Sreda, 1. 10. 2025, 4.00
5 dni, 11 ur
"Ko sem hčerkam povedala, da je ati umrl, se je čas ustavil"
Termometer prikazuje, kako vroč je članek.
Termometer prikaže, kako vroč je članek.
6,60
Nuša Merzdovnik je po smrti moža ostala sama s tremi hčerkami. Svojo izkušnjo izgube in poti naprej je prelila v otroško knjigo, s katero želi pomagati tudi drugim družinam.
Nuša Merzdovnik je izgubila moža, partnerja, s katerim sta si gradila življenje vse od mladosti. Ostala je sama s tremi hčerkami, od katerih je bila najmlajša stara komaj štiri mesece. Njena pot je zgodba o bolečini, žalovanju in preizkušnjah, a tudi o neizmerni ljubezni, pogumu in odločnosti. Svojo izkušnjo je prelila v knjigo za otroke, ki je nastala iz resničnih vprašanj in solz njenih treh deklic. Nuša svoje misli deli tudi na Instagramu na profilu Dnevnik mlade vdove.
"Najprej se je življenje obrnilo na glavo, ko sem ostala sama s tremi deklicami, štiri mesece po porodu najmlajše, saj je bil mož hospitaliziran. Bili smo res srečna družina. Ves čas sem govorila, da smo najsrečnejši, odkar se je rodila tretja deklica," se spominja Nuša.
8. februarja je sledil klic moža, ki ga nikoli ne bo pozabila: dali ga bodo v umetno komo, saj ni mogel več dihati. Sledila je pot do ljubljanske bolnišnice v spremstvu policije, pot je vodila tudi mimo njihove hiše, sirene rešilca so rezale do srca. Zdravnica je dejala, da bo čudež, če dočaka naslednji dan. Čudež se je zgodil – toda le za nekaj časa.
"Kar 63 dni je, priključen na ECMO aparat, ostal z nami. Skoraj vsak dan sem se z dojenčkom in vozičkom peljala v Ljubljano, potem pa domov, kjer sta me čakali starejši dve hčerki. Poskrbeti sem morala za domače naloge, popoldanske aktivnosti in odgovarjati na vprašanja, ki jih otroški možgani ne morejo sprocesirati," pripoveduje mlada mamica.
"Rekli so mi, da bo umrl," je nekega dne rekla Nuša, pred njo je stal njen oče in jo samo močno objel. Čez nekaj dni se je res zgodilo. "12. aprila se je njegovo srce ustavilo. Držala sem ga za roko in mu šepetala, kako hvaležna sem zanj in kako zelo ga ljubim," pove.
Najbolj boleč trenutek pa je šele prihajal: vožnja domov, ko je vedela, da mora hčerkam povedati, da atija ni več: "Naslednje jutro se je zazdelo, da se je čas ustavil. Da se je svet ustavil. Da vsi živijo naprej, le mi ne. In da nikoli več ne bo dobro."
Nisem vedela, kaj se bo zgodilo.
Še nikoli nisem bila na pogrebu.
Prihajalo je ogromno ljudi.
Tako veliko, kot jih še nikoli dotlej nisem videla.
Vsi so bili oblečeni v črno. Le midve z mami v roza.
Oblekla je obleko, ki si jo je kupila za ples z atijem, ko bo ozdravel.
Vsi so jokali.
Vsi so nama segali v roko.
Vsi so me gledali z istim pogledom ...
Takšnim ... žalostnim.
(Iz knjige Pogumna deklica Ula)
Moč iz materinstva
"Največjo moč sem našla v tem, da sem mama. Da moram poskrbeti zanje, ker sem edini starš, ki je ostal. Da sem jaz tista gonilna sila," pravi Nuša. Čeprav so večeri v prazni hiši najtežji, se je odločila: "Za nas bom vsak dan znova vstala in ne bom obupala nad življenjem. Še vedno je kdaj težko, še vedno se zjočem, a večinoma so dobri dnevi."
