So nizozemske železnice po tvojem mnenju v samem svetovnem vrhu?
Po različnih merilih, kot so točnost, frekventnost, razvejanost omrežja, je Nizozemska z Japonsko in Švico v svetovnem vrhu. Če si predstavljate, iz Amsterdama proti Utrechtu vlak vozi vsakih pet minut, vozi od deset do 12 vagonov, dvonadstropni vlaki pa so nabito polni.
Od kod vaša ljubezen do vlakov in javnega potniškega prometa? Nenazadnje ste se zaradi tega že po srednji šoli zaradi študija iz Ljubljane preselili v Portorož, kar ni običajna pot.
Spomnim se, da so me stvari, povezane z vlaki in prometom, začele zanimati že v vrtcu, pravijo, da sem celo že v otroškem vozičku imel oči le za vlake. Lepe spomine imam na to, da sem se z babico veliko vozil z avtobusom, šla sva tudi na kakšen izlet z vlakom. Starši in stari starši so zagotovo spodbujali to mojo ljubezen do prometa.
Zato tudi odločitev, da grem na študij v Portorož, ni bila pretežka. V igri je bil tudi študij na gradbeni fakulteti, a tam si imel specializacijo za prometno smer šele v drugem ali tretjem letniku, mene pa je bolj pritegnil študij, kjer se vse vrti okrog prometa.
Ste se domov v Ljubljano vozili z vlakom?
Večinoma, razen pozimi 2011, ko je bila primorska proga zaradi poškodb po žledu zaprta.
Predstavitev koncepta integriranega taktnega voznega reda, skupaj s Koalicijo za trajnostno prometno politiko
Kako ste se vzdrževali v času študija v tujini?
Nizozemska ima sicer šolnine, ampak te niso tako visoke kot v ZDA ali Veliki Britaniji. Šolnina je takrat, ko sem jaz študiral, za Nizozemce in prebivalce EU, mislim, da znašala dva tisoč evrov na leto. Pri tem mi je zelo pomagalo, da sem prejel štipendijo sklada Ad futura.
Kaj pa kasneje, v času doktorata?
Načeloma je tako, da ko delaš doktorat, si zaposlen na fakulteti in tudi relativno dobro plačan. Imaš dopust, dobiš regres, si zdravstveno zavarovan in štejejo se ti leta za pokojnino. Kar zadeva to, je enako, kot bi bilo v katerikoli drugi službi.
Kakšna je bila vaša plača v tem času?
Leta 2019 je znašala približno 1.900 evrov.
Ste imeli ob tem krite stroške nastanitve oziroma ste imeli to urejeno v okviru fakultete?
Ne, to si si moral sam zagotoviti. Povpraševanje po stanovanjih je bilo veliko in to postaja tudi vse večji problem.
Ste s to plačo potem zlahka preživeli v Delftu?
Sem, ker je najemnina za garsonjero znašala 700 evrov na mesec in ostalo mi je dovolj za druge stroške.
Kolesarjenje skozi nizozemske sipine v okolici Haaga
Zdaj ne živite več v Delftu, ampak v Amsterdamu. Kdaj ste se preselili in kaj počnete zdaj?
Preselil sem se pred dvema mesecema, trenutno sem brezposeln. Vzel sem si od dva do tri mesece, da si malo spočijem, ob tem se intenzivno učim nizozemščino, kar mi bi lahko prav prišlo v novi službi, ki jo tudi že iščem.
Imate v tem času, ko ste brez službe, kakšno podporo?
Ker sem bil zaposlen na fakulteti, sem upravičen do nadomestila za brezposelnost. Za vsako leto, ko si bil zaposlen, si upravičen do enega meseca nadomestila. Jaz sem delal šest let in pol, tako da sem upravičen do šestih mesecev. Načeloma pa moraš seveda izpolnjevati te pogoje, da iščeš zaposlitev in se prijavljaš za prosta delovna mesta.
Kakšna so vaša pričakovanja in načrti?
Veliko priložnosti v akademskem svetu na Nizozemskem trenutno ni, ker veljajo varčevalni ukrepi in fakultete bolj malo zaposlujejo. Službo bom tako iskal ali v javnem sektorju, na primer na kakšnih ministrstvih, občinah, agencijah ali v kakšnem svetovalnem podjetju, ki se ukvarja s prometom. Ravno včeraj sem imel razgovor v takem podjetju.
Ste odločeni, da boste ostali na Nizozemskem?
Za zdaj nimam drugih načrtov. Zadnji dve leti sem tudi v zvezi, kar je tudi razlog, da sem se preselil v Amsterdam.
Obisk Slovenije s partnerjem januarja letos, ko sta se odpravila na Vršič.
Je kakšna stvar, ki se je na Nizozemskem še vedno ne morete navaditi?
Težko kaj izpostavim. Mogoče me še najbolj preseneča nespontanost pri socialnih stikih. Če se na primer želiš s kom zmeniti za kosilo ali večerjo, se o tem dogovarjaš več tednov vnaprej. Z danes na jutri je takih druženj malo.
So tudi v medsebojnih odnosih drugačni?
Ena od stvari, ki jo velikokrat slišiš, je, da so Nizozemci bolj neposredni. Mogoče jih kdo ima celo za arogantne, ampak sam nisem nikoli imel slabih izkušenj. Tudi ko kaj povedo bolj naravnost, po mojih izkušnjah ne mislijo slabo. Zato mi je kdaj celo lažje z njimi, ker ti ni treba razmišljati, ali nekaj res mislijo ali se le pretvarjajo.
Ali res vsi tako dobro govorijo tudi angleško?
Res je, z angleščino se znajdeš povsod. Tudi zaradi tega sem se začel učiti nizozemščino šele zdaj.
Ali je prisotne veliko ksenofobije glede na to, da so na volitvah zelo uspešne tudi skrajno desne stranke?
Da in ne. Zdi se mi, da sta ta dva svetova strpnih in manj strpnih vedno bolj narazen. Na eni strani imaš relativno liberalno progresivno skupino ljudi, ki je bolj prisotna v mestih. Na drugi strani pa je na podeželju veliko več odpora do tujcev, posebej tistih zunaj Evrope.