Hčerkam je manjkalo vse
"Ati je bil njihov vzornik, njihov kralj. Imel je svoje skrivnosti s starejšima, vozil ju je v vrtec in šolo, z njima je zaspal. Njegovi dve roki sta manjkali na vseh področjih," o tem, kaj so doživljale, pove sogovornica.
K sreči sem odločna, vztrajna in optimistična oseba in sem nekako krmarila skozi vse. Na zunaj je bilo videti, da nam gre dobro in da nam nič ne manjka. Ne oziram se na okolico, nikoli se nisem na mnenje drugih, a vseeno so bolele besede, da si privoščimo to in to, le redkokdo pa je vedel, da so nas prijatelji vabili, da smo menjale okolje. Strošek je bil le tank in hrana, a na drugi lokaciji smo ustvarjale čudovite spomine.
Hkrati pa jo je udarila tudi realnost – velik kredit, lizing, vsakodnevni stroški. "Odprli so nam račun na Karitasu, kjer se je zbralo toliko sredstev, da nekoliko lažje diham, a vseeno bom kredit plačevala do leta 2050," pravi odkrito. A ob njej so ostali starši, sestra, moževa družina in prijatelji, ki ji še danes pomagajo, kadar prosi. Je pa tudi iznajdljiva in neomajna: "Odprla sem tudi popoldanski s.p. s peko slaščic, da lažje shajamo skozi mesec. Z eno plačo je težko preživeti, a gremo naprej."
"V tej knjigi smo mi. Ula je deklica, ki vključuje vse tri deklice. Od vsake je nekaj. Tudi besede so od vsake nekatere. Najmlajša je sicer najmanj vključena, ker ni imela interakcij z očetom, a odločila sem se, da ostanem pri enem liku, pri eni deklici in da ne pišem o vsaki posebej."
Knjiga, ki se je rodila iz resnice
Zgodba o Uli se je rojevala že prej, a z drugačno tematiko. Nuša je želela narediti slikanico s svojega poklicnega področja, je namreč specialna pedagoginja. Na neki točki pa je nato vse skupaj obstalo. Tisti večer, ko jo je hčerka vprašala: "Mami, a ati je umrl?" si je Nuša obljubila, da jim bo vedno govorila resnico. "Ni odšel, ker se ne bo vrnil. Ni zaspal, ker se ne bo zbudil. Umrl je," pravi.
Tako je nastala otroška slikanica Pogumna deklica Ula, ki skozi oči deklic opisuje njihovo izkušnjo. "Ula je ena deklica, a v njej so vse tri moje hčere. V knjigi so njihove solze, njihova vprašanja, njihov pogum."
Ko knjigo prime v roke, jo še vedno oblije kurja polt: "Vsakič znova se vprašam – je tole res moje? Uspelo mi je nekaj, kar je bila moja tiha želja. Zdaj Ula pogumno koraka po svetu." Vsakič znova, pove, da je tudi očarana nad ilustracijami Urške Stropnik Šonc.
Lekcije izgube
Izguba jo je naučila, da zna reči ne, da zna prositi za pomoč in da ni več na voljo vsakomur. "Še vedno sem dobra in ustrežljiva, a ne grem več preko sebe," pove.
Hčerkam želi predati vrednote, ki jih nosi sama: "Da so odločne, vztrajne, pogumne, spoštljive. Da se nikoli ne norčujejo iz ljudi in sledijo svojim ciljem."
Kaj reči žalujočim?
"Ni enega pravila. Najpomembnejše je prisluhniti. Da oseba ve, da ni sama. Brez usmiljenih pogledov, brez preveč vprašanj," pravi Nuša. Po njenem je včasih dovolj le kratek stavek: "Mislim nate." Prostor in čas pa sta najdragocenejše darilo.
"Življenje je spet lahko dobro"
Nuša Merzdovnik je svojo bolečino prelila v knjigo, v kateri deklica Ula stopa naprej. In z njo tudi tri hčerke. "Želim si, da bralci, ko zaprejo knjigo, začutijo, da jih Ula objame in jim da vedeti: kljub vsemu, kar se je zgodilo – življenje je spet lahko dobro."
